sveta Klara Asiška – redovna ustanoviteljica

sv.Klara Klara se je rodila leta 1194 v Assisiju. Začudeno je opazovala spremembo v življenju dvanajst let starejšega Frančiška. Njegova odpoved vsakršnemu imetju je postala tudi njen ideal. Z osemnajstimi leti je leta 1212 pobegnila od doma in odšla k Frančišku v porcijunkulsko kapelo na ravnici pod Assisijem. Po legendi naj bi ji Frančišek odrezal dolge lase, potem pa ji izročil redovno oblačilo in pajčolan.
Klarin beg iz bogastva v uboštvo je bilo rojstvo reda klaris, drugega reda sv. Frančiška. S sestro Nežo sta se naselili ob cerkvici svetega Damijana, kjer je sčasoma nastal majhen samostan. V naslednjih letih se je Klari pridružilo veliko število mladih žena. Leta 1216 je papež Inocenc III. redovni ustanoviteljici dodelil privilegij uboštva.

Klara, ki je bila že od otroštva slabotnega zdravja, je bila od leta 1224 dokončno priklenjena na bolniško posteljo. Od tod je doživljala, kako se je njen red vedno bolj širil. Legenda pripoveduje o številnih Klarinih čudežih. Leta 1240 in leta 1241 ji je uspelo obvarovati samostan svetega Damijana pred saracenskimi napadi.
Malo pred smrtjo, 9. avgusta 1253, je papež Inocenc IV. potrdil njeno redovno vodilo. Sv. Klaro so najprej pokopali v cerkvi sv. Gregorja v Assisiju. Papež Aleksander IV. je 15. avgusta 1255, dve leti po njeni smrti, Klaro razglasil za svetnico. Ko je bila leta 1265 dograjena cerkev, posvečena njej so tja prenesli tudi njene posmrtne ostanke. V kripti počiva še danes nerazpadlo telo.

V stolnici svetega Rufina si obiskovalec lahko ogleda krstni kamen, nad katerim so prejeli zakrament krsta sv. Klara, sv. Frančišek in poznejši cesar Friderik II. Štaufovec.
Pri Svetem Damijanu ima človek občutek, kot da je v nekem drugem, Klarinem svetu izpred sedmih stoletij. Mali samostan izžareva resnični kontemplativni mir. Od 13. stoletja, ko je tu živela Klara, se je le malo spremenilo. V jedilnici, kjer je nekoč jedla s svojimi sestrami, na njenem prostoru vedno stoji svež šopek. Na ogled je tudi celica, v kateri je Klara umrla. Tudi terasasti vrt je poln spominov: tu je sv. Frančišek Asiški napisal svojo Sončno pesem.

sv.KlaraS “Klarino vodo”, blagoslovljeno v cerkvi svete Klare v Assisiju, si bolniki zdravijo bolne oči. Papež Pij XII. je leta 1958 sv. Klaro postavil za zavetnico televizije, ker je na božično noč leta 1252, ko je bolna ležala na svoji postelji, lahko v celoti spremljala bogoslužje bratov v dokaj oddaljeni Porcijunkuli.
Sveta Klara je največkrat upodobljena v temnorjavem redovnem oblačilu. Ena redkih izjem je znamenita freska Simoneja Martinija (iz leta 1330) v kripti bazilike svetega Frančiška v Assisiju. Slika prikazuje redovno ustanoviteljico v belem, ohlapnem oblačilu, z ruto in svetniškim sijem. Njeni atributi so knjiga z vodilom, monštranca, križ, ciborij ali lilija. Z lilijo je upodobljena na Giottovi freski v cerkvi svetega Križa v Firencah. Nenavadna je slika v barcelonski katedrali: na oltarnem krilu iz 15. stoletja drži v rokah opatsko palico.
Velikokrat jo vidimo tudi v družbi z drugimi svetniki, npr. na Rubensovi sliki v madridskem Pradu s sv. Tomažem Akvinskim, s sv. Norbertom in z zahodnimi cerkvenimi očeti. Predvsem v Assisiju jo prikazujejo tudi s sv. Frančiškom.
Vir

Zavetnica Klaris, Assisija, peric, zlatarjev, steklarjev, pletilj,; proti vročici in očesnim boleznim; televizije.
Atributi: temnorjavo redovno oblačilo, knjiga, monštranca, križ, ciborij ali lilija.
Imena: Klara, Jasna, Klarisa, …
Po slovensko bi rekli Svetla, Jasna. Bila je svetla po imenu, svetlejša po življenju, najsvetlejša po svojih delih, pravi o njej tovariš sv. Frančiška, Tomaž iz Celana.

