sveta Katarina Sienska – devica in cerkvena učiteljica

Katarina Sienska        Ime Katarina pomeni “čista” in spada med zelo pogosta imena v Sloveniji.
Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
Bila je predzadnje dete izmed petindvajsetih otrok premožnega barvarja volne Jakoba Benicasija v Sieni. V sedmem letu je že naredila zaobljubo vednega devištva. Pozneje so tiščali vanjo zlepa in zgrda, naj se poroči z bogatim ženinom. Slednjič so starši spoznali, da si je izbrala najboljšega Ženina in je niso več nadlegovali.
Dvajsetletna je stopila v tretji red sv. Dominika. Od očeta si je izprosila celico na vrtu in je v njej živela tri leta v samoti. A tudi to sveto dušo je mučil skušnjavec. Ko so nekoč skušnjave minile, se je vsa utrujena zatekla k Jezusu, rekoč: »Kje si vendar bil, ko sem bila vsa vznemirjena od teh grdih skušnjav?« – »Bil sem sredi tvojega srca, ko sem videl, da ne privoliš,« ji odvrne Jezus.
Po treh letih je šla med ljudi in postala tolažilni angel trpečim. Gospod jo je obdaroval z velikimi milostmi in razodetji. Vendar, tudi njej ni prizaneslo obrekovanje, celo, da je nesramnica. Tedaj se ji je prikazal Jezus z dvema kronama: v desnici je imel zlato, z dragulji posuto, v levici trnjevo. Reče ji: »Draga hči, glej, z obema tema kronama boš kronana, toda ne hkrati. Izberi si sama: Ali naj te zdaj v življenju ovenčam z zlato in po smrti s trnjevo, ali zdaj v življenju s trnjevo in po smrti z zlato?« »Moj Gospod, že lep čas je, ko sem zatajila svojo voljo, da bi spolnjevala tvojo; zato ne gre meni izbirati. Pa če hočeš, da ti odgovorim, hočem v tem življenju vedno spolnjevati tvojo voljo in iz ljubezni do tebe hočem vsako trpljenje vzeti, kakor da je veselje.« In segla je po trnjevi kroni.
Čeprav ponižna, je bila s svojimi pismi papežu in kardinalom, knezom in kraljem angel miru in velika dobrotnica človeštva. Nagnila je papeža Gregorja XI., da se je vrnil iz avignonske sužnosti v Rim. Umrla je 29. aprila 1380, stara triintrideset let.
Na ta dan goduje.
Vir

