V mestu Embrun, spomin svetih mučencev: bratov Vincencija in Oróncija ter Viktorja in tovarišev, v času cesarja Dioklecijana.
Vir
Vincencij in njegov rodni brat Oroncij (francosko: Oronce) sta se po izročilu spreobrnila v krščanstvo, bila posvečena v diakona in se nato odpravila v Španijo, da bi tam podpirala preganjane kristjane. Skupaj z diakonom Viktorjem in Akvilino, ki je bila po legendi njegova mati, ter njegovim neimenovanim očetom so v preganjanjih pod cesarjem Dioklecijanom po ukazu namestnika Rufina pretrpeli mučeniško smrt z obglavljenjem. Nekateri menijo, da je Vincencij ista oseba kot Vincencij iz Digneja. Njuna posmrtne ostanke so častili v katedrali v Embrunu pri Gapu, leta 1585 pa so jih uničili hugenoti. V Rimskem martirologiju so ti štirje in mati označeni kot mučenci iz Embruna.
DE
Ti svetniki so prebivali v mestu Cimera (današnji Cimiez) v Galiji in so izvirali iz krščanskih družin, ki so se po prizadevanjih Jezusovih apostolov spreobrnile k pravi veri. Ko so pod vladavino cesarja Diokleciana v Galiji porušili vse krščanske božje hramove ali jih spremenili v pohujšljive templje ter hudo preganjali vernike, so se ti izpovedovalci vere zatekli v Španijo, spreobrnili mnoge pogane ter nazadnje poiskali škofa(?) Poncija, ki se je med preganjanjem skrival v samoti, in ga pripravili do tega, da se je vrnil k svoji skupnosti ter kljub smrtni nevarnosti opravljal svojo sveto službo. Sami so neustrašno obiskovali zaprte kristjane v ječah, tolažili mučence v njihovem trpljenju in jih po smrti pokopali, dokler jih pri pohlepnem sodniku niso ovadili kot kristjane. Pred preganjalci so zbežali na goro, kjer so se več dni z molitvijo in postom pripravljali na boj do smrti, ki jih je čakal, nato pa so ob prijetju stanovitno izpovedali svojo vero v Jezusa in bili obglavljeni.
DE
Sveti Vincencij in sveti Oroncij, brata, ki sta svoje starše privedla k krščanski veri, sta zapustila svoj rojstni kraj Cemelo (Cimiez) in odšla v Girono, gnana po živi želji po mučeništvu. Tam je namreč Rufin, španski prokonzul, po ukazih cesarjev Domicijana in Maksimijana izvajal najhujše krutosti.
Na poti sta srečala škofa(?) Poncija in diakona Viktorja, ki sta bila – potem ko ju je opozoril Bog, ko sta potovala po Španiji in spodbujala tamkajšnje kristjane – pridružena svetima bratoma kot sopotnika. Ko so to sveto dolžnost srečno opravili, so se vrnili v Julijo, rojstni kraj svetega Viktorja.
Rufin, ki je bil obveščen, takoj prihiti, svetemu Viktorju nameni grozeče besede in ga povpraša o njegovih tovariših; sveti Viktor odgovori, da so na sosednji gori in hvalijo Boga. To je bilo tisto, kar sta mu naročila odgovoriti.
Prefekt se odpravi tja in najde tiste, ki jih je iskal, zamujene v molitvi. Najprej z grožnjami, nato pa z milimi besedami poskuša doseči, da bi začeli častiti malike; ker z enim ne z drugim sredstvom ne doseže ničesar, ukazuje, obema odsekati glavo.
Sveti Viktor je pobral njuni trupli in ju skrbno čuval v svoji hiši. Medtem je Poncij v svojih nočnih molitvah prejel opozorilo z neba, ki mu je naložilo, naj telesa svetega Vincencija in svetega Oroncija vrne v njuno domovino. Potem, ko ju je v ta namen naložil na povsem nov voz, se je sveti Viktor, ki mu je bila zaupana ta naloga, poln vneme in poguma odpravil na pot.
Ko je Rufin izvedel za to, je dal obglaviti tudi svetega Viktorja. A božja previdnost je svetemu Viktorju nadomestila moža po imenu Hektor, ki je prav tako na nov voz položil trupla svetega Vincencija, svetega Oroncija in svetega Viktorja ter – voden po angelih – ubral pot proti Italiji.
Ko je prišel v Embrun pred kripto nekakega Juda, kripto, zgrajeno iz klesanega kamna in dragocenega marmorja, voli po očitni božji previdnosti niso mogli več vleči voza. Ko je duhovnik Arator bil priča temu čudežu, nemudoma steče, da bi o tem obvestil svetega Marcelina, škofa tistega mesta.
Sveti Marcelin, ki je na lastne oči videl čudež in ga potrdil, pri čemer so njegovo stališče potrdile tudi Hektorjeve pripovedi, skliče duhovščino in ljudstvo ter po zahvalni molitvi Bogu položi sveti trupli v judov spomenik, ta pa prosi za krst.
Bog je blagovolil z delovanjem številnih čudežev razodeti zasluge svojih služabnikov. (Iz propria škofije Gap.)
FR
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 6