Lavra se je rodila 5. aprila 1891 v Santiagu de Cile (Čile) mami Mercedes del Pino in očetu Jose Domingo Vicuna, ki je bil vojaški uradnik. Ko je v Čilu izbruhnila civilna vojna je družina zbežala na jug, v kraj oddaljen 500 km od Santiaga. Tu se je leta 1893 rodila Lavrina sestrica Julija Amanda. Njun oče pa je dva meseca po Julijinem rojstvu umrl. V stiski za preživetje se je mama Mercedes odločila za odhod v sosednjo Argentino, v Junin de los Andes. Leta 1899 so prispele na posestvo bogatega rejca konj Manuela Mora in se tam ustalile. Mercedes se ga je oklenila, čeprav ni bil nič kaj prida človek. Že naslednje leto je mama poslala svoji dve hčerki v Zavod sester Hčera Marije Pomočnice v Juninu. V zavodu je Lavra odkrila Ljubezen in spoznala, da je Ljubezen Bog ter da je Bog v njej in v vseh njenih tovarišicah. Odločila se je, da bo to Ljubezen živela. Stara deset let je prejela prvo obhajilo in kmalu zatem postala članica Družbe Marijinih hčera. Vedno bolj se je zavedala, da si z življenjem na posestvu Manuela Mora njena mama ni pridobila zaščitnika, temveč tirana. Manuel Moro je želel imeti Lavro, nadlegoval jo je, a Lavra ga je odločno zavrnila. V noči, ko se mu je Lavra ponovno uprla tudi pred njegovimi prijatelji in zbežala, je Manuel Mora v srdu do krvi pretepel njeno mamo. V zavodu se je Lavra odločila za popolno ljubezen: 13. aprila 1902, stara komaj 11 let, je v preprosti cerkvici zavoda darovala Bogu spravno daritev njenega življenja za mamo. Ko je nenadoma zbolela, je Lavra vedela, da se je njeno darovanje pričelo. Ko je čutila, da se bliža njen konec, je k sebi poklicala mamo in ji povedala, da je za smrt prosila Jezusa, da bi z darovanjem svojega življenja ona dosegla milost spreobrnitve. Lavra je umrla 22. januarja 1904, ko še ni dopolnila 13 let. Naslednji dan je njena mama Mercedes pristopila k spovedi in sprejela sv. obhajilo ter se srečala z Bogom. Zbežala je s posestva in začela novo življenje.
Bl. Lavra Vicuna velja za salezijansko svetniško kandidatko. Leta 1988 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo in jo postavi za vzor vsej mladini.
Po bl. Lavri se imenuje tudi otroški vrtec v Murski Soboti, ki ga vodijo sestre Hčere Marije Pomočnice.
MOLITEV MLADIH K BLAŽENI LAVRI VICUNA
Blažena Lavra Vicuna,
Cerkev te je postavila kot vzor odraščajočega dekleta,
ki je pogumno pričevala za Kristusa.
Obračamo se nate, ki si bila odprta Sv. Duhu
in si se hranila s sv. evharistijo,
da nam nakloniš milost, za katero te zaupno prosimo…
Daj nam pristne vere, pogumne čistosti,
zvestobe vsakodnevnim dolžnostim ter
moči za premagovanje sebičnih nagnjenj in slabosti.
Stori, da bo tudi naše življenje popolnoma odprto božji navzočnosti,
zaupanju v Marijo ter močni in velikodušni ljubezni do drugih.
Amen.
Danes tako godujejo vsi, ki nosijo ime: Lavra, Vincencij, Vincenc, Vinko, Cene.
Vir
Bl. Lavra Vicuña (izg. vikunja) (1891-1904) iz Santiaga (Čile) je bila po očetovi smrti in preselitvi družine v Argentino gojenka sester hčera Marije Pomočnice. Goreče si je prizadevala za svetost po zgledu Dominika Savia in svoje življenje darovala Bogu za spreobrnjenje svoje matere. Janez Pavel II. jo je ob 100-letnici don Boskove smrti (1988) razglasil za blaženo v rojstnem kraju sv. Janeza Boska, ki je bil poimenovan Grič mladinskih blagrov, njen god pa obhajamo 22. januarja.
Mama in hčerki se morajo zateči v Argentino
Laura Karmen Vicuña se je rodila v Santiagu (Čile) 5. aprila 1891 očetu Jožefu Dominiku, državnemu uradniku, in materi Mercedes Pino. Vicuña, ki so bili čilska aristokratska družina, so zaradi revolucionarnih neredov morali v izgnanstvo. Zatekli so se v mesto Temuco, kjer se je zakoncema rodila še druga hčerka. Živeli so zelo skromno in kmalu je oče zaradi neprestanih naporov zbolel in umrl. Mati Mercedes je bila zato prisiljena zapustiti tudi to skromno zatočišče in je s hčerkama odšla v sosednjo Argentino. Ustavile so se v bližini kraja Junin de los Andes.
Mama živi v neurejenem odnosu, medtem ko je Laura v zavodu HMP
Mercedes je spoznala Manuela Mora, nasilnega vzrejevalca konj in je sprejela ponudbo, da gre živeti in delati na njegovo posestvo. V tistem okolju je bilo zelo pogosto neurejeno zakonsko življenje in v takšni situaciji se je sedaj znašla tudi Mercedes. Leta 1900 je bila Laura skupaj s svojo sestrico sprejeta v šolo sester hčera Marije Pomočnice (HMP), kjer sta tudi stanovali. Bila je zelo bistra. Dobro je razumela okoliščine, ki so jo obdajale. Izkazala se je kot odlična učenka, prizadevna za molitev, pozorna na vse, kar so sestre priporočale, velikodušna do sovrstnic, vedno vesela in pripravljena na vsako žrtev.
Ista gorečnost in enaki sklepi kot sv. Dominik Savio
Leta 1901 je smela pristopiti k prvemu svetu obhajilu. Z veliko gorečnostjo si je vzela za zgled svetniškega vrstnika iz don Boskovega oratorija, sv. Dominika Savia. Kar je on sklenil ob tej priložnosti, jo je globoko prevzelo in si je vzela za svoje. Postala je tudi članica Marijine družbe. Ko je sestra katehistinja pri verouku razlagala zakrament sv. zakona je razumela, da njena mati živi grešno. To jo je tako prizadelo, da se je ob tem spoznanju onesvestila. Razumela je tudi, zakaj ji je v počitnicah mama naročala, da mora moliti na skrivaj in zakaj ni prejemala zakramentov. Od tega trenutka je Lavra še pomnožila molitev in žrtve za mamino spreobrnjenje. V počitnicah 1902 je Manuel zalezoval tudi njo, čemur se je z vso močjo uprla, kar je nasilnega divjaka zelo razjezilo. V sestrski zavod se je vrnila kot učenka-pomočnica, saj Manuel ni hotel več plačevati šolnine in tako je z delom prispevala za svoje vzdrževanje. Prijazna navzočnost njenih vzgojiteljic je v Lavri vzbudila željo, da bi postala tudi sama ena izmed njih. Zaprosila je za sprejem v družbo HMP, vendar zaradi materine situacije v tistem času njena želja ni bila uresničljiva. Z veliko bolečino je sprejela dejstvo. Od spovednika si je izprosila dovoljenje, da je Bogu darovala svoje življenje za mamino spreobrnjenje. Radovoljno je sprejemala trpljenje. Bogu se je izročila z zasebno izpovedjo zaobljub evangeljskih svetov.
»Mama, umiram. Sama sem prosila Jezusa, ko sem mu darovala svoje življenje, da bi dosegla tvojo vrnitev k Bogu.«
Odpoved in bolezen je težko prizadela njeno krhko telo. Mora tudi to ni odvrnilo, da je ne bi zalezoval in ker ga je zavrnila, jo je grobo pretepel. Zadnjo noč pred smrtjo je svoj sklep zaupala mami: »Mama, ali pred smrtjo ne bom doživela veselja ob tvojem kesanju?« Uboga žena je končno razumela vso hčerino ljubezen: »Laura, prisegam ti, da bom storila, kar od mene želiš!« V sreči te zmage je umrla zvečer, 22. januarja 1904. Njeni posmrtni ostanki sedaj počivajo v kapeli HMP v Bahìa Blanca (Argentina). Ob stoletnici don Boskove smrti, 3. septembra 1988, jo je papež Janez Pavel II., ob navzočnosti množice mladih, v vasici Becchi blizu Turina v Piemontu, razglasil za blaženo. Mladim jo je predstavil kot vzor evangeljske doslednosti, ki je bila v službi odrešenja sposobna podariti življenje.
Vir
V pokrajini Junín [hunín] de los Andes (v Argentini), blažena Laura Vicuňa [vikúnja], devica, ki je bila rojena v mestu svetega Jakoba v Čilu. Podarila se je Bogu v trinajstem letu starosti, za spreobrnjenje matere, kot učenka v Inštitutu Marije Pomočnice.
Vir
Kljub temu, da Lavri v kratkem zemeljskem življenju ni bilo z ničimer prizaneseno, je bila vedno nasmejana in dobrega, odprtega srca za vse. Potem ko se je njena mati po moževi smrti zatekla v Argentino, se je tam naselila na posestvu bogatega, a razuzdanega rejca konj, Emanuela Mora, in z njim živela. Hčerki je dala v salezijanski zavod in šolo, kjer si je Lavra ob zgledu sester zaželela tudi sama postati članica njihove družine, a zaradi neurejenih domačih razmer to ni bilo mogoče. Lavra je zato naredila zaobljubo in darovala svoje življenje v zameno za materino spreobrnitev. Bog jo je uslišal, saj je zelo hitro zbolela in opešala ter pri komaj trinajstih letih umrla. Njena žrtev ni bila zaman, saj ji je mati na večer pred smrtjo obljubila, da bo storila vse, kar od nje pričakuje.
Ime: Imela je dve imeni: Laura Karmen. Ime Lavra izhaja iz latinskega imena laurentius, ki ima dve razlagi: »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu« oz. iz besede laurus »lovor, lovorova vejica«. Latinska beseda carmen pa pomeni »pesem«.
Rodila se je 5. aprila 1891 v Santiagu v Čilu, umrla pa 22. januarja 1904 v Huninu (Junín de los Andes, Neuquén) v Argentini.
Družina: Rodila se je v premožni družini, njen oče Jožef Dominik je bil vojaški uradnik, mama pa Mercedes del Pino. Imela je še mlajšo sestrico Julijo Amando. Oče ji je umrl, ko je imela dve leti.
Preizkušnje: Beg od doma, očetova smrt, revščina, materino neurejeno življenje, nasilje in zalezovanje gospodarja Emanuela Mora.
Skupnost: Hčere Marije Pomočnice so »ženska« veja don Boskovih salezijancev. Ustanovil jih je skupaj s sv. Marijo Mazzarello za vzgojo deklic.
Zavetnica: žrtev zlorab in incesta, tistih, ki so v mladosti izgubili starše; Argentine in mučencev.
Kreposti: Lavra je bila zelo bistra deklica, odlična učenka v Zavodu HMP, prizadevna za molitev, saj se je zelo rada pogovarjala z Jezusom. Vestno je izpolnjevala naročila sester, bila velikodušna do sovrstnic in pripravljena na vsako žrtev.
Zaobljuba: Lavri je spovednik dovolil, da je zasebno naredila obljubo pokorščine, uboštva in čistosti, kasneje pa si je izprosila tudi dovoljenje, da je Bogu darovala svoje življenje za materino spreobrnjenje.
Upodobitve: Pravzaprav ni nobene njene fotografije, razen ene, na kateri je slikana skupaj s svojimi sošolkami. Po tej in po opisu njene sestre Julije jo slikajo kot veselo mlado dekle z dolgimi in bujnimi črnimi lasmi ter svetinjico okoli vratu.
Beatifikacija: Njene junaške kreposti je papež Janez Pavel II. priznal 5. junija 1986, za blaženo pa jo je razglasil 3. septembra 1988.
Grob: Pokopana je v kapeli hčera Marije Pomočnice v Bahia Blanca v Argentini.
Zavetnik: žrtev zlorab, incesta, tistih, ki so v mladosti izgubili starše, Argentine in mučencev
Atributi: dolgi, bujni črni lasjei in svetinjica okoli vratu.
Goduje: 22. januarja.
Misel: »Mama, umiram. Sama sem prosila Jezusa, ko sem mu darovala svoje življenje, da bi dosegla tvojo vrnitev k Bogu.«
Vir