Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov. Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.
Na tisoče nedolžnih žrtev
Svetno Fredericovo ime je bilo Martí Tarrés Puigpelat. Rojen je bil v kraju Berga. Kapucinom se je pridružil leta 1896. Tri leta je opravljal nalogo provincialnega ministra Katalonije. Bil je aktiven ter strog redovnik in predstojnik. Med preganjanem je navkljub nevarnostim na skrivaj delil obhajilo in maševal. Ubit je bil leta 1937, ker je bil duhovnik. V skupini preostalih 25 mučencev je še 14 drugih duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.
Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«
V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.
Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.
Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«
Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.
Duhovniki:
– Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
– Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
– Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
– Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
– Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
– Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
– Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
– Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
– Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
– Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
– Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
– Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
– Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
– Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
– Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)
Bratje laiki:
– Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
– Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
– Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
– Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
– Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives)
– Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
– Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
– Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
– Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
– Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
– Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)
Vir
Krožno pismo generala kapucinov, br. Maura Jöhrija, ob razglasitvi skupine kapucinov za blažene
Dragi bratje in sestre!
1. Skoraj vsakodnevno do nas prihajajo novice o umorjenih krščanih, zlasti na Bližnjem vzhodu, edino zaradi njihove pripadnosti krščanski veri. To so dejstva, ki nas navdajajo z grozo. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se to dogaja še v našem času? Gre za resnično nesprejemljiva dejanja, vendar morda prehitro pozabljamo, da so se podobne stvari dogajale na primer v Španiji pred manj kot sto leti in da so bili med žrtvami tistega preganjanja tudi številni bratje kapucini.
2. Red se tesno pridružuje bratom kapucinske province Katalonije pri praznovanju razglasitve 26 njenih sinov za blažene, ki so bili umorjeni iz sovraštva do vere med državljansko vojno (1936–1939). Prihodnjega 21. novembra ob 11.30 bo Cerkev v stolnici v Barceloni br. Frederica de Bergo in 25 tovarišev mučencev razglasila za blažene. Veselimo se in se zahvaljujmo Gospodu!
**Zgodovinski okvir**
3. Kapucinska provinca Katalonija je imela provincialni kapitelj od 13. do 16. julija 1936. Že med tem kapitljem se je govorilo o možnosti izbruha nemirov, z požiganjem cerkva in umori duhovnikov, kot se je že zgodilo drugod. Iskali so načine, kako na varno k prijateljem spraviti najdragocenejše predmete in liturgična oblačila. Poleg tega je imel vsak samostan seznam oseb, blizu bratom, ki so jih bile pripravljene sprejeti. Ko se je po izbruhu državljanske vojne začelo preganjanje, so se bratje takoj razpršili ter našli zatočišče pri sorodnikih in prijateljih. Kraji, kjer so našli zavetje, naj bi zagotavljali varnost za nekaj dni ali največ nekaj tednov; tako se je namreč pričakovalo, da bodo trajali nemiri, in zagotovo ne za dve leti in pol, kolikor sta trajala delovanje v ilegalnosti ter preganjanje in lov na vsakega, ki je bil duhovnik ali redovnik.
4. Redovnikov niso preganjale oblasti republike. V tistih prvih mesecih vojne je bilo republiško ozadje pod oblastjo anarhičnih revolucionarnih odborov, ki so zavladali ulicam, ne da bi jim kdo to preprečil. Naši bratje so na splošno vedno ohranjali dialog z republiko. Poleg tega so jih v Kataloniji posebej ljubili zaradi njihove povezanosti z »la Renaixenço«, gibanjem za ponovno odkrivanje in ovrednotenje katalonske identitete s konca 19. in začetka 20. stoletja. Vendar je prav to za nekatere revolucionarje pomenilo oteževalno okoliščino, saj so samo republiko ter ljubezen do lastne dežele in kulture imeli za buržoazni značilnosti, ki ju je bilo treba izkoreniniti tako kot vero.
5. Preganjanje ni bilo le delo nenadzorovanih posameznikov. Obstajala so zelo natančna navodila za iskanje in usmrtitev redovnikov. Hišne preiskave so izvajali v številnih zasebnih hišah. Nekateri od teh mučencev so morali bežati iz hiše v hišo, ne da bi našli varno zavetje. V primeru br. Martíja de Barcelone, zgodovinarja, ki je študiral v Leuvnu ter bil avtor študij o svah svetem Frančišku in Rajmondu Lullu, so revolucionarji zaprli celotno njegovo družino ter pod grožnjo s smrtjo od sorodnikov izsilili razkritje njegovega prebivališča. Drugi, kot br. Vicenç de Besalú, so morali več dni spati pod prostim nebom.
6. Tukaj je seznam bratov kapucinov, katerih mučeništvo je bilo priznano in bodo razglašeni za blažene:
* p. Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
* p. Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
* p. Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
* p. Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
* p. Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
* p. Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
* p. Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
* p. Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
* p. Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
* p. Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
* p. Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
* p. Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
* p. Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
* p. Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
* p. Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)
* br. Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
* br. Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
* br. Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
* br. Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
* br. Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives) – najmlajši, imel je le osemnajst let
* br. Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
* br. Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
* br. Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
* br. Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
* br. Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
* br. Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)
Spoznajmo pobliže nekatere od teh bratov.
7. Br. Frederic de Berga, ki je prvi na seznamu, je bil gvardijan, misijonar v Sredni Ameriki in tri leta provincial. Škof iz Vica je o njem dejal, da je bil najbolj apostolski pridigar v njegovi škofiji. Ob začetku revolucije je bil gvardijan v samostanu v Arenysu. Po nekaj dneh skrivanja v hribih je prišel v Barcelono in aktivno sodeloval v ilegalni cerkveni mreži, ki se je oblikovala. Kmalu pred smrtjo, februarja 1937, je ocenil, da je – vedno v nevarnosti za življenje – podelil skoraj 1200 obhajil. Sveto mašo je obhajal v zasebnih hišah, kjer so se zbirale manjše skupine vernikov, pri čemer je uporabljal dovoljenje Svetega sedeža za obhajanje brez mašnih oblačil in svetih posod. Odkrili so ga med preiskavo v hiši, ki ga je sprejela.
8. Br. Eloy de Bianya je morda najbolj priljubljena osebnost celotne skupine mučencev. Bil je brat vratar v samostanu v Sarriáju. Oče enega od današnjih bratov, ki ga je poznal, je o njem dejal, da je bil »človek, ki mi je najmanj govoril in mi največ sporočil«. Zavetje je našel v hiši gospoda Mauricija Serrahime, soseda samostana, ki je v svojih spominih zapustil to čudovito podobo: »Veliko se je govorilo o br. Eloyju in to z razlogom. (…) Na obrazu je imel dober in hkrati blago ironičen nasmeh. (…) Bil je človek, ki ga je bilo lepo videti in imeti v bližini. Priljubljenost, ki jo je užival pri samostanskih vratih, je bila neizmerna in vsi so ga poznali. Nasmehnil se je in znal povedati šalo, ko je bilo to primerno. Vendar je moralo biti v njem zelo intenzivno notranje življenje, iz katerega je izviralo ravnovesje v vsem. Ni motil in ni delal hrupa. Ni govoril, če ga niso nagovorili. In ko je govoril, je to počel z blagostjo, ki je želela biti le diskretna, a je bila pogosto izjemno močna. Niti besede obžalovanja ali protesta. Med bivanjem v naši hiši ni nikoli govoril o maščevanju, celo o deljenju pravice ne. ‘Ti ljudje (je govoril, ko je mislil na tiste, ki so se predali norosti požigov in umorov) so dobri ljudje. Veliko so trpeli, šli skozi pomanjkanje in ponižanja. Prepričan sem, da so bili zvesti svojim ženam in se borili za svoje družine. To, kar počnejo zdaj, je prva hudobija, ki jo delajo. In to počnejo, ker so prepričani, da bodo tako izboljšali usodo revnih. Srečali jih bomo v nebesih…’. Ne trdim, da je dobesedno izrekel te besede. A prav to je bil njihov pomen, ko je govoril z mano.« Br. Eloy je bil skupaj s tremi drugimi bratmi zaprt na železniški postaji, ko se je poskušal odpraviti v svoj rojstni kraj.
9. Med mladimi umorjenimi študenti velja izpostaviti br. Marçala de Villafranca, najmlajšega od štirih bratov redovnikov. Imel je 19 let. Po dveh preiskavah revolucionarjev, ki so iskali njegove starejše brate, se je družina odločila preseliti v drugo četrt, vendar jim je soseda sledila in jih ovadila območnemu odboru, nakar so ga zaprli. Ko se je poslavljal od matere, je dejal: »Mami, ne trpi zaradi tega, kar se mi lahko zgodi. Moja vest je v miru z Bogom.«
10. Br. Modest de Mieres in br. Ángel de Ferrieres sta bila starejši teolog in mladi brat laik, ki sta se zatekla v hišo drugega brata v bližini samostana Sarriá. Hiša je bila podvržena več preiskavam, med katerimi sta se izdajala za družinska sorodnika. Br. Ángel bi lahko pobegnil, a ni želel zapustiti br. Modesta in drugega brata, ki je bil hudo bolan v postelji. Br. Modest je sestavil molitev, ki so jo skupaj molili vsak dan: »V tem trenutku in zagotovo ob uri smrti, če se ne bi nahajal v ustreznih okoliščinah, s pomočjo božje milosti, za katero ponižno zaupam, da mi jo boste podelili, moj Bog, prostovoljno, z vsem veseljem, ponižno in iz vsega srca sprejemam tisto smrt, ki mi jo želite poslati. Kakršna koli že bo, svojo smrt združujem s najsvetejšo smrtjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki se v tem trenutku obnavlja v sveti daritvi maše, in ti jo tako združeno darujem, o moj Bog, ter te ponižno prosim, da jo blagovoljno sprejmeš kljub moji majhnosti in ubogosti, v združitvi s smrtjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, za odpuščanje vseh mojih grehov in pregreh ter grehov in pregreh vseh ljudi.« Na koncu so jih sosedje ovadili, nato pa so bili zaprti in umorjeni v bližini samostana.
11. Nekateri od novih mučencev so bili misijonarji: br. Anselm d’Olot in br. Benigne de Canet sta bila v Caquetáju (Kolumbija); br. Zacaries de Llorenç je študij končal v Pastu (Kolumbija) in bil posvečen v duhovnika v Bogoti; br. Remigi de Papiol je bil v Manili (Filipini), v vikariatu Bluefields (Nikaragva) in v Kostariki; br. Frederic de Berga pa je bil v Kostariki.
12. Od 26 tistih, ki so ob tej priložnosti razglašeni za blažene, jih je 17 umrlo med julijem in avgustom. Kasneje je preganjanje začelo izgubljati moč. Zadnji je umrl br. Frederic de Berga, 16. februarja 1937. Maja 1937 je vlada republike prevzela nadzor nad situacijo v Barceloni in umori so praktično prenehali. Kljub temu je Cerkev nadaljevala življenje v ilegalnosti vse do konca vojne leta 1939.
**Vloga sorodnikov in prijateljev**
13. Poleg junaštva mučencev velja izpostaviti tudi junaštvo družin, ki so v svojih hišah – v nevarnosti za lastno življenje – sprejele njih in druge, ki so preganjanje preživeli. Bili so primeri ljudi, ki so bili umorjeni, ker so v svoji hiši sprejeli duhovnika ali redovnika, vendar se to ni zgodilo med tistimi, ki so sprejeli naše brate. V nekaterih primerih so člane družin, ki so jih sprejele, za nekaj ur ali dni res zaprli, a so jih na koncu vedno izpustili. V prvem obdobju so bile te družine ljudje, ki so bili zelo blizu samostanom. Vendar se je bilo treba kmalu obrniti na druge prijatelje ali prijatelje prijateljev, ki so prav tako velikodušno ponudili zatočišče iz ljubezni do bratov in Cerkve, zavedajoč se tveganja, ki ga to prinaša. Včasih so družine otroke v hiši naučile, da so brata poklicali »stari oče« ali »stric« vsakič, ko je vstopil kdo neznan. Zgodil se je primer, ko je anarhični voditelj pod svoje varstvo vzel brata, ki so ga zaprli zgolj zato, ker je diskretno molil rožni venec na javnem mestu.
**Pripravljeni se darovati do konca**
14. Ti naši bratje so se zavedali, kaj se jim lahko zgodi. Iskali so zaščito tu in tam, spominjajoč se tega, kar govori Jezus v Matejevem evangeliju (10,23): »Ko vas bodo preganjali v enem mestu, pobegnite v drugo«, ko pa se je trenutek preizkušnje resno pojavil, niso stopili nazaj in so dali najvišje pričevanje. Sprašujem se, ali imamo mi danes kot bratje kapucini enako prepričanje in pripravljenost darovati svoje življenje za Kristusa, če bi bilo potrebno, če bi nastopilo to, kar je Hans Urs von Balthasar imenoval: »Resni primer« (*Cordula oder der Ernstfall*, Johannes 19874).
15. Zdi se mi prav, da vam zastavim to vprašanje, saj vsi tvegamo nevarnost, na katero opozarja sveti Frančišek v VI. Opominjanju:
»Vsi bratje glejmo na dobrega Pastorja, ki je za rešitev svojih ovac prestal trpljenje križa. Gospodove ovce so mu sledile v stiski in preganjanju, v sramoti in lakoti, v slabosti in skušnjavi ter v vsem drugem; in za to so od Gospoda prejemale večno življenje. Zato je za nas, Božje služabnike, velika sramota, da so svetniki delali dela, mi pa želimo s pripovedovanjem o njih prejeti slavo in čast.«
16. Veselimo se daru teh 26 novih mučencev, ki jih Cerkev razglaša, ter s priprošnjo Brezmadežne Device, zavetnice Reda, prosimo zase, brate kapucine, prenovljeno prizadevanje za veselo hojo za Kristusom ter oznanjevanje Božjega usmiljenja in miru.
Vaš brat!
Br. Mauro Jöhri, generalni minister OFMCap
Rim, 4. oktober 2015, praznik svetega Frančiška Asiškega
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 9