sveti Pavlin Oglejski – škof

Pavlin OglejskiImena: Pavao, Pavli, Pavle, Pave, Pavl, Pavlek, Pavlin, Pavlimir, Pavo, Pavla, Paula, Pavlina
Rodil se je okoli leta 725 v stari furlanski rodbini iz Ogleja ali okolice, morda iz Čedada. Doma so mu dali zelo dobro vzgojo in najvišjo možno bogoslovno izobrazbo, tako da velja za enega največjih učenjakov svoje dobe.

Svetnikovi zgodovini lahko sledimo po letu 775. Takrat se je seznanil s cesarjem Karlom Velikim. Ta ga je poklical na svoj dvor, kjer se je spoprijateljil s cesarjevim učiteljem Alkuinom. Po cesarjevem prizadevanju, a čisto proti svoji volji, je bil povzdignjen k časti oglejskega patriarha. Udeleževal se je cerkvenih zborov svoje dobe in se z besedo in spisi bojeval proti krivovercem in razkolnikom svojega časa. V enem izmed njih se je posebej zavzel za neoskrunjeno čast Marijinega božjega materinstva. Za furlanskega vojvodo Henrika je napisal knjigo Spodbuda in v njej takole obravnaval božjo ljubezen: »Ljubiti največjo dobroto je največja sreča. Kdor Boga ljubi, je dober; če dober, pa tudi srečen; in kolikor bolj ga kdo ljubi, toliko boljši je. Imejmo torej v srcu ljubezen do Boga in do bližnjega; zakaj kdor ljubi bližnjega, je spolnil postavo. O moj brat, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, si prizadevajmo, da bi ljubili vse ljudi prav kakor sebe.«

Ko so Franki strli obrsko državo (pri tem so jim pomagali tudi Slovenci), so bili vsi naši predniki združeni v frankovski državi, ne da bi zato že izgubili domače kneze. Njihovi notranji svobodi je bilo v prid, da so se prostovoljno odločili tudi za prevzem krščanstva. Patriarh Pavlin se je takrat dogovoril s salzburškim nadškofom Arnom, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava, kar je pozneje potrdil cesar Karel Veliki. Oznanjevanje vere se je izvršilo brez nasilja, po blagi misijonski metodi, ki sta jo zagovarjala Pavlin in Alkuin. Naši predniki so takrat brez odpora sprejeli krščansko vero in sv. Pavlin si je zaslužil naslov apostola Slovencev. Umrl je 11. januarja, najbrž leta 802. Na ta dan goduje.
Vir

»Ljubiti pa največjo dobroto je največja sreča. Kdor Boga ljubi, je dober; če dober, pa tudi srečen; in kolikor bolj ga kdo ljubi, toliko boljši je. – Imejmo torej v sebi ljubezen do Boga in do bližnjega; zakaj kdor ljubi bližnjega, je izpolnil postavo. Kdor ljubi svojega brata, je njegovo srce mirno. Nevoščljivec pa je podoben ladji, ki jo morski valovi premetavajo: vedno je nemiren, vedno nesrečen, vedno nekam divji, pod vplivom hudobnih duhov. Mi pa …, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, prizadevajmo si ljubiti vse ljudi prav kakor sebe, da bomo vredni biti Kristusovi udje, ker je Kristus naša glava … Saj je On rekel v evangeliju: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.«
Ime: Izhaja iz latinskega pridevnika paulus, ki pomeni »majhen (po postavi)«.
Rojen: Kmalu po letu 725.
Kraj rojstva: Mestece Premariacco blizu Čedada v Italiji.
Umrl: 11. januarja 802.
Kraj smrti: Oglej, prav tako Italija.
Rod: Stara furlanska rodbina, ki se je ukvarjala s kmetijstvom.
Sodobniki: Učenjak Alkvin, nadškof Arno, cesar Karel Veliki, papež Leon III., furlanski vojvoda Henrik, krivoverec škof Feliks iz Urgela.
Izobrazba: Prejel je zelo dobro vzgojo in najvišjo možno bogoslovno izobrazbo. Bil je vodilni teolog Evrope v svojem času.
Dvor: Pavlin, ki je užival cesarjevo zaupanje in naklonjenost, je preživel na dvoru približno deset let in poučeval v t. i. palatinski šoli.
Škof: Leta 787 je bil imenovan za oglejskega nadškofa oz. patriarha.
Škofija: Oglej je starodavno krščansko središče, pomembno tudi za našo zgodovino. Škofijo naj bi ustanovil sveti Marko, prvi škof pa naj bi bil sv. Mohor (ok. 50–70). Pavlin je bil patriarh od 776 do 802.
Prednik: Siguald (772–776).
Naslednik: Ursus I. (802–811).
Krivoverstvo: S svojim naukom o Sveti Trojici se je uspešno boril proti adopcianizmu, ki je trdil, da Jezus ni bil pravi Božji Sin, temveč le posinovljenec.
Sinode: Nastopil je na cerkvenih zborih v Regensburgu (792) in Frankfurtu (794), leta 796 pa je sklical pokrajinsko sinodo v Čedadu.
»Filioque«: Prvi med škofi na Zahodu je uvedel v Vero izraz »in Sina« (Filioque).
Pokristjanjevanje: Ena izmed njegovih poglavitnih nalog je bila pokristjanjevanje Slovencev na ozemlju južno od Karavank ter na desnem bregu Save. Oznanjevanje vere je teklo brez nasilja, z blagimi misijonskimi metodami.
Dela: Knjige: Versko vodilo, Tri knjige zoper Feliksa, Knjiga spodbude. Uveljavil se je tudi kot pesnik, saj je sestavil veliko verskih in liturgičnih pesmi, med njimi okoli 40 v Marijino čast.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu z mitro in palico.
Grob: Pokopali so ga v kripti pod oltarjem v baziliki v Čedadu.
Goduje: 11. januarja, ponekod tudi 28. januarja ali 9. februarja.
Vir