sveti Hilarij in Tacijan – mučenca, škof in diakon

Hilarij in TacijanZavetnik mesta Gorica
Imena: Hilarij, Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Radovan, Radovana, Veselko, Veselka
Sveti Hilarij je bil drugi škof v Ogleju, naslednik svetega Mohorja. Pod cesarjem Numerijanom so ga leta 284 skupaj z njegovim diakonom Tacijanom, ki tudi goduje na današnji dan, krvavo mučili. Njune relikvije so shranjene v Gradezu v Italiji. Najbolj znana slovenska oblika imena Hilarij je Radovan.

Vir

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika. Po poznem življenjepisu, ki nima zanesljive zgodovinske podlage, so sv. Hilarija, prvega znanega naslednika sv. Hermagorja ali Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu, in njegovega diakona Tacijana mučili pod cesarjem Numerijanom leta 284. Leta 568 so njune relikvije odnesli v Gradež, da jih zavarujejo pred Langobardi.
Mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo takole: Hilarij je bil od mladosti tako poučen v Svetem pismu, da mu je njegov spomin nadomeščal sveto knjigo. Najprej so ga posvetili za duhovnika, kasneje pa za škofa. Imel je služabnika Tacijana, katerega je posvetil za diakona. Leta 283 je cesar Numerijan izdal odlok, da morajo O kristjani darovati rimskim bogovom. V Ogleju je upravitelj Beronij dal privesti predse kristjane, da bi jih zaslišal. Neki poganski duhovnik pa mu je rekel: »Ne ravnaš prav! Zapovej, naj privedejo Marija, škofa kristjanov. Mučijo naj ga, da se ob njegovih mukah drugi premislijo.« Ta duhovnik je sam šel k Hilariju in Tacijanu. »Vstanita, upravitelj vaju kliče!« jima je rekel. »Pojdiva v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je dejal Hilarij.
Škof Hilarij je brez strahu stopil pred upravitelja. Ko mu je povedal, da je škof kristjanov, mu je upravitelj ukazal, naj daruje bogovom. Peljali so ga v Herkulovo svetišče, toda Hilarij ni hotel darovati, zato ga je dal upravitelj prebičati. Ko so ga pretepali, se je v molitvi obrnil k Bogu in ga prosil za moč. To je upravitelja razkačilo, da ga je ukazal na vse mogoče načine mučiti. Hilarij je naredil križ in kipi malikov so se zdrobili.
Za njim so privedli Tacijana in ga vprašali: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »S telesnim imenom se imenujem Tacijan, z duhovnim pa sem kristjan; diakon oglejske Cerkve sem, posvečen od mojega očeta, škofa Hilarija.« Tudi njega so grozovito mučili, nato pa odvedli nazaj v ječo. Ko ga je zagledal Hilarij, je Boga hvalil in junaška pričevalca sta kleče skupaj molila. Zaslišalo se je bobnenje in Herkulovo svetišče se je porušilo. »Glej, kaj sta naredila?« so se poganski duhovniki jezili na upravitelja. »Zakaj jima prizanašaš?« Tedaj je upravitelj zapovedal vojakom, naj ju obglavijo. Ponoči so prišli verniki in obdarili stražarje, da so jim izročili trupli, ki so ju dostojno pokopali.
Vir

V goriški nadškofiji obhajajo 16. marca spomin škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Sv. Hilarij nastopa v seznamih oglejskih škofov kot prvi znani naslednik sv. Hermagorja (Mohorja). Po poznem življenjepisu, ki nima zgodovinske podlage, so tega in njegovega diakona Tacijana mučili pod cesarjem Numerijanom l. 284. Da gre za resnična mučenca, čeprav njuna usoda ni natančno znana, sklepamo po tem, da so njune relikvije l. 568 odnesli v Gradež, da jih zavarujejo pred Langobardi. Njuno mučeništvo omenja tudi neka pesnitev iz 9. stoletja. Takrat so njuno zgodbo in njuno češčenje še pomnili. Slovenci so ime sv. Hilarija izgovarjali kot Jelar, od tod naslov cerkve sv. Jelarja (Volarja) nad Robičem pri Kredu; cerkev je zdaj razrušena.
Vir = Leto svetnikov