sveti Tarazij – patriarh

Tarazij        Imena: Taras
Rodil se je v uradniški družini v Carigradu okoli leta 730. Bil je nadarjen človek, učen, vsega zaupanja vreden mož, ki rajši dela, kakor govori; kadar se pa oglasi, je njegova beseda jasna in tehtna. Ni bil oženjen, zato slutimo nekje redovniško šolo.
Najprej je bil v državni službi. Leta 784 je postal prvi tajnik cesarice Irene in njenega še nedoraslega sina Konstantina VI. V cerkvenih zadevah je bil najpomembnejši njen sklep, da odpravi prepoved češčenja svetih podob (ikonoklazem) in se tako povrne k edinosti z Rimom, pretrgani od leta 731. Nalogo ponovne krščanske sloge naj bi izvedel njen tajnik Tarazij. Cesarsko službo naj bi zamenjal s cerkveno.
Carigrajski patriarh Pavel IV. je najprej nastopal zoper češčenje svetih podob. Ko je leta 784 zbolel, se je umaknil v samostan, se odpovedal patriarški službi in pod Tarazijevim vplivom obžaloval, da je s svojim ravnanjem zavajal vernike v krivoverske zmote. To je bila prva tiha Tarazijeva zmaga. Cesarici je patriarh predlagal, naj bo Tarazij njegov naslednik. Ta izvolitve ni hotel sprejeti, ker je bil še laik. Pozneje se je uklonil in pozval cesarico, naj skliče koncil, obsodi ikonoklazem in odpravi izobčenje, ki je zadelo Carigrad.
Škofje so se zbrali na 2. nicejskem koncilu leta 785, zadnjem, ki ga priznavata vzhodna in zahodna Cerkev. Tarazij je storil vse, da bi se odloki koncila glede češčenja svetih podob uveljavili. Zadnja leta njegove pastirske službe je napolnjevalo prizadevanje za izboljšanje verske discipline. Mnogo je po zgledu svojega davnega prednika svetega Janeza Zlatoustega hodil med revno ljudstvo in za nebogljene očetovsko skrbel.
Umrl je leta 806. Goduje pa 18.februarja.
Vir

TarazijTarazij je bil zelo nadarjen in učen, zaupanja vreden mož, jasnih in pretehtanih misli, plemenitega, močnega in potrpežljivega značaja. Vse te in še druge vrline, zlasti velika pobožnost (izhajal naj bi iz meniške šole), so ga odlikovale v službi prvega tajnika cesarice Irene in njenega mladoletnega sina Konstantina VI. Čas, v katerem je živel, je zaznamovala velika razdvojenost krščanskih dežel, ki so zato postajale lahek plen arabskih osvajalcev, v Carigradu in na vzhodu pa je poleg tega še divjal boj zoper svete podobe, ki ga je začel cesar Konstantin in s tem sprožil t. i. ikonoklazem (prepoved češčenja in uničevanje svetih podob, ikon). Ublažitev je dosegla šele Irena, žena cesarja Leona IV., zelo izobražena ženska z velikim čutom za umetnost. Leta 780 je prevzela regentstvo v imenu svojega desetletnega sina, kasneje pa ga je odstavila in se sama oklicala za cesarico. V tem času stopi v ospredje tudi njen tajnik Tarazij, ki mu je zaupala nalogo, da odpravi prepoved češčenja svetih ikon in poskrbi za vnovično edinost z Rimom. Tarazij se je skupaj s cesarico dela lotil počasi, premišljeno, a temeljito, saj se je zavedal moči nasprotnikov. Prvi velik uspeh je dosegel, ko je patriarh Pavel IV., zagovornik ikonoklazma, spoznal svojo zmoto in se spreobrnil. Po hudi bolezni se je namreč umaknil v samostan, se odpovedal patriarški službi in obžaloval, da je vernike zavajal v krivoversko zmoto. Za svojega naslednika je predlagal Tarazija. Ta je bil takrat še laik, izvolitve sprva ni hotel sprejeti, kasneje pa se je uklonil in sprejel škofovsko posvečenje. Že v prvem govoru je jasno nakazal vodilno misel svojega javnega delovanja: cesarico Ireno je pozval, naj skliče koncil, obsodi ikonoklazem in odpravi izobčenje, ki je zadelo Carigrad. Takoj je poslal papežu svojo veroizpoved in prosil za obnovo edinosti. Cesarica je papeža povabila v Carigrad, da osebno predseduje koncilu. Papež je na koncil namesto sebe poslal dva delegata, a se je vse skupaj prehitro dogajalo. Koncil je propadel, še preden se je začel, saj so v cerkev, kjer so se zbrali koncilski očetje, vdrli ikonoklastični vojaki in škofje ter vse razgnali. Čez dobro leto so po skrbnih pripravah vrh koncila prenesli v Nicejo (drugi nicejski koncil). Koncil se je zapisal v zgodovino kot zadnja velika manifestacija cerkvene enotnosti in bratstva. Kljub temu da je bil pozneje napačno razumljen in interpretiran, ima velike zasluge za njegove sklepe in modro vodenje predvsem sveti Tarazij. Tarazij je bil vseskozi mož molitve in akseze, kar mu je pomagalo, da je stoično in mirno prenašal tudi številne preizkušnje, ki so ga zadele (npr. nesoglasja z menihi, ki so mu zamerili preveliko spravljivost s krivoverci, ki so se želeli vrniti nazaj, in spor s cesarjem Konstantinom VI. zaradi nedovoljene poroke). Ob vsem vodstvenem in državniškem delu pa je bil predvsem velik in čuteč dušni pastir, blizu svojemu ljudstvu.
Ime: Ime Taras, Tarasij izhaja iz grškega imena Tarasios, pomeni pa »kdor se upira«.
Rodil se je okoli leta 730 v Carigradu, umrl pa 18. februarja 806, prav tako v Carigradu.
Družina: Rodil se je v visoki uradniški družini, njegov oče Jurij je bil mestni prefekt v Carigradu, materi pa je bilo ime Evkratija.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, znan pa je kot borec zoper ikonoklazem.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža z brad, v značilnem ornatu vzhodnega patriarha, s knjigo v roki.
Goduje: 18. februarja (na Vzhodu pa 25. februarja).
Vir