sveta Terezija Deteta Jezusa (iz Lisieuxa) – redovnica in cerkvena učiteljica

Terezija Deteta Jezusa Rojena: 2. januarja 1873 v Alençonu, umrla: 30. septembra 1897 v Lisieuxu
Zavetnica: Francije, misijonov, karmeličank
»Mala Terezija«, tako imenujemo veliko redovnico Terezijo iz Lisieuxa. Vzdevek »mala« je dobila, da bi jo razlikovali od redovne reformatorke Terezije Avilske.
Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon kot deveti otrok zakoncev Ludvika Jožefa Stanislava Martina in Marije Cecilije Guérin. Oče se je izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Prva dva dečka sta umrla kmalu po porodu in tudi dve hčerki za njima sta umrli v zgodnji mladosti. Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preizkušnja. Rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k vizitantkam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija (krstno ime Marija Frančiška Terezija); slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je 28. avgusta 1877 umrla mati. A materini vzgojni vplivi so ji pustili pečat za vse življenje. Tudi oče je imel pri vzgoji aktivno vlogo in ji bil za zgled v ljubezni do Boga. Sama o njem pričuje takole: »Dovolj mi je bilo videti očeta pri molitvi, da bi videla, kako molijo svetniki.«
Ovdoveli oče se kmalu po materini smrti preseli v severnejše ležeče mesto Liseux. Tam je družina lepo in srečno živela, njihov vsakdan je prežemal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Terezija je v Liseuxu živela do vstopa v samostan karmeličank, v šolo pa je hodila v zavod k benediktinkam. Ko ji je bilo deset let, je ob binkoštih hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Pozneje je Terezija pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.
Leta 1884 je prejela prvo sveto obhajilo in Gospodu izročila svoje življenje v prošnji, »naj ji vzame svobodo«, da bo »eno z božjo močjo«. Pozneje je o tem dnevu zapisala: »Že davno prej sta Jezus in mala Terezija drug drugega poznala in razumela. Tiste dni pa najino srečanje ni bilo več bežen, razumevajoč pogled, ampak dušno zbližanje. Nisva bila več dva; Terezija je izginila, kakor izgine kaplja v morju. Preostal je samo še Jezus ter mi postal duhovnik in kralj.« Istega leta je prejela tudi birmo – dogodek, na katerega se je, kot je zapisala sama, pripravljala z radostjo v pričakovanju obljubljenega Tolažnika.
Ko je njena starejša sestra Pavlina v Liseuxu vstopila v samostan, je tudi v Tereziji dozorel notranji klic, da bi se pridružila redu bosonogih karmeličank. Tako je Terezija pri rosnih petnajstih letih, ob binkoštih, ko sta se vračala z večernic, očetu zaupala svojo željo, da bi postala karmeličanka, in oče ji je velikodušno – čeprav s težkim srcem – dovolil. Toda o tem niso hoteli nič slišati ne karmeličanke ne lokalni škof, saj je bila Terezija še premlada za vstop v tako oster red. Nekaj mesecev pozneje se je z očetom in sestro Celino odpravila v Rim na romanje ob duhovniškem jubileju papeža Leona XIII. Tam je na javnem sprejemu, ko je prišla vrsta nanjo, da poklekne k papeževemu blagoslovu, pogumno prekršila zapovedano molčečnost in zaprosila papeža, naj ji »svojemu jubileju na čast dovoli pri petnajstih letih vstopiti med karmeličanke«. Leona je njen nastop močno prevzel, vendar je vseeno podprl odločitev njenih nadrejenih. Ob koncu leta je vendarle dobila privoljenje in 9. aprila 1888 se je Terezija Martin odpovedala svetu in pristopila h karmeličankam v Lisieuxu.
