sveti Edmund – kralj in mučenec

EdmundZavetnik proti kugi
Atributi: krona na glavi; šopek puščic v roki
Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, …
Rodil se je leta 841 v saški kraljevi družini. Komaj petnajst let je bil star, ko ga je škof Humbert Elman o božiču leta 855 okronal za kralja Vzhodne Anglije. Čeprav je bil še mlad, so ga odlikovale številne kreposti, zlasti srčnost, modrost, pravičnost, usmiljenost do trpečih in pobožnost. Leto dni je živel popolnoma odmaknjen svetu in se poglabljal v branje Svetega pisma.
    Ko je vladal že petnajst let, so divji, še poganski danski roparji prihrumeli nad Anglijo. Legenda pripoveduje, da so prišli do nekega ženskega samostana. Redovnice so si v strahu pred njihovo predrzno nesramnostjo porezale ustnice in nosove, da bi se jim zdele grde in jih ne bi nadlegovali. Tolovaji so nato v besu vse poklali. Edmund je zbral vojake in roparje premagal. Toda le za kratko. Kmalu so se vrnili še z večjo močjo, ujeli kralja Edmunda, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Ker ga niso mogli prisiliti, da bi zatajil vero, so ga privezali k drevesu, obsuli s puščicami kakor nekoč afriški strelci sv. Boštjana in ga naposled obglavili. To se je zgodilo leta 870.

Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Na oksfordskem koncilu leta 1222 so dan njegove smrti razglasili za zapovedan praznik. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji. Goduje 20. novembra.
Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki. Iz 17. stoletja je njegova upodobitev v kapeli Henrika VII. v Westminstru in v angleškem kolegiju v Rimu na Albertijevi sliki Svete Trojice.
Sv. Edmund goduje 20. novembra.
Vir