V Vietnamu, sveta: Frančišek Gil de Federich in Matej Alonso de Leciñana, duhovnika in mučenca iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki sta za časa vladanja Trinha Doanha pretrpela slavno smrt. V samih vezeh sta z neprestanem pridiganjem učila evangelij in bila nazadnje prebodena z mečem.
Vir
Na kratko si oglejmo tudi življenje Mateja Alonsa de Leciñana, ki se je prav tako rodil v Španiji, 26. novembra 1702, v kraju Nava del Rey. Vstopil je v dominikanski samostan sv. Križa v Segovii, leta 1723 izrekel zaobljube ter dokončal študij književnosti in teologije. V miru samostanskega križnega hodnika je v njem dozorelo misijonsko poslanstvo, zato je prosil, naj ga pošljejo na Filipine, kamor je leta 1730 prispel skupaj s Frančiškom Gilom de Federichom. Dve leti pozneje je skupaj z dvema sobratoma odplul v vzhodni Tonkin in se kar enajst let posvečal evangelizaciji sredi najrazličnejših težav, brez stalnega bivališča.
Večkrat je čudežno ušel prijetju, ki ga je ukazal poganski duhovnik Thay-Thinh, in služabniki so ga včasih skušali odvrniti od poti v vasi, kjer so bili kristjani v manjšini. A on jim je običajno odgovoril: »Če bi se iz strahu pred prijetjem odpovedal podeljevanju zakramentov, zakaj bi sploh prišel v to kraljestvo?« Pogosto se je odpravil na pot sam, ker ga nihče ni hotel spremljati iz strahu pred smrtjo, in da bi bil v pomoč vernikom, je bil pripravljen prestati vsako napor. Ni bilo redko, da je cele noči preživel v spovednici, vedno pa je imel pri sebi mošnjo denarja za potrebe ubogih. V času lakote so se k njemu zatekali številni reveži, saj so vedeli, da bodo dobili vsaj skodelico riža.
Po prijetju so patra Mateja slekli in pretepli do krvi, nato pa ga odvedli k podprefektu, ki je prebival v Vi-Hoangu. Ta je sprva mislil, da je ujetnik eden izmed upornikov proti mlademu kralju Can-Hungu, a je kmalu spoznal, da ima pred seboj »učitelja portugalske vere«. Namesto da bi ga zaprl, ga je pustil na javnem mestu, da so se mu kristjani lahko približali. Neka tretjerednica, ki se je pretvarjala, da je beračica, je tako lahko skrbela zanj, dokler po približno petnajstih dneh prihodnji mučenik ni bil poklican pred sodišče v prestolnici. Medtem ko je potrpežljivo čakal na sodbo, je prestal najrazličnejša mučenja in, tako kot njegov sobrat, je moral prenašati tudi oskrunitev križa. K sreči ni manjkalo radovednežev, ki so mu postavljali vprašanja o njem in o njegovi veri.
Guverner prestolnice, ki je prevzel skrb za misijonarja, ga je vprašal: »Ker kralj v tem kraljestvu prepoveduje tvojo postavo, zakaj si prišel sem in se izpostavil tolikim naporom in nevarnostim?« Ta mu je takoj odgovoril: »Da bi lahko oznanjal Božjo postavo, Gospoda neba, in spodbujal ljudi, naj bodo resnicoljubni, naj hodijo po poti kreposti in se odvrnejo od poti pregreh.« Ko je pater Frančišek izvedel, da je njegov sobrat v guvernerjevih ječah, mu je hitro pisal in mu svetoval, naj ne razkrije kraja svojega prijetja, da ne bi ogrozil kristjanov v Luc-Thayu. Pater Matej pa si ni želel nič drugega kakor ponovno srečati patra Frančiška, da bi se lahko spovedal, saj se je imel za velikega grešnika in je verjel, da v vsej svoji življenjski poti ni nikoli napredoval v svetosti.
***
Obema mučencema je bilo dovoljeno, da se srečata v zasebni hiši zunaj zapora in se tako medsebojno potolažita. Kristjani, skupaj s predstojniki obeh misijonarjev, bi bili pripravljeni z veseljem zbrati veliko vsoto denarja, samo da bi dosegli njuno osvoboditev. Med zaslišanji so tudi patru Mateju postavljali vprašanja o svetih podobah, liturgičnih predmetih in knjigah, ki so mu jih zasegli, on pa je znal odgovarjati tako, da jih je poučil o glavnih resnicah vere in morale, o zakramentih in o najpomembnejših krščanskih molitvah. Po obsodbi na obglavljenje mu je bilo dovoljeno, da zadnje mesece življenja preživi skupaj s patrom Frančiškom in da tudi sam prejme pomoč gospe Ba-Gao, obhaja evharistijo ter duhovno tolaži vernike, ki so prihajali v njuno hišo.
Ker so nesreče še naprej pestile kraljestvo, je vladar, v dvomu, ali ni morda nebo razsrjeno zaradi obsodb tolikih nedolžnih, ukazal, naj se dokončno ponovno pregledajo vsi še odprti primeri. Tako je bilo leta 1744 za Frančiška Gila ponovno zahtevana smrtna kazen, medtem ko je bil za Mateja Alonsa predlagan dosmrtni zapor namesto obglavljenja. Ko se je novica razširila, je mnogo kristjanov obiskalo oba misijonarja, da bi prejeli njune zadnje opomine, v solzah poljubili njune verige in ju prosili, naj zaprosita kralja za milost. Pater Frančišek pa o tem ni hotel niti slišati in je izjavil, da ni pripravljen dati »niti najmanjše monete, da bi se izognil smrti«. Pater Matej pa je bil po svoje pripravil prošnjo za pomilostitev, a ga je sobrat odvrnil od tega, rekoč: »Osem let sem že v ječi. Bog se me je usmilil, ko mi je dovolil trpeti zanj, vi pa bi to hoteli preprečiti?«
Opoldne 22. januarja 1745 je bila v navzočnosti ljudstva ponovno prebrana smrtna obsodba patra Frančiška, nekaj vojakov pa se je približalo patru Mateju in mu predlagalo, naj zaprosi kralja za milost za svojega tovariša. On pa je ostro odvrnil: »Sva brata in prosiva, da živiva ali umreva skupaj. Če se enemu prizaneseno, naj se tudi drugemu; če je eden odpeljan v smrt, naj ubijejo tudi drugega; samo tako bova zadovoljna.« Sodniki so nato tudi njega obsodili na obglavljenje.
Ko so prispeli na kraj usmrtitve, je neki mandarin postavil pred oči obeh obsojencev, zatopljenih v molitev, križ iz trstičja in ju opomnil: »Osvobodili vas bomo, če pohodite ta križ; sicer boste obglavljeni.« Oba, neustrašna pričevalca božanstva Jezusa Kristusa, sta odgovorila: »Stori, kakor se ti zdi najbolje; midva križa ne bova pohodila.« Namesto tega sta izročila nekemu kristjanu šeststo kovancev, da bi jih podaril njunim rabljem, si medsebojno podelila odvezo in se pustila privezati k stebrom. Njuni glavi sta padli hkrati na povelje poveljnika. Vojaki niso mogli zadržati množice, ki se je z rjuhami in vato zgrnila pobirat kri žrtev. Telesa obeh mučencev so nato slovesno prenesli in pokopali pri Luc-Thuyu.
Papež Janez Pavel II, ki se je v svojem dolgem pontifikatu izkazal kot velik poznavalec številnih mučeniških zgodb skozi stoletja, je 19. junija 1988 razglasil za svetnika ta dva španska misijonarja, skupaj s še 115 pričami vere na vietnamskih tleh. Skupno liturgično obhajanje te skupine je v latinskem koledarju določeno za 24. november pod nazivom »sv. Andrej Dung-Lac in tovariši«, medtem ko Martyrologium Romanum na obletnico njune nebeške rojstne dneve posebej omenja le Frančiška Gila de Federicha in Mateja Alonsa de Leciñana.
IT
Matej Alonso de Leciñana je leta 1723 vstopil v dominikanski red v samostanu Santa Cruz v Segovii. Po duhovniškem posvečenju je skupaj s Frančiškom Gilom de Fredericom i Sansom odšel na misijon na Filipine, kamor sta leta 1730 prispela v Manilo. Leta 1732 je skupaj z drugimi dominikanci odšel v Tonkin, kjer je kljub preganjanju kristjanov enajst let uspešno deloval; večkrat je le za las ušel prijetju. Nazadnje so ga ujeli, leta 1744 obsodili na smrt in nato skupaj s Frančiškom Gilom obglavili.
Kanonizacija: Matej Alonso je bil 20. maja 1906 po papežu Piju X. skupaj s Frančiškom Gilom in še šestimi vietnamskimi dominikanskimi mučenci razglašen za blaženega, 19. junija 1988 pa ga je papež Janez Pavel II. skupaj s Frančiškom Gilom in še 115 vietnamskimi mučenci razglasil za svetnika.
DE
Rodil se je v Nava del Rey (Valladolid, Španija). O njegovem življenju je mogoče govoriti od mladosti dalje, ko je začutil klic v redovno življenje in vstopil v dominikanski samostan Santa Cruz v Segovii, kjer je prejel duhovniško posvečenje.
Poslan je bil opravljat svoje poslanstvo na kolegiju svetega Tomaža v Manili (Filipini), od koder je odplul na misijone v Tonkin (Vietnam), kamor je prispel po razburkanem potovanju (1732). V Trung‑Iingu se je naučil vietnamščine; tam je deset let opravljal intenzivno evangelizacijsko delo in se — s pomočjo vernikov — večkrat izognil prijetju. Zaradi svoje predanosti in ljubezni do domačinov je bil zelo cenjen.
Izdan je bil in prijet med obhajanjem svete maše. Tam so ga mučili in ranili s sulico v bok; kljub temu so ga skupaj z več katehisti odpeljali proti Nam‑dinhu. Čeprav je bil zanj plačan odkup, ga niso izpustili, temveč so ga poslali v Hanoj. Okovan je štirideset dni ostal v ječi, kjer je evangeliziral poganske zapornike in kristjane spodbujal k poživitvi vere.
Ko je bil priveden pred sodnike, so ga hoteli prisiliti, naj pohodi križ. Odgovoril je: »Prišel sem učit ljudi ljubiti in častiti Boga, ki je upodobljen na križu; kako naj torej storim zločin, da bi ga pohodil?« Obsojen na smrt v Hanoju je izdihnil svoj zadnji dih privezan na kol.
ES
Po končanem osnovnem šolanju v rojstnem kraju je vstopil v red sv. Dominika v samostanu Santa Cruz v Segoviji. V Španiji je kratek čas opravljal pridigarsko službo, nato pa se je pridružil misijonu, ki je sredini leta 1729 odpotoval iz Cádiza. Po prečkanju Atlantika, Mehike in Pacifika je v začetku novembra 1730 prispel v Manilo. Dodeljen je bil Univerzi Santo Tomás, a je zaprosil za napotitev na misijon v Tonkin. Po odobritvi prošnje je 13. februarja 1731 zapustil Manilo in na svoj cilj prispel šele 19. decembra 1731, potem ko je prestal številne in velike napore, nevarnosti ter nesreče.
V Trung-Linh, rezidenco redovnega predstojnika misijona, je vstopil 18. januarja 1732.
Ta mladi misijonar se je z takim žarom posvetil učenju domačega jezika, da je že konec istega leta prevzel vodenje okrožja. »Goreč redovnik, ki niti v bolezni ni varčeval s trudom ali težavami, da bi priskočil na pomoč potrebnim bližnjim,« ugotavlja oče Ocio. Oče Gisper pa v svoji Zgodovini tonkinskih misijonov dodaja: »Deset zaporednih let je svetniški misijonar delal z vsem žarom in vnemo, kljub šibkemu zdravju. Večkrat se je čudežno rešil iz rok preganjalcev; včasih se je pravočasno rešil s pobegom – tako hiti, da se enkrat niti ni ustavil, da bi slekel liturgična oblačila; spet drugič pa so ga obvarovali njegovi kristjani, ki so ga zelo spoštovali.«
Vendar je na koncu zaradi izdaje nekega odpadniškega kristjana le padel v roke preganjalcev. Konec novembra 1743, ko je oče Matej obhajal sveto daritev, so prišli vojaki, da bi ga prijeli. Prestrašeni kristjani so zbežali, oče pa je v zmedenosti prav tako pobegnil ter s seboj vzel sveto hostijo, ki jo je zaužil, medtem ko si je slačil oblačila. Njegov trud je bil zaman, saj so ga ujeli ravno, ko se je odpravljal v vnaprej pripravljeno votlino. Zvlekli so ga do misijonske hiše, tam so mu eni trgali lase, drugi mu pulili brado, eden od njih pa mu je v bok zasadil sulico. Ranjenega so odpeljali na čoln in ga po nekaj dneh skupaj s tremi drugimi kateheti, ki so bili prav tako ujeti, odpeljali v glavno mesto Nam-Dinh. Kristjani so ga želeli odkupiti in so v ta namen plačali dogovorjeni znesek, vendar mu guverner ne le da ni podelil prostosti, ampak ga je sam odpeljal na dvor v Hanoju, kjer so ga, vklenjenega v težke verige, zaprli v ječo. Tam so ga štiri dni držali v kladah, kjer je svetniški misijonar, kot z pridigarskega stola, spodbujal vse: ene, naj se spreobrnejo v pravo vero, druge pa je hrabril in tolažil, naj ostanejo trdni v veri.
Večkrat se je pojavil pred sodišči in iz vseh njihovih napadov vselej izšel kot zmagovalec. »V Tonkin sem prišel,« jim je govoril, »da bi ljudi naučil ljubiti in častiti Boga, upodobljenega na križu. Kako naj torej storim zločin in ga pohodim? To je znamenje odrešenja, ki ga je dosegel Jezus Kristus, naš Bog in naš Oče, ki ga moramo ljubiti nadvse.« Obsojen je bil na obglavljenje; pozneje pa mu je bila ta kazen s posredovanjem nekega mandarina, naklonjenega kristjanom, spremenjena v dosmrtni zapor. Tam je prišlo do srečanja z njegovim redovnim bratom, očetom Frančiškom Gilom de Frederichom. Od tistega trenutka naprej sta oba apostola delila enako usodo. »To ječo,« je zapisal oče Matej, »straži petdeset vojakov. Ker jim damo precej srebra, nam dovolijo oditi v hišo neke kristjanke, kjer lahko vsak dan obhajava sveto daritev in deliva vse zakramente kristjanom tega dvora, ki jih je bilo več kot dvanajst tisoč.« Ko je oče Matej izvedel, da bo njegov tovariš usmrčen 22. januarja 1745, je skozi ihtenje dejal: »Grešnik sem in si ne zaslužim tako izjemne milosti, da bi umrl za vero kot moj dobri brat.
Ko bo ta odšel na morišče, bom prosil, da ga smem spremljati, in v navzočnosti sodnikov bom mandarinom dejal: ‘Zakaj obglavljate mojega brata, meni pa prizanašate, ko pa sem tudi jaz tako kot on učitelj krščanske vere? Zato naju morate oba obsoditi na enako kazen ali pa nama obema podeliti enako pomilostitev.’«
Naposled je svetniški redovnik dosegel to, kar si je tako želel, kajti »čeprav je bila tujcu Mateju prva kazen predhodno oproščena,« je pisalo v zadnji sodbi, »in je bil obsojen na dosmrtni zapor, je bila ta odločitev zdaj z vsemi glasovi razveljavljena ter zoper njega znova izrečena sodba obglavljenja, ki jo je potrdil tudi kralj.« Ko so očetu Mateju sporočili novo obsodbo, je vzkliknil: »Z veseljem in vdano se izročam Božji volji,« ter se nemudoma odpravil k svojemu tovarišu. Z najnežnejšimi čustvi sta se objela in si medsebojno čestitala za novo sodbo.
Skupaj sta hodila, vesela, oblečena v oblačilo svojega reda; imela sta besede odpuščanja za svoje rablje; molila sta Izpoved vere; odvlekli so ju in privezali vsakega k svojemu količku ter sta skupaj poletela v nebesa, da bi 22. januarja 1745 prejela krono zmagovalcev. Kristjani so pobrali trupli in ju pokopali v cerkvi v Lucthuy-haju. Za blaženega ga je 20. maja 1906 razglasil sveti Pij X., za svetnika pa Janez Pavel II. 19. junija 1988.
ES
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 0