Poslej je bil njen dnevni red naslednji: šest ur in pol ji je bilo odmerjeno za molitev v koru in premišljevanje, pet ur za ročno delo, dve uri za skupno razvedrilo in prav toliko časa za njene zasebne opravke, tričetrt ure za obed in večerjo ter šest do sedem ur za počitek. Čeprav je bila Terezija zelo mlada in je zaradi svoje nežne vzgoje potrebovala prisrčnost, sestre v samostanu v začetku niso lepo ravnale z njo; nihče je ni razumel. Dekle so imeli za domišljavo in ponosno in niso opazili, kako hude notranje boje je bojevala s seboj vsak dan. Prednica pa je z vsakodnevnimi poniževanji še dodatno oteževala njeno življenje. Prav zaradi tega je prvih pet let dušno in telesno trpela ter se počutila osamljeno, a je s ponižno pokorščino in čedalje večjo ljubeznijo do Boga zmogla to breme nositi z nadnaravnim veseljem.
8. septembra 1890 Mala Terezija poda svoje redovne zaobljube ter prosi Jezusa za mučeništvo srca in telesa za rešenje duš. Dve leti po vstopu jo hudo prizadene novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um in je moral iti v zdravilišče. Po letih očetovega trpljenja jo njegova smrt zelo stre. A vendar Terezija zapiše, da so bila ta leta očetovega trpljenja zanjo najstrašnejša in hkrati najdražja in jih ne bi zamenjala niti za največja zamaknjenja. Po očetovi smrti istega leta, po mnogih težavah, vstopi v red še njena starejša sestra Celine.
V noči pred velikim petkom 1896, leto pred njeno smrtjo, se za Terezijo začenja pravi križev pot. Doživi prve bolezenske znake tuberkuloze in začnejo jo obhajati strašne skušnjave proti veri in upanju; te so jo poslej mučile vse do smrti. V teh skušnjavah je tožila: »To že ni več samo koprena, ampak stena, ki se dviga do neba in mi nebesa popolnoma zakriva.« A še tedaj je z nedoumljivo potrpežljivostjo nosila vse križe, se jih veselila in se Bogu zanje zahvaljevala, saj je vedela, da ima Jezus najlepše namene z njo. Govorila je: »V vsem, pa naj pride karkoli že, vidim dobrohotno roko svojega Zveličarja.« Ko jo je zadela druga bridkost, je zapisala: »To trpljenje je nežna pozornost Gospoda, ko bi od nas rad dobil darilo. Roke nam izteguje, da bi od nas prejel ljubezen, dokazano v trpljenju in bojih.« V njej se naseljujeta moč in krepost, ki vejeta iz popolne vdanosti iz ljubezni in upanju, ki živi samo iz vere. Vse to pa se Tereziji ne dogaja v sijaju bliskovitih razodetij, marveč v temni noči vere, celo take vere, ki mora iti skozi najhujše preizkušnje. V sredini avgusta prejme bolniško maziljenje ter 30. septembra 1897, stara komaj štiriindvajset let, umre s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile: »Moj Bog, ljubim te …«
Terezija je bila razglaąena za blaženo leta 1923, leta 1925 za svetnico, papež Janez Pavel II. pa jo je leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico.
Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je svetost pomenila posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. Poklicana je bila za ljubezen. To svetost lahko dosežemo tudi mi, povsod: na cesti, v šoli, v družini, v službi, v samostanu … Terezija je s svojim zgledom postala oznanjevalka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju.
Nad njenim grobom je zrasla in še danes stoji mogočna bazilika sv. Tereze v Lisieuxu, v katero prihaja na stotisoče romarjev. V njej je v stekleni krsti shranjeno nestrohnjeno truplo sv. Terezije.
Upodabljanje: Mala Terezija je skoraj vedno upodobljena v redovnem oblačilu karmeličank (rjava obleka, bel plašč). Pri sebi ima pogosto vrtnice, ker je pred smrtjo obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. S Tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga.Terezija Deteta Jezusa

