sveta Uršula in tovarišice – device in mučenke

Uršula  Zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, mladine, učiteljic in vzgojiteljic, za dobro poroko in dober zakon, ter bolnih otrok
Atributi: puščice, zastava s križem, palma, krona, ladja
  Imena: Urša, Urška
  Nedvomno je, da ima legenda o sv. Uršuli, ki izhaja iz 10. stoletja, zgodovinsko jedro. Gre za skupino deklet, ki so dale svoje življenje za svoje krščansko prepričanje ali devištvo, morda tudi oboje, kar je bilo v zgodnjekrščanskih mučeniških zgodbah pogosto. Morda je v zvezi s svetnico napis na južni strani kora v cerkvi sv. Uršule v Kölnu. Napis (iz 4. ali 5. stoletja) ne omenja ne števila devic ne imena njihove voditeljice, marveč samo ugotavlja njihovo mučeniško smrt in obstoj medtem porušene cerkve v čast mučenkam na kraju njihove smrtne obsodbe. Vendar je tudi to pričevanje dragoceno, saj dokazuje, kako daleč nazaj sega cerkveno in ljudsko češčenje svetih mučenk.
  Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine razsvetliti zgodovinsko temo okoli sv. Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste ali hčere vojakov znane tebajske legije, ki jih je dal umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali pa je bliže resnici poročilo, da je bila Uršula prednica nekega samostana blizu Kölna in se je ob preseljevanju narodov zatekla s svojimi redovnicami pred bližajočimi se barbari za mestno obzidje. Ob zavzetju mesta je šla rajši v mučeniško smrt kakor v sramoto.
  Sv. Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti v 16. stoletju je sv. Angela Merici ustanovila Družbo »uršulink«, ki naj bi se posebej posvečala vzgoji deklet. Za zaščitnico te družbe si je izbrala sv. Uršulo. Naslednice te družbe so današnje uršulinke, redovnice, ki delajo v šolah in v misijonih. Svetnico upodabljajo s puščico v roki, s palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe.
  Goduje 21. oktobra.
Vir

UršulaŽivljenje svete Uršule je, tako kot pri številnih drugih svetnikih iz zgodnjega krščanstva, zavito v legendo, ki je nastala v desetem stoletju. Lahko pa tudi tu sklepamo, da je v ozadju pripovedi vendarle resnično zgodovinsko jedro. Resnica je, da je v Kölnu v času Dioklecijanovega preganjanja pretrpelo mučeniško smrt veliko devic. Na kraju, kjer danes stoji cerkev sv. Uršule, nekdaj pa so ga imenovali »njiva sv. Uršule«, so namreč izkopali ženske lobanje, ki kažejo sledove nasilne smrti. Uršula naj bi že kot mlado dekle zaobljubila večno devištvo, vendar jo je oče kljub temu kot zaročenko obljubil nekemu poganskemu kraljevemu sinu. Postavil pa je, v strahu, da zakon z njim morda le ne bi bil dobra poteza, nemogoče pogoje: kraljevič se mora odpovedati poganstvu in dati nevesti tri leta časa za premislek in pripravo. Medtem pa mora priskrbeti Uršuli za spremstvo deset najlepših domačih deklet, vsaka izmed njih pa mora imeti tisoč služabnic, ter brodovje za vse. Mladenič je vesel privolil in vse pogoje izpolnil. Po treh letih se je ladjevje z Uršulo in tovarišicami odpravilo v ženinovo domovino (današnja Bretanija v Franciji). Vihar, ki jih je med vožnjo zajel, pa jih je odnesel do ustja Rena, od koder so po Renu navzgor prijadrale do Kölna. Tu so jih prijazno sprejeli, Uršuli pa so angeli v sanjah razodeli, da jih bo pot naprej vodila v Rim, nakar se bodo vrnile in v Kölnu pretrpele mučeništvo za Kristusa. Z ladjevjem so prispele res do Basla, od tod pa nadaljevale pot peš, čez planine, v Rim. Ko so se vračale v Köln, so se jim pridružili številni cerkveni dostojanstveniki. Köln so medtem osvojili in zasedli barbarski Huni. Ti so odpravo napadli, ženske surovo trpinčili in pobili. Živa je ostala samo Uršula, saj si jo je hunski kralj zaradi izjemne lepote zaželel zase. Ko ga je odločno zavrnila, pa ji je sam v prsi sprožil smrtonosno puščico. Legenda pravi, da je nato z neba prišlo enajst tisoč angelov, ki so Hune pognali v beg. Device mučenke so meščani pokopali, nad grobom pa sezidali cerkev sv. Uršule.

Ime: Izhaja iz latinskega imena Ursula, ki ga razlagajo kot manjšalnico iz latinske besede ursa, ki pomeni »medvedka«.
Rodila se je v 3. stoletju v Angliji, umrla pa 21. oktobra 451 v Kölnu v Nemčiji (po legendi).
Družina: Bila naj bi hči angleškega kralja Notusa in matere Darije. Zaročili so jo s poganskim princem Eterijem.

Zavetnica: mesta Kölna, univerz v Parizu in Coimbri; priprošnjica mladine, učiteljic in vzgojiteljic, trgovcev s suknom, bolnih otrok, priporočajo se ji za dobro poroko in dober zakon, prav tako tudi za mirno smrt.
Upodobitve: Upodabljajo jo s puščico v roki, s palmo, z zastavo s križem, s krono na glavi, z ladjo poleg sebe. Pogoste so upodobitve, kjer je prikazana kot zavetnica s plaščem, pod katerim skriva, varuje svoje tovarišice. Zelo znane so tudi upodobitve njenega mučeništva.
Pregovori: Uršula zemljo zaklene, Rupert pa jo spet odklene. Če je na svete Uršule dan lepo, bo lepa jesen in si bo tudi lenuh lahko pripravil dovolj stelje.

Goduje: 21. oktobra. 

Vir