sveti Leon I. Veliki – papež in cerkveni učitelj

Leon I. VelikiImena: Leon, Leonid, Lev, Leo, Leonard, Leonardo, Leona, Leonka, Leonita, …

Sveti Leon je prvi papež, ki mu je zgodovina dala vzdevek Veliki. Tudi svetovna zgodovina se ga hvaležno spominja, saj je rešil Rim in zahodno kulturo. Leta 452 se je bližal Rimu hunski kralj Atila, »božja šiba«, z veliko vojsko, ko je bil prej požgal severnoitalijanska mesta. Pot v Rim mu je bila odprta, ker je bil cesar brez moči. V skrajni sili so se Rimljani obrnili na papeža s prošnjo, naj gre naproti nasilnežu in ga ustavi. Papež je šel, zaupajoč v božjo pomoč. Zaupanje ga ni varalo, Atila, počaščen z navzočnostjo najvišjega duhovnika, seveda pa tudi zaradi bogatih darov, se je umaknil nazaj čez Donavo.

Tri leta pozneje je šel podobno naproti arijanskemu kralju Vandalov Gejzeriku. Tu pa papež ni bil tako uspešen. Od krivoverca ni mogel toliko izprositi, kolikor je bil izprosil od pogana. Dosegel je vsaj to, da Gejzerik ni spremenil Rima v prah in pepel, ni pa mogel preprečiti štirinajstdnevnega ropanja.

Leon je bil predvsem čuvar pravovernosti. Najprej je s pridigami in spisi zadal smrtni udarec maniheizmu, krivi veri, ki je bila bolj poganstvo kakor krščanstvo. Na Vzhodu je takrat Evtihes učil, da je v Kristusu samo ena narava. Leon ga je s posebnim pismom obsodil na cerkvenem zboru v Kalcedonu leta 451. Ko so pismo prebrali, je šeststo navzočih škofov vzklikalo: »To je vera očetov, je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu!« Te besede so izražale veliko prepričanje takratne Cerkve o prvenstvu rimskega papeža nad vesoljno Cerkvijo. Noben papež pred Leonom ni tako jasno poudarjal, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža božjepravnega izvora in iz njega tako dosledno izvajal enotnosti Cerkve, ki bodi ena, nedeljena družina pod enim vodnikom.
Ohranjenih je veliko njegovih pisem in pridig. V njih se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem. Zlasti se pridige odlikujejo po jasnosti in bogastvu misli, po moči in lepoti izraza. Papež Benedikt XIV. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.
Umrl je 10. novembra leta 461 in na ta dan tudi goduje.
Vir

Po pravici je papež Leon I. dobil vzdevek »Véliki«, saj zaradi vsega dela, ki ga je uspešno naredil, velja za enega najpomembnejših papežev v zgodovini. Vseskozi je odločno branil pravo vero in skrbel za ureditev razmer v Cerkvi.
Ime: Izhaja iz latinščine in se povezuje z latinsko besedo leo, v rodilniku leonis, v pomenu »lev«.
Rodil se je okoli leta 400 v Tusciji, današnji pokrajini Toskana v Italiji, umrl pa 10. novembra 461 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: O njegovem domu in otroštvu nimamo nobenih poročil, edino, kar nekateri viri navajajo, je, da je pripadal italijanskemu plemstvu.
Sodobniki: Janez Kasijan, aleksandrijska patriarha Ciril in Dioskur, cesarja Valentinijan III., Teodozij II., krivoverca Nestorij in Evtih, hunski vladar Atila.
Službe: Preden so ga izvolili za papeža, je bil arhidiakon papeža Celestina.
Pontifikat: Papeževal je od 29. septembra 440 do smrti 10. novembra 461, torej dobrih 21 let.
Prednik: Sikst III. (432–440).
Naslednik: Viktor II. (461– 468).
Kreposti: Pridobil si je temeljito bogoslovno izobrazbo, imel je nenavaden dar iznajdljivosti, sposobnost hitrega in zanesljivega odločanja, bil je odprt in imel je razumevanje za potrebe časa ter odločen nastop.
Reforme: Bil je odločen branitelj cerkvenih pravic in oster nasprotnik številnih zmot, ki so se pojavljale v tistem času; boril se je zlasti proti manihejstvu in pelagianizmu. V mnogih deželah je vzpostavil hierarhijo in tako uredil razmere. Nenehno je branil obe naravi v Kristusu: božjo in človeško.
Rešitelj Rima: Dvakrat je rešil Rim propada; leta 452 je šel naproti hunskemu kralju Atili, ki je pred seboj požgal in oropal vsa pomembnejša mesta, Rimu pa je na papeževo posredovanje prizanesel. Drugič pa je zelo omilil barbarske načrte vandalskega kralja Gejzerika.
Dela: Ohranjenih je veliko njegovih pridig in pisem.
Zavetnik: glasbenikov, pevcev in organistov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v papeških oblačilih s tiaro in papeškim križem, pogosto tudi z evangeljsko knjigo. Včasih ima zraven sebe zmaja, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilo.
Beatifikacija: Že za življenja so ga častili kot svetnika, papež Benedikt XIV. ga je leta 1754 imenoval za cerkvenega učitelja.
Grob: Sprva so ga pokopali v svoj grob, kasneje pa so v enem grobu združili posmrtne ostanke prvih štirih papežev z imenom Leon. V 18. stol so relikvije Leona I. pokopali v posebni kapeli v baziliki sv. Petra.
Goduje: 10. novembra, prej 11. aprila.
Misel: »Verovati brez omahovanja v to, česar naše telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere.«
Vir

“Spoznaj dostojanstvo svoje narave” – iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (O Gospodovem rojstvu 7, 2.6)

“Svojo postavo položim v njihovo notranjost” Začetek govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 1-2)

“Blagor Kristusovega kraljestva” Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 4-6)

“Krščanska modrost” Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8)

“Velik mir uživajo tisti, ki ljubijo tvojo postavo” Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 6-8)