»O večna in neskončna dobrina, ti, ki noriš od ljubezni! … Ti si se zaljubil v svojo stvar, zagledal si se vanjo in si tako rekoč pijan od skrbi za njeno zveličanje; ona beži pred tabo in ti jo iščeš; ona se oddaljuje in ti se približuješ; bliže nisi mogel priti, kakor da si si nadel njeno človeško naravo.«
Ime: V grščini ima dve sorodni obliki: Aikaterina in katharine, obe pa se povezujeta z grško besedo kathara, »čista«.
Rojena: 25. marca 1347.
Kraj rojstva: Siena v Italiji.
Umrla: 29. aprila 1380.
Kraj smrti: Rim, prav tako v Italiji.
Družina: V družini premožnega barvarja Jakoba di Benincasa in Lape di Piagenti sta se kot zadnji izmed štiriindvajsetih otrok rodili dvojčici Katarina in Ivana, ki pa ni preživela.
Tretji red: Okoli leta 1364 je vstopila v tretji red spokornic sv. Dominika (dominikank) in tri leta popolnoma odmaknjena živela v svoji sobici v rojstni hiši.
Spokornost: Živela je skrajno vzdržno, uživala le surovo zelenjavo in vodo, komaj kaj spala in se na vse mogoče načine trpinčila: nosila je verigo in se z njo bičala.
Preizkušnje: V svoji samoti in odmaknjenosti je med drugim doživljala tudi globoko notranjo krizo in skušnjave, kasneje pa tudi nerazumevanja in obrekovanja pri svojem delu.
Poslanstvo: Poleg globokega duhovnega življenja, skrbi za bolnike in grešnike je odločilno posegala v politiko in reformo Cerkve. Bila je svetovalka vladarjev, papežev, pa tudi preprostega ljudstva. Zavzemala se je za edinost Cerkve in dosegla papeževo vrnitev iz Avignona v Rim.
Stigme: Leta 1375 je v Pisi med molitvijo v kapeli sv. Kristine prejela stigme (znamenja Kristusovih ran), ki pa jih je skrivala do smrti.
Videnja: Bila je deležna številnih videnj in zamaknjenj. Leta 1367 se ji je Kristus prikazal v vsem svojem sijaju ter se slovesno zaročil z njo (»mistična zaroka«).
Dela: Bila je nepismena, a je za sabo pustila obsežen opus pisem (381), Knjigo božjega nauka (ali Dialog) in 25 molitev.
Zadnje besede: »Bodite prepričani, da je edini vzrok moje smrti vnema za Cerkev, ki me razjeda.«
Zavetnica: Je zavetnica Italije in Rima, sozavetnica Evrope, zavetnica peric, proti glavobolu, proti kugi; zavetnica umirajočih in dominikanskih tretjerednic.
Upodobitve: Upodabljajo jo v oblačilu dominikanskih tretjerednic, dolgi beli obleki s temnim plaščem. Pogosto drži v roki srce, lilijo, križ ali knjigo. Na glavi ima trnjevo krono, pogosto pa je upodobljena z obolelimi za kugo.
Beatifikacija: 29. junija 1461 jo je papež Pij II. razglasil za svetnico, Pij XII. leta 1939 za zavetnico Italije, Pavel VI. leta 1970 za cerkveno učiteljico, Janez Pavel II. pa za sozavetnico Evrope.
Goduje: 29. aprila
Vir

 

Dragi bratje in sestre!
Danes bi vam rad spregovoril o ženi, ki je imela izvrstno vlogo v zgodovini Cerkve. Gre za sv. Katarino Siensko. Stoletje, v katerem je živela – štirinajsto – je bilo doba preizkušenj za življenje Cerkve in celotnega družbenega tkiva v Italiji in Evropi. In vendar tudi v trenutkih največjih težav Gospod ne neha blagoslavljati svojega ljudstva, s tem da zbuja svetnike, ki zganejo srca in sprožijo spreobrnjenje in prenovo. Katarina je ena od teh in nam še danes govori in nas spodbuja, naj pogumno hodimo proti svetosti, da bi bili vedno bolj v polnosti Gospodovi učenci.

Sozavetnica Evrope
Rodila se je v Sieni leta 1347 v zelo številni družini; umrla je v rojstnem mestu leta 1380. Pri 16 letih je v videnju sv. Dominika dobila spodbudo, da je vstopila v dominikanski tretji red, v žensko vejo, ki se je imenovala mantellate (plaščarice). Ostala je v družini, zasebno izrekla zaobljubo devištva, ko je bila še deklica, se posvetila molitvi, pokori, dobrodelnosti, zlasti v prid bolnikov.

Ko se je razširil glas o njeni svetosti, je postala gonilna sila močne dejavnosti duhovnega vodstva za ljudi vseh slojev: plemiče in politike, umetnike in preproste ljudi, posvečene osebe, duhovščino, vključno s papežem Gregorjem XI., ki je v tistem času bival v Avignonu in ga je Katarina silovito in učinkovito spodbujala, naj se vrne v Rim. Veliko je potovala v skrbi za notranjo prenovo Cerkve in za podporo miru med državami. Tudi zaradi tega jo je častitljivi Janez Pavel II. razglasil za sozavetnico Evrope. Naj stara celina nikoli ne pozabi krščanskih korenin, ki so temelj njenega popotovanja in naj še naprej iz evangelija črpa temeljne vrednote, ki zagotavljajo pravičnost in slogo.

