sveta Marija Favstina Kowalska – redovnica in mistikinja

Faustina Sv. Favstina Kowalska (1905-1938) je znova priklicala v spomin temeljno resnico vere o usmiljeni ljubezni Boga do človeka. V svojem vsakdanjiku je izkusila globoko mistično povezanost z Jezusom, ki ji je razodeval svojo usmiljeno ljubezen do sveta. Iz njenega Dnevnika (izšel je pri cistercijanski opatiji v Stični) objavljamo nekaj odlomkov iz Jezusovih nagovorov svetnici.

Povej, moja hči, da sem sama ljubezen in usmiljenje. Če se mi duša z zaupanjem približa, jo napolnim s tako velikimi milostmi, da sama po sebi teh milosti ne more sprejeti, marveč jih izžareva na druge duše. (1074)

V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla. (1075)

Vedi, moja hči, če si prizadevaš za popolnost, boš posvetila veliko duš, če pa si ne bi prizadevala za svetost, bi prav s tem veliko duš ostalo nepopolnih. (1165)

Iz vseh mojih ran kakor iz potokov priteka usmiljenje za ljudi, toda rana mojega srca je vrelec nepojmljivega usmiljenja; iz tega vrelca kipijo vse milosti za duše. Žgeta me pramena usmiljenja, želim ju izliti na človeške duše. Govori vsemu svetu o mojem usmiljenju. (1190)

O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor (do) nečesa mrtvega, moje srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. (1147)

Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in jo opraviči. (1728)

Z molitvijo in trpljenjem rešiš več duš kako kak misijonar s samimi nauki in pridigami. (1767)

Ko bi se ljudje popolnoma meni zaupali, bi jih sam posvečeval in jih obsipaval s še večjimi milostmi. (1682)
Vir
 

Faustina KowalskaSv. Favstina Kowalska (1905-1938)
Rodila se je 25. avgusta 1905 v kraju Glogowiec na Poljskem kot Elena (Helena) Kowalska, tretji otrok od desetih. Kot dekle je bila gospodinjska pomočnica pri raznih družinah. Potem ko so jo odklonile razne kongregacije, so ji 1. avgusta 1925 odprle vrata redovnice iz kongregacije sester naše Gospe usmiljenja iz Varšave, ki so se posvečale skrbi za vzgojo deklet v težavah. Dobila je redovno ime Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta. V trinajstletnem bivanju po raznih samostanskih hišah je bila kuharica, vrtnarica in vratarica.
Kot redovnica je posebej častila Brezmadežno in Najsvetejše ter molila za spravo med Bogom in ljudmi. To jo je vodilo v globoko mistično notranje življenje. Imela je videnja, dobivala razodetja, izkusila na sebi skrivne stigme. Svoja duhovna doživetja si je začela zapisovati v dnevnik. Teh zapisov se je nabralo za skoraj sedemsto strani. Okorel prevod je leta 1958 prispel v Rim. Dobil je oznako heretičen. Ko je Karel Wojtyla postal krakovski nadškof, so mu naložili preveritev zadeve. Poskrbel je za boljši prevod. V Vatikanu so ugotovili, da ne gre za nobeno krivoverstvo, marveč za delo, ki razglaša božjo ljubezen. Objavljen je bil pod naslovom Božje usmiljenje v moji duši.
Leta 1930 je s. Favstina dobila sporočilo o božjem usmiljenju od Jezusa. Naročeno ji je bilo, naj ga razširi po vsem svetu. Sporočilo o božjem usmiljenju do vsakogar posamič in do vsega človeštva.
S. Marija Favstina Kowalska je umrla za tuberkulozo 5. oktobra 1938 v Krakovu. Papež Janez Pavel II. jo je 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, za svetnico pa na belo nedeljo, 30. aprila 2000, na Trgu sv. Petra v Rimu.

Vir

Faustina Kowalskas. Faustina Helena Kowalska
je bila rojena 25. 8. 1905 v vasi Glogowiec na Poljskem kot tretja izmed desetih otrok. Njeni starši so bili revni, a učili so svoje otroke ljubezni do Boga in spoštovanja do drugih. Vse ľivljenje sta jo ti dve vrlini spremljali. Z dvajsetimi leti je stopila v Apostolsko kongregacijo Naše Usmiljene Gospe, kjer je kot ponižna in delovna sestra živela še zadnjih trinajst let svojega življenja. Goreča ljubezen do Boga in ljudi jo je vodila na vrh samožrtvovanja in junaštva. Odlikovala se je s posebno pobožnostjo do Božjega usmiljenja in z zaupanjem v Jezusa in s tem navdušila tudi vsakega, ki jo je poznal. Umrla je 5.10. 1938 v duhu svetosti v samostanu svojega reda v Krakowu in bila pokopana na samostanskem pokopališču. 25. 11. 1966 so med procesom za njeno beatifikacijo njeno truplo prenesli v samostansko kapelo, kjer leži v relikvariju ob stranskem oltarju pod čudovito podobo usmiljenega Jezusa.

Vir