sveta Mati Terezija (Agnes Gonxha Bojaxiu) – redovnica

mati Terezija Rojena je bila 27. Avgusta 1910 v Skopju in je albanskega porekla. Leta 1929 se je kot članica ženske kongregacije odpravila v Indijo, kjer je bila globoko pretresena nad pomanjkanjem. Izstopila je iz svojega reda in se posvetila izključno negi najbolj zapostavljenih in zavrženih osebam v Kalkuti. 7. Oktobra 1950 je formalno ustanovila nov red “Misijonark ljubezni”. Od tedaj naprej je bila Mati Terezija v belem sariju z modrimi robovi neutrudna delavka v službi ljubezni in življenja. Danes red Misijonark ljubezni šteje več kot 4000 članic, ki delujejo v 120 deželah in oskrbujejo kakih 600 ustanov.
Mati Terezija je večkrat govorila, da nista njeno delo in življenje nič več kot kapljica tolažbe v ocean trpljenja. Vendar je dodajala, da če te kapljice ne bi bilo, bi nekaj v morju manjkalo. “Ljubiti in skrbeti za uboge in zapostavljene je zame vir veselja in zadovoljstva”. “Ubogi ne potrebujejo našega pomilovanja, ampak ljubezen in usmiljenje.”
O težavah modernega časa pa je dejala: “Največji problem modernega sveta je osamljenost in zavrženost. Osamljenost je pravzaprav neke vrste lakota, lakota po toplini in ljubljenosti. Vendar pa je to lakoto veliko teže prenašati kot lahkoto po koščku kruha.”
Ko je leta 1979 zvedela, da je dobila Nobelovo nagrado za mir, je izjavila:”Nisem je vredna”. Svet pa se s tem ni strinjal in jo je v letih po tem zasul z raznimi častmi in priznanji. Leta 1986 je Bill Clinton podpisal poseben odlok, s katerim je Materi Tereziji dal častno ameriško državljanstvo, katerega je doslej v zgodovin ZDA dobilo samo pet tujcev. Lahko rečemo torej, da je Mati Terezija na krščanski način dosegla vse, kar se na svetu doseči da. Zato najbrž ni veliko tistih, ki se ne bi strinjali, da je legendarna redovnica umrla na glasu svetosti.

mati Terezija

Mati Terezija, ki je pobrala na tisoče lačnih in zapuščenih otrok po ulicah Kalkute, je bila tudi vneta borka proti splavu. Proti temu dejanju, ki ga je označila kot zločin in največje zlo na zemlji, je večkrat ponovila svoja stališča. “Tudi nerojeni otrok mora imeti možnost živeti”, je izjavila ob prejemu Nobelove nagrade za mir 10. decembra 1979 v Oslu. Poudarila je, da je prihodnost nekega naroda v njegovih otrocih. Zastopajoč stališča Cerkve proti splavu, se je udeleževala tudi manifestacij proti prekinitvi nosečnosti, ki so bile organizirane večinoma v zahodnih deželah. V Bonnu je julija 1982 obsodila splav kot ‘največji uničevalec miru’ in ob tem vprašala, kako naj bi bilo mogoče prepričati može o miru, če pa že mati lahko ubije svojega otroka. Junija 1985 je v Washingtonu dejala: “Vsak nerojeni otrok je narejen po božji podobi. Vse kar je na svetu lepo je torej uničeno s splavom.” Proti nekaznovanju splava v Španiji, je dala svojo podporo katoliški pobudi, ki se je temu upirala v Madridu maja 1983. “Ženska nima pravice odločati o rojstvu svojega otro  ka, četudi je žrtev posilstva,” je zatrdila 1982 v Glasgowu. “Bogati narodi, ki so uradno sprejeli splav, so ubogi, celo zelo ubogi. Taki nimajo več poguma gojiti novo življenje,” je aprila 1977 v Milanu povedala pred 100.000 mladimi. V Indiji je propagirala uporabo naravnih kontracepcijskih metod za preprečevanje tega zločina in največjega zla na zemlji. To je bilo ob obisku v Bhopalu marca 1981.
Papež Janez Pavel II. o materi Tereziji:
“Izreden zgled tega tihega poslanstva ljubezni, ki se poraja iz stalnega premišljevanja o Jezusu na križu, je Mati Terezija iz Kalkute, ki se je vrnila v Očetovo hišo. Zjutraj sem z globoko ganjenostjo daroval sveto mašo zanjo, ki je nepozabna pričevalka o ljubezni, v konkretni in neprestani služba najbolj revnim in odrinjenim bratom. Na obličjih revežev je prepoznala Jezusov obraz, ki iz višin križa kliče: “Žejen sem.” In ta krik je z velikodušno predanostjo sprejela iz ustnic in iz srca umirajočih, majhnih zapuščenih, mož in žena, ki jih je strla teža trpljenja in osamljenosti.
Ko je neutrudno hodila po poteh sveta, je Mati Terezija zaznamovala zgodovino našega stoletja. Pogumno je branila življenje. Služila je vsakemu človeku in vedno pospeševala človekovo dostojanstvo in spoštovanje. Poraženim v življenju je dala čutiti nežnost Boga Očeta, ki ljubi vsako bitje, ki ga je ustvaril. Pričevala je o evangeliju ljubezni, ki se hrani iz zastonjskega darovanja samega sebe vse do smrti.”
Vir