Odlomek iz njene avtobiografije:
»Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin in jih takorekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice.
Tako tudi v svetu duš, v Jezusovem vrtu. Ustvaril je velike svetnike, ki se lahko primerjajo z lilijami in vrtnicami, ustvaril pa je tudi druge, manjše, ki se morajo zadovoljiti s tem, da so marjetice ali pa vijolice – te naj razveseljujejo Božje oko, kadar bi se ozrlo k tlom. Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo.
Doumela sem tudi, da se Gospodova ljubezen kaže enako v najbolj preprosti duši, ki se v ničemer ne ustavlja njegovi milosti, kot v najbolj vzvišeni.« …

Njene misli oz. vzkliki radosti
Kristus je moja ljubezen, on je celo moje življenje!
Kako je lepa naša vera! Namesto, da nam stiska srca, kot to misli svet, jih vera vzdigne in nauči ljubiti; ljubiti s skoraj neskončno ljubeznijo, saj se ta mora nadaljevati tudi po koncu tega življenja.
Ne želim si nabirati zaslug za nebesa, želim delati samo za Tvojo ljubezen, z edinim ciljem, da razveselim Tebe, da tešim Tvoje presveto Srce in rešujem duše, ki Te bodo večno ljubile.
Ne bojte se reči Jezusu, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite. To je sredstvo, da prisilite Jezusa, da vam pomaga, da vas nosi kot otročiča, ki je še preslaboten, da bi hodil.
Na srečo nisem iskala trpljenja, kajti če bi ga iskala sama, bi se bala, da ne bom imela potrpežljivosti ga prenesti. A ko pride po čisti volji dobrega Boga, tedaj mi On ne more odreči potrpežljivosti in potrebne milosti, da ga vzdržim.
Moja pot je sad zaupanja in ljubezni. Ne razumem duš, ki se plašijo tako nežnega Prijatelja. Vidim, da je dovolj priznati svojo nevrednost in se kot dete prepustiti v roke dobrega Boga.
Vir

 

Kako priljubljena in spoštovana je (bila) »mala Terezika«, govori tudi dejstvo, da je bila pred vojno po mnogih krščanskih družinah med svetimi podobami na častnem mestu tudi njena slika ali kipec. Dekle krhkega zdravja, prikupna zaradi svoje mladosti in ljubeznivega značaja, je v kratkem času zemeljskega življenja s svojim duhovnim bogastvom obogatila ves svet in postala žena velike svetniške zrelosti. Njena »mala pot« svetosti pa ostaja dragoceno vodilo za vse čase in rodove.
Ime: Izhaja iz latinskega in grškega imena Theresia. O njegovem izvoru obstaja več mnenj. Povezujejo ga z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje, teženje za čim, plen, divjačina«; z imenom otoka Thera ali pa z besedo theresis »obramba, zaščita«.
Rodila se je 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon v Normandiji, umrla pa 30. septembra 1897 v Lisieuxu v Franciji.
Družina: Bila je najmlajša izmed devetih otrok v premožni družini urarja in draguljarja Ludvika Jožefa Stanislava Martina in Marije Celije Guérin. Sinova sta umrla kmalu po rojstvu, za njima v zgodnji mladosti še dve hčerki, ostalo jih je še pet, ki so odšle v samostan. Starši so bili leta 2008 razglašeni za blažena.
Sestre: Marija, Pavlina, Leonija, Celina. Leonija je postala vizitatinka, ostale pa karmeličanke.
Zavetnica: Cerkev jo je razglasila za glavno zavetnico misijonov in drugo zavetnico Francije. K njej se zatekajo v vseh dušnih in telesnih zadevah, za priprošnjico jo imajo piloti, oboleli za tuberkolozo in aidsom, cvetličarji.
Svetost: »Mala pot« imenujemo Terezijino pot svetosti. Govori nam predvsem o tem, da je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni brez izrednih del spokornosti, milosti ali velikih del. Terezija oznanja svetost, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem življenju in poklicu.
Upodobitve: Fotografije jo prikazujejo kot ljubko, kodrolaso deklico ali pa kot mlado redovnico milega obraza in pogleda. Upodabljajo jo predvsem kot karmeličansko redovnico v rjavi redovni obleki, belem plašču in črni tančici, s cvetjem v naročju, ki ga sipa na zemljo. Njeni kipi in slike visijo po mnogih cerkvah in domovih.
Grob: Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo in kamor množično prihajajo njeni častilci z vsega sveta.
Goduje: 1. oktobra.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je za blaženo razglasil 29. aprila 1923, 17la 1923, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
. maja 1925 pa za svetnico. 19. oktobra 1997 jo je blaženi papež Janez Pavel II. imenoval za cerkveno učiteljico.
Zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te …«
Pri nas: V slovenščini je leta 1940 prvič izšla njena Povest duše, ki je doslej doživela že več izdaj, poleg tega pa še več drugih del, med njimi tudi Avtobiografski spisi in Zadnji pogovori.
Splet: www.thereseoflisieux.org; www.therese-de-lisieux.fr
Vir
Danes bi vam rad spregovoril o sv. Tereziji Deteta Jezusa, ki je na tem svetu živela samo 24 let. Njeno življenje je bilo zelo preprosto in skrito, po smrti in objavi njenih spisov pa je postala ena najbolj znanih in priljubljenih svetnic.