Rodila se je 16. julija 1194, bila je torej dvanajst let mlajša od sv. Frančiška Asiškega, čigar pridige so jo privabile, da se je odločila za popolnejše življenje.
Na cvetno nedetjo 1212 si je nadela najlepša oblačila in najdražji nakit. Doma se jim je vse to čudno zdelo. Šla je k maši. Med mašo je po tamkajšnji navadi škof delil blagoslovljene oljčne vejice. Klara se je bila tako zatopila v molitev in svoje načrte, da ni šla sama po blagoslovljeno oljko, pa ji jo je prinesel škof sam. Klara jo je sprejela kot opomin, naj gre pogumno po zmago. Ponoči je potem skrivaj zapustila mesto in šla s teto k porciunkuli.
Frančišek je z brati odpel jutranjice in čakal božjo nevesto Klaro. S plamenicami ji je šel s svojimi brati naproti. Izpred oltarja jo je nagovoril in Klara se je odpovedala svetu. Odložila je nakit in drago obleko. Frančišek ji je ostrigel lepe zlate lase. Zjutraj jo je peljal v bližnji samostan benediktink. Stara je bila osemnajst let.
Oče je hotel Klaro zlepa in zgrda odvrniti od njenega koraka – a pridružile so se ji še sestra Neža, njena teta, pozneje še najmlajša sestra Beatrika in, ko je umrl oče, tudi ovdovela mati Ortolana sama. Frančišek jih je nastanil pri cerkvici sv. Damijana v Assisiju. Tako se je začel strogi red klaris.
Klara je umrla 11. avgusta 1253. Na ta dan tudi goduje. Slovenci smo imeli že sedeminštirideset let po njeni smrti prvi samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, pozneje tudi v Gorici, Ljubljani in Škofji Loki. Danes imajo klarise svoj samostan v Nazarjah v mariborski škofiji.
Vir2
Potovati v Assisi (izg. asizi) in hoditi po poteh svetega Frančiška in svete Klare je eno najlepših doživetij. Tam najdemo dva kraja, ki človeku sežeta do srca.
Prvi je obednica v Klarinem prvotnem samostanu svetega Damijana. Mali samostan izžareva pravi mir, kjer človek z lahkoto moli in se prepušča Božji ljubezni. Od 13. stoletja, ko je tu živela Klara, se je le malo spremenilo. V jedilnici, kjer je nekoč jedla s svojimi sestrami, na njenem prostoru vedno stoji svež šopek. Drugi kraj pa je cerkev sv. Klare, kjer v steklenem sarkofagu počiva nestrohnelo Klarino telo.
Po vsem Assisiju se Klarino ime sveti in žari enako kot ime njenega prijatelja in redovnega ustanovitelja svetega Frančiška. Ne da bi starši vedeli, kaj čaka njihovega otroka, so Klari pri krstu izbrali pravo ime: Chiara pomeni »svetlikajoča se«.
Klara se rodila leta 1194 v mestu Assisi. Bila je mlada, lepa deklica, ko se je njen 12 let starejši prijatelj Francesco (izg. frančesko) Bernardone pred zbranimi meščani odločil, da bo zapustil svoje rodno mesto in odslej živel kot berač Frančišek. Že iz otroških let sta bila Klara in Frančišek povezana drug z drugim kot brat in sestra.
Klara je bila zelo žalostna, ker je Frančišek bolj poredkoma zahajal v Assisi. Nekoč ga je vprašala: »Kdaj se bova spet videla?« Frančišek ji je odgovoril: »Ko bodo cvetele rože!« Odgovor je Klari zvabil solze na lice. Bila je ravno zima, zato bo morala na cvetenje rož dolgo čakati. Nenadoma pa ni mogla verjeti svojim očem. Ko se je ozrla okrog, so povsod cvetele rože.
Kot Frančišek se je tudi Klara odločila, da gre od hiše. Hotela je živeti revno in beraško kot on. Njeni starši so bili mogočni aristokrati, zato so se zgrozili, ko so svojo hčerko ponovno videli. Klara si je ostrigla lepe dolge lase in se oblekla v kuto iz grobe vrečevine. Pred Frančiškom je naredila obljubo, da bo odslej svoje življenje podarila Jezusu Kristusu.

