sveti Hilarij – škof in cerkveni učitelj

Hilarij Zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon
Atributi: preganjalec kač ali ubijalec zmaja
Imena: Hilari, Lari, Laris, Hilarija, Rado, Radoslav, Radovan, Vesel, Veselko, Veselin, Vesela, Veselinka, Veselka, Rada

Ta svetnik spada med najprikupnejše in najpomembnejše svetniške osebnosti 4. stoletja. Rodil se je tedaj, ko je pod cesarjem Konstantinom krščanstvo dobilo svobodo. Krščanstvo se je sicer hitro razširjalo, vendar je Hilarij, doma iz Francije, svoja mladostna in prva zrela leta preživel še kot pogan. Bil je nenavadno nadarjen in široko razgledan v modroslovju in pravu svoje dobe. Poganski pogled na svet pa se mu je zdel plitek, brez globine in trdnosti. Srčni nemir mu je izginil, ko je dobil v roke sveto pismo in nekaj krščanskih knjig. Iz polnega osebnega prepričanja se je dal nato krstiti skupaj z ženo in edino hčerko.

Imel je dobrih trideset let, ko je v njegovem rodnem mestu umrl škof. V Poitiersu tedaj ni bilo moža, ki bi dosegel tako globoko krščansko učenost in svetost. Ljudstvo ga je izbralo za škofa. Hilarij je videl v tem znamenje božje volje in ker mu tudi družina ni nasprotovala, je službo sprejel. Škofovska služba tedaj res ni bila lahka. V Cerkev so ljudje vstopali v množicah, zanašali vanjo plitvost mišljenja in morale. Poganske razvade je bilo treba premagovati z vztrajno budnostjo nad čistostjo nauka. Že za časa cesarja Konstantina se je površna množica in celo več škofov ogrevalo za Arijev nauk, ki je razglašal Kristusa za največjega človeka, ki mu je Bog dal božansko čast kot nagrado za njegove kreposti, ne pa za resničnega in popolnega učlovečenega Boga.
Hilarij je bil odločen nasprotnik te zmote. Ko ga je neki arijanski škof krivično ovadil, češ da nasprotuje cesarjevi oblasti, ga je ta poslal za štiri leta v izgnanstvo v Malo Azijo. Tam se je Hilarij srečal z izobraženimi duhovniki in pridno preučeval spise najboljših grških cerkvenih očetov. Napisal je svoje največje delo »De Trinitate« (Sveta Trojica). Po vrnitvi v svojo škofijo mu je preostalo še sedem let življenja. Čas je pridno uporabil za pisanje, zlasti za razlaganje svetega pisma. Ko se mu je bližala smrt, ga je nekdo vprašal: »Oče, ali se nič ne bojiš?« Smehljaje je odgovoril: »Smrt in sodba sta mi stara znanca. Že šestdeset let jima zrem v oči dan na dan.«
Goduje 13. januarja.
Vir

HilarijHilarij je krščanstvo spoznal in sprejel po petih letih temeljitega študija Svetega pisma, se dal krstiti in posvetiti v duhovnika. Kako zelo je slovel po učenosti in svetosti, priča tudi to, da ga je ljudstvo v domačem kraju soglasno izbralo za škofa. Zaradi boja proti arijanizmu je moral oditi za štiri leta v izgnanstvo, po vrnitvi pa je še sedem let uspešno in modro vodil škofijo. Njemu se ima Zahod zahvaliti, da je bil arijanizem premagan.
Ime: Izhaja iz grškega imena Hilarios, ki ga razlagajo z besedo hilaros »vesel«. V latinščini hilarus ali hilaris pomeni »vesel, dobre volje«. V slovenščini sta pomensko sorodni imeni Radoslav in Veselko. 
Rodil se je okoli leta 315 v Poitiersu ob reki Loiri v Franciji,  umrl pa 13. januarja 367, prav tako v Poitiersu. 
Družina: Bil je iz premožne in ugledne družine, predstavnice visoke rimske kulture v tedanji Galiji. Starši so bili pogani, tako da se je dal krstiti šele v zrelih letih, skupaj z ženo in hčerko. 
Škofija: Škofija v Poitiersu je bila ustanovljena v tretjem stoletju, v nadškofijo pa je bila povzdignjena leta 2002. Razteza se na ozemlju, velikem okoli 13.000 km2, ima okoli 745.000 prebivalcev, katerih velika večina, 90 %, je katoličanov. Od leta 2012 jo vodi nadškof Paskal Wintzer. 
Predhodnik: Pred Hilarijem naj bi bilo dvanajst škofov, med njimi Nektar, Liberij in Agon. 
Naslednik: Pascentius.
Krivi nauk: Hilarij je bil goreč in neutruden borec proti arijanizmu, nauku, ki je zanikal Kristusovo božansko naravo. Imenovali so ga kar »zahodni Atanazij«.
Dela: Njegovo največje delo, ki je izšlo v dvanajstih knjigah, je spis zoper arijance, Sveta Trojica. Poleg tega je napisal še številne druge apologetične knjige, razlage različnih svetopisemskih knjig in začel v galsko liturgijo uvajati bogoslužne himne.
Kreposti: Vse življenje je bil človek, ki ni poznal polovičarstva in plitkosti. Bil je blagega in ponižnega, a odločnega značaja. 
Zavetnik: Je zavetnik mest Poitiers, La Rochelle in Lucon. Priporočajo se mu proti revmatizmu, kačam, kačjim pikom; je zavetnik otrok, ki se učijo hoditi, mater, pa tudi bolnikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot preganjalca kač ali ubijalca zmaja, včasih pa tudi, kako mrtvorojenega otroka obudi k življenju.
Grob: Njegov grob je danes v kripti cerkve Saint-Hilairele-Grand v Poitiersu. Relikvije pa so v 7. stol. prinesli tudi v zgornje Porenje, kjer se je njegovo češčenje hitro razširilo. 
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je leta 1851 povzdignil v cerkvenega učitelja.
Goduje: 13. januarja. 
Misel: »Mnogo poti je treba preveriti in mnoge vztrajno preizkušati, da po skrbnem razglabljanju odkrijemo tisto edino, ki vodi v večno življenje.«
Vir