blažena Jožefa (Hendrina) Stenmanns – devica in redovnica

Jožefa StenmannsBlažena Jožefa Stenmanns je bila rojena 28. maja 1852 v Issumu. V tistem času je bil to manjši predel nemške škofije Munster, ob nizozemski meji. Umrla je v Steylu na Nizozemskem, 20. maja 1903.
Hendrina Stenmanns je odraščala v času hitre industrializacije, ki je za seboj pustila tudi temne plati in ustvaril veliko revežev. Njena starša sta bila krojača, kar je vplivalo tudi na njeno delo, saj je kot šivilja kar 18 let delala v tekstilnem podjetju. Hendrina se je od svoje mame že zelo zgodaj naučila občutka za “skrito” revščino. Pomagala je revnim, bolnim in starim, ne da bi o tem komurkoli govorila oz. se s tem hvalila. Želela je tudi vstopili v bližnji samostan, ampak žal ni bilo možno saj je bil v zapiranju, zato je prevzela življenje sv. Frančiška, ter živela zmerno in strogo. Kot delavka nikoli ni sodelovala pri organizaciji prazničnih in veselih dogodkov, ampak je raje sprejemala delo, ki so ga drugi zavračali. Vodja podjetja jo je označil kot zelo predano in ponižno delavko in zelo karitativno. Vsak dan je prisostvovala pri sveti maši in po smrti svoje matere je prevzela skrb nad svojimi mlajšimi brati.
Kasneje je po naključju spoznala misijonsko hišo Arnolda Janssena, kasnejšega svetnika, v bližini Steyl na Nizozemskem. Po dolgem premišljevanju in molitvi je 6. januarja 1884 prosila svetega Arnolda za sprejem v misijonsko hišo in 12. februarja istega leta je s skupino drugih deklet že delala kot hišna pomočnica in se posvečala kuhinji in pralnici. 8. decembra leta 1889 je sveti Arnold Janssen, skupaj z Mario Eleno Stollenwerk, ustanovil Kongregacijo v službi Svetega Duha. 17. januarja 1892 so prve redovnice že praznovale svojo preobleko. Sveti Arnold, ki je vedel, da Hendrina na poseben način časti sv. Jožefa, ji je dal redovno ime Jožefa. Leta 1895 pa jo je imenoval za učiteljico novink in pri svojem delu je bila izvrstna; znala je združiti milino z poučevanjem. Sveti Arnold ji je zaupal tudi skrb za hišo in druge vsakodnevne obveznosti, saj je bila redovnica Jožefa zelo dobra organizatorka. Leta 1898 je bila imenovana tudi za mater prednico. Redovnice so imele zelo rade svojo mater prednico, saj je imela zanje vedno dobro srce, besedo vzpodbude in prijazen nasmeh. Imela je čut za bolečino drugih in znala jih je razveseljevati.
Mati Jožefa je mlade misijonarje pošiljala v Argentino, Novo Gvinejo, Združene države in Brazilijo. Svoje redovnice je na mnoge načine vabila in spodbujala, da molijo k Sv. Duhu, saj je želela da bi bile močno povezane s tretjo osebo Sv. Trojice. Redovnice je učila različnih kratke molitvice primerne za delo, vztrajnost, moč. Josepha je živela poglobljeno življenje z Svetim duhom. V svojem življenju je iskala združitev z njim v molitvi, zbranosti, ljubezni in v posnemanju njegovih vrlin, kot so: preprostost, ponižnost, dobrotljivost, odpoved. Vedno je želela izpolniti Božjo voljo.
Jeseni leta 1902. je zbolela na pljučih in počasi so ji vsi organi pričeli odpovedovati. Vse je prenašala z izredno potrpežljivostjo. Po smrti je sv. Arnold Janssen želel, da bi mati Jožefa veljala za ustanoviteljica Kongregacije v službi Svetega Duha. 14. maja leta 1991 je bila razglašena za junakinjo vrlin v Službi Boga, junija 2007 pa je Benedikt XVI razglasil čudež, ki se je zgodil na njeno priprošnjo.
Vir