Njen zgled je kmalu privabil še druga dekleta, ki so hotele tako kot Frančišek potovati iz kraja v kraj in oznanjati evangelij. Papež pa jim tega ni dovolil. Zato so se dekleta nastanila v samostanu San Damiano. Tam so živele preprosto in v uboštvu, brez slehernega premoženja.
Po Klari so dobile ime klarise. Klara je kot skrbna mati služila svojim sosestram. Poročila iz tistih časov pravijo, da je Klara, ki je bila njihova opatinja, najbolj ponižno stregla vsem. Ona ni veliko pridigala ali delila pametnih nasvetov. S svojim zgledom je pokazala, kakšna mora biti ljubezen do bližnjega.
Klara je svojim sestram dan razdelila na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, spokorna dela in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim zjutraj sproti zapove, in z miloščino. Pokorijo naj se zlasti z molkom in s postom – razen v bolezni naj ne uživajo mesa.
Po skoraj 30-ih letih hude bolezni je Klara umrla leta 1253. Takrat je bilo v Evropi že čez 150 samostanov klaris. Dve leti po Klarini smrti jo je papež Aleksander IV. proglasil za svetnico. Dekleta iz Assisija in njihovo delo je tako svetilo drugim, kot je Klara svetila s svojim zgledom vsem sosestram.
Vir

Ena tistih svetnic, ki jih imamo najraje, je nedvomno sv. Klara Asiška, ki je živela v 13. stoletju, sodobnica sv. Frančiška Asiškega. Njeno pričevanje nam kaže, koliko Cerkev dolguje pogumnim ženam z močno vero, kakršna je bila ona, ki so bile sposobne dati odločilen zagon za obnovo Cerkve.

Deviška nevesta Kristusa

Klara se je rodila leta 1193 v aristokratski in bogati družini. Odpovedala se je plemstvu in bogastvu, da bi živela ponižno in v uboštvu ter se oklenila tistega načina življenja, ki ga je ponujal Frančišek Asiški. Čeprav so njeni sorodniki, kakor je bilo takrat v navadi, pripravljali poroko s kakim pomembnim človekom, je Klara pri osemnajstih letih s pogumnim dejanjem, ki sta ji ga navdihnila globoko hrepenenje po hoji za Kristusom in občudovanje Frančiška, zapustila očetno hišo in se samo v spremstvu prijateljice na skrivaj pridružila manjšim bratom pri cerkvici Porciunkuli. Bil je večer cvetne nedelje 1211. Med splošno ganjenostjo je bilo opravljeno zelo simbolično dejanje: Frančišek ji je, medtem ko so njegovi tovariši držali v rokah prižgane bakle, ostrigel lase in Klara je oblekla grobo spokorniško obleko. V tem trenutku je postala deviška nevesta Kristusa, ponižnega in ubogega, in se mu je povsem posvetila. Kot Klaro in njene tovarišice je v teku zgodovine brez števila žena prevzela ljubezen do Kristusa, ki v lepoti svoje božanske osebe napolni njihovo srce. In v moči tega mističnega ženitovanjskega klica posvečenih devic se vsa Cerkev pokaže taka, kakršna bo na veke: lepa in čista Kristusova nevesta.

V enem izmed štirih pisem, ki jih je Klara poslala sv. Neži Praški, govori o Kristusu, svojem ženinu, z ženitovanjskimi izrazi, ki lahko presenetijo, pa tudi ganejo: »Ko ljubite njega, ste čisti, ko se ga dotikate, postanete čistejši; ko ga sprejemate, ostanete devica. Kajti njegova sposobnost je večja, njegova plemenitost bolj vzvišena, pogled nanj lepši, njegova ljubezen slajša in vsaka njegova ljubkost bolj očarljiva. Že vas je objel s svojimi rokami, okrasil je vaše prsi z dragimi kamni … ter vas ovenčal z zlatim vencem, v katerega je vrezano znamenje svetosti« (Prvo pismo).

Prvo zapisano Vodilo

Zlasti na začetku svojega redovnega izkustva je imela Klara v Frančišku ne le učitelja, ampak tudi bratskega prijatelja. Prijateljstvo med tema svetnikoma se kaže kot zelo lep in pomemben vidik. Ko se srečata dve čisti in od iste ljubezni do Boga vžgani duši, iz vzajemnega prijateljstva zajemata močno spodbudo za hojo po poti popolnosti. Prijateljstvo je eno najplemenitejših in najbolj vzvišenih čutenj, ki jih božja milost očisti in preobrazi.