Nadškof Massafra je ob koncu pogovora povedal še, kako se pripravljajo na kanonizacijo Matere Terezije, ki bo potekala 4. septembra v Rimu ter na beatifikacijo prvih mučencev dva meseca kasneje: »Intenzivno se pripravljamo za Mater Terezijo. Prav v teh dneh bodo šli v tisk devetdnevnica k Materi Tereziji in veliki plakati ob kanonizaciji. Prav tako razmišljamo o  tem, da bi v Albaniji v mesecu avgustu ob nedeljah v župnijah organizirali srečanja na temo njene duhovnosti. Truditi se moramo posnemati njene kreposti, njeno usmiljenje in ljubezen do najbolj potrebnih v tem letu Usmiljenja.
Vir

„Preblaženi Oče, sveta mati Cerkev zahteva, da vaša svetost v seznam svetnikov vpiše in da za sveto vsi kristjani priznajo blaženo Terezijo iz Kalkute,“ s temi besedami je prefekt kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato papeža Frančiška na Trgu sv. Petra nagovoril, da med svetnike prišteje Mater Terezijo iz Kalkute.

Kardinal Angelo Amato je nadaljeval: „Ponižna sestra, na katero se nepreštevne množice ljudi obračajo in jo ljubeče kličejo »mati Tereza«, je blažena, ki jo danes predstavljamo vaši svetosti, da se lahko z zaželeno kanonizacijo ves svet zazre vanjo, prosi za njeno priprošnjo in jo posnema v dobrodelni dejavnosti. V svojem življenju se je po zgledu Kristusa, dobrega Samarijana, znala približati vsakemu človeku, ki ga je srečala v potrebi, delila trpljenje s tistimi, ki so živeli na skrajnem robu družbe in pričevala za brezmejno ljubezen Boga do njegovega ljudstva.“

V nadaljevanju je kardinal predstavil njen življenjepis. Po prebranem življenjepisu so sledile litanije vseh svetnikov, nato je sveti oče Frančišek dejal: „V čast Svete in nedeljive Trojice, v povišanje katoliške vere, in v rast krščanskega življenja z oblastjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, blaženih apostolov Petra in Pavla in z našo oblastjo, potem ko smo zrelo preudarili in pogosto prosili za Božjo pomoč, in po nasvetu mnogih naših bratov odločamo in določamo, da je blažena Terezija iz Kalkute sveta, in jo vpisujemo v seznam svetnikov. Določamo, da jo je treba med svetimi v vesoljni Cerkvi častiti s pravo pobožnostjo. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“

K oltarju so nato prinesli relikvije nove svetnice.

Življenjepis Matere Terezije

Blažena Terezija iz Kalkute (v svetu Agnes Gonxha Bojaxhiu) se je rodila 26. avgusta 1910 v Skopju v albanski družini. V mladosti se je vedno bolj posvečala dejavnostim v župniji in tako je v njen zorelo hrepenenje, da bi se popolnoma darovala Gospodu. Zapustila je očetno hišo in bila sprejeta kot postulantka pri loretskih sestrah v samostanu blažene Device Marije v Rathfarnamu (pri Dublinu). Poslali so jo v Indijo v Darjeeling. Ko je končala noviciat, je izrekla redovne zaobljube in privzela ime Tereza. Namenili so jo za poučevanje; sedemnajst let je preživela v Saint Mary’s Bengali Medium School blizu Kalkute. Ko je potovala z vlakom v Darjeeling, je blažena prejela tako imenovani »klic znotraj klica«, z uvidom, naj ustanovi redovno ustanovo, da bi »potešila neskončno žejo, ki jo ima Jezus na križu po ljubezni in po dušah, tako da dela za odrešenje in posvečenje najbolj revnih med revnimi.«

Tako je ustanovila Kongregacijo misijonark ljubezni in tej kasneje pridružila Kongregacijo bratov misijonarjev ljubezni, laiške organizacije in gibanje, ki je odprto za škofijske duhovnike.

Mati Tereza se ni izognila nobenemu trudu, povsem se je posvetila oznanilu evangelija prek vsakovrstnih dobrodelnih dejavnostih in prek pomoči zadnjim, brez razlikovanja glede okolja, vere, naroda. Za temelj vseh svojih pobud je vsak dan postavila obhajanje svete maše, evharistično adoracijo, molitev in velikega duha vseobsegajoče ljubezni, ki jo je priganjala, da je videla Jezusa v ubogih in mu služila. Njeno junaško evangeljsko pričevanje je prebudilo občudovanje najvišjih oblasti v Cerkvi in laiškem svetu. Leta 1979 so ji podelili celo Nobelovo nagrado za mir.

Telesno izčrpana, a še vedno močna v duhu, je izdihnila v Kalkuti 5. septembra 19997, obdana s širokim, trdnim in soglasnim sluhom svetosti.

Prevod: br. Miran Špelič
Vir