sveti Egidij (Tilen) – puščavnik in opat

sveti Egidij (Tilen) - puščavnik in opat Imena: Egidij, Ilj
Zemeljsko življenje svetega Tilna naj bi se začelo okoli leta 640 v Atenah v Grčiji. Izročilo govori, da je bil bogatega in plemenitega rodu. Po zgodnji smrti pobožnih staršev Teodora in Pelagije je Tilen svoje premoženje razdal med uboge in sklenil tudi sam živeti v uboštvu in samoti. Vkrcal se je na ladjo, ki naj bi ga popeljala v Egipt, pa jih je na poti zajel vihar (ki ga je Tilen čudežno pomiril), tako da so pristali na obali južne Francije. Tilen se je umaknil v gozdnato samoto v bližini Arlesa, na levem bregu reke Ron, pozneje pa se je pomikal vedno više in globlje v gozd vse do izvira iste reke, kjer se je nato ustalil. Kljub želji po samoti in puščavništvu ga vedno večje število posnemovalcev prisili, da okoli leta 680 pozida samostan, sam pa kot opat prevzame vodstvo. Ob smrti, 1. septembra 720, so ga pokopali v samostanski cerkvi. Saint-Gilles, mesto, ki je zraslo ob samostanu in cerkvi, je bilo ves srednji vek pa tudi pozneje znamenita romarska pot. Toliko o svetem Tilnu povedo bolj ali manj zanesljiva dejstva, sicer pa je njegovo življenje zelo bogato opisano v različnih poučnih legendah.
Egidij se je, ko so ga ljudje začeli slaviti in iskati zaradi čudežev, ki so se ob njem dogajali, umaknil v skalnato, z grmovjem zaraščeno votlino. Pred njenim vhodom je izviral bister vrelec, s katerim si je gasil žejo, hranil pa se je z divjimi zelišči in koreninami. V hudi zimi mu je Bog pošiljal košuto, da ga je preživljala s svojim mlekom. Tri leta je tako mirno živel, dokler se ni zgodilo, da so košuto na lovu izsledili psi gotskega kralja Flavija (Vambo). Košuta se je zatekla v svetnikovo votlino. Ko se je to še dvakrat ponovilo, je kralj sklenil, da jo bo zasledoval do konca. Lovci so streljali za njo v votlino, puščica pa je zadela puščavnika. Tilna so našli v krvi, košuta je krotko ležala ob njegovih nogah. Kralj je prosil puščavnika odpuščanja in mu oskrbel rane, ko pa se je hotel odkupiti z bogatimi darovi, jih Tilen ni sprejel. Namesto tega je kralj na njegovo prošnjo sezidal tam velik samostan. Vanj so se zatekli menihi, ki po zgledu svetega Tilna, prvega opata, živijo po pravilih svetega Benedikta.
Sredi gozdov se je nekoč izgubil mlad pastir. Ni več vedel, ne kod ne kam, ko je nenadoma zagledal pred seboj veliko košuto. Stala je ter strmela vanj z veliki očmi, potem pa se je počasi obrnila in šla v goščavo. Vleklo ga je za njo, zato ji je sledil. Pripeljala ga je pred votlino svetega Tilna. Košuta je mirno legla pred njegove noge, svetnik pa je pastirja nasitil z gozdnimi sadeži in napojil s košutinim mlekom. Potem ga je prijel za roko in popeljal v hrib, za lučaj nad votlino. Tam je slonela ob boku gore velika skala, porasla z mahom. Videti je bilo, da se skala trese, in ko je pastir nanjo položil roko, je začutil na dlani oster mraz, kakor da bi se mu tisoč igel zabodlo v meso. »Povej ljudem,« je dejal svetnik, »kar si videl in čutil. Ta skala zapira vetrove, slano in mraz. Če jo odvalim, bo planil izza nje mrzel vihar, tako mrzel, da bodo ljudem, živalim in rastlinam zmrznila srca in niti sto sonc ne bo moglo več ogreti zemlje. Če skala popusti – bo gorje! Zapomni si: jaz sam skale ne morem zadržati – le moč skupne molitve vseh ljudi jo lahko tako pritisne ob goro, da more kljubovati viharju. Čimbolj peša molitev, tembolj se skala trese, vsak dan bolj. Pouči ljudi: Ko bo ugasnila molitev na vaših ustnicah, bo mraz obdal vaša srca in mrtva bodo ter ledena in vaša polja ne bodo več rodila…« Pastir se je vrnil med ljudi in jim pripovedoval – pa mu niso verjeli …
Sveti Tilen, puščavnik in opat, goduje 1. septembra

Vir Egidij

Sveti Egidij, po francosko Gilles, je v Franciji zelo priljubljen svetnik, saj kar 15 občin nosi njegovo ime. Prav tako v Belgiji, kjer v Bruslju njegovo ime nosi mestna četrt, prištet pa je tudi k številnim priprošnjikom, kar je razširilo njegovo češčenje preko meja Francije. Središte je njegova štovanja jedna opatija u okružju grada Nîmesa, gdje mu se nalazi grob. Iz toga su groba njegove relikvije po srednjovjekovnom običaju dijeljene i prenašane po Francuskoj, Belgiji i Njemačkoj. Najveći se dio svečeva tijela čuva u Toulouseu, u crkvi Saint Sernin.

Sveti je Egidije živio kao pustinjak u Provanci. Oko g. 680., najvjerojatnije uz pomoć zapadnogotskog kralja Wambe, sagradio je na ušću Rhone samostan, u kojem je kao opat vodio skupine redovnika. Taj je samostan po njegovu imenu kasnije nazvan SaintGilles. Umro je na glasu velike svetosti, a grob mu je bio jedna od omiljelih postaja na hodočasničkom putu što je vodio u Compostellu. Hodočasnici svetom Jakovu neminovno su se s velikom pobožnošću zaustavljali i molili i na grobu sv. Egidija. Danas, kad se polako opet budi smisao za pučku pobožnost, njezino bolje razumijevanje i vrednovanje, lakše ćemo razumjeti tu srednjovjekovnu odanost svecima i hodočašćenje na svetačke grobove.

Svetog su Egidija kao pomoćnika zazivali u pomoć protiv straha i duševnih bolesti. Blagdan mu je upisan u Rimski martirologij na današnji dan. Svecu su u Francuskoj podignute brojne crkve, tako u Parizu, BourgleReineu, Thiaisu. Koji put ga na slikama prikazuju skupa s biskupom Sensa sv. Lupom. U divnoj katedrali u Chartresu, remekdjelu kršćanske umjetnosti, sveti je Egidije prikazan na pročelju – tamo je njegov kip – i u samoj crkvi na dva prozora.

Pius Parsch, pišući o sv. Egidiju, kaže: »Sveca zazivaju u pomoć kao jednoga od 14 pomoćnika u bolesti i pošasti. Sveci nam žele olakšati i naš zemaljski udes, a kad je to podređeno našem vječnom spasenju, žele nas osloboditi i od bolesti i patnje. Ako je pak koja bol ili bolest potrebna za naše spasenje, tada nam u tom slučaju sveci ne mogu pomoći. Samo u tom smislu – u vidu našega vječnoga spasenja – smijemo zazivati svece pomoćnike u nevolji.« Sve, dakle, mora biti podređeno volji Božjoj i našem vječnom udesu.

Vir