V Vietnamu, sveta: Frančišek Gil de Federich in Matej Alonso de Leciñana, duhovnika in mučenca iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki sta za časa vladanja Trinha Doanha pretrpela slavno smrt. V samih vezeh sta z neprestanem pridiganjem učila evangelij in bila nazadnje prebodena z mečem.
Vir
Frančišek (Francisco) Gil de Federich de Sans se je rodil 14. decembra 1702 v Tortosi, v katalonski pokrajini v Španiji, v ugledni družini. Pri petnajstih letih je bil sprejet v dominikanski noviciat v Villa de Exemplo in prejel ime Frančišek. Nato je izrekel slovesne zaobljube v samostanu sv. Katarine v Barceloni. Med svojo redovno formacijo je dozorelo njegovo hrepenenje, da bi se posvetil evangelizaciji poganov, zato je leta 1724, še kot študent teologije v Orihueli, prosil, da bi se pridružil skupini dominikanskih misijonarjev, namenjenih na Filipine. Šele po duhovniškem posvečenju leta 1727 in po imenovanju za učitelja redovnih študentov je leta 1730 dobil dovoljenje, da odpotuje kot misijonar skupaj s štiriindvajsetimi tovariši, med katerimi je bil tudi pater Matej Alfonso de Leciñana.
Ko je prispel v Manilo, je bil Francisco Gil dodeljen v provinco Pangasinan, kjer je bil izvoljen za tajnika. A ni prenehal prositi predstojnikov, naj mu dovolijo oditi v Tonkin, vietnamsko pokrajino, ki jo je pretresal preganjanje kralja Vuéh-Huna. Z velikim trudom se je lotil študija annamitskega jezika, tako da je že po petih mesecih lahko skrbel za približno štirideset kristjanov, ne glede na smrtno kazen, razglašeno nad misijonarji, in na nevarnosti, ki so mu grozile. Dvakrat na leto — od postnega časa do žetve in od praznika sv. Dominika do adventa — je hodil k svojim vernikom podeljevat zakramente, ne glede na vročino ali mraz, na mrzlice ali na tveganje, da bi ga ugrabili zaradi odkupnine. Običajno je spovedoval do polnoči. Pater Frančišek je živel zelo strogo: vse leto se je vzdržal mesa, v postu pa je jedel le enkrat na dan. Čeprav je bil po naravi resen, je bil do vseh prijazen. Vsi so ga imeli radi kot očeta, saj je bil vedno pripravljen pomagati tistim, ki so se znašli v različnih nujnih stiskah. K dobrodelnosti pa je znal pridružiti tudi pravično strogost. Ko so na primer njegovi služabniki zagrešili hujše napake, ni nikoli okleval, da jim naloži, naj jedo na tleh le malo riža s soljo. Poleg tega jim ni dovolil, da bi se preveč razkošno oblačili, da bi se družili z ženskami ali jih vnašali v hišo, in nasploh, da bi izgubljali čas na različne načine. Sam je, kadar ni pridigal ali spovedoval, svoj čas posvečal molitvi in študiju.
3. avgusta 1737, po dveh letih rodovitnega apostolata, so patra Frančiška prijeli vojaki v Luc-Thuyu in ga zaprli v Ket-Cho, takratni prestolnici kraljestva. Neka starejša poganska žena, ki je želela prejeti krst, je skrbela zanj, saj zaradi bolezni ni več mogel stati. Podkupila je stražarje, da je smel sprva preživeti nekaj ur, nato pa cele dneve v njeni hiši, da bi mu lahko zdravila rane. Pater Gil je to izkoristil za študij, za sprejemanje številnih vernikov, ki so ga prihajali obiskovat, in za odgovarjanje misijonarjem, ki so se nanj obračali po nasvet. Vsakič, ko so ga privedli pred sodnike, ga je žalostila njihova nevljudnost do križa, kar je skušal popraviti. Gospa Ba-Gao, ganjena nad njegovim slabim zdravstvenim stanjem, je dosegla, da je bil ponoči prav tako svoboden, in takrat je še okrepil svoje pastoralno delo: spovedoval in obhajal evharistijo sredi noči, v pričakovanju konca, ki je bil nedvomno tragičen.
Ko je izvedel, da je bil obsojen na smrt z obglavljenjem, je 24. novembra 1738 pisal apostolskemu vikarju, bratu Ilariju od Jezusa: »Gospod naj mi nakloni, da dosežem tolikšno slavo.« Patru Mateju Alfonzu de Leciñana, ki je bil še na prostosti, je mesec pozneje zaupal, da komaj čaka, »da izstopi iz grehov in bed tega sveta«, ter ga prosil za molitve, da bi od Boga izprosil »ponižnost, potrpežljivost in stanovitnost«. Ker pa potrditev smrtne obsodbe ni prihajala, je pisal še provincialnemu vikarju: »Bog je zelo užaljen zaradi mnogih mojih grehov in nehvaležnosti, zato še nisem prejel tistega, kar si je moja prevzetnost obetala.« Medtem je izbruhnil upor proti vladajoči družini, kar je zavleklo konec procesa proti misijonarju, a zaslišanja so se nadaljevala. Sodniki od njega niso mogli izvedeti, kje je bil in kdo mu je pomagal širiti vero v Tonkinu. Ker je vztrajno molčal, so mu ukazali, naj udari po verskih predmetih, ki so mu jih zasegli. Ko je to znova odklonil, je brezbožni Thay-Thinh dobil ukaz, naj pred njegovimi očmi razbije kovinski križ, slonokoščeno podobo Matere Božje in naj pohodi podobo Rožnovenske Matere Božje. Bolečina, ki jo je sveti misijonar ob tem doživel, je bila tako velika, da ga je takoj obšla slabost in nova krvavitev.
Ker zaradi notranjepolitičnih težav proces še vedno ni bil končan, je pater Frančišek to znova izkoristil, da je okrepil svoje pastoralno delo v prestolnici in zunaj nje, kjer je približno šest tisoč vernikov ostalo brez duhovne oskrbe. Letno je sprejel na tisoče spovedi in podelil na stotine krstov. Leta 1743 je bil znova poklican pred sodišče, a ker ni hotel govoriti o svojem prijetju, da ne bi ogrozil nedolžnih, so mu ukazali, naj pohodi rožni venec, ki ga je nosil okoli vratu z dvema medaljama. Ko je to spet odklonil, je bogoskrunsko dejanje izvršil Thay-Thinh, služabnik sodnika, a sveti misijonar ga je opomnil, da je Tonkin pretresen zaradi uporov, lakote in kužnih bolezni zaradi krivic, storjenih proti kristjanom.
Sredi tolikih stisk je pater Frančišek decembra 1743 izvedel, da je bil njegov sobrat, pater Matej Alfonso de Leciñana, izdan s strani pogana in prijet v Božji hiši v Luc-Thuyu: vojaki so vdrli v kapelo med mašo, ki jo je duhovnik obhajal, ta pa je poskušal pobegniti v kuhinjo, pri čemer je s seboj nesel posvečeno hostijo. Ker pa je na oltarju pozabil kelih, se ga je pogan polastil in takoj izlil posvečeno vino na tla.
***
Obema mučencema je bilo dovoljeno, da se srečata v zasebni hiši zunaj zapora in se tako medsebojno potolažita. Kristjani, skupaj s predstojniki obeh misijonarjev, bi bili pripravljeni z veseljem zbrati veliko vsoto denarja, samo da bi dosegli njuno osvoboditev. Med zaslišanji so tudi patru Mateju postavljali vprašanja o svetih podobah, liturgičnih predmetih in knjigah, ki so mu jih zasegli, on pa je znal odgovarjati tako, da jih je poučil o glavnih resnicah vere in morale, o zakramentih in o najpomembnejših krščanskih molitvah. Po obsodbi na obglavljenje mu je bilo dovoljeno, da zadnje mesece življenja preživi skupaj s patrom Frančiškom in da tudi sam prejme pomoč gospe Ba-Gao, obhaja evharistijo ter duhovno tolaži vernike, ki so prihajali v njuno hišo.
Ker so nesreče še naprej pestile kraljestvo, je vladar, v dvomu, ali ni morda nebo razsrjeno zaradi obsodb tolikih nedolžnih, ukazal, naj se dokončno ponovno pregledajo vsi še odprti primeri. Tako je bilo leta 1744 za Frančiška Gila ponovno zahtevana smrtna kazen, medtem ko je bil za Mateja Alonsa predlagan dosmrtni zapor namesto obglavljenja. Ko se je novica razširila, je mnogo kristjanov obiskalo oba misijonarja, da bi prejeli njune zadnje opomine, v solzah poljubili njune verige in ju prosili, naj zaprosita kralja za milost. Pater Frančišek pa o tem ni hotel niti slišati in je izjavil, da ni pripravljen dati »niti najmanjše monete, da bi se izognil smrti«. Pater Matej pa je bil po svoje pripravil prošnjo za pomilostitev, a ga je sobrat odvrnil od tega, rekoč: »Osem let sem že v ječi. Bog se me je usmilil, ko mi je dovolil trpeti zanj, vi pa bi to hoteli preprečiti?«
Opoldne 22. januarja 1745 je bila v navzočnosti ljudstva ponovno prebrana smrtna obsodba patra Frančiška, nekaj vojakov pa se je približalo patru Mateju in mu predlagalo, naj zaprosi kralja za milost za svojega tovariša. On pa je ostro odvrnil: »Sva brata in prosiva, da živiva ali umreva skupaj. Če se enemu prizaneseno, naj se tudi drugemu; če je eden odpeljan v smrt, naj ubijejo tudi drugega; samo tako bova zadovoljna.« Sodniki so nato tudi njega obsodili na obglavljenje.
Ko so prispeli na kraj usmrtitve, je neki mandarin postavil pred oči obeh obsojencev, zatopljenih v molitev, križ iz trstičja in ju opomnil: »Osvobodili vas bomo, če pohodite ta križ; sicer boste obglavljeni.« Oba, neustrašna pričevalca božanstva Jezusa Kristusa, sta odgovorila: »Stori, kakor se ti zdi najbolje; midva križa ne bova pohodila.« Namesto tega sta izročila nekemu kristjanu šeststo kovancev, da bi jih podaril njunim rabljem, si medsebojno podelila odvezo in se pustila privezati k stebrom. Njuni glavi sta padli hkrati na povelje poveljnika. Vojaki niso mogli zadržati množice, ki se je z rjuhami in vato zgrnila pobirat kri žrtev. Telesa obeh mučencev so nato slovesno prenesli in pokopali pri Luc-Thuyu.
Papež Janez Pavel II, ki se je v svojem dolgem pontifikatu izkazal kot velik poznavalec številnih mučeniških zgodb skozi stoletja, je 19. junija 1988 razglasil za svetnika ta dva španska misijonarja, skupaj s še 115 pričami vere na vietnamskih tleh. Skupno liturgično obhajanje te skupine je v latinskem koledarju določeno za 24. november pod nazivom »sv. Andrej Dung-Lac in tovariši«, medtem ko Martyrologium Romanum na obletnico njune nebeške rojstne dneve posebej omenja le Frančiška Gila de Federicha in Mateja Alonsa de Leciñana.
IT
Frančišek je pri petnajstih letih v svojem rojstnem kraju vstopil v dominikanski red, nato pa od leta 1718 študiral v samostanu sv. Katarine v Barceloni. Leta 1727 je bil v Trempu pri Lleidi posvečen za duhovnika. Zatem je odšel na misijon na Filipine, leta 1730 prispel v Manilo in leta 1735 odšel na misijon v Tonkin v Vietnam; v tistem času so tam preganjali kristjane. Kljub temu je več let rodovitno deloval na območju Hanoja; Vietnamci so ga imenovali Ong-thanh-Tê, pater Tê. Leta 1737 so ga pod vladavino Trịnh Gianga prijeli in nato osem let držali v ujetništvu; tudi v zaporu je nadaljeval misijonsko delo in tam krstil 122 ljudi. Nazadnje je bil skupaj z Matejem Alonsom de Leziniano obglavljen.
Kanonizacija: Frančišek Gil de Frederic je bil 20. maja 1906 skupaj z Matejem Alonsom de Leziniano in še šestimi vietnamskimi dominikanskimi mučenci razglašen za blaženega po papežu Piju X., 19. junija 1988 pa ga je papež Janez Pavel II. skupaj z Matejem Alonsom in še 115 vietnamskimi mučenci razglasil za svetnika.
DE
Sveti Frančišek Gil de Federich de Sans se je rodil 14. decembra 1702 v Tortosi v Španiji. Visoko izobražen je postal v Barceloni, nato pa se je odločil, da bo svoje življenje posvetil služenju Bogu, in se pridružil dominikanskemu redu. Po končanem študiju je Frančišek postal duhovnik in bil kmalu izbran za misijonarja. Poslali so ga na Filipine, kjer se je popolnoma posvetil širjenju katoliške vere med tamkajšnjim prebivalstvom. Njegova predanost in pobožnost sta se jasno kazali v iskrenem prizadevanju, da bi ljudi približal Bogu.
Leta 1732 je bil Frančišek poslan na novo misijonsko področje v Vietnam. Z veseljem je sprejel ta izziv in se podal na pot, da bi evangeliziral vietnamsko ljudstvo. Kljub številnim težavam je ostal neomajen v svojem poslanstvu, neutrudno oznanjal evangelij in krepil vero vietnamskih katoličanov.
Toda njegova neomajna zvestoba je imela visoko ceno. Frančiška so nazadnje ujeli in zaprli zaradi njegove vere. Devet dolgih let je v zaporu prenašal nepredstavljive trpljenje in stiske. Kljub temu ni nikoli omahnil v svoji predanosti