sveti Ciprijan – škof in mučenec

CiprijanSv.Ciprijan, škof in mučenec, je bil izredna osebnost v severni Afriki sredi 3. stoletja. Ko je cesar Decij leta 249 začel preganjati kristjane, so poganske množice v Kartagini kričale: »Ciprijana levom!«Ob tem prvem preganjanju se je Ciprijan skril, ker je presodil, da še ni prišel čas za mučeništvo. Iz skrivališča je vodil Cerkev. V enajstem pismu piše: »Spoznati in priznati moramo, da je ta strašna stiska preganjanja, ki je večji del naše črede pokončala in jo še uničuje, prišla zaradi naših grehov, ker ne hodimo po Gospodovi poti in se ne držimo Božjih zapovedi. Naš Gospod je spolnjeval Očetovo voljo, mi pa ne spolnjujemo Božje volje, marveč se pehamo za bogastvom in dobičkom, se vdajamo ošabnosti, se venomer prepiramo; svetu se odpovedujemo le z besedami, ne pa z dejanji.«Potem pa pravi, da to pismo piše zato, ker e mu je Gospod razodel v prikazni in mu rekel: »Prosite in boste prejeli!« Nato je (verjetno Ciprijan) naročil navzočemu ljudstvu (vse se godi v prikazni), naj prosi za neke posameznike.
V prošnji ljudstva pa ni bilo edinosti, »ker se besede in želje niso skladale«. Ciprijan nato pravi: »S tako prošnjo Gospod ni bil zadovoljen, ker je bilo ljudstvo razdvojeno in med brati ni bilo soglasja, čeprav beremo: ‘Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša’ in je Gospod sam naročil: ‘To vam naročam, da se ljubite med seboj,’ in zopet: ‘Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.’« Nato zatrdi: »Če bi bili bratje složni kakor ena duša, bi mir po Božjem usmiljenju že davno dosegli.«Ciprijan nato pove, da je sprejel še eno sporočilo v prikazni, da bo preganjanje kmalu pojenjalo: »Naposled je (Gospod) svojemu najnižjemu služabniku, četudi obloženemu s premnogimi grehi, dal v svoji dobroti do nas tole sporočilo: ‘Reci mu (Gospod naroča Božjemu možu, da pove Ciprijanu, op. J. K.), naj bo brez skrbi; ker mir bo prišel, a malo se bo zakasnil, ker jih je še nekaj, ki jih je treba preizkusiti.’« Nato nadaljuje: »Sleherni naj spozna svoje pregrehe in naj vsaj zdaj ‘odloži starega človeka’. Ne glejmo nazaj, kamor nas hudič kliče, marveč naprej, kamor nas Kristus kliče! Svoje oči obračajmo proti nebesom, da nas zemlja ne prevara s svojimi nasladami in vabami! Vsak naj prosi Boga ne le zase, ampak za vse brate, kakor nas je Gospod učil, ko je naročil s skupno molitvijo za vse moliti.«
Sveti Ciprijan – škof in mučenec iz Kartagine goduje 16. septembra.
Vir

Sv. Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini. Kot sin bogate poganske družine si je pridobil temeljito izobrazbo. Pod vplivom Cecilija, ki je bil duhovnik in njegov prijatelj, je sprejel krščansko vero. Tudi on je postal duhovnik in kmalu je bil izvoljen za škofa v Kartagini.
Po 40-ih letih miru je pod cesarjem Decijem leta 251 izbruhnilo kruto preganjanje kristjanov. Mnogi so odpadli, drugi so kupili potrdilo, da so darovali bogovom, čeprav tega niso storili. Kaj narediti? V tistem času je bilo v navadi samo pri nedeljski maši prejemati obhajilo. Da bi jih bolj okrepil, jih je začel priporočati vsakdanje obhajilo. V razlagi Očenaša, je napisal: “Kristus je kruh življenja, jaz sem živi kruh , ki je prišel iz nebes. Torej mi prosimo, da vsak dan prejmemo kruh, ki je Kristus”. V enem od 65 pisem, pravi: “Od kod naj dobimo moč, da prelijemo svojo kri za Kristusa, če se branimo piti Kristusovo kri? Vojaki Kristusovi pijejo vsak dan kri iz Kristusovega keliha, da morejo tudi sami preliti kri za Kristusa.”
Ciprijan je potrdil svoj nauk z zgledom. Ko je bil sojen, ga je vprašal sodnik: “Si ti Ciprian?” “Da, sem.” “Si bil tem bogoskrunskim ljudem za škofa?” “Da.” “Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.” “Tega ne storim.” Sodnik: “Premisli!” Ciprijan: “Stori, kar ti je ukazano, v tako pravični reči ni premišljevanja.” Sodba: “Sklene se Ciprijana usmrtiti z mečem” Ciprijan je odgovoril: “Hvala Bogu”. Umrl je leta 258. Moč za tako junaško pričevanje je dobil iz evharistije.
Vir

V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.
Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.
V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.

Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.

Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.

Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.
Vir

“Ne vidimo, toda upamo” – Iz razprave O potrpežljivosti (št. 13 in 15)

O Evharistiji (Pismo 63)

O umiranju