sveta Zaharija in Elizabeta – starša Janeza Krstnika

ZaharijaImena: Zaharija, Zahomir, Zaho, Elizabeta, Eliza, Beta, Betka, LIza, Lizika, …
Starša Janeza Krstnika sta živela v mestecu, ki se danes imenuje Ain Karem. Zaharija ni verjel, da mu bo žena v starosti rodila sina. Po Janezovem rojstvu pa je napolnjen s Svetim Duhom, poln hvaležnosti, poveličeval najprej mesijansko dobo in njene dobrine in nato preroško napovedal o svojem sinu: »In ti, dete, boš prerok Najvišjega, …pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota …«

Elizabeta je poleg Marije velika žena na pragu med staro in novo zavezo. Kakor Marijin tudi Elizabetin pomen določujeta veličina in naloga njenega sina. Marija je obiskala sorodnico Elizabeto, ker ji je o njenem spočetju govoril nadangel Gabrijel. To naj bi bilo znamenje in potrditev božje vsemogočnosti in poroštvo za resnico o Jezusovem rojstvu. Ko je Elizabeta ob srečanju slišala Marijin pozdrav, »je poskočilo dete v njenem telesu in je bila napolnjena s Svetim Duhom.« V Mariji je spoznala Odrešenikovo mater in jo blagrovala, ker je verovala božji obljubi. Marija pa ji je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, kakor se je prej ob Janezovem rojstvu oče Zaharija zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus.

Marija obišče ElizabetoPri rojstvu Janeza Krstnika je Elizabeta tista, ki ugovarja sorodnikom, ko hočejo otroka poimenovati po očetu. Sorodniki se čudijo, ko zahteva, naj se imenuje Janez. To pa že kaže na to, da mu je Bog sam – kakor tudi Jezusu – dal ime. Kdor daje drugemu ime, ima oblast nad njim in mu ima pravico ukazovati. Tako je tudi Bog s tem, da je sam določil, kakšno ime naj ima Janez, popolnoma razpolagal z njim in njegovim delovanjem. Elizabeta pa je kot prva smela izgovoriti sinovo ime. Tako je Bog govoril po Elizabeti, predstavnici najodličnejšega duhovniškega rodu Arona, in ne po duhovniku Zahariju.

In spet je rekel Bog: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’ Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1Mz 1 in 1Mz 2).
Spominjamo se ju 5. novembra, ponekod 23. septembra.
Vir