sveta Marcelin in Peter – mučenca

Marcelin in Peter

Spomin na ta dva mučenca je zelo star. Ohranil ga je starodavni rimski mašni kanon. Bila sta klerika rimske Cerkve. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa eksorcist. Mučena sta okoli leta 303, v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Njihov grob se časti na starem rimskem pokopališču na Labikanski cesti. Tam je cesar Konstantin postavil baziliko, ob njej pa grobnico svoji materi Heleni. Del relikvij teh svetih mučencev je leta 827 prenesen v Seligenstadt na reki Maini.
Najstarejše poročilo o mučeništvu teh dveh mučencev imamo od papeža Damaza. On pričuje, da ga je še kot deček slišal iz ust samega krvnika, ki ju je mučil. Po papeževem pričevanju je sodnik odločil, naj bosta pogubljena v goščavi nekega gozda. Ukazal je naj za njima izbrišejo vsako sled. Mučenca sta si morala sama izkopati grob. V njem stabila pokopana vse dokler ga ni odkrila plemenita rimska gospa Lucilla, ki ju je dala odkopati in prenesti na drugo mesto.
Druga bazilika na čast svetih mučencev je postavljena okoli leta 595. Nahaja se na novi Labikanski cesti, danes na vogalu Via Merulana, nasproti frančiškanske univerze Antonianuma.

»Kristusovi mučenci z Njim razorožujejo oblasti in vladarstva in z Njim slavijo zmago nad njimi. Glede na to, da so bili deležni Njegovega trpljenja, imajo delež tudi v tem, kar je On junaško trpeč izvedel. Kateri bi torej bil drug dan dan rešitve, če ne dan, ko so samo na ta način odšli od tod?« (Origen).
Vir

Pri prvi evharistični molitvi je po povzdigovanju za spominom rajnih spomin mučencev: med tistimi, ki so tam navedeni, sta tudi današnja godovnjaka Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod vlado cesarja Dioklecijana, najverjetneje leta 303.
Marcelin in PeterPapež Damaz, ki je Cerkev v vodil v letih od 366 do 384, pripoveduje, da je poročilo o mučeništvu sv. Marcelina in Petra dobil osebno od krvnika, ki je izvršil smrtno obsodbo. Sodnik je ukazal, naj oba obglavijo sredi gozda in ju tam pokopljejo, tako da bo njun grob ostal neznan. Pobožna žena Lucila pa je grob le odkrila, nakar so sveta mučenca z vso častjo pokopali v katakombah. Nad njunim grobom je dal cesar Konstantin sezidati lepo baziliko, ki jo je papež Damaz I. obnovil in je njuno življenje na kratko povzel v lepi pesnitvi.
Zanesljivih podatkov o njunem življenju imamo malo, ker je vse ovito v legendarno pripoved. Oba so zgrabili med zadnjim velikim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno in prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Zgodba pripoveduje, da je Peter izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. O mučencih je potem pripovedoval papežu Damazu. Leta 528 je papež Gregor IV. relikvije sv. Marcelina in Petra podaril bivšemu tajniku Karla Velikega. Ta jih je shranil v Strassburgu, od koder so jih prenesli v Seligenstadt ob reki Main. Tam so še zdaj v časteh; njuna rakev je lepo umetniško delo.
Vir

Lokacija: [mappress mapid=”73″]