Kristus njen ženin
Katarina je zelo trpela kot mnogo svetnikov. Nekateri so celo pomislili, da se ji ne sme zaupati, tako da jo je leta 1347, šest let pred smrtjo, generalni kapitelj dominikancev pozval v Firenze na zaslišanje. Poslali so jo k učenemu in ponižnemu bratu, Rajmundu iz Capue, bodočemu generalnemu ministru reda. Postal je njen spovednik in tudi njen »duhovni sin«; napisal je njen prvi popoln življenjepis. Za svetnico je bila razglašena leta 1461.

Nauk Katarine, ki se je komaj naučila brati in pisati, ko je bila že odrasla, je prikazan v delu Razgovor o božji Previdnosti ali Knjiga o božanskem nauku, mojstrovini duhovne književnosti, v njenih Pismih in v zbirki Molitev. Njeno poučevanje je tako bogato, da jo je božji služabnik Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico; ta naziv se je pridružil nazivu sozavetnice mesta Rima – po sklepu bl. Pija IX. – in zavetnice Italije – po odločitvi častitljivega Pija XII.

V videnju, ki se ni nikoli izbrisalo iz Katarininega srca in duha, jo je Marija predstavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan in ji rekel: »Jaz, tvoj stvarnik in odrešenik, se zaročim s teboj v zvestobi, ki jo ohrani vedno čisto, dokler ne boš obhajala z menoj v nebesih večnega ženitovanja« (Rajmund iz Capue, Sv. Katarina Sienska, Legenda maior, št. 115, Siena 1998). Ta prstan je videla samo ona. V tej izredni zgodbi razbiramo življenjsko središče Katarinine vernosti in vsake pristne duhovnosti: kristocentrizem, Kristus je zanjo kot ženin, s katerim ima globok notranji odnos občestva in zvestobe. On je dobrina, ki jo ljubi bolj kot katerokoli drugo.

To globoko zedinjenje z Gospodom osvetljuje še en dogodek iz življenja te slavne mistikinje: izmenjava srca. Po Rajmundu iz Capue, ki posreduje zaupne pomenke, ki jih je zvedel od Katarine, se ji je prikazal Gospod Jezus z živo rdečim človeškim srcem v roki, ji odprl prsi in ga položil vanj z besedami: »Predraga hčerka, kot sem oni dan vzel tvoje srce, ki si mi ga podarila, glej, ti zdaj dajem svoje; in odslej bo na mestu tvojega« (prav tam). Katarina je resnično doživela besede sv. Pavla: »… ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20Gal 2,20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Duhovno materinstvo
Kot sienska svetnica tudi vsak vernik čuti potrebo, da se priliči čutenju Kristusovega srca, da bi ljubil Boga in bližnjega kot ljubi Kristus sam. Mi vsi si lahko pustimo preobraziti srce in se lahko naučimo ljubiti kot Kristus v domačnosti z njim, ki jo gojijo molitev, premišljevanje božje besede in zakramenti, še posebej pogosto pobožno prejemano sveto obhajilo. Tudi Katarina sodi v vrsto evharističnih svetnikov, s katerimi sem zaključil svojo apostolsko spodbudo Sacramentum Caritatis (prim. št. 94). Dragi bratje in sestre! Evharistija je izredni dar ljubezni, ki jo Bog nenehno obnavlja, da bi hranil našo pot vere, okrepil naše upanje, vžgal našo ljubezen, da bi nas naredil vedno bolj podobne njemu samemu.

Okrog tako močne in pristne osebnosti se je vedno bolj oblikovala prava in resnična duhovna družina. To so bili ljudje, ki jih je prevzela moralna avtoriteta te mlade žene nadvse vzvišenega življenja, včasih pa so presenečali tudi mistični pojavi, ki so jih opazovali, kot na primer pogoste ekstaze. Mnogo jih je šlo k njej v službo in so imeli pa posebno pravico, če jih je vodila. Klicali so jo »mama«, ker so kot duhovni sinovi iz nje črpali hrano za duha.