Povest duše
»Mala Terezija« nenehno pomaga najpreprostejšim dušam, ki molijo k njej, s svojim globokim duhovnim naukom pa je razsvetlila tudi vso Cerkev, tako da ji je častitljivi papež Janez Pavel II. leta 1997 podelil naziv cerkvene učiteljice in jo označil kot »strokovnjakinjo za znanost ljubezni«. To znanost, po kateri v ljubezni zasije vsa resnica vere, izraža Terezija predvsem v pripovedi o svojem življenju, ki je izšla leto po njeni smrti pod naslovom Povest duše. Knjiga je takoj postala svetovna uspešnica. Rad bi vas povabil, da znova odkrijete ta zaklad. Dejansko je to čudovita ljubezenska zgodba, ki jo avtorica pripoveduje tako pristno, da bralca nujno prevzame. Kakšna je ta ljubezen, ki je napolnila Terezijino življenje? Ima obličje, ima ime, je Jezus! Poglejmo si glavne dogodke njenega življenja, da bomo potem lahko vstopili v srce njenega nauka.

Ljubezenska zgodba
Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v Alençonu, v Franciji. Bila je zadnja hči Ludvika in Celije Martin, zglednih zakoncev in staršev, ki sta bila skupaj razglašena za blažena 19. oktobra 2008. Imela sta devet otrok, štirje od njih so umrli v nežnih letih. Ostalo jima je pet hčera, ki so vse postale redovnice. Štiriletno Terezijo je globoko prizadela materina smrt. Oče se je tedaj s hčerami preselil v mesto Lisieux. Ko je Terezija prejela prvo obhajilo, je postavila Jezusa v središče svojega življenja.

»Božična milost« leta 1886 zaznamuje veliki preobrat, ki ga sama imenuje »popolno spreobrnjenje«. Povsem je namreč ozdravela od svoje otroške preobčutljivosti in začenja »teči kot velikan«. Pri 14 letih se Terezija vedno bolj bliža Jezusu Križanemu in si vzame k srcu navidez obupen primer nespokorjenega na smrt obsojenega zločinca: »Na vsak način sem mu hotela preprečiti, da bi padel v pekel.« To je njeno prvo izkustvo duhovnega materinstva: »Toliko zaupanja sem imela v Jezusovo neskončno usmiljenje.«

Novembra leta 1887 gre Terezija skupaj z očetom in sestro Céline na romanje v Rim. Na avdienci pri papežu Leonu XIII. ga prosi za dovoljenje, da komaj petnajstletna vstopi v karmel v Lisieuxu. Leto za tem se njeno hrepenenje uresniči: postane karmeličanka, »da bi reševala duše in molila za duhovnike«. Istočasno se začne huda duševna bolezen njenega očeta. To veliko trpljenje popelje Terezijo h kontemplaciji Jezusovega obličja v njegovem trpljenju. Tako njeno redovno ime – sestra Terezija Deteta Jezusa in Svetega Obličja – izraža program vsega njenega življenja v povezanosti z osrednjimi skrivnostmi učlovečenja in odrešenja. Njene redovne zaobljube na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1890 so zanjo prava duhovna poroka v evangeljski »majhnosti«: »Na kako lep praznik postanem Jezusova nevesta! Mala presveta Devica, stara en dan, podarja svoj mali cvet malemu Jezusu.« Biti redovnica pomeni za Terezijo biti Jezusova nevesta in mati duš. Istega dne je svetnica zapisala molitev, ki nakazuje vso usmeritev njenega življenja: Jezusa prosi za dar njegove neskončne ljubezni, da bi bila najmanjša, predvsem pa prosi za odrešenje vseh ljudi: »Da danes ne bi bila pogubljena nobena duša.«