Potem ko je nekaj mesecev preživela v drugih meniških skupnostih in se upirala pritiskom sorodnikov, ki niso soglašali z njeno odločitvijo, se je Klara s prvimi tovarišicami ustalila pri cerkvici sv. Damijana, kjer so si bratje zgradili majhen samostan. V tem samostanu je živela več kot 40 let, vse do smrti, ki jo je doletela leta 1253.

Jakob iz Vitryja je prodorno uvidel značilno potezo frančiškanske duhovnosti: korenitost uboštva, povezanega s popolnim zaupanjem v božjo Previdnost. Zato je od papeža Gregorja IX., morda pa že od papeža Inocenca III. dosegla tako imenovani Privilegium Paupertatis. Na osnovi tega Klara in njene tovarišice pri sv. Damijanu niso mogle imeti v lasti nobene gmotne dobrine. Šlo je za zares izredno izjemo glede na tedaj veljavno kanonsko pravo in cerkvene oblasti tistega časa so to dopustile in ob tem upoštevale sadove evangeljske svetosti, ki so jih prepoznale v načinu življenja Klare in njenih sester. S tem v zvezi se spomnimo, da je bila Klara prva žena v zgodovini Cerkve, ki je sestavila zapisano Vodilo in ga dala v potrditev papežu, da bi se karizma Frančiška Asiškega ohranila v vseh ženskih skupnostih, ki so se želele navdihovati pri Frančiškovem in njenem zgledu.

Svetniki – veliki dobrotniki človeštva

V samostanu pri sv. Damijanu je Klara junaško živela kreposti, ki bi morale zaznamovati vsakega kristjana: ponižnost, duha pobožnosti in spokornosti, ljubezen. Čeprav je bila predstojnica, je hotela sama streči bolnim sestram in se je lotevala tudi najnižjih opravil: ljubezen namreč premaguje vsak odpor; kdor ljubi, z veseljem opravi vsako žrtev. Njena vera v evharistično resnično navzočnost je bila tolikšna, da se je dvakrat zgodil čudež. Zgolj s tem, da je pokazala Najsvetejše, je odgnala saracenske najemniške vojake, ki so bili na tem, da napadejo samostan sv. Damijana in oplenijo Assisi.
Tudi ti dogodki so nagnili papeža Aleksandra IV., da jo je razglasil za svetnico že dve leti po smrti, leta 1255.

Svetniki so tisti, ki spreminjajo svet na boljše, ga trajno preoblikujejo, tako da vanj vnesejo silo, ki jo lahko prebudi le od evangelija navdihnjena ljubezen. Svetniki so veliki dobrotniki človeštva!

Kristus – ogledalo popolnosti

Duhovnost sv. Klare je povzeta v Četrtem pismu sv. Neži Praški. Sv. Klara uporablja podobo ogledala. In vabi svojo prijateljico iz Prage, naj se ogleduje v tem ogledalu popolnosti vsake kreposti, ki je sam Gospod. Takole piše: »Zares je srečna tista, ki ji je dano uživati to sveto gostijo, da se z vsemi čustvi srca oklepa Njega, čigar lepoto nenehoma občudujejo vsi blaženi zbori nebes, čigar ljubezen prepaja s srečo in zrenje nanj osvežuje, čigar sladkost napolnjuje in spomin nanj prijazno razsvetljuje, ob čigar vonju vstajajo mrtvi in blaženo zrenje vanj neizrekljivo osrečuje vse prebivalce
nebeškega Jeruzalema. Upiraj vsak dan svoj pogled v to ogledalo, o kraljica, nevesta Jezusa Kristusa, in v njem neprestano ogleduj svoj obraz. Tako se boš znotraj in zunaj vsa okrasila … V tem ogledalu se zrcali blaženo uboštvo, sveta ponižnost in neizrekljiva ljubezen.«

V hvaležnosti Bogu, ki nam daje svetnike, ki govorijo našemu srcu in nam dajejo zgled krščanskega življenja, da ga posnemamo, bi rad sklenil z istimi besedami blagoslova, ki jih je Klara sestavila za svoje sosestre in jih še danes klarise zelo pobožno hranijo. Iz teh besed sije nežnost njenega duhovnega materinstva: »Blagoslavljam vas v svojem življenju in po svoji smrti, kakor morem in več kakor morem, z vsemi blagoslovi, s katerimi je Oče usmiljenja blagoslovil in bo blagoslavljal v nebesih in na zemlji svoje sinove in hčere in s kakršnimi sta sleherni duhovni oče in duhovna mati blagoslavljala in bosta blagoslavljala svoje duhovne sinove in hčere. Amen.«

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 15. septembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir