sveti Hilarij – škof in cerkveni učitelj

Hilarij Zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon
Atributi: preganjalec kač ali ubijalec zmaja
Imena: Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Rado, Radoslav, Radovan, Vesel, Veselko, Veselin, Vesela, Veselinka, Veselka, Rada

Ta svetnik spada med najprikupnejše in najpomembnejše svetniške osebnosti 4. stoletja. Rodil se je tedaj, ko je pod cesarjem Konstantinom krščanstvo dobilo svobodo. Krščanstvo se je sicer hitro razširjalo, vendar je Hilarij, doma iz Francije, svoja mladostna in prva zrela leta preživel še kot pogan. Bil je nenavadno nadarjen in široko razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe. Poganski pogled na svet pa se mu je zdel plitek, brez globine in trdnosti. Srčni nemir mu je izginil, ko je dobil v roke sveto pismo in nekaj krščanskih knjig. Iz polnega osebnega prepričanja se je dal nato krstiti skupaj z ženo in edino hčerko.

Imel je dobrih trideset let, ko je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Poitiersu tedaj ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je izbralo za škofa. Hilarij je videl v tem znamenje božje volje in ker mu tudi družina ni nasprotovala, je službo sprejel. Škofovska služba tedaj res ni bila lahka. V Cerkev so ljudje vstopali v množicah, zanašali vanjo plitvost mišljenja in morale. Poganske razvade je bilo treba premagovati z vztrajno budnostjo nad čistostjo nauka. Že za časa cesarja Konstantina se je površna množica in celo več škofov ogrevalo za Arijev nauk, ki je razglašal Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa za resničnega in popolnega učlovečenega Boga.
Hilarij je bil odločen nasprotnik te zmote. Ko ga je neki arijanski škof krivično ovadil, češ da nasprotuje cesarjevi oblasti, ga je ta poslal za štiri leta v izgnanstvo v Malo Azijo. Tam se je Hilarij srečal z izobraženimi duhovniki in pridno preučeval spise najboljših grških cerkvenih očetov. Napisal je svoje največje delo »De Trinitate« (Sveta Trojica). Po vrnitvi v svojo škofijo mu je preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, zlasti za razlaganje svetega pisma. Ko se mu je bližala smrt, ga je nekdo vprašal: »Oče, ali se nič ne bojiš?« Smehljaje je odgovoril: »Smrt in sodba sta mi stara znanca. Že šestdeset let jima zrem v oči dan na dan.«
Goduje 13. januarja.
Vir

HilarijHilarij je krščanstvo spoznal in sprejel po petih letih temeljitega študija Svetega pisma, se dal krstiti in posvetiti v duhovnika. Kako zelo je slovel po učenosti in svetosti, priča tudi to, da ga je ljudstvo v domačem kraju soglasno izbralo za škofa. Zaradi boja proti arijanizmu je moral oditi za štiri leta v izgnanstvo, po vrnitvi pa je še sedem let uspešno in modro vodil škofijo. Njemu se ima Zahod zahvaliti, da je bil arijanizem premagan.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hilarios, ki ga razlagajo z besedo hilaros »vesel«. V latinščini hilarus ali hilaris pomeni »vesel, dobre volje«. V slovenščini sta pomensko sorodni imeni Radoslav in Veselko.
Rodil se je okoli leta 315 v Poitiersu ob reki Loiri v Franciji,  umrl pa 13. januarja 367, prav tako v Poitiersu.
Družina: Bil je iz premožne in ugledne družine, predstavnice visoke rimske kulture v tedanji Galiji. Starši so bili pogani, tako da se je dal krstiti šele v zrelih letih, skupaj z ženo in hčerko.
Škofija: Škofija v Poitiersu je bila ustanovljena v tretjem stoletju, v nadškofijo pa je bila povzdignjena leta 2002. Razteza se na ozemlju, velikem okoli 13.000 km2, ima okoli 745.000 prebivalcev, katerih velika večina, 90 %, je katoličanov. Od leta 2012 jo vodi nadškof Paskal Wintzer.
Predhodnik: Pred Hilarijem naj bi bilo dvanajst škofov, med njimi Nektar, Liberij in Agon.
Naslednik: Pascentius.
Krivi nauk: Hilarij je bil goreč in neutruden borec proti arijanizmu, nauku, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo. Imenovali so ga kar »zahodni Atanazij«.
Dela: Njegovo največje delo, ki je izšlo v dvanajstih knjigah, je spis zoper arijance, Sveta Trojica. Poleg tega je napisal še številne druge apologetične knjige, razlage različnih svetopisemskih knjig in začel v galsko liturgijo uvajati bogoslužne himne.
Kreposti: Vse življenje je bil človek, ki ni poznal polovičarstva in plitkosti. Bil je blagega in ponižnega, a odločnega značaja.
Zavetnik: Je zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon. Priporočajo se mu proti revmatizmu, kačam, kačjim pikom; je zavetnik otrok, ki se učijo hoditi, mater, pa tudi bolnikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot preganjalca kač ali ubijalca zmaja, včasih pa tudi, kako mrtvorojenega otroka obudi k življenju.
Grob: Njegov grob je danes v kripti cerkve Saint-Hilairele-Grand v Poitiersu. Relikvije pa so v 7. stol. prinesli tudi v zgornje Porenje, kjer se je njegovo češčenje hitro razširilo.
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je leta 1851 povzdignil v cerkvenega učitelja.
Goduje: 13. januarja.
Misel: »Mnogo poti je treba preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje.«
Vir

Kateheza, sreda, 10. oktobra 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih očetov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa, velikem škofu iz 4. stoletja. V soočenju z arijanci, ki so Jezusa, Božjega Sina, imeli za eno od ustvarjenin, čeprav odlično, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil vse svoje življenje obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je Bog tako kot Oče, ki ga je rodil od večnosti.

