V Certaldi [čertaldi] v Toskáni, blažena Júlija della Rena, tretjerednica svetega Avguština, ki je, v zaprta tesni celici blizu cerkve, živela samo za Boga. († 9. januar 1367)
Vir
Julija, hči revne plemiške družine della Rena, je osirotela v mladosti; v Firencah je našla službo kot služkinja v hiši družine Tinolfi, vendar jo je življenje v velikem mestu šokiralo. Zato se je leta 1337 pridružila laični skupnosti avguštinskih puščavnikov. Po vrnitvi v domače mesto, kjer je takrat živel tudi pisatelj, demokrat, pesnik in humanist Giovanni Boccaccio, je rešila otroka iz goreče stavbe, kar ji je prineslo nezaželeno slavo.
Zaradi tega se je Julija umaknila v samoto in 30 let živela v celici v cerkvi Svetih Filipa in Jakoba. Hrano, ki so ji jo postregli, je običajno vrnila, vendar jo je pred tem okrasila s cvetjem. Že za časa svojega življenja je bila češčena kot svetnica.
Ob Julijini smrti so mestni zvonovi začeli zvoniti sami od sebe – tako kot Viridianini. Leta 1372 so Juliji v cerkvi Svetih Filipa in Jakoba v Certaldu postavili oltar z njenimi posmrtnimi ostanki. Od leta 1506 so jo počastili z vsakoletno procesijo, ki jo pripravijo še danes; zaradi zime se ta ne odvija na obletnico njene smrti, temveč na prvo nedeljo v septembru.
Po njeni smrti je Julijina celica pri cerkvi Svetih Filipa in Jakoba v Certaldu prerasla v samostan avguštinskih puščavnikov, ki so ga leta 1783 sekularizirali, leta 2001 pa preuredili v muzej sakralne umetnosti. Šele leta 1819 je bila objavljena Julijina biografija, ki temelji na upodobitvah v predelu oltarja iz 15. stoletja v cerkvi Svetih Filipa in Jakoba.
Kanonizacija: Julijino čaščenje je 18. maja 1819 uradno potrdil papež Pij VII.
Je zavetnica Certalda.
DE
Julija (Giulia) della Rena se je rodila okoli leta 1320 v Certaldu (Toskana) v plemiški družini, ki pa je propadla.
V mladosti je osirotela in začela služiti družini Tinolfi v bližnjih Firencah, kjer je v zgodnjih dvajsetih letih spoznala avguštince in njihovo duhovnost ter prevzela habitus avguštinskih redovnic.
Ker je čutila, da jo vodi k radikalnejši in strožji življenjski izbiri, se je v polnem razcvetu svojega obstoja odločila zapustiti mesto in se zateči v samoto. Vrnila se je v Certaldo in se nastanila v majhni sobi v bližini avguštinske cerkve svetega Filipa in Jakoba. Pred tem so ji odprli dve majhni okni, eno je bilo namenjeno v cerkev, da bi se lahko udeležila svetih obredov, drugo pa navzven, da bi prejela hrano, ki ji jo je pošiljala ljudska pobožnost. Na eno steno je dal postaviti križ, nato pa je zunaj s slovesnostjo zidar zazidal vhod.
Nikoli več ni hotela zapustiti svojega malega „puščavništva“. Kot puščavniki bo živela ločeno od sveta približno trideset let in do konca hodila po dolgi poti askeze in mistike. Njena vsakodnevna opravila bosta pokora in molitev. Pri življenju so jo ohranjali kmetje iz Certalda in okolice. Ljudsko izročilo pravi, da so ji celo otroci množično priskočili na pomoč in ji prinesli kaj za jesti, Julija pa jim je, hvaležna in nasmejana, v vsakem letnem času vračala s svežim cvetjem. O njej ni znano ničesar več, razen tega, da so jo sokrajani zelo spoštovali zaradi pobožnega življenja, ki ga je živela pred njihovimi očmi.
Umrla je okoli leta 1370. Njen kult se je razvil kmalu po njeni smrti, saj je bil leta 1372 v isti cerkvi, kjer je živela in kjer so pokopali njeno telo, posvečen oltar. Že leta 1506 je občina Certaldo prispevala za praznik v čast blažene, ki so ji večkrat pripisali rešitev pred kužnimi boleznimi in kugo.
Njene posmrtne ostanke častijo v Certaldu v cerkvi svetega Filipa in Jakoba, ki je nekoč pripadala avguštincem.
Njen kult ab immemorabili je leta 1819 potrdil Pij VII (Barnaba Chiaramonti, 1800-1823).
IT
Views: 30