Deset let po »božični milosti« pride leta 1896 »velikonočna milost«, ko nastopi njeno trpljenje v zedinjenosti z Jezusovim trpljenjem. Ta bolezen jo je kasneje pripeljala do smrti prek hudih muk, predvsem pa je trpela v duši zaradi boleče preizkušnje vere. Z Marijo pod Jezusovim križem Terezija kar najbolj junaško veruje; to ji je kot luč v teminah, ki ji napadajo dušo. Zaveda se, da preživlja to veliko preizkušnjo za odrešenje vseh ateistov sodobnega sveta. V trpljenju ljubi in dopolnjuje svojo poklicanost, biti ljubezen v srcu Cerkve.

Terezija je umrla zvečer 30. septembra 1897 s preprostimi besedami na ustnicah: »Moj Bog, ljubim te!« in pogledom, uprtim v Križanega, ki ga je držala v rokah. Zadnje svetničine besede so ključ vsega njenega nauka, njene razlage evangelija. To dejanje ljubezni je bilo kot utripanje njenega srca. Preproste besede »Jezus, ljubim te« so v središču vseh njenih spisov.

Znanost ljubezni
Dragi prijatelji, tudi mi bi morali s sv. Terezijo Deteta Jezusa vsak dan ponavljati Gospodu, da hočemo živeti od ljubezni do njega in bližnjih. Terezija je ena od “malih” iz evangelija, ki se pustijo voditi Bogu. S ponižnostjo in ljubeznijo, z vero in ljubeznijo Terezija nenehno vstopa v srce Svetega pisma. Takšno branje Svetega pisma, ki ga hrani znanost ljubezni, ni v nasprotju z akademsko znanostjo. Evharistija, ki je ni mogoče ločili od evangelija, je za Terezijo zakrament božje ljubezni, ki se spušča v največjo globino, da bi nas povzdignila do Boga. V svojem zadnjem pismu, na podobici Deteta Jezusa v posvečeni hostiji, je napisala: »Ne morem se bati Boga, ki je zame postal tako majhen! (…) Ljubim ga! Pravzaprav ni on nič drugega kot sama ljubezen in usmiljenje!«

V evangeliju odkriva Terezija Jezusovo usmiljenje: »Meni je dal svoje neskončno usmiljenje, po njem zrem in častim druge božanske popolnosti! (…) Tako se mi vse zazdijo kot žarki ljubezni; še sama pravičnost se mi zdi vsa obdana z ljubeznijo.« Tako se izraža tudi v zadnjih vrsticah Povesti duše: »Komaj pogledam v sveti evangelij, takoj zaznam vonj Jezusovega življenja in vem, kam moram teči … Ne poženem se na prvo mesto, ampak na zadnje … Da, to čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče storiti, bi se vrgla, s srcem, raztrganim od kesanja, Jezusu v objem, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrača k njemu.« »Zaupanje in ljubezen« sta torej končna točka pripovedi o njenem življenju, kot svetilnika razsvetljujeta celotno pot svetosti, da lahko vodita tudi druge na isto »malo pot zaupanja in ljubezni«, pot duhovnega otroštva. Otroško zaupanje korenini v pravi ljubezni, ki je popolna podaritev sebe: »Ljubiti pomeni dati vse, dati samega sebe.« Tako Terezija vsem nam kaže, da je krščansko življenje v tem, da polno živimo milost krsta v popolni podaritvi sebe Očetovi ljubezni, da bi živeli kot Kristus v ognju Svetega Duha.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 6. aprila 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir