Atributi: poučuje dva dečka
Imena: Teodolinda, Dietlinde, Linda, Irma, Belinda, Gerlinda
Po vplivnosti za narodno in cerkveno zgodovino jo lahko uvrščamo v družbo najpomembnejših žena zgodnjega srednjega veka. Bila je hči bavarskega vojvoda Garibalda in žene Valtrade, po rodu iz dežele Langobardov. Doma so jo skrbno vzgojili v katoliški veri, vendar se je, verjetno na materin nasvet, poročila z langobardskim kraljem Avtarijem, ki je bil arijanec. Bavarsko je zapustila leta 589, nekako takrat, ko so naši slovenski predniki ob naseljevanju na sedanjih tleh dosegli meje njene domovine.
Avtari je bil ženi hvaležen, da se je odločila zanj in ji je obljubil, da bo lahko ostala pri svoji veri. Langobardi so kot arijanci novo kraljico sprejeli z nezaupanjem. Že v prvem letu pa si je znala pridobiti njihova srca. Ko ji je umrl mož, so ji langobardski velikaši priznali pravico, da si sama izbere drugega moža, ki jim bo za kralja. Teodolinda je preudarno dala roko turinskemu vojvodu Agilulfu, prav tako arijancu. Bilo pa je to že v času, ko je nastopil v Rimu papež Gregor Veliki.
Med apostolskim sedežem in Langobardi je dotlej vladala stalna napetost, večkrat tudi sovražnost. Kraljica Teodolinda pa je s svojo modro politiko dosegla, česar ni nihče pričakoval. Kralj je ženi dovolil ne samo živeti po katoliškem verskem prepričanju, ampak tudi zidati nove cerkve. Leta 599 pa je pridobila moža za daljnosežno poravnavo s papežem. Izgnani katoliški škofje so se smeli vrniti domov in svobodno delovati. Svetnici je bilo to premalo: pogrešala je samostane, da bi ljudje videli zglede krščanske popolnosti. K njej se je zatekel irski menih sv. Kolumban. Teodolinda ga je spoštljivo sprejela in pridobila moža, da mu je podaril zemljo za velik samostan Bobbio. Ta se je razvil v žarišče svetosti in učenosti. Zdaj je kraljica lahko mirno gledala v prihodnost in se zanesla, da bodo Langobardi kmalu pripluli v katoliški pristan, kakor je srčno želel tudi papež Gregor Veliki. Spolnilo se je to leta 653 pod vlado njenega nečaka Ariberta, ko je bila ona že petindvajset let v grobu.
Goduje 22. januarja.
Vir
Sodobniki so o njej govorili, da je bila izjemno lepa. Izročilo je poudarjalo njene odlike poguma in odločnosti, s katerimi se je znala uveljaviti v moškem, pogosto mačističnem svetu kot »železna dama«. Zgodovina potrjuje njeno politično daljnovidnost, s katero je bila ustvarjalka novega obdobja civilizacije in napredka. Tako je bila Teodolinda, kraljica Langobardov, ena ključnih osebnosti svojega časa, stoletja postavljena za zgled in skoraj čaščena kot svetnica ter proslavljena v dragocenih umetniških delih.
Vendar njeno življenje ni bilo lahko in ne vedno srečno. Ko je dvakrat ovdovela, je morala Teodolinda žalovati tudi za smrtjo brata Gundoalda, umorjenega v nepojasnjenih okoliščinah, predvsem pa jo je pestila resnična ali »domnevna« duševna bolezen sina Adaloalda. Prisiljena spopadati se z ogromnimi napetostmi med svojo dolgo vladavino se je znašla zapletena v spore z upornimi vazali in nezanesljivimi dvorjani. A njeno ljudstvo jo je vedno ljubilo in v njej videlo pravično ter zanesljivo voditeljico.
Teodolinda – ali točneje, glede na stare dokumente, Teodelinda – se je rodila okoli leta 570, najverjetneje v Regensburgu. Njen oče Garibald je bil bavarski vojvoda, mati Vandrada pa je pripadala najplemenitejšemu langobardskemu rodu, Letingom. Zato jo je Avtari, mladi kralj Langobardov, prišel zaprosit za ženo in jo odpeljal s seboj v Italijo.
Pavel Diakon, langobardski zgodovinar par excellence, opisuje to romantično poroko s pesniškimi poudarki. Vendar je le leto dni po poroki Avtari umrl, morda zastrupljen, kot žrtev dvornih intrig. Usoda komaj dvajsetletne Teodolinde se je zdela zapečatena, njena vloga kraljeve soproge pa končana. A namesto tega so vojvode mladi ženi, ki si je v tistih nekaj mesecih že pridobila naklonjenost svojega ljudstva, dovolili, da ostane kraljica in si sama izbere – ne vemo, kako svobodno – novega moža: to je bil Agilulf, gospodar Torina.
Znak neodvisnosti in preloma s preteklostjo je bila tudi odločitev, ki jo je sprejela sama Teodolinda, da se naseli v Monzi ter zapusti prestolnico Pavio. V tem brianskem kraju, ki si ga je po izročilu izbrala po Božjem navdihu, je langobardska kraljica dala zgraditi veliko palačo in cerkev, posvečeno sv. Janezu Krstniku ter obogateno »z mnogimi zlati in srebrnimi okraski«, kot beremo v takratnih kronikah. Prav tu je bil leta 603 v katoliškem obredu krščen njen sin.
Tudi to je bila revolucionarna gesta. Teodolinda je bila namreč katoličanka, medtem ko je bila langobardska družba deloma še poganska, tisti del, ki se je izrekel za krščanskega, pa je sledil arijanski krivi veri (kot njen mož Agilulf), ki ni priznavala dogme o Trojici (čeprav je bil problem bolj politične kot doktrinarne narave …). Iz tega razloga so se morali na primer sami milanski nadškofi v tistih letih zateči v Genovo, s čimer niso mogli neposredno opravljati pastoralnega vodstva ambrozijanske škofije. K temu se je pridružilo še zapleteno vprašanje tako imenovanega shizme »treh poglavij«, ki je od rimske pokornosti odcepila severni metropolitanski stolici v Milanu in Ogleju ter povzročala razdore tudi znotraj lokalne katoliške skupnosti …
V svojih dolgih letih vladanja je Teodolinda spodbujala moder program približevanja rimskemu sedežu ter vzpostavila rodoviten odnos predvsem s papežem Gregorijem Velikim in si pomagala z izjemno dragoceno pomočjo irskega meniha Kolumbana, kateremu je kraljica leta 614 dovolila ustanoviti znameniti samostan v Bobbiu. Rezultat je bil po desetletjih vojn in spopadov začetek obdobja gospodarske blaginje ter mirnega, verskega in političnega sožitja med langobardskim in italijanskim prebivalstvom v teh krajih.
Teodolinda je umrla 22. januarja 627. V naslednjih stoletjih je duhovščina v Monzi na ta dan slovesno obhajala njen spomin.
Spomin na langobardsko kraljico se je ohranil tudi v številnih ambrozijanskih krajih; po izročilu je bila ustanoviteljica krstilnice ob baziliki sv. Viktorja v Vareseju, samostana v Cremelli ali cerkve sv. Martina v Perledu. A tudi po vseh drugih delih Lombardije: »Kraljičina cesta« (Strada Regina) se namreč od nekdaj imenuje pot na zahodni obali Komskega jezera.
IT
Teodolinda je bila peti otrok prvega po imenu znanega bavarskega vojvode Garibalda I. in njegove žene Valderade, hčere langobardskega kralja Vahona, ki je bila najprej poročena s frankovskim kraljem Teudebaldom. Teodolinda je imela tri brate: Grimoalda I., Tasila I. in Gundoalda ter sestro, katere ime ni znano in se je kasneje poročila z Evinom, prvim langobardskim vojvodo Tridenta. Po načrtih očetove zakonske politike naj bi se Teodolinda poročila s katoliškim frankovskim kraljem Hildebertom II., kar pa je preprečila njegova mati Brunhilda. Morda leta 588 je Hildebert napadel Langobarde, vendar ga je vojska langobardskega kralja Avtarija premagala; Avtari je nato poiskal zavezništvo z Bavarci, kar je potrdila zaroka s Teodolindo. Ko je Hildebert leta 589 zagrozil Garibaldu I., je ta svoje otroke Gundoalda in Teodolindo poslal v Italijo k njunemu svaku Evinu Tridentinskemu; Avtari je jezdil naproti svoji nevesti in na Sardskem polju pred vrati Verone so leta 589 ob navdušenju prebivalstva obhajali poroko; Teodolindinega brata Gundoalda je Avtari nastavil za vojvodo Astija.
Langobardi so bili privrženci arijanstva; njihovo prestopanje v katoliško vero ni bilo cilj le za papeža Grigorija »Velikega«, temveč je k temu zdaj lahko pripomogla Teodolinda. Njen vpliv se je kazal v ustanavljanju cerkva ter samostanov in v podpiranju misijonov. Kmalu po poroki je dala zgraditi kraljevo poletno rezidenco, opremljeno z dragocenimi umetninami, ter stolnico v Monzi, posvečeno Janezu Krstniku. Vendar je njen mož Avtari še naprej prepovedoval krščevanje Langobardov po katoliškem obredu. Leta 590 so Franki znova napadli langobardsko kraljestvo, tokrat v zavezništvu z Bizantinci, vendar so napadi spodleteli; še pred dokončnim sklenitvijo miru je Avtari septembra 590 umrl v svoji kraljevi palači v Pavii; domneva se, da je bil zastrupljen.
Kot vdova Teodolinda ni mogla sama obdržati kraljestva, zato je še leta 590 k sebi povabila sorodnika svojega pokojnega moža: Agilulfa, torinskega vojvodo. Ob prvem srečanju naj bi mu, ko ji je želel poljubiti roko, dejala: tistemu, ki sme poljubiti moja usta, ni treba poljubljati roke. Začetka novembra 590 sta se poročila, maja 591 pa je bil Agilulf v Milanu kronan za kralja Langobardov.
Tudi Agilulf se je oklepal arijanstva. Poleg tega je obnovil osvajalno politiko in svojo energijo usmeril predvsem proti Bizancu, česar Teodolinda ni mogla preprečiti. Je pa Agilulf pridobival ozemlje tudi v Italiji: leta 593 je stal pred Rimom, vendar ga je papež Grigorij I., ki je namesto cesarja v Bizancu vse bolj prevzemal vlogo mestnega gospodarja, nagovoril k mirovni pogodbi; Teodolinda je pri tem očitno odločilno vplivala na moža. Grigorij je vedel, da je bila Teodolinda hitro pripravljena na vsako dobro delo, kot je zapisal Pavel Diakon.
Papež Grigorij je že zgodaj spoznal, da je Teodolinda dobra zagovornica svoje vere; kot papežev zaupnik pri kraljici sta delovala vplivni svetovalec, menih Sekund, in milanski diakon Konstancij, ki je leta 593 postal milanski škof. Razmerja moči v Italiji so bila v tistem času razdrobljena: v Ravenni je cesarja zastopal egzarh, v Rimu pa vojvoda (dux); papeži pa so vodili samostojno politiko, naklonjeno Frankom. Langobardski vojvodini Furlanija in Trident na mejah kraljestva ter Benevento in Spoleto na odročnem jugu so nagibale k neposlušnosti. Papež Grigorij je začel s Teodolindo dopisovati. Vendar svojega prvega pisma ni videla; Konstancij ga je vrnil papežu, ta pa ga je preoblikoval in poslal tudi olje iz svetilk z rimskih grobov mučencev v ampulah, kapljice Odrešenikove krvi v stekleničkah ter predvsem Grigorijev križ – prsni križ iz zlata z okvirjem iz kamene strele, ki vsebuje relikvarij z delčkom Kristusovega križa in si ga je danes mogoče ogledati v stolnični zakladnici v Monzi – ter enega od žebljev, s katerimi je bil Kristus pribit na križ; poleg tega ji je posvetil štiri svoje knjige.**
Agilulf je pod Teodolindinim vplivom iskal približevanje papežu; nekaterim katoliškim škofom, ki so pobegnili pred Langobardi, je dovolil vrnitev in vrnil odvzeta cerkvena posestva. Po drugi strani pa so se Langobardi še naprej držali shizmatičnih škofov, ki so zaradi spora glede Treh poglavij o monofizitizmu odpadli od papeža, in Agilulf je poskušal za milanskega škofa doseči izvolitev moža, ki je bil naklonjen monofizitizmu ter ga je podpiral cesar v Bizancu – današnjem Carigradu; papež Grigorij je izjavil, da shizmatik ne more zasedati Ambrozijevega sedeža, in s tem preprečil, da bi se tudi severozahod Italije, tako kot severovzhod pod oglejskim patriarhom, umaknil papeževemu vplivu.
Okoli leta 595 je Agilulf dal usmrtiti uporne vojvode Verone, Bergama in Pavie; vse bolj je toleriral misijonske napore svoje žene in njenih svetovalcev, kar je pripravilo teren za postopno preobrnjenje Langobardov. Teodolinda je lahko podprla Kolumbana, ki je bežal pred Franki, tako da je zanj ustanovila kasneje znameniti samostan Bobbio, ki je postal središče delovanja proti arijanstvu in poganstvu. Leta 603 je Sekund iz Tridenta na Teodolindino prigovarjanje katoliško krstil njenega enoletnega sina Adaloalda – tako kot že prej hčer Gundipergo; leta 604 so ga z javnim vzklikanjem v milanskem cirkusu dvignili v sovladarja in ga zaročili s hčerjo frankovskega kralja Teudeberta II. Pavel Diakon je presodil: s to kraljico je Gospodova Cerkev pridobila veliko koristi.
Agilulf je umrl leta 615 po 25 letih vladanja kot prvi langobardski kralj naravne smrti. Za še nepolnoletnega Adaloalda je Teodolinda vodila regentstvo do njegove polnoletnosti. Morda zaradi politike, ki je bila zdaj naklonjena katoliški Cerkvi in bizantinskemu cesarju, verjetno pa tudi zaradi znakov duševne bolezni, ki so se pri Adaloaldu začeli kazati od leta 624 naprej, se je oblikovala opozicija lombardskih knezov; leta 626 so za kralja postavili njegovega svaka Arioalda, torinskega vojvodo, Adaloald pa je bil strmoglavljen – morda zastrupljen – in je kmalu zatem umrl. Leto ali dve kasneje je naravne smrti umrla tudi Teodolinda.
Teodolinda je bila pokopana v svoji stolnici v Monzi. Na začetku 14. stoletja so njene kosti prenesli v njej posvečeni kapeli v današnji katedrali.
Sekund iz Tridenta je napisal – danes izgubljeno – zgodovinsko delo, v katerem je bila Teodolinda verjetno prikazana zelo pozitivno in na katero so se po vsej verjetnosti opirali opisi pri Pavlu Diakonu, ki predstavlja glavni vir za Teodolindo. V dvorani zaslužnih mož Walhalla pri Donaustaufu blizu Regensburga se nahaja spominska plošča za Teodolindo / Dietlinde.
DE
Kraljica Langobardov, ki je odločilno pripomogla k prestopu arijanskih Langobardov v rimsko Cerkev. Različice imena: Teodolinda; Teodelinda. Rojena okoli leta 570 na Bavarskem; umrla 22. januarja 627 v Lombardiji; hči Garibalda I.; poročena z Avtarijem, kraljem Langobardov (umrl); poročena z Agilulfom, torinskim vojvodo in kasnejšim kraljem Langobardov (umrl); otroci: hči Gundiperga in sin Adaloald.
Teodelinda je vladala kot langobardska kraljica. Rodila se je okoli leta 570 v bavarski kraljevi družini in se kot mlada ženska poročila z langobardskim kraljem Avtarijem. Po njegovi smrti se je poročila z Agilulfom, torinskim vojvodo, ki je postal kralj, vendar je tudi on umrl razmeroma mlad. Teodelinda se ni več poročila, temveč je naslov kraljice regentke obdržala za svojega sina Adaloalda. Teodelinda je bila izjemna vladarica in zelo pobožna ženska. Med svojimi deli v korist Langobardov je spodbujala kmetijstvo in uvedla ukrepe za večanje gospodarske stabilnosti Lombardije. Zaslužna je bila tudi za gradnjo številnih cerkva ter moških in ženskih samostanov. S svojo priljubljenostjo in verskim vplivom je kraljica uspešno spodbudila svoje podložnike, da so se iz arijanske krive vere, ki je zanikala enakost Sina z Očetom, vrnili k pravovernosti. Teodelinda je bila znana po svojem dobrodelnem delovanju ter si je pridobila takšen ugled glede bistroumnosti in vere, da ji je papež Grigorij I. Veliki poslal svoje knjige in dragocene relikvije. Umrla je v starosti približno 60 let.
EN
Blažena Teodelinda (Teodelinde, Teodelind, Teodolinde, Teudelinde, Teidlindis, Teolinde, Dietlinde, Dietlind, Diethild; italijansko Teodelinda) se je rodila okoli leta 570–575 na Bavarskem v južni Nemčiji. Bila je princesa in hči prvega bavarskega vojvode Garibalda I. (555–591) in njegove žene Valtrade (Walderada, Vultradade, Vultradae) (531–572), hčere langobardskega kralja Vahona (ok. 510–539). Valtrada je bila najprej poročena s frankovskim kraljem Teodebaldom I. iz Reimsa (Avstrazija) (548–555). Ko je ta leta 555 umrl, se je njegov naslednik Hlotar I. (555–561; edini kralj 558–561) poročil z vdovo. Hlotar je bil stric Teodebaldovega očeta Teodeberta I. (534–548) ter brat njegovega starega očeta Teoderika I. (511–534). Ker so Hlotarjevi škofje tej poroki ugovarjali, je Hlotar leta 556 Valtrado prepustil bavarskemu vojvodi Garibaldu I.
Langobardi so pod kraljem Alboinom (ok. 565–572/73) leta 568 vdrli v velike dele Italije. Ime Langobardi pomeni »dolgobradi«. Po poreklu so izvirali iz Skandinavije; nekateri med njimi so bili še pogani, drugi pa arijanski kristjani. Iz območja Labe so se preselili v Panonijo in nato v Italijo. Naleteli so na majhen odpor in v kratkem času osvojili skoraj celoten Apeninski polotok. Le Rim in vzhodnorimsko upravno območje Ravenna sta ohranila svojo svobodo.
Langobardski poglavar Alboin je bil po legendi krut in napihnjen vladar. Pripovedujejo, da je svojo kraljico Rozamundo prisilil piti iz čaše, izdelane iz lobanje njenega umorjenega očeta. Njenega očeta je Alboin premagal pred pohodom v Italijo, njo pa so prisilili v zakonsko zvezo s starim roparskim poglavarjem. Rozamunda se mu je maščevala tako, da je dala kralja umoriti v njegovi postelji, pri čemer ji je pomagal kraljev posvojenec. Posvojencu se je oddolžila s poroko. Langobardi so ta s krvjo omadeževani par sovražili in ju prisilili v beg; kmalu zatem sta umrla kot žrtvi lastnih spletk.
Naslednik umorjenega kralja Alboina je bil kralj Klef (572/73–574/75), ki so ga po osemnajstmesečnem vladanju prav tako umorili. Nato so se Langobardi razdelili v tolpe pod vodstvom vojvod. Brez osrednjega nadzora so langobardske vojaške skupine pustošile po celotnem polotoku, opustošeno deželo pa sta pestila lakota in epidemije. To desetletno obdobje od leta 574 do 584 se imenuje »desetletje vojvod« in je bilo najhujše obdobje langobardskih vdorov. Kraljestvo je delovalo kot konfederacija 35 vojvodstev.
Leta 574 in 575 so Langobardi naredili napako ter vdrli v Provanso, ki je bila takrat del merovinškega kraljestva Burgundije pod kraljem Guntramom (561–592). Guntram se je v zavezništvu s svojim nečakom, avstrazijskim kraljem Hildebertom II. (575–595), sinom kralja Sigiberta I. (561–575) in kraljice Brunhilde, odpravil na pohod v Lombardijo. Avstrazijska vojska je prodrla po dolini reke Adiže ter osvojila Trident (Trento). Bizantinski cesar Tiberij II. (578–582) se je začel pogajati o zavezništvu s Franki, zaradi česar so se Langobardi ustrašili stiska iz dveh strani.
Zato so langobardski vojvode leta 584 za svojega trinajstega kralja (584–590), tretjega v Italiji, izvolili Avtarija (roj. ok. 560). Bil je sin kralja Klefa in njegove žene Ansane. Izročili so mu ne le prestolnico Pavio, temveč tudi polovico svojih vojvodskih ozemelj, ki so jih prevzeli v desetletnem medvladju, kot njegovo lastno posest. Sporno je, ali je bil Avtari izvoljen za kralja po medvladju, kot piše Pavel Diakon, ali pa so bili vojvode v tem času le skrbniki in regenti, dokler je bil Avtari mladoleten. Svojo vladavino je poskušal povezati s starimi rimskimi tradicijami tako, da se je poimenoval »Authari Flavius«. Celotno obdobje vladanja je preživel v boju za enotnost kraljestva proti upornikom ter v vojni s papeštvom, Bizantinci in Franki. Leta 585 je bizantinski egzarh Smaragd dosegel premirje z Langobardi, ki je trajalo do leta 589.
Kraljeve poroke so v tistem času sklepali iz političnih razlogov, in tokrat je prišla na vrsto Teodelinda. Nekje pred letom 585 je merovinški dvor v Avstraziji poskušal Garibalda tesneje povezati s svojimi interesi, zato je dvorni majordom Vandalen dogovoril zaroko med Garibaldovo hčerko Teodelindo in kraljem Hildebertom. Ko pa je Hildebert leta 585 dosegel polnoletnost pri petnajstih letih, je kraljeva mati Brunhilda zaroko razdrla ter sina poročila s Faileubo (francosko Faileube) (572–596). Poreklo nove kraljice ni znano, bila pa je tesno povezana s svojo taščo.
Hkrati so Merovingi poskušali normalizirati odnose z langobardskim kraljem Avtarijem. Ko je ta zaprosil za roko Hildebertove sestre Hlodosinde (Chlodosinda, Chlodoswintha, Chlodoswinth) (569–po 589), je sprva prejel pozitiven odgovor in dogovorili so zaroko. Poroka Hlodosinde z Avtarijem je bila v skladu z željami burgundskega kralja Guntrama, ne pa tudi z željami Brunhilde. Skrbela jo je namreč njena druga hči in vnuk. Ingunda je bila poročena z vizigotskim prestolonaslednikom Hermenegildom, vendar ga je leta 585 umoril njegov arijanski oče Leovigild. Ingunda je nato pobegnila v Afriko in bila na poti na cesarski dvor v Carigradu, ko je kasneje leta 585 umrla v Kartagini. Njen sin Atanagild (roj. 580) pa je prispel v Bizanc. Avstrazijsko poslanstvo je leta 586 odpotovalo na Bospor, da bi doseglo osvoboditev princa, vendar je cesar Mavricij (582–602) ostal nepopustljiv in vztrajal, da Franki izpolnijo svoje obveznosti iz prej izpogajane zavezniške pogodbe.
Hildebert je nato prekinil odnose z Langobardi, prelomil svojo kraljevo besedo in preklical sestrino zaroko z Avtarijem. Razžaljeni Avtari je nato izvedel korenit preobrat v politiki ter se obrnil na bavarski dvor. Po pisnih navedbah langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona je Garibalda zaprosil za roko njegove hčere. Teodelinda je bila vnukinja nekdanjega langobardskega kralja Vahona iz rodu Letingov, s katerim si je Avtari, ki je izviral iz kasnejšega rodu Beleos, želel zavezništva, da bi utrdil legitimnost svojega kraljevega naslova. Leta 588 se je zaročil s Teodelindo, ki jo je Hildebert zavrnil. Fredegar piše: Ago rex Langobardum accepit uxorem Grimoaldi et Gundoaldi germanam Teudelendae ex genere Francorum. Njena sestra je bila že več let poročena z mogočnim langobardskim vojvodo Evinom iz Tridenta.
Avtari naj bi osebno odpotoval na bavarski dvor, vendar se je predstavljal kot poslanec v imenu snubača. Po legendi mu je Teodelinda ponudila čašo vina; ko ji je prazno čašo vrnil, se je s prstom dotaknil njene roke ter jo pogladil po čelu, nosu in licih. Ko je razburjena Teodelinda to povedala svoji dvorni dami, je ta domnevala, da mora biti moški sam kralj in ženin.
Franki so se ustrašili protifrankovske zveze, zato so se odzvali takoj in na Bavarsko poslali vojsko. Garibaldova otroka Gundoald (umrl 616) in Teodelinda sta pobegnila v Italijo. Avtari se je s Teodelindo poročil 15. maja 589 v Veroni ter svojega novega svaka Gundoalda imenoval za vojvodo Astija. Njegovi potomci so (s prekinitvami) vladali od leta 656 do 712 kot kralji Langobardskega kraljestva. Leta 588 je Avtari z lahkoto premagal Franke, toda leta 590 sta Guntram in Hildebert znova popeljala dve vojski čez Alpe – preko prelaza Mont Cenis in prelaza Brenner proti Milanu in Veroni. Avtari se je zaprl v Pavio, vendar so Franki dosegli malo, saj se jim egzarhova vojska ni pridružila in se niso uspeli niti združiti. Izbruh kuge jih je prisilil k umiku. Langobardi so bili kaznovani, vendar daleč od tega, da bi bili premagani.
Kadar Avtarija niso zadrževale tuje vojske, je širil langobardsko ozemlje na račun Bizanca. Osvojil je trdnjavo Comacchio ter prekinil komunikacijo med Padovo in Ravenno. Vojvoda Faroald iz Spoleta je osvojil ravenjsko pristaniško mesto Classis ter ga popolnoma uničil. Avtari je prodiral po celotnem polotoku vse do Reggia ter se zaobljubil, da bo osvojil Kalabrijo – zaobljuba, ki je ne bo izpolnil noben Langobard. Medtem je Avtari delal na notranji združitvi kraljestva in poskušal reorganizirati upravo. Vojvode so polovico svojih prihodkov dajali kot davek kralju in njegovemu dvoru v Pavii. V zunanji politiki je Avtariju uspelo preprečiti nevarno zavezništvo med Bizantinci in Franki.
Teodelinda je bila vzgojena v katoliški veri, medtem ko je bil njen mož Avtari strasten arijanec. Čeprav je možu in svojemu ljudstvu kazala vzorno življenje, polno vrlin, Avtari ni podlegel nobenemu od njenih poskusov, da bi ga prepričala v prestop v pravo vero. Na njeno veliko žalost je vztrajal v neviri vse do svoje nenadne smrti v Pavii 5. septembra 590; širile so se govorice, da je bil zastrupljen.
Vojvode so kraljico prosili, naj si izbere novega moža, in izbrala je Avtarijevega bratranca, torinskega vojvodo Agilulfa, sina torinskega vojvode Ansvalda. Domnevno naj bi ji že ob prvi poroki prerokovali, da bo nekoč postala Agilulfova žena. Nevednega vojvodo je povabila na dvor, in ko ji je želel poljubiti roko, je dejala: »Tistemu, ki sme poljubiti moja usta, ni treba poljubljati roke.«
Poročila sta se novembra 590, maja 591 pa so ga vojaki v Milanu dvignili na ščit in ga s tem izvolili za novega kralja (591–616). Leta 591 je avstrazijski kralj Hildebert normaliziral odnose z Langobardi in Bavarci. Mir, ki ga je Agilulf izpogajal s Hildebertom, je trajal več desetletij. Mir med Avstrazijo in Bavarsko je bil ponovno vzpostavljen, ko je Hildebert po pisnih navedbah langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (ok. 725–799) leta 591 Tasila I. imenoval za rexa (kralja) (591–610). Ni znano, ali je bil Garibald odstavljen ali je umrl, prav tako ni povsem jasno, kakšno je bilo Tasilovo razmerje do Garibalda; če pa ni bil njegov sin, je bil zagotovo njegov bližnji sorodnik.
Agilulfovo dolgo vladanje je zaznamovalo prenehanje vojne s Franki po smrti njihovega glavnega mirovnika Guntrama Burgundskega leta 592. Brez njega so Franki zapadli v državljanske vojne, ki so preprečevale enoten napad na Langobarde skozi celotno Agilulfovo vladavino. Agilulf je bil tako kot njegov bratranec arijanec, vendar se je pokazal bolj dojemljivega za Teodelindine misijonske napore. Na njeno prošnjo je prepovedal preganjanje prave Cerkve, po čemer se je katolištvo v Langobardskem kraljestvu lahko prosto razvijalo. Posredovala je med možem in izgnanimi škofi, da so se ti lahko vrnili domov in dobili nazaj cerkveno posest. Teodelinda je vzdrževala tesne stike s svetim papežem Grigorijem I. Velikim (590–604).
Leta 599 je kralj sklenil mir s papežem, kar je začasno končalo tridesetletno obdobje langobardskega terorja v rimski vojvodini (Ducatus Romanus). S tem je Agilulf večino svoje bojevite energije lahko usmeril proti bizantinski nevarnosti. Istega leta je utrdil langobardsko moč in razširil svoje kraljestvo tako, da je egzarhatu v Ravenni odvzel Sutri, Peruđo in druga umbrijska mesta, ob tem pa ohranjal dobre odnose z Bavarci. Bojeval se je proti Avarom in Slovanom ter s pomočjo papeža sklenil premirje z bizantinskim cesarjem Mavricijem (582–602). Vendar je naslednje leto egzarh Kalinik prelomil premirje tako, da je ugrabil potujočo hčer langobardskega kralja. Takrat je izbruhnila vojna in bizantinski cesar Foka (602–610) je leta 602 izgubil Padovo, ki jo je Avtari odrezal od Ravenne že desetletje prej. Izguba Padove je znova odrezala Mantovo, in leta 603 je Agilulf osvojil tudi Cremono in Mantovo.
Leta 605 je Agilulfa priznal cesar Foka, ki je plačal znaten davek ter predal Orvieto in druga mesta. Perzijske vojne so bizantinsko pozornost usmerile na vzhod, zaradi česar je bilo zadnje desetletje Agilulfovega vladanja mirno. Moral je sicer zadušiti nekaj uporov med upornimi vojvodami v severni Italiji, Avari pa so vdrli v Furlanijo, kjer so leta 610 ubili vojvodo Gizulfa.
Leta 607 je vizigotski kralj Viterik v Španiji (603–610) dal pobudo za zavezništvo proti burgundskemu kralju Teoderiku (595–613), v katero so bili vključeni avstrazijski kralj Teodebert II. (595–612), nevstrijski kralj Hlotar II. (584–629) in Agilulf. Teoderik se je namreč leta 606 poročil z Viterikovo hčerko Ermenbergo, vendar zaradi intrig kraljeve babice Brunhilde in njegove sestre Teudile poroka nikoli ni bila konzumirana, Ermenbergo pa so poslali nazaj v Španijo, a brez vsega zaklada, ki ga je prinesla s seboj. Besni in razžaljeni vizigotski kralj se je želel maščevati. Znano je, da je prišlo do bitke, verjetno blizu Narbonna, vendar o njej ne vemo nič več.
Leta 602 sta Teodelinda in Agilulf dobila sina Adaloalda (Adalwald), ki ga je 7. aprila 603 v stolnici v Monzi katoliško krstil (shizmatični) opat Sekund iz Tridenta. Katoliška cerkev v severni Italiji je bila v tem času v shizmi z Rimom zaradi spora glede Treh poglavij. Adaloalda so pri dveh letih razglasili za kralja Langobardov, pri štirih letih pa so ga v Milanu postavili na prestol kot sovladarja ter ga zaročili s hčerjo avstrazijskega kralja Teodeberta II. (595–612).
Leta 605 sta dobila hčer Gundibergo (Gundeperga, Gundberga, Gundperga). Viri se ne strinjajo glede tega, ali je bila hči iz Agilulfovega prvega zakona ali njegova hči s Teodelindo. Najpogosteje pa je opisana kot rojena leta 605 in katoliško krščena.
Leta 604 se je kralj preobrnil v katolištvo ter priznal Kristusa za Božjega Sina, velik del Langobardov pa je sledil njegovemu zgledu. Teodelindina glavna skrb je bila zdaj še naprej širiti in poglabljati vero. Po dolgem obdobju nemirov se je začel čas miru; samostani so delovali neovirano in dobili nazaj odvzeta posestva, škofije so zasedli sposobni škofje, arijanska kriva vera pa je bila izkoreninjena. Teodelindo so v Langobardskem kraljestvu zato imenovali tudi »Kneginja miru«.
Papež Grigorij je razvoj dogodkov v Langobardskem kraljestvu spremljal z velikim zadovoljstvom. Njegova rokopisna pisma kraljici so se ohranila (Epistula 4,4 iz septembra 593, Epistula 4,33 iz julija 594, Epistula 9,68 iz novembra/decembra 598 in Epistula 14,12 iz decembra 603). Kažejo, da se je zavedal, da so bile ugodne spremembe posledica njenega vpliva. Kraljevi družini, ki se je preselila v Monzo, je poslal dragocena darila, po Adaloaldovem krstu pa mu je kot bodočemu katoliškemu vladarju poslal dragocena krstna darila, med njimi dragocen križ, ki ga še danes hranijo v zakladnici stolnice v Monzi.
V tem času je čez Alpe v Agilulfovo kraljestvo prišel sveti Kolumban, ki so ga izgnali iz Frankovskega kraljestva. Že od dneva svojega krsta naprej je Agilulf kazal veliko vnemo za preobrnjenje svojih podložnikov. V ta namen je Kolumbanu predal cerkveno ruševino in zapuščeno območje, znano kot Ebovium, ki je pred langobardsko osvojitvijo tvorilo del tako imenovanega Petrovega patrimonija. Kolumban je bil nad tem izoliranim krajem navdušen, saj si je kljub temu, da je nameraval poučevati Langobarde, zase in za svoje menihe izbral samoto. Poleg majhne cerkve, posvečene svetemu Petru, je kmalu zrastel samostan Bobbio. Ta samostan se je kmalu veselil kraljičine posebne naklonjenosti in podpore. Postal naj bi lastnik najslavnejše knjižnice v Italiji, utemeljene na rokopisih, ki jih je Kolumban prinesel s seboj iz Irske, ter na razpravah, katerih avtor je bil sam.
Ko so konfesionalni in etnični mirovni proces v kraljestvu Langobardov po smrti papeža Grigorija Velikega leta 604 prizadeli hudi udarci, sta Agilulf in Teodelinda leta 613 Kolumbana prosila, naj v imenu shizmatikov Treh poglavij napiše pismo papežu Bonifaciju IV. (608–615). Kolumban se je pustil prepričati, vendar na žalost ni vedel skoraj ničesar o obsojenih dokumentih in tudi ne o okoliščinah, v katerih so bili napisani. Leta 613 je Kolumban napisal pismo papežu Bonifaciju IV. ter ga zaklinjal, naj prekliče obsodbo Treh poglavij svojih prednikov in skliče koncil, da bi dokazal svojo lastno pravovernost. Pismo je bilo spoštljivo, vendar polno strastnih očitkov. Kolumbanov sum, da ima papež monofizitna nagnjenja, je bil nesporazum. Noben odgovor Bonifacija se ni ohranil. Kolumbanovo pismo ni bilo posebej koristen prispevek k razpravi o Treh poglavjih. V imenu pravičnosti je treba dodati, da se je tega očitno zavedal tudi sam, saj z nekaj humorja sprašuje: »Quis poterit glabrum audire?« (Kdo bo poslušal zelenca?). Kljub temu so stiki med kraljevo družino in Svetim sedežem bistveno prispevali k temu, da je bila shizma okoli leta 700 presežena.
Že kmalu po letu 590 je dala Teodelinda zgraditi kraljevo poletno rezidenco v Monzi blizu prestolnice Milana. Tam je leta 595 začela graditi veličastno baziliko, imenovano oraculum, posvečeno svetemu Janezu Krstniku, predhodniku današnje stolnice. Janez Krstnik je bil od takrat naprej zavetnik Langobardov, visoko pa ga čaščijo v Lombardiji še danes.
Po poznosrednjeveški legendi se je kraljica zaobljubila, da bo zgradila cerkev v čast Bogu in Janezu Krstniku. Takrat ji je nebeški glas povedal, da ji bo Sveti Duh v podobi golobice pokazal kraj, kjer naj gradi. Ko se je Teodelinda odpravila na potovanje, je počivala pod velikim drevesom ob reki Lambro. Takrat se je prikazala golobica in glas ji je rekel: »Modo« (latinsko: zdaj), kar jo je pozvalo, naj ostane. Kraljica je bila pripravljena odgovoriti: »Etiam« (latinsko: zares) in s tem privolila v gradnjo cerkve na tem mestu. Iz teh besed, Modoetia, je nastalo staro ime za Monzo.
To cerkev je opremila s številnimi dragocenostmi, ki so se ohranile vse do danes, med njimi z darili papeža Grigorija Velikega. Trislojno baziliko so okoli leta 1300 skoraj v celoti preoblikovali. Še vedno obstaja nekaj dragocenosti, ki pričajo o njenem življenju in delovanju – tako imenovani Teodelindin zaklad – med drugim slavno rokopisno pismo kraljici od papeža Grigorija.
V tabernaklju hranijo slavno železno krono, s katero so kronali kralje Italije. Ta krona je bila Teodelindino darilo Agilulfu, kraljica pa jo je dala izdelati v spomin na preobrnjenje kralja Agilulfa. Imenuje se železna krona (Corona ferrea) zaradi ozkega železnega traku na notranji strani, visokega približno en centimeter, za katerega so pravili, da je skovan iz enega od žebljev, uporabljenih pri Jezusovem križanju. Po izročilu je žebelj cesarju Konstantinu Velikemu najprej podarila njegova mati, sveta Helena, ki je našla križ. Kako je prišel v posest langobardskih kraljev, ni povsem pojasnjeno; v mnogih legendah pa pravijo, da je bila kraljica Teodelinda vpletena v njegovo odkritje.
Krona je postala eden od simbolov Langobardskega kraljestva in kasneje srednjeveškega Kraljestva Italije. Od 9. do 19. stoletja so bili kralji Italije tudi svetorimski cesarji, zato so mnogi med njimi prejeli železno krono Lombardije v Pavii, uradni prestolnici kraljestva. Slavni cesarji, kot so Karel Veliki, Oton I., Henrik IV. in Friderik Barbarossa, so bili kronani z njo. Leta 1805 se je Napoleon z železno krono v Milanu sam okronal za kralja Italije, leta 1838 pa je bil cesar Ferdinand I. v Milanu okronan za kralja Lombardije in Benečije z železno krono. Ko so se morali Avstrijci leta 1859 umakniti iz Lombardije, so železno krono odnesli na Dunaj, vendar so jo leta 1866 vrnili Italiji. Krona je bila uporabljena pri kronanju 44 monarhov.
Poleg železne krone je Monza imela tudi Agilulfovo zdaj izgubljeno krono, posvečeno Janezu Krstniku, ki je imela napis: AGILULF GRATIA DEI VIR GLORIOSISSIMUS REX TOTIUS ITALIAE OFFERET SANCTO IOHANNI BAPTISTE IN ECCLESIA MODICIA. Agilulf se je očitno imel za rex totius Italiae, kralja celotne Italije.
V Teodelindinem zakladu je tudi theca persica (latinsko: kapsula, posoda, škatla), ki vsebuje besedilo iz Janezovega evangelija, ki jo je Teodelindi poslal papež Grigorij Veliki za njenega sina Adaloalda. Še eno od daril, ki jih je papež Grigorij poslal Teodelindi, je bil križni enkolpion (relikvarij, ki se nosi okoli vratu), ki je vseboval delček Pravega križa. Drug delček je poslal kralju Rekaredu, prvemu katoliškemu kralju Španije.
Teodelinda je začela tudi gradnjo prve krstilnice v Firencah, posvečene svetemu Janezu Krstniku. Poleg tega je spodbujala kulturno življenje, kar dokazujeta izgubljena langobardska zgodovina opata Sekunda ter izgubljene slike iz zgodovine Langobardov v njenem poletnem dvorcu v Monzi.
Po smrti njenega drugega moža Agilulfa leta 616 je štirinajstletni Adaloald prevzel vladanje kot novi kralj, s Teodelindo kot regentko za svojega sina. To nalogo je opravljala z veliko skrbnostjo in državniško modrostjo. Leta 616/17 je sklenila mirovni sporazum s frankovskim kraljem Hlotarjem II. (584–629). Vse bolj se je razvijala v langobardsko »kneginjo miru« in njeni podložniki so jo častili kot svetnico. Uspešno se je pogajala tudi z Rimljani in Bizantinci. Adaloald je bil sovladar že ob očetovi smrti, saj so ga vojaki na očetovo prošnjo dvignili na ščit, ko je bil še mlad. Tudi po doseženi polnoletnosti je ostal pod materinim vplivom ter vodil izrazito prokatoliško in Bizancu naklonjeno politiko.
Vendar je morala pobožna kraljica pretrpeti še veliko bolečino, saj je njen sin postal duševno bolan ter izgubil podporo plemstva. Arioald (Ariwald, Arioaldus) je bil langobardski vojvoda Torina, ki se je poročil z Agilulfovo in Teodelindino hčerko Gundibergo. Arioald je bil še vedno arijanec in sovražno nastrojen do Katoliške cerkve. Po Agilulfovi smrti se je postavil na čelo arijanske opozicije proti italijansko-katoliško usmerjeni vladi njegove vdove Teodelinde in mladega kralja Adaloalda. Skrb zaradi naraščajočega vpliva rimske Cerkve in Bizantincev na Langobardsko kraljestvo je opozicijo tako utrdila, da je leta 626 strmoglavila Adaloalda in nato Arioalda izvolila za kralja Langobardov (626–636). Adaloald je kmalu zatem umrl, leta 626, pod skrivnostnimi okoliščinami v Ravenni.
O Arioaldovih desetih letih vladanja je znanega malo, saj ni mogel uveljaviti avtoritete nad langobardskimi vojvodami. Njegov položaj je bil tako šibek, da je bilo treba obrambo severovzhodne meje pred Avari prepustiti furlanskemu vojvodi. Le notranji nemiri med Avari so razdeljeno Langobardsko kraljestvo rešili pred odločilnim porazom. Glede verskega vprašanja si je Arioald prizadeval zavzeti sredinsko stališče, da bi ohranil ravnovesje med različnimi silami.
Pripovedujejo, da je kralj Arioald poskrbel za umor svetega meniha Blidulfa (Bladulfa) v Bobbiu, ker ga Blidulf kot arijanca ni želel pozdraviti. Pravijo, da je sveti opat Atala iz Bobbia nato Blidulfa obudil nazaj v življenje ter Arioalda ozdravil hudičeve obsedenosti, ki je bila kazen za njegov zločin, in da je ta dvojni čudež pripeljal do tega, da se je Arioald preobrnil in postal katoličan.
Ko je Arioald postal kralj, je svojo ženo Gundibergo zaprl v samostan z obtožbo, da je skupaj s furlanskim vojvodo Tassonom kovala zaroto proti njemu. Tam je bila tri leta, preden je posredoval frankovski kralj Hlotar II., ali pa je prestala božje sodbe, tako da se je znova vrnila ob moževo stran.
Ko je Arioald leta 636 umrl, je Gundiberga prejela enako sporočilo kot njena mati Teodelinda, namreč naj si poišče novega moža, ki bi postal novi kralj. Izbira je padla na brescianskega vojvodo Rotarija, ki je bil nato izvoljen za kralja (636–652). Domnevno naj bi tudi on zaradi podobnih obtožb, verjetno političnih motivov, svojo ženo dal v petletni hišni pripor.
Vendar je bila Teodelinda v tem času že davno mrtva. Umrla je le nekaj mesecev za svojim sinom, 22. januarja (ali 28. januarja) 627 (ali 628), bodisi v Modeni bodisi v Varenni ob Komskem jezeru, pokopali pa so jo v cerkvi San Giovanni v Monzi. Njen sarkofag se danes nahaja za oltarjem v Kapeli Teodelinde levo od glavnega oltarja v tej stolnici. Poznoantično srebrarsko delo, imenovano »Kokoš s sedmimi piščanci« (italijansko la chioccia con i sette pulcini), so našli v njeni grobnici in je del Teodelindinega zaklada. Kasnejše razlage tega dela pravijo, da gre za podobo matere dežele, ki skrbi za sedem grofij v kraljestvu, ali pa zanjo kot ustanoviteljico glavne cerkve v Monzi in njenih sedmih podružničnih cerkva.
Kapela Teodelinde je okrašena s freskami iz 15. stoletja umetniške družine Zavattari. Ne vemo, kako dolgo so delali in koliko jih je bilo, ko pa so končali, so se stene kapele svetile kot strani poslikanega rokopisa. Približno štirideset fresk prikazuje prizore iz življenja blažene kraljice, ki je Langobardom vladala približno 900 let prej, a je bila še vedno cenjena v spominu ljudstva.
Kot prikazujejo freske, se Teodelindin vpliv na njeno ljudstvo ni končal z njeno smrtjo. V enem od prizorov vzhodnorimski cesar Konstantin III. (641) maršira v Monzo, odločen, da bo Langobarde izbrisal iz Italije. Vendar je najprej dovolj dolgo počival, da se je posvetoval z bradatim starim puščavnikom, ki so ga prebivalci imenovali »prerok«. Prerok je od svetega nadangela Mihaela ter svetega Petra in Janeza Krstnika izvedel, da bi vsak poskus osvojitve Monze pripeljal do katastrofe, saj je Teodelindina pobožnost mestu prislužila nebeško zaščito. Cesar se je nato odločil, da bo svojo vojno prenesel drugam.
Teodelinda v Cerkvi nikoli ni bila uradno razglašena za svetnico in jo Acta Sanctorum 22. januarja navaja med svetniki, ki so izpuščeni (praetermissi) v splošnem cerkvenem koledarju svetnikov. Vendar jo ljudstvo časti kot blaženo z godovnim dnem na dan njene smrti, 22. januarja. Posebej jo častijo v Monzi in Milanu. Prikazujejo jo kot kraljico s krono, pogosto med poučevanjem dveh dečkov. Papež Grigorij Veliki ji je posvetil štiri knjige. Je priljubljen lik v langobardskih legendah in zgodovini.
NO
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 42