Še danes Cerkev prejema veliko dobrot od izvajanja duhovnega materinstva tolikerih žena, posvečenih in laikinj, ki hranijo duše z mislijo na Boga, krepijo vero ljudstva in usmerjajo krščansko življenje k zmeraj višjim vrhovom. Katarina se takole obrača na enega svojih duhovnih sinov, kartuzijana Janeza Sabatinija: »Pravim vam in imenujem vas sin, v kolikor vas rojevam v nenehnih molitvah in hrepenenju pred božjim obličjem, tako kot mati rojeva sina« (Pisma št. 141: g. Janezu od Sabatinijev). Na dominikanskega brata Jerneja od Dominikov se je navadno obračala s temile besedami: »Cenjeni in predragi brat in sinko v Kristusu, sladkem Jezusu.«

Z darom solza
Nadaljnja poteza Katarinine duhovnosti je povezana z darom solza. Te izražajo izvrstno in globoko čutenjskost, sposobnost ganjenosti in nežnosti. Nemalo svetnikov je imelo dar solza in je tako obnavljalo čutenje Jezusa samega, ki ni zadrževal in skrival svojega joka pred grobom prijatelja Lazarja ob bolečini Marije in Marte in ob pogledu na Jeruzalem v svojih zadnjih zemeljskih dneh. Po Katarininih besedah se solze svetnikov mešajo s Kristusovo krvjo, o kateri je govorila v pretresljivih tonih in z zelo učinkovitimi simboličnimi podobami: »Spominjajte se Kristusa križanega, Boa in človeka (…). Postavite si predse Kristusa križanega, skrijte se v rane Kristusa križanega, potopite se v kri Kristusa križanega« (Pismo 16: Nekomu, čigar ime se ne omenja).

Tu lahko razumemo, zakaj je Katarina, čeprav se je zavedala človeških pomanjkljivosti duhovnikov, do njih vedno čutila kar največjo spoštljivost. Oni namreč delijo po zakramentih in besedi odrešilno moč Kristusove krvi. Sienska svetnica je vedno vabila svete služabnike, tudi papeža, ki ga je klicala »sladki Kristus na zemlji«, naj bodo zvesti svojim odgovornostim, k temu pa jo je nagibalo vedno in zgolj njena globoka in vztrajna ljubezen do Cerkve. Preden je umrla, je rekla: »Ko se bom ločila od telesa, bom v resnici použila in dala življenje v Cerkvi in za sveto Cerkev, kar je zame edinstvena milost« (Rajmund iz Capue, Sv. Katarina Sienska, Legenda maior, št. 363).

Učiteljica najvzvišenejše znanosti
Od sv. Katarine se torej naučimo najvzvišenejše znanosti: kako spoznati in ljubiti Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev. V Razgovoru o božji Previdnosti z enkratno podobo opisuje Kristusa kot most med nebom in zemljo. Ima tri stopnje, ki jih predstavljajo Jezusove noge, stran in usta. Ko se duša dviga po teh stopnjah, gre skozi tri odseke slehernega življenja v posvečenosti: odmik od greha, izvajanje kreposti in ljubezni, sladko in ljubeče zedinjenje z Bogom.

Dragi bratje in sestre! Naučimo se od sv. Katarine pogumno, silovito in iskreno ljubiti Kristusa in Cerkev. Za svoje vzemimo besede sv. Katarine, ki jih beremo v Razgovoru o božji Previdnosti ob koncu poglavja, ki govori o Kristusu–mostu: »Po usmiljenju si nas opral v krvi, po usmiljenju so se hotel pogovarjati z ustvarjeninami. Ti si nor od ljubezni! Ni ti bilo dovolj, da se učlovečiš, ampak si hotel še umreti! (…) Usmiljenje! Srce se mi utaplja ob misli nate: kamorkoli obrnem svojo misel, ne najdem drugega kot usmiljenje« (pogl. 30, str. 79-80). Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 24. novembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir