sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec

Ignacij je okoli štirideset let vodil Cerkev v Antiohiji in bil ves čas zgled pravega škofa, tako da so se nanj sklicevali še na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Bil je poosebljenje dobrega pastirja, ki da svoje življenje za svoje ovce, se zanje nenehno trudi in z ljubeznijo skrbi zanje. Njegova pisma pa se uvrščajo med najlepše spomenike in so pravi biser prve krščanske literature.
Ime: Latinsko ime Ignatius povezujejo z latinsko besedo ignis »ogenj«. Imenovali so ga tudi Teoforos »bogonosec«.
Rodil se je okoli leta 35 (ali 50) v Antiohiji v Siriji, umrl pa okoli leta 107 (med 98 in 117) v Rimu v Italiji.
Družina: O njegovi mladosti ne vemo nič. Izročilo pravi, da je bil kristjan iz poganstva, učenec apostola Janeza. Izročilo govori tudi o tem, da naj bi bil on tisti deček, ki ga je Jezus postavil pred apostole kot zgled (prim. Mt 18,2Mt 18,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Jezus je poklical otroka, ga postavil v sredo mednje Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
–3).
Škof: Bil je drugi naslednik apostola Petra v Antiohiji, in sicer med letoma 69 in 117.
Antiohija: Antiohija je bila za Rimom in Aleksandrijo tretje najpomembnejše cerkveno središče, sedež patriarha. Obstaja iz apostolskih časov, saj ga je ustanovil apostol Peter. Tu sta delovala tudi Pavel in Barnaba; tu se prvič pojavi ime »kristjani«. Danes naslov antiohijskega patriarha še vedno uporablja pet različnih cerkva, v latinski Cerkvi pa je bil naziv ukinjen leta 1964.
Prednik: Evodius (okoli 53 do 69).
Naslednik: Heron (okoli 107 ali 117 do 127).
Apostolski Prištevamo ga k peterici apostolskih očetov (pisci, katerih dela so nastala ob koncu prvega in na začetku drugega stoletja), poleg njega so to še: Barnaba, Klement Rimski, Herma in Polikarp iz Smirne.
Mučeništvo: Okoli leta 110, za časa cesarja Trajana, so ga prijeli na osnovi obtožbe in ga z vojaškim spremstvom odvedli v Rim v smrt. Pot jih je vodila najprej po morju, nato pa po kopnem skozi Malo Azijo. Povsod so ga kristjani množično pozdravljali, dokler ni prišel v Rim, kjer so ga v flavijskem amfiteatru (Koloseju) vrgli levom, da bi ga požrli.
Dela: Ohranjenih je sedem njegovih pisem, ki jih je napisal na poti v smrt: štiri v Smirni in tri v Troadi: Efežanom, Magnezijcem, Tralcem, Rimljanom, Filadelfijcem, Smirnčanom in Polikarpu. Prevedena so tudi v slovenščino.
Zavetnik: Priporočajo se mu kot zavetniku proti bolečinam v grlu. Poleg tega je zavetnik vzhodne Cerkve in Cerkve v severni Afriki.
Kreposti: Bil je steber mlade Cerkve, s svojim zgledom in pismi je vnemal srca ljudi vseh časov za krščansko vero.
Upodobitve: Skoraj vedno je prikazan kot starček, večinoma z brado. Upodabljajo ga tudi kot škofa v areni, obkroženega z levi ali v okovih.
Grob: Njegove relikvije so kristjani zbrali in jih prinesli v Antiohijo ter jih pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju boginje Fortune. Relikvije so kasneje prenesli v cerkev sv. Klemena v Rimu.
Goduje: Njegov god obhajajo na Vzhodu 20. decembra, pozneje so določili 1. februar, danes pa ga obhajamo 17. oktobra.
Misel: »Zame je lepše, da umrem v Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vsemi konci zemlje.«
Vir

 

Ignacij Antiohijski je središčna osebnost med apostolskimi očeti, njegova pisma so temeljnega pomena za razumevanje tega, kako so prvi kristjani gledali na svet. Je izrazit mistik, oznanja predvsem Kristusa kot Boga in njegovo učlovečenje. Bil je škof v sirski Antiohiji v zgodnjem drugem stoletju. O njegovem življenju ne vemo skoraj nič. Po vsej verjetnosti je bil kristjan iz poganstva, izročilo pa pravi, da je bil on tisti deček, ki ga je Jezus postavil za zgled apostolom (prim. Mt 18, 2-3Mt 18, 2-3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Jezus je poklical otroka, ga postavil v sredo mednje 3 in rekel: »Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Trdijo tudi, da je bil neposredni naslednik apostolov in je poslušal apostola Janeza. Mučeniško smrt je pretrpel v Rimu za časa cesarja Trajana, ko so ga v areni raztrgale zveri. Ohranjenih je sedem njegovih pisem, ki jih je napisal na poti v smrt, štiri v Smirni in tri v Troadi. Najbolj pretresljivo je pismo Rimljanom, v katerem jih med drugim prosi, naj nikar ne posredujejo zanj, ampak mu dovolijo, da pretrpi mučeniško smrt za Kristusa.

»Le en zdravnik je: meseni in duhovni, rojeni in nerojeni, Bog, ki se je rodil v mesu, v smrti resnično Življenje, iz Marije in iz Boga, najprej za trpljenje dovzeten in potem nedovzeten, Jezus Kristus, naš Gospod. Nihče naj vas torej ne vara, kakor se tudi ne pustite varati, ker ste povsem božji. Ko namreč med vami ni nikakršnega razdora, ki bi vas lahko mučil, tedaj živite v skladu z Bogom… Kdor živi po mesu, ne more izvrševati duhovnih del…«

»Ne ljubite ničesar, razen Boga samega. Tudi za vse druge ljudi molite; obstaja upanje, da se bodo spreobrnili, da dosežejo Boga. Dovolite jim torej, da se učijo vsaj iz vaših del. Če se jezijo, bodite krotki, če se bahajo, ponižni; če zmerjajo, govorijo svetoskrunsko, molite; če zavajajo, bodite trdni v veri; če so divji, bodite mirni! Z dobroto se izkažimo za njihove brate, skrbno posnemajmo Gospoda…« (pismo Efežanom)

»Nočem namreč, da bi ugajali ljudem, ampak Bogu, kakor mu tudi ugajate… Če boste o meni molčali, bom jaz božja beseda; če pa vzljubite moje meso, bom spet prazen zvok. Ne ponudite mi več kot to, da se darujem Bogu, dokler je žrtvenik še pripravljen… Lepo je, da zatonem od sveta k Bogu, da vzidem Vanj… Le prosite za mojo moč, zunaj in znotraj, da ne bom samo govoril, ampak tudi hotel, da se ne bom samo imenoval kristjan, ampak bom za kristjana tudi spoznan… Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko dosežem Boga! Božje zrno sem in zobje zveri naj me zmeljejo, da bom spoznan za čist Kristusov kruh.«

»Naj pride nadme ogenj in križ in tolpe zveri, naj raztrosijo moje kosti, naj mi zdrobijo ude, naj mi zmeljejo celo telo, naj pridejo nadme zlobne hudičeve kazni – samo da dosežem Jezusa Kristusa. Nič mi ne bodo koristili vsi konci sveta, nič kraljestva tega veka. Zame je lepše, da umrem v Jezusa Kristusa, kakor da kraljujem nad vsemi konci zemlje.« (pismo Rimljanom)
Vir
Celotno besedilo