Kratek življenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o večini Hilarijevega življenja. Starodavni viri pravijo, da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoječi družini. Prejel je solidno književno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti, da bi rasel v krščanskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki je umrl, da bi nam dal večno življenje. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil sinode v Béziersu, v južni Franciji, tako imenovane sinode lažnih apostolov, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti “lažni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali obsodbo poitierskega škofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen zapustiti Galijo.

Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v današnjo Turčijo, in prišel v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da je odločno delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnejšega in najbolj znanega dogmatičnega dela O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze, kjer se že pokaže Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resničnost imen Očeta in Sina in razvija svojo trinitarično teologijo izhajajoč iz krstnega obrazca, ki nam ga je dal Gospod sam: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Istost narave Očeta in Sina
Oče in Sin sta iste narave. In če bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti, da je Sin nižji od Očeta, nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlago, da bi se izognili zavajajočim razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namreč govorijo o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo človeškost. Nekatera se nanašajo nanj v njegovem predobstoju pri Očetu, druga upoštevajo njegovo stanje sestopa (kénosis), njegovega spusta vse do smrti, spet druga, končno, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom škofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odločen v nasprotovanju skrajnim arijancem se kaže sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved, da je Sin v svojem bistvu podoben Očetu, in seveda iskal načinov, kako bi jih privedel do polne vere, po kateri med Očetom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost v božanstvu. Tudi to se mi zdi značilno zanj: duh sprave, ki skuša razumeti tiste, ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa.

Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko segel daleč preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361 je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odločnosti in blagosti poitierskega škofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega življenja je sestavil še Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razložil po načelu, predstavljenem v začetku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so rečene v psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas, s katerim je govoril preroški duh, kakršenkoli že, nanašati na spoznanje prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo učlovečenje, trpljenje in kraljestvo in na slavo ter moč našega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.

Večkrat se je Hilarij imel priliko srečati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa  je bodoči škof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja še danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslužni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja.

Izhodišče Hilarijevega nauka je krstna vera
Če povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij našel izhodišče za teološko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij piše: Jezus »je ukazal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19Mt 28,19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), to je v izpovedovanju Tvorca, Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog Oče, iz katerega vse izhaja. In samo eden je naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse narejeno  (1 Kor 8,61 Kor 8,6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 je vendar za nas en Bog, Oče, od katerega je vse in smo mi zanj; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse in smo mi po njem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), in samo eden je Duh (Ef 4,4Ef 4,4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 eno telo in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani k enemu upanju svojega poklica; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), dar v vseh … V ničemer ni mogoče najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v Očetu, Sinu in v Svetem Duhu neskončnost Večnega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1). Ker je Bog Oče ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega božanstva Sinu. Še posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti nič drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče, je to v svoji polnosti. To ime ne dopušča polovičarstva, kakor da bi bil Oče z nekih vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61am 9,61
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Zasadil jih bom v njihovi zemlji, in nikdar več ne bodo izruvani iz zemlje, ki sem jo njim dal, govori Gospod, tvoj Bog. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Samo v Kristusu človeštvo najde zveličanje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakršnegakoli pomanjkanja ali zmanjšanja: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam 2,8am 2,8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 ker na zastavljenih oblekah ležijo pri slehernem oltarju in pijejo vino, ki so si ga z globami izsilili v hiši svojih malikov. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde zveličanje. Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka, »je postal meso vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9psalmih 54,9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrana zbirka EKU ne vsebuje vpisane knjigeMesto:

WP-Bible plugin
); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam 51,16am 51,16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil človek, vse pritegnil k sebi –, čeprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da slečejo starega človeka (prim. Ef 4,22Ef 4,22
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 da vam je treba odložiti, kar zadeva prejšnje življenje, starega človeka, ki se kvari po varljivih strasteh, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in ga pribijejo na njegov križ (prim. Kol 2,14Kol 2,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 in izbrisal zadolžnico zoper nas, z njenimi za nas neugodnimi določbami. Odpravil jo je, ko jo je pribil na križ; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
); pod pogojem, da zapustijo prejšnja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pričakovanju življenja (prim. Kol 1,12Kol 1,12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 zahvaljevali Očetu, ki nas je usposobil za delež pri dediščini svetih v svetlobi, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Rim 6,4Rim 6,4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)« (prav tam 91,9am 91,9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
).

Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je značilno, da se teološka refleksija spreminja v molitev in se molitev vrača v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.

Molitev sv. Hilarija
Naj zaključim današnjo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi naša molitev: »Daj, Gospod«, se navdihnjeno izraža Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici 12,57).
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir