Na Dunaju (v Avstriji), blaženi Ladislav (László) Batthyány-Strattmann [batjáni štratman], ki je kot družinski oče, s svetostjo življenja in deli, pričeval za evangelij, tako v družini, kot tudi v civilni družbi. Ime in dostojanstvo je cenil na pravi krščanski način, ter se z veliko ljubeznijo trudil pomagati bolnikom, za katere je ustanovil bolnišnice, kjer je, ob preziranju nečimrnosti, sprejemal samo uboge in revne. († 22. januar 1931)
Vir
Pravijo, da je László Batthyány-Strattmann poseben zdravnik. Izjemno sodoben, napreden, sposoben — in hkrati drugačen od večine. Ne le zato, ker je uboge zdravil brezplačno (čeprav to počnejo tudi nekateri drugi), temveč predvsem zato, ker ga je poleg telesa iskreno zanimala tudi duša bolnika. To pa je resnična redkost.
Koliko zdravnikov ste srečali, ki vas namesto plačila v gotovini ali s čekom prosijo, da skupaj zmolite Oče naš? Pri katerem zdravniku ste ob odpustu iz bolnišnice poleg recepta ali zdravstvenega kartona prejeli še versko knjižico, namenjeno temu, da predrami vašo vero?
Ta »posebni« zdravnik se je rodil leta 1870 v Dunakilitiju na Madžarskem kot šesti otrok stare madžarske plemiške družine. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina zaradi stalne nevarnosti poplav Donave preselila v Avstrijo.
Ljubezen do medicine se mu je vtisnila v srce ob dogodku, ki ga je zaznamoval za vse življenje: ob smrti matere, ki še ni bila stara štirideset let, ko je imel sam komaj dvanajst. Pred njeno odprto krsto si je obljubil: »Študiral bom in postal zdravnik. Zdravil bom bolne in brezplačno skrbel za uboge.« Prihodnja leta so dokazala, da to niso bile prazne besede.
Oče se s sinovo željo ni strinjal. Namesto na medicino ga je poslal na kmetijsko fakulteto, saj mu je načrtoval prihodnost upravitelja obsežnega družinskega premoženja. Kako je László premagal očetovo voljo, ne vemo; znan pa je izid: vztrajnost je zmagala. Študiral je, se trudil, delal in pri tridesetih letih diplomiral — seveda iz medicine.
Dve leti pred diplomo se je poročil z grofico Mario Terezijo Coreth. Njuna zveza je bila srečna in bogata: rodilo se jima je trinajst otrok. Zdaj je moral izpolniti še drugi del svoje obljube — brezplačno zdraviti uboge — in tudi to mu je uspelo.
Najprej je odprl zasebno bolnišnico s petindvajsetimi posteljami. Tisti, ki so si to lahko privoščili, so plačali svoj delež; večina pa je bila sprejeta brezplačno. Specializiral se je za kirurgijo, nato še za okulistiko. Njegova oskrba je bila vedno bolj napredna, kot okulist pa je postal znan tako doma kot v tujini.
Leta 1920 se je z družino preselil v grad Körmend na Madžarskem. Del gradu je preuredil v bolnišnico, specializirano za okulistiko. Glas, da se v tem gradu ubogi zdravijo brezplačno, se je hitro razširil. Množice bolnikov so ga prosile za pomoč, do te mere, da so madžarske železnice organizirale posebne vožnje z bolnišničnimi vlaki.
Bolniki so poleg njegove strokovnosti spoznali tudi njegovo prijaznost in toplino, kar je še povečalo njihovo zaupanje. Ubogi so mu »plačevali« z molitvijo Oče naš, vsem pa je podaril knjižico, ki jo je napisal sam, z naslovom Odpri oči in glej — kot bi želel povedati, da telesni vid ni vse in da mora vsak človek znova prižgati luč svoje vere.
Bil je zgled tudi sam. Pred vsako operacijo je bolnika povabil, da skupaj prosita za Gospodov blagoslov, ki naj vodi njegovo roko. Po ozdravljenju pa je bolnike prepričal, da uspeh ni njegova zasluga, temveč Božja. Poleg tega, da svojih storitev ni računal, je najrevnejšim ob odhodu pogosto izročil še lepo vsoto denarja, da bi jim pomagal znova začeti z delom.
Zato ne preseneča, da ga na Madžarskem imajo za svetnika. Tako se je vedel tudi doma: dan družine se je začel z mašo in končal z rožnim vencem; vsak otrok je prejel svoje spodbude in napotke; nihče ni pogrešal tistega, kar je nujno, odveč pa ni poznal nihče — čeprav bi si to lahko privoščili.
Tako oblikovan mož je bil pripravljen na vse: tudi na to, da zapre oči svojemu enaindvajsetletnemu sinu in se zahvali Gospodu, ki mu ga je naklonil; in na to, da se sooči z lastno boleznijo — rakom mehurja — ter preživi štirinajst mesecev v sanatoriju na Dunaju, kjer se je naučil »s hvaležnostjo sprejemati tudi težke čase«.
Umrl je pri šestdesetih letih, 22. januarja 1931. Dunajski nadškof, kardinal Friedrich Gustav Piffl, je želel kljub bolezni voditi njegov pogreb, saj je dejal: »Redko imam priložnost pokopati svetnika.«
Cerkev je njegovo svetost prepoznala tudi uradno: 23. marca 2003 ga je sveti Janez Pavel II. v Rimu razglasil za blaženega — zdravnika ubogih, ki je v vsakem bolniku videl Kristusov obraz.
IT
Blaženi László Batthyány-Strattmann ni zdravil le bolnih oči, temveč je skrbel tudi za to, da ozdravi oči vere in jih odpre za Božje skrivnosti. Na liturgični godovni dan, 22. januarja, se spominjamo tega blaženega pričevalca vere in očesnega zdravnika.
Dr. László Batthyány-Strattmann se je rodil 28. oktobra 1870 v Dunakilitiju. Bil je izjemna osebnost svojega časa: čeprav je imel knežji naslov, je izbral civilni poklic. Med študijem in klinično kirurško prakso je začel graditi bolnišnice. Leta 1902 je v Köpcsényu odprl prvo sodobno opremljeno podeželsko bolnišnico na Madžarskem s štiriindvajsetimi posteljami. Promet je bil tako velik, da je madžarska železnica MÁV v ta majhen zahodnomadžarski kraj uvedla posebne vlake. Njegove recepte in predpisana očala so farmacevti in optiki izdajali brezplačno, saj je dr. László ob koncu meseca poravnal vse stroške v enem znesku. Večino svojega premoženja je daroval za zdravljenje ubogih.
Njegovo geslo v družinskem grbu je bilo: »Zvestobo in ljubezen.«
Po trianonskem mirovnem diktatu je bil Köpcsény priključen Avstriji (današnje ime: Kittsee), zato se je »zdravnik ubogih« preselil s številčno družino v grad Körmend. Ker je velik del njegovih posesti ostal onstran nove meje, ni mogel začeti graditi nove bolnišnice, zato je v gradu uredil novo očesno kliniko.
Bil je praktik očesne medicine. Zaradi izjemne ročne spretnosti je veljal za odličnega kirurga: skupaj z ženo, ki mu je bila tudi asistentka, je dnevno oskrbel osemdeset do sto bolnikov. Njegova kirurška tehnika je vzbujala spoštovanje v strokovnih krogih. Splošno medicinsko zanimanje je zajemalo celotno področje medicine, prek strokovnih povezav pa je bil vedno seznanjen z najnovejšimi dosežki oftalmologije. Čeprav je objavil le malo znanstvenih del, je bil njegov ugled znan tudi zunaj meja države. Številna strokovna društva so ga sprejela med svoje člane, vendar se je njihovih srečanj redko udeleževal — ves svoj čas je posvetil zdravljenju.
»Knežji zdravnik«, dr. László Batthyány-Strattmann, je jasno videl zaostalost podeželja na področju javnega zdravstva, zato je s svojo karitativno dejavnostjo po najboljših močeh pomagal ljudem v stiski.
Z ženo, Marijo Terezijo Coreth, sta v ljubezni in globoki veri vzgojila enajst otrok. Rad je bil med njimi, otroci pa so svojega očeta oboževali.
V zadnjih desetletjih svojega življenja je vsak dan molil mali oficij k Devici Mariji, z družino je poslušal sveto mašo, zvečer pa molil rožni venec. Leta 1916 je skupaj z ženo, sinom Ödönom in svakinjo vstopil v frančiškanski tretji red. Pred operacijami in med njimi je vedno molil ter skrbel tudi za duhovno oporo svojih bolnikov.
Bil je zdravnik ubogih: »zdravnik med knezi in knez med zdravniki.«
Po mnogih trpljenjih je umrl 22. januarja 1931, star šestdeset let.
Že poldrugo desetletje po njegovi smrti so začeli postopek za beatifikacijo, ki pa je zaradi političnih razmer v naslednjih desetletjih zastal. Ponovni začetek postopka in nadaljnje preiskave so prinesli sadove: 23. marca 2003 je papež Janez Pavel II. dr. Lászlója Batthyány-Strattmanna razglasil za blaženega.
HU
László Antal János Lajos Batthyány-Strattmann (1870–1931) je bil madžarski plemič, knez, »zdravnik ubogih«. Bil je izjemna osebnost svojega časa – čeprav je imel knežji naslov, je izbral civilni poklic in se posvetil zdravniškemu poslanstvu.
László Batthyány se je rodil kot šesti otrok. Njegovo otroštvo je zasenčilo dejstvo, da je oče zapustil družino, mati, grofica Ludovika Batthyány, pa je umrla mlada, ko je bil László star komaj dvanajst let. Sprva je na Dunajski univerzi poslušal različne predmete, med drugim kemijo, filozofijo in zgodovino glasbe. V tem nemirnem obdobju mu je iz bežnega razmerja rodila hčerka, za katero je skrbel vse življenje. Nazadnje je odkril svoje pravo poslanstvo in leta 1896 postal študent medicine. Študij je končal leta 1900. Med študijem se je seznanil z grofico Mario Terezijo Coreth zu Coredo und Starkenberg, s katero se je 10. novembra 1898 na Dunaju poročil – v njunem srečnem zakonu se je rodilo dvanajst otrok.
Neprestano se je dodatno izobraževal: najprej je pridobil kirurško, nato še oftalmološko kvalifikacijo. Kot diplomirani zdravnik je med klinično kirurško prakso začel graditi bolnišnice; v Köpcsényu je odprl prvo sodobno opremljeno podeželsko bolnišnico na Madžarskem. Njegove recepte in predpisana očala so farmacevti in optiki izdajali brezplačno, saj je dr. Batthyány-Strattmann ob koncu meseca poravnal vse stroške v enem znesku. Večino svojega premoženja je daroval za zdravljenje ubogih.
Po trianonskem mirovnem diktatu je bil Köpcsény (Kittsee) priključen Avstriji, zato se je preselil v grad Körmend, kjer je v enem od kril uredil novo bolnišnico za očesne bolnike. Zaradi izjemne ročne spretnosti je veljal za odličnega kirurga. Skupaj z ženo, ki mu je bila tudi asistentka, je dnevno oskrbel osemdeset do sto bolnikov.
»Knez ubogih« je s svojo karitativno dejavnostjo po najboljših močeh pomagal ljudem v stiski. V zadnjih desetletjih svojega življenja je vsak dan molil mali oficij k Devici Mariji, z družino je poslušal sveto mašo, zvečer pa molil rožni venec. Leta 1916 je skupaj z ženo, sinom Ödönom in svakinjo vstopil v frančiškanski tretji red. Pred operacijami in med njimi je vedno molil ter skrbel tudi za duhovno oporo svojih bolnikov. Po več mesecih hude, trpljenja polne bolezni je umrl 22. januarja 1931. Pokopali so ga v Németújváru v Burgenlandu, v družinski grobnici Batthyányjev, v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu.
László Batthyány-Strattmann je bil 23. marca 2003 razglašen za blaženega – slovesnost je vodil sveti papež Janez Pavel II.
HU
»Ljubim svoje poslanstvo; bolnik me uči vedno bolj ljubiti Boga, in Boga ljubim v bolniku – bolnik pomaga meni več, kakor jaz njemu! (…) Toliko srčne ljubezni lahko podarim, saj si ubogi bolniki tako zelo želijo ljubezni. Naj mi Bog da, da bom v njegovo slavo mogel pomagati mnogim. Da jih potolažim in njihova srca pripeljem k tebi!«
Te vrstice je László Batthyány-Strattmann zapisal leta 1926 v svoj dnevnik.
Marca 2003 je papež Janez Pavel II. »frančiškanskega« kneza, »zdravnika ubogih«, povzdignil na oltar. Avstrija in Madžarska sta postali bogatejši za blaženega moža, ki je bil hkrati mož, oče in zgleden zdravnik.
V njegovi oporoki beremo:
»Eden glavnih ciljev mojega življenja je bil, da s svojim delom služim trpečemu človeštvu in tako izvršujem dejanja, ki so Bogu po volji.«
Janez Pavel II. je o blaženem Batthyányju dejal:
»Plemenito dediščino svojih prednikov je uporabil za to, da je uboge zdravil brezplačno in ustanovil dve bolnišnici. Največjo pozornost ni posvečal materialnim dobrinam, prav tako mu uspeh in kariera nista bila življenjski cilj. Tako je učil svojo družino, tako je živel med njimi in tako je postal v očeh svojih otrok najboljši oznanjevalec vere (…) Naj bo njegovo družinsko življenje in velikodušna krščanska solidarnost zgled vsem nam, da bomo živeli po evangeliju.«
László Batthyány-Strattmann se je rodil 28. oktobra 1870 v Dunakilitiju. Njegovo otroštvo so zaznamovali udarci usode in pomanjkanje. Oče je zapustil družino, ljubljena mati pa je po dolgotrajni bolezni umrla, ko je bil László star komaj dvanajst let. Kot deček in mladenič njegovo življenje ni bilo podobno življenju svetnikov. Šolski uspeh je bil slab, zaradi »nagajivosti« je moral trikrat zamenjati šolo. Na Dunaju je sprva študiral kemijo, filozofijo in astronomijo. Njegovo življenje je bilo brez smeri in cilja, zaznamovano s koleričnim značajem. Iz nepremišljenega ljubezenskega razmerja se mu je rodila hči, za katero je moral skrbeti vse življenje.
Pri petindvajsetih letih pa je prišlo do preobrata: odločil se je, da bo – kar je bilo v njegovih družbenih krogih nenavadno – izbral civilni poklic in študiral medicino. Tri leta pozneje, 10. novembra 1898, se je poročil z žensko svojega življenja, grofico Mario Terezijo Coreth. Od tedaj je »frančiškanski« knez počasi našel svojo pot. Dejstvo je, da je imela njegova žena »Misl« pri tem ključno vlogo. Rodilo se jima je trinajst otrok. Ena od vzgojiteljic se je spominjala:
»Tako tesne družinske povezanosti, tako ljubeče vzdušje in tako neokrnjene sreče nisem videla nikjer drugje.«
Postopoma je dozorela njegova predanost Bogu in z njo želja, da bi ljubil popolnoma – a brez sentimentalnosti. In da bi tako tudi deloval: v molitvi, pri zdravniškem delu, kot mož, kot oče in v odnosu do ljudi. Leta 1926 je zapisal:
»Ljubezen naredi življenje lepo – in končno je Bog ljubezen, in vsaka plemenita ljubezen odseva Božjo naravo.«
Leta 1898 je z lastnim denarjem ob svojem gradu v Kittseeju (Köpcsény) v severnem Burgenlandu zgradil sodobno bolnišnico. Več kot dve tretjini svojih prihodkov je vložil v bolnišnico, da bi »svojim dragim bolnikom« delal dobro. Dnevno je zdravil 80–100 bolnikov. Pogosto je sam plačal predpisana zdravila in potne stroške svojih bolnikov. Eden izmed nekdanjih bolnikov se je spominjal:
»Denarja ni sprejel niti od premožnih bolnikov. Prosil jih je le, naj pomagajo ubogim; uboge pa je prosil, naj molijo zanj.«
Leta 1915 je postal knez in s tem glava rodbine Batthyány. Zapustil je bolnišnico, ki je še naprej delovala, ter se z družino preselil v Körmend, sedež rodbine. Tam je takoj zgradil novo bolnišnico in nadaljeval svoje delo; pri tem mu je pogosto pomagala žena.
»Kdor pride k meni kot bolnik, je že moj prijatelj, še preden sem ga sploh videl,« je dejal. Vedno je skušal najti čas zanje; slabo voljo je pustil pred vrati bolniške sobe; bil je potrpežljiv, »svoje drage bolnike« je pozorno poslušal, si zapomnil, kar so povedali, in v vsakem zdravniškem gibu je bila nežnost in previdnost. Vse to je počel brez vsiljivosti ali pretvarjanja. Sebe je imel le za Božje orodje in kot zdravnik je skušal svojim ubogim bolnikom zavestno zdraviti ne le telo, temveč tudi dušo. Pred zdravljenjem in po njem je šel molit v hišno kapelo. Ena od tet je zapisala ganljivo zgodbo:
»Nekemu ubogemu obrtniku je apno ožgalo obe očesi; na eno je takoj oslepel, drugo je bilo skoraj izgubljeno. Laci in njegova družina so molili za rešitev in Bog je uslišal molitev. Ko se je Laci poslovil od ozdravljenega moža, je ta pokleknil pred njim; Laci je pokleknil z njim, in tako smo ju našli – klečeč, v molitvi. Laci mu je nato dal svoje čevlje in obleko, in tako sta se ločila.«
Knez se je zavedal odgovornosti, ki mu je bila dana. Trdno je stal na tleh življenja in skušal ljubiti človeka skozi Boga in Boga skozi človeka. V dnevnik je zapisal:
»Nekaj dni pred strašno operacijo pljučnega raka sem včeraj pomagal pri rojstvu otroka, danes pa sem v svoji bolnišnici operiral tri sive mrene. O vseh teh radostih in bolečinah ne ve nič človek sodobnega časa, ki sedi v klubskem fotelju in srka sherry! A tudi če bi mogel, ne bi zamenjal z nikomer. Če bi se rodil tisočkrat, bi vedno znova rekel svojemu Gospodu: Bog moj, naj bom spet zdravnik in naj delam v tvojo slavo!«
Po smrti strica Ödöna mu je cesar Franc Jožef leta 1915 podelil knežji naslov ter ga imenoval v red sv. Štefana in v red Zlatega runa. Od papeža je prejel članstvo v redu Zlatega ostroga; Madžari so ga izvolili v zgornji dom parlamenta; postal je član Mednarodnega evharističnega kongresa in bil sprejet v Madžarsko akademijo znanosti. In prav zato – ali kljub temu – se je izogibal javnosti, saj ni želel biti v središču pozornosti. Eden od pogostih gostov je dejal:
»Njegovo veličino in preprostost sta bili sorazmerni z njegovim bogastvom in dostojanstvom.«
Čeprav je velikodušno daroval za svoje bolnike ter za 13 cerkva in več šol, je svoje otroke vzgajal v skromno, delavno življenje.
Ni maral površnosti. Njegova sestra je zapisala:
»Sovražil je prazne salonske pogovore. Lahko rečem, da nikoli ni izrekel slabe besede o kom, niti ni dovolil, da bi drugi govorili slabo. V družini je to prepovedal; v gosteh je bodisi zapustil sobo bodisi preusmeril pogovor na drugo temo.«
Knez je v dnevnik zapisal:
»V resnici je človek vreden toliko, kolikor pomeni pred Bogom, saj lastnosti, ki jih na zemlji cenimo – poštenost, pravičnost, ljubezen do bližnjega in vse drugo – so naravne posledice Božje ljubezni.«
Njegova vera je bila globoka, notranja, živa in otroško zaupljiva. Njegov vsakdan je prežemala častitljivost do Device Marije in ljubezen do svete evharistije. Zanj Bog ni bil abstraktna ideja, temveč resnično navzoč. Rad je molil rožni venec. Na številnih fotografijah – če človek ve, kaj naj išče – je videti, da moli rožni venec, pri čemer roke skrije, da se ne vidi. V molitvi je videl moč, ki uči ljudi ljubiti in jih povezuje z Bogom. Od dekreta papeža Pija X. iz leta 1905 je vsak dan prejemal obhajilo. V dnevnik je zapisal:
»Hvala Bogu! Danes, na praznik Device Marije, sem spet mogel iti k maši in prejeti obhajilo. Če tega ne moremo storiti, dan sploh ni pravi dan. In obhajilo je najlepši trenutek dneva!«
Njegov duhovnik je zapisal:
»Za kneza evharistija ni bila le pobožnost, temveč resnična navzočnost Jezusa, h kateremu se lahko obrne, ki vidi in sliši, ki ga z vso srečo časti. Svoje finance in vse družinske težave je izročal milosti sv. Jožefa. Tako je v letih vojne na majhno podobico sv. Jožefa napisal molitev in ga ljubeče imenoval ‘finančni minister’.«
Pri šestdesetih letih je zbolel za rakom. Štirinajst mesecev trpljenja v dunajskem sanatoriju Löw ga je le še notranje poglobilo. Ena od biografk je zapisala:
»Njegova bolniška soba je postala romarsko mesto, od koder so ljudje odhajali pretreseni, s solzami v očeh, a okrepljeni v veri.«
László Batthyány-Strattmann je umrl 22. januarja 1931, skoraj kot svetnik. Dan pred smrtjo je prosil družino:
»Odnesite me na balkon, da lahko zakličem svetu, kako dober je Bog!«
Nuncij Schioppa je takrat pisal papežu:
»Ljudje imajo kneza za svetnika – in verjemite, Sveti Oče, res je.«
HU
Blaženi László Batthyány-Strattmann (1870–1931) izhaja iz pinkafőjske veje družine, ki je imela izjemno pomembno vlogo v madžarski zgodovini. Kot eden najbogatejših ljudi v državi je svoje življenje, znanje in premoženje kot evropsko priznani okulist posvetil zdravljenju in služenju najrevnejšim.
Njegova osebnost je že za življenja postala legenda; vsi so ga častili kot svetnika. Papež Janez Pavel II. je 23. marca 2003 v Rimu »zdravnika ubogih« razglasil za blaženega.
László, rojen v družino s štirinajstimi otroki, je v duši nosil neizbrisne boleče spomine, povezane s starši: oče je po skoraj dvajsetih letih zakona zapustil mater, ki ga je do konca oboževala in bi mu bila pripravljena odpustiti nezvestobo, a se ni pojavil niti ob njeni smrtni postelji. Za Lászlója je mati utelešala žarečo dobroto. Pri njej se je naučil ne le predane, žrtvujoče ljubezni, temveč tudi kreposti popolnega odpuščanja. Materina topla ljubezen je bila temelj njegove globoke pobožnosti do Device Marije. Eden od razlogov, da je kot zdravnik kasneje storil vse za matere, ki so nosile novo življenje, je bil prav ta zgodnji spomin. Pri poglabljanju njegove katoliške vere pa je imela izjemno pomembno vlogo njegova žena, Marija Terezija Coreth, ki mu je pomagala tudi pri zdravniškem delu. Oba sta izkusila, da se z rastjo ljubezni do Boga sorazmerno poglablja njuna medsebojna ljubezen. Gospod je njun zakon obilno blagoslovil – rodilo se jima je enajst otrok.
Po zgodovinskih virih je bil László v mladosti nagle jeze, zato je zavestno vadil krščansko askezo, a kljub temu je z velikimi koraki napredoval na poti ljubezni do Boga in človeka. V dnevnik je zapisal:
»Ni večje sreče, kakor živeti v srcu s Stvarnikom.«
Ta Bog, ki ustvarja, zdravi in ljubi z usmiljenim srcem, je prevzel srce doktorja Lászlója, da bi v njem oblikoval podobo svojega ljubljenega Sina.
Od začetka je zdravil skoraj izključno najrevnejše – tiste, ki bi zaradi pomanjkanja denarja ostali brez zdravniške pomoči ali bi jih zdravljenje in zdravila popolnoma finančno uničili. Ubogim ni le nudil brezplačnega zdravljenja, temveč jim je dajal tudi miloščino in plačeval potne stroške. »Zdravnik ubogih« je svojo »doktorsko teologijo« povzel takole:
»Ljubim svoje bolnike. Bolnik me uči vedno bolj ljubiti Boga, saj v bolniku ljubim Boga; zato mi bolnik pomaga veliko bolj, kakor mu jaz lahko pomagam.«
Zdravniški poklic je izbral in opravljal iz čiste ljubezni do bližnjega.
Svojim bolnikom je služil, kakor bi služil samemu Gospodu Kristusu.
László Batthyány-Strattmann je bil tretjeredni frančiškan, in izrek sv. Frančiška Asiškega – »Moj Bog in moje vse« – je zaznamoval njegovo celotno življenje.
Knezova globoka ljubezen do Boga je rodila njegovo ljubezen do ljudi… Prežemala ga je frančiškanska apostolska gorečnost… Posebno frančiškansko znamenje njegovega življenja sta bila ponižnost in hvaležnost Bogu, pa tudi vedra, srčna radost.
Verjel je, da v stvarstvu vladata red in smiselnost. Vse se ravna po Božjem zakonu, zato je človeku vredno živeti svobodno v Božjo slavo.
Dokumenti pričajo, da je »zdravnik ubogih« nenehno živel v Božji navzočnosti. Pred operacijami je vedno molil. V vsakdanjem življenju je »na čudovit način združeval dejavnost in kontemplacijo«.
V tridesetih letih zdravniškega poklica je svoje delo neprestano opravljal v duhu Kristusove usmiljene ljubezni. A trpljenje ni obšlo ne njega ne njegove žene. Njun najstarejši sin Ödön, ki se je pripravljal na poklic pianista, je pri dvajsetih letih nenadoma umrl zaradi akutnega vnetja slepiča. Oče zdravnik je zaprl oči svojemu ljubljenemu sinu in družini dejal:
»Otroci, zdaj bomo šli v kapelo in se zahvalili dobremu Bogu, da nam je Ödöna dvajset let podaril.«
Čeprav je v zdravniškem delu lajšal trpljenje mnogih, je v zadnjem letu in pol svojega življenja sam prestajal strašne bolečine. Napadel ga je eden najhujših rakov – rak mehurja. A njegova vera v Božjo dobroto in usmiljenje se ni omajala niti med osemnajstmesečnim križevim potom. To žalostno, a očiščujoče obdobje je opisala njegova hči Blanka. Oče je sredi najhujših bolečin želel, da ga odnesejo na teraso sanatorija, da bi »vsem ljudem zaklical, kako dober je Bog, kako zelo ga ljubi, in kako zelo bi morali ljudje ljubiti tako dobrega Boga.«
Družina je svojo neomajno vero v Božjo dobroto pokazala tudi v besedah žene »Mizl«, ki je takrat prestala težko operacijo:
»Ne izgubimo poguma. Sredi teh velikih trpljenj se lahko štejemo med Božje ljubljence; zato moramo biti vedri in ohraniti notranje ravnotežje.«
Njegovo požrtvovalno zdravniško služenje je morda najbolje povzel njegov kolega Ottokar Zajicel:
»V Evropi, Ameriki ali kjerkoli na svetu v vsej svoji zdravniški praksi nisem srečal zdravnika, ki bi svoje poslanstvo tako popolnoma živel po načelih katoliškega zdravnika, kakor on. Po mojem mnenju ni bil le zdravnik med knezi, temveč knez med zdravniki.«
HU
Potomec madžarske plemiške rodbine, katere korenine segajo vse do časa madžarskega zavzetja domovine. Iz te družine je izšlo več cerkvenih dostojanstvenikov, junakov v boju proti Turkom, državnikov in politikov.
László je od desetega leta naprej obiskoval jezuitski zavod v Kalksburgu, nato v Kalocsi. Leta 1890 je maturiral, zatem je študiral na Dunajski gospodarski akademiji, nato na univerzi Rudolphinum, kjer je študiral kemijo. Leta 1896 je postal doktor filozofije, po končanem študiju medicine pa je bil leta 1900 promoviran v doktorja medicine. Zdravniško pot je začel kot kirurg. Medtem – 14. novembra 1898 – se je poročil z Mario Terezijo Coreth.
Leta 1901 je ob graščini v Köpcsényu, ki jo je dobil od očeta, uredil bolnišnico s dvajsetimi, pozneje s tridesetimi posteljami za revne bolnike. Bolnišnico je ustanovil tudi v gradu v Körmendu in jo opremil z najsodobnejšimi medicinskimi pripomočki svojega časa. Nekatere je izdelal celo sam. V svojih bolnišnicah je kot kirurg opravljal predvsem očesne operacije. Revne je zdravil brezplačno, jim dajal zdravila, najrevnejše pa je podpiral tudi z obleko in denarjem. Bolniki iz treh županij so prihajali k njemu; dnevno je sprejel 60–100 bolnikov. Vedno je začel z najbolj zapuščenimi, bogate pa je, če je bilo mogoče, napotil k drugim zdravnikom. Od leta 1921 je v bolnišnici v Körmendu običajno oskrbel okoli pet tisoč bolnikov na leto; v življenju je opravil približno trideset tisoč očesnih operacij. Na lastne stroške je zaposloval pomočnike, zdravnike in medicinske sestre. Vse to je izčrpalo velik del njegovega premoženja, država pa mu je kljub temu odmerila davek na celotno premoženje, ki ga je – ker ni imel časa za pritožbe – tudi plačal.
Med prvo svetovno vojno je opravljal tudi naloge zdravnika iz Köpcsénya, ki je bil vpoklican v vojsko. Največja pomoč mu je bila žena. Od njunih enajstih otrok je sin Ödön, znan po svetem življenju, umrl pri enaindvajsetih letih.
Od leta 1907 do smrti je vsak dan v latinščini molil mali oficij k Devici Mariji, z družino je redno hodil k sveti maši, zvečer pa molil rožni venec. Leta 1916 je skupaj z ženo, sinom Ödönom in svakinjo (Lili Coreth, ki je pozneje postala benediktinka) vstopil v frančiškanski tretji red. Pred operacijami in med njimi je vedno molil ter skrbel tudi za duhovno oskrbo svojih bolnikov. Ob odhodu jim je dal versko knjižico ali vsaj molitev, natisnjeno na svetinjici.
O svojih operacijah je redko poročal v medicinskih revijah, letna poročila pa je dal natisniti. Prejel je več visokih odlikovanj, a njegov najljubši zaklad je bila medalja Marijine kongregacije, ki jo je na smrtni postelji izročil sinu Lászlóju. Umrl je 22. januarja 1931 po štirinajstih mesecih hude bolezni. Njegov pogreb je vodil dunajski kardinal Franz Xaver Piffl. dunajski nadškof. Iz bolniške postelje je vstal, ker je dejal: »Redko se zgodi, da lahko pokopljem svetnika.«
Nato so njegovo telo prepeljali v Körmend, kjer je bil v grajski kapeli položen na oder. Ozdravljeni bolniki in ubogi so tri dni v neprekinjenih vrstah prihajali k njegovi odprti krsti in med glasnim jokom izpovedovali: »Knez je bil svetnik.« Njegovo telo so položili k večnemu počitku v družinsko grobnico v Németújváru (današnji Güssing).
Po njegovi smrti je spoštovanje do njega vedno bolj raslo in mnogi so molili za njegovo priprošnjo. Postopek za beatifikacijo – v skladu z željo številnih vernikov – sta 30. avgusta 1944 začela dunajski nadškof in hkrati škof v Szombathelyu.
Po vojni je bil postopek zaradi posebnih razmer za daljši čas prekinjen, nato pa se je od leta 1987 nadaljeval, že s sodelovanjem škofij Eisenstadt in Szombathely. Od tedaj so se znova začela zaslišanja prič in različni koraki, da bi ga verniki vedno bolje spoznali ter molili za njegovo priprošnjo in beatifikacijo.
O njem je izšlo več kot petnajst knjig, 150 člankov in študij. Televizija je predvajala tudi film o Batthyányju. Število plošč, spominskih tabel, vitražev, slik in celo cerkva, ki ohranjajo njegov spomin, je naraščalo. Ustanovljene so bile tri družbe Batthyány, vrtci in šole so prevzeli njegovo ime.
11. julija 1992 je Sveti oče slovesno razglasil, da je v svojem življenju v junaški meri prakticiral krščanske kreposti.
Leta 1989 se je na priprošnjo Lászlója Batthyányja zgodil čudež. Bolnik z napredovalim, razsejanim rakom je na medicinsko nerazložljiv način nenadoma ozdravel. Po dvanajstih letih je rimska medicinska in teološka komisija to čudežno ozdravljenje priznala kot verodostojno. Nato je zadeva prišla pred zbor kardinalov in škofov, ki je 7. februarja 2002 na redni seji soglasno izjavil, da je Bog ozdravljenje podaril po priprošnji Božjega služabnika. Sveti oče je 5. julija 2002 slovesno razglasil, da je hitro, popolno in trajno ozdravljenje omenjenega bolnika iz napredovalega razsejanega raka podaril Bog po priprošnji častitljivega Božjega služabnika Lászlója Batthyány-Strattmanna.
Nato je Sveti oče – na prošnjo škofov iz Szombathelya in Eisenstadta – določil kraj in čas beatifikacije: Rim, 23. marec 2003.
László Batthyány-Strattmann je družinsko geslo – »Zvestobo in ljubezen« – v svojem življenju v celoti uresničil.
HU
Ladislaus (László) Batthyány-Strattmann (1870–1931) je bil laik, zdravnik in družinski oče. Rodil se je 28. oktobra 1870 v Dunakilitiju na Madžarskem, v starodavno plemiško družino. Bil je šesti izmed desetih bratov. Leta 1876 se je družina preselila v Avstrijo. Ko je bil star dvanajst let, mu je umrla mati. Že kot otrok je bil prepričan, da bo, ko odraste, postal »zdravnik ubogih«. Pogosto je rekel:
»Ko bom velik, bom zdravnik in bom bolne ter uboge zdravil zastonj.«
Ko se je pripravljal na univerzitetni študij, je njegov oče želel, da bi pridobil izobrazbo, potrebno za upravljanje družinskega premoženja. Zato se je Ladislaus vpisal na kmetijsko fakulteto Dunajske univerze, kjer je študiral tudi kemijo, fiziko, filozofijo, književnost in glasbo. Šele leta 1896 je začel študirati medicino, ki jo je dokončal leta 1900.
10. novembra 1898 se je poročil s grofico Mario Terezijo Coreth, globoko verno ženo. Njuna zakonska zveza je bila srečna in Bog ju je blagoslovil s trinajstimi otroki. Vsa družina je vsak dan skupaj sodelovala pri sveti maši. Po maši je Ladislaus otrokom razlagal katekizem in vsakemu določil konkreten dobrodelni opravek za tisti dan. Vsak večer so po molitvi rožnega venca pregledali dan in izpolnitev dobrodelnega dejanja.
Leta 1902 je Ladislaus v Kittseeju odprl zasebno bolnišnico s 25 posteljami. Tam je začel delati kot splošni zdravnik, pozneje pa se je specializiral za kirurgijo in okulistiko. Med prvo svetovno vojno so bolnišnico razširili, da je sprejela 120 ranjenih vojakov.
Po smrti strica Ödöna Batthyány-Strattmanna leta 1915 je Ladislaus podedoval grad Körmend na Madžarskem. 
Podedoval je tudi naslov »knez« in ime »Strattmann«. Leta 1920 se je družina preselila iz Kittseeja v Körmend. En del gradu so preuredili v bolnišnico, specializirano za oftalmologijo. Ladislaus je postal znan specialist na tem področju, tako na Madžarskem kot v tujini. Bil je znan tudi kot »zdravnik ubogih«, ki so množično prihajali k njemu po pomoč in nasvet. Zdravil jih je brezplačno; kot »plačilo« za zdravljenje in bivanje v bolnišnici jih je prosil, naj zanj zmolijo en Oče naš. Tudi zdravila je predpisoval brezplačno, poleg tega pa je bolnikom pogosto pomagal še finančno.
Ladislaus se ni posvečal le telesnemu zdravju svojih bolnikov, temveč tudi njihovemu duhovnemu stanju. Pred operacijo je prosil Boga za blagoslov. Bil je prepričan, da je kirurgija sicer njegovo področje, vendar je sam le Božje orodje in da je ozdravljenje dar Boga. Pred odpustom iz bolnišnice je bolnikom podaril podobico našega Gospoda in duhovno knjižico z naslovom »Odpri oči in glej«, da bi jim pomagal pri duhovni rasti. Bolniki in celo njegova družina so ga imeli za »svetnika«.
Ko je bil star 60 let, so mu odkrili tumor na mehurju. Sprejeli so ga v sanatorij Löw na Dunaju. To je bila največja preizkušnja njegovega življenja. Njegova potrpežljivost in ljubezen sta ostali neomajni. Iz sanatorija je hčerki Lili napisal:
»Ne vem, kako dolgo mi bo dobri Gospod nalagal trpljenje. Dal mi je toliko veselja v življenju, zdaj pa moram pri šestdesetih letih sprejeti tudi težke trenutke – z hvaležnostjo.«
Sestri je dejal:
»Sem srečen. Grozovito trpim, a ljubim svoje trpljenje in me tolaži, da ga prenašam za Kristusa.«
Dr. Ladislaus je umrl na Dunaju 22. januarja 1931 po štirinajstih mesecih hudega trpljenja. Pokopali so ga v družinski grobnici v Güssingu. Njegovo življenjsko geslo je bilo:
»Zvestobo in ljubezen.«
EN
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 14