Blaženi Remigij iz Papiola, rojen kot Esteban Santacana Armengol 20. septembra 1885 v El Papiolu pri Barceloni, se je pridružil kapucinom, navdihnjen z njihovim misijonskim duhom, in 1. oktobra 1901 oblekel redovni habit. Po posvečenju 5. junija 1909 je bil poslan v Manilo, kjer je med letoma 1911 in 1912 služil kot župnik pri Nuestra Señora de Guia. V tem času je odigral ključno vlogo pri prizadevanjih za vrnitev častitljive podobe Nuestra Señora de Guia iz manilske katedrale. Kasneje je nadaljeval misijonsko delo v vikariatu Bluefields (Nikaragva) in v Kostariki.
Leta 1921 se je za kratek čas vrnil v Španijo, nato pa kmalu znova odšel na misijone. Med bivanjem v Kataloniji je bil izvoljen za mojstra novincev in se posvetil pridiganju. V svojo provinco se je vrnil 15. oktobra 1927. Na provincialnem kapitlju leta 1936 je bil dodeljen v samostan Sarriá–Barcelona, kjer je bil ob izbruhu verskega preganjanja leta 1936. Bil je brat globoke vere, iskrene pobožnosti in zelo predan sveti Tereziji iz Lisieuxa. Anarhisti so ga aretirali, odpeljali skozi čečo (tajni zapor, ki so ga med špansko državljansko vojno uporabljale republikanske sile) in ga 22. januarja 1937 umorili.
EN
Esteve Santacana Armengol (br. Remigij) se je rodil v El Papiolu v Barceloni (Španija) 20. septembra 1885. Že kot otrok je čutil močan Božji klic k duhovništvu in se je s svojim bratom rad igral obhajanje svete maše, pri čemer mu je brat služil kot strežnik. Njegovo hrepenenje je bilo tako veliko, da je celo dejal: »Želim biti duhovnik; če to ne morem biti, pa raje umrem.«
Kapucinski habit je oblekel 1. oktobra 1901 z imenom Remigij (Previdnost je hotela, da je bil leta 1925 ta datum določen za god svete Terezije Deteta Jezusa, do katere je bil izjemno pobožen), 5. junija 1909 pa je bil posvečen v duhovnika.
Kot misijonar je deloval v več deželah (na Filipinih, v Nikaragvi, Kostariki, Panami, Mehiki …) ter izstopal kot spovednik in duhovni vodja.
Kot prava evharistična duša je bil globoko apostolski in apologetski. Poleg sodelovanja pri časopisih in revijah je napisal več knjig: nekatere v obrambo vere, druge pa o duhovnosti svete Terezije Deteta Jezusa. Bil je eden prvih in največjih širiteljev čaščenja te svetnice v Kataloniji.
Ob neki priložnosti je v imenu Njegove Svetosti prejel pismo kardinala Pacellija (prihodnjega papeža Pija XII.), ki mu je čestital za vrednost njegovega dela.
Brat Remigij je bil izjemno občutljiva duša in je imel tudi določeno nagnjenje k depresiji. Vendar mu je z velikim trudom in ljubeznijo do Boga uspelo to nagnjenje premagati do te mere, da bi lahko rekli, da se je njegova največja pomanjkljivost spremenila v eno njegovih največjih vrlin.
O nikomer ni rad govoril slabo, njegovi najljubši pogovori pa so tekli o življenju svetnikov. Do vseh je bil vljuden, celo do tistih, ki so ga žalili.
Govoril je: »Videti Jezusa v bližnjem … To je občudovanja vredna skrivnost za zmago nad vsemi antipatijami in za ljubezen do vseh na nadnaraven način.«
Ko se je začelo versko preganjanje, se je nahajal v samostanu Sarrià. Imel je več zatočišč; zadnje je bilo na ulici Balmes št. 133. Od tam je razvil obsežno duhovniško delovanje: zgodaj zjutraj je obhajal sveto mašo, enega od gostov učil verouk, med obroki poučeval katekizem, skrbela ga je duhovna oskrba nekaterih študentov reda, kapucinskih redovnic ter drugih katoličanov …, ko pa ti niso mogli priti v stanovanje, jih je oskrboval po dopisovanju itd. Tako je deloval približno pol leta, dokler ga niso prišli iskat 21. januarja 1937.
Tik preden so ga ujeli, je zaužil posvečene hostije, ki jih je hranil, da bi preprečil njihovo skrunitev, nato pa odločno izjavil, da je duhovnik.
Čeprav obstajajo različne različice, velja prepričanje, da je bil usmrčen v noči na 22. januar 1937 na zgodovinskem pokopališču v Cerdanyoli del Vallès, ki stoji ob cerkvi Església Vella de Sant Martí, danes znani kot Cerkev svetih mučencev, kot piše v uradnem redovnem zborniku Analecta: »Die 21 ianuarii 1937 Servus Dei Missam de more celebravit (…) in carcerem clandestinus coniectus est, unde eadem sequenti nocte eductus et interfectus« (21. januarja 1937 je Božji služabnik kot običajno obhajal sveto mašo (…) vrgli so ga v tajni zapor, od koder so ga naslednjo noč odpeljali in umorili).
Njegovo truplo so leta 1943 na pokopališču v Cerdanyoli zlahka prepoznali po relikviji svete Terezije Deteta Jezusa, ki jo je vedno nosil s seboj.
Dne 21. novembra 2015 je bil razglašen za blaženega skupaj s petindvajsetimi tovariši mučenci.
ES
Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Remigij del Papiol (Esteve Santacana Armengol).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.
Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 drugih duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.
Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«
V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Luísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.
Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.
Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«
Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.
Okrožnica generala kapucinov, br. Maura Jöhrija, ob razglasitvi skupine kapucinov za blažene
Dragi bratje in sestre!
Skoraj vsakodnevno do nas prihajajo novice o umorjenih kristjanih, zlasti na Bližnjem vzhodu, edino zaradi njihove pripadnosti krščanski veri. To so dejstva, ki nas navdajajo z grozo. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se to dogaja še v našem času? Gre za resnično nesprejemljiva dejanja, vendar morda prehitro pozabljamo, da so se podobne stvari dogajale na primer v Španiji pred manj kot sto leti in da so bili med žrtvami tistega preganjanja tudi številni bratje kapucini.
2. Red se tesno pridružuje bratom kapucinske province Katalonije pri praznovanju razglasitve 26 njenih sinov za blažene, ki so bili umorjeni iz sovraštva do vere med državljansko vojno (1936–1939). Prihodnjega 21. novembra ob 11.30 bo Cerkev v stolnici v Barceloni br. Frederica de Bergo in 25 tovarišev mučencev razglasila za blažene. Veselimo se in se zahvaljujmo Gospodu!
Zgodovinski okvir
3. Kapucinska provinca Katalonija je imela provincialni kapitelj od 13. do 16. julija 1936. Že med tem kapitljem se je govorilo o možnosti izbruha nemirov, z požiganjem cerkva in umori duhovnikov, kot se je že zgodilo drugod. Iskali so načine, kako na varno k prijateljem spraviti najdragocenejše predmete in liturgična oblačila. Poleg tega je imel vsak samostan seznam oseb, blizu bratom, ki so jih bile pripravljene sprejeti. Ko se je po izbruhu državljanske vojne začelo preganjanje, so se bratje takoj razpršili ter našli zatočišče pri sorodnikih in prijateljih. Kraji, kjer so našli zavetje, naj bi zagotavljali varnost za nekaj dni ali največ nekaj tednov; tako se je namreč pričakovalo, da bodo trajali nemiri, in zagotovo ne za dve leti in pol, kolikor sta trajala delovanje v ilegalnosti ter preganjanje in lov na vsakega, ki je bil duhovnik ali redovnik.
4. Redovnikov niso preganjale oblasti republike. V tistih prvih mesecih vojne je bilo republiško ozadje pod oblastjo anarhičnih revolucionarnih odborov, ki so zavladali ulicam, ne da bi jim kdo to preprečil. Naši bratje so na splošno vedno ohranjali dialog z republiko. Poleg tega so jih v Kataloniji posebej ljubili zaradi njihove povezanosti z »la Renaixenço«, gibanjem za ponovno odkrivanje in ovrednotenje katalonske identitete s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vendar je prav to za nekatere revolucionarje pomenilo oteževalno okoliščino, saj so samo republiko ter ljubezen do lastne dežele in kulture imeli za buržoazni značilnosti, ki ju je bilo treba izkoreniniti tako kot vero.
5. Preganjanje ni bilo le delo nenadzorovanih posameznikov. Obstajala so zelo natančna navodila za iskanje in usmrtitev redovnikov. Hišne preiskave so izvajali v številnih zasebnih hišah. Nekateri od teh mučencev so morali bežati iz hiše v hišo, ne da bi našli varno zavetje. V primeru br. Martíja de Barcelone, zgodovinarja, ki je študiral v Leuvnu (Leuven) ter bil avtor študij o sv. Frančišku in Rajmondu Lullu, so revolucionarji zaprli celotno njegovo družino ter pod grožnjo s smrtjo od sorodnikov izsilili razkritje njegovega prebivališča. Drugi, kot br. Vicenç de Besalú, so morali več dni spati pod prostim nebom.
6. Tukaj je seznam bratov kapucinov, katerih mučeništvo je bilo priznano in bodo razglašeni za blažene:
* p. Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
* p. Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
* p. Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
* p. Remigij del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
* p. Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
* p. Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
* p. Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
* p. Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
* p. Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
* p. Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
* p. Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
* p. Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
* p. Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
* p. Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
* p. Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)
* br. Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
* br. Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
* br. Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
* br. Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
* br. Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives) – najmlajši, imel je le osemnajst let
* br. Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
* br. Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
* br. Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
* br. Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
* br. Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
* br. Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)
…
Misijonarji med mučenci
11. Nekateri od novih mučencev so bili misijonarji: br. Anselm d’Olot in br. Benigne de Canet sta bila v Caquetáju (Kolumbija); br. Zacaries de Llorenç je študij končal v Pastu (Kolumbija) in bil posvečen v duhovnika v Bogoti; br. Remigi de Papiol je bil v Manili (Filipini), v apostolskem vikariatu Bluefields (Nikaragva) in v Kostariki; br. Frederic de Berga pa je bil v Kostariki.
Potek preganjanja
12. Od 26 tistih, ki so ob tej priložnosti razglašeni za blažene, jih je 17 umrlo med julijem in avgustom. Kasneje je preganjanje začelo izgubljati moč. Zadnji je umrl br. Frederic de Berga, 16. februarja 1937. Maja 1937 je vlada republike prevzela nadzor nad situacijo v Barceloni in umori so praktično prenehali. Kljub temu je Cerkev nadaljevala življenje v ilegalnosti vse do konca vojne leta 1939.
Vloga sorodnikov in prijateljev
13. Poleg junaštva mučencev velja izpostaviti tudi junaštvo družin, ki so v svojih hišah – v nevarnosti za lastno življenje – sprejele njih in druge, ki so preganjanje preživeli. Bili so primeri ljudi, ki so bili umorjeni, ker so v svoji hiši sprejeli duhovnika ali redovnika, vendar se to ni zgodilo med tistimi, ki so sprejeli naše brate. V nekaterih primerih so člane družin, ki so jih sprejele, za nekaj ur ali dni res zaprli, a so jih na koncu vedno izpustili. V prvem obdobju so bile te družine ljudje, ki so bili zelo blizu samostanom. Vendar se je bilo treba kmalu obrniti na druge prijatelje ali prijatelje prijateljev, ki so prav tako velikodušno ponudili zatočišče iz ljubezni do bratov in Cerkve, zavedajoč se tveganja, ki ga to prinaša. Včasih so družine otroke v hiši naučile, da so brata poklicali »stari oče« ali »stric« vsakič, ko je vstopil kdo neznan. Zgodil se je primer, ko je anarhični voditelj pod svoje varstvo vzel brata, ki so ga zaprli zgolj zato, ker je diskretno molil rožni venec na javnem mestu.
Pripravljeni se darovati do konca
4. Ti naši bratje so se zavedali, kaj se jim lahko zgodi. Iskali so zaščito tu in tam, spominjajoč se tega, kar govori Jezus v Matejevem evangeliju (10,23): »Ko vas bodo preganjali v enem mestu, pobegnite v drugo«, ko pa se je trenutek preizkušnje resno pojavil, niso stopili nazaj in so dali najvišje pričevanje. Sprašujem se, ali imamo mi danes kot bratje kapucini enako prepričanje in pripravljenost darovati svoje življenje za Kristusa, če bi bilo potrebno, če bi nastopilo to, kar je Hans Urs von Balthasar imenoval: »Resni primer« (*Cordula oder der Ernstfall*, Johannes 1987).
15. Zdi se mi prav, da vam zastavim to vprašanje, saj vsi tvegamo nevarnost, na katero opozarja sveti Frančišek v VI. Opominjanju:
»Vsi bratje glejmo na dobrega Pastorja, ki je za rešitev svojih ovac prestal trpljenje križa. Gospodove ovce so mu sledile v stiski in preganjanju, v sramoti in lakoti, v slabosti in skušnjavi ter v vsem drugem; in za to so od Gospoda prejemale večno življenje. Zato je za nas, Božje služabnike, velika sramota, da so svetniki delali dela, mi pa želimo s pripovedovanjem o njih prejeti slavo in čast.«
Zaključek
16. Veselimo se daru teh 26 novih mučencev, ki jih Cerkev razglaša, ter s priprošnjo Brezmadežne Device, zavetnice Reda, prosimo zase, brate kapucine, prenovljeno prizadevanje za veselo hojo za Kristusom ter oznanjevanje Božjega usmiljenja in miru.
Vaš brat!
Br. Mauro Jöhri, generalni minister OFMCap
Rim, 4. oktober 2015, praznik svetega Frančiška Asiškega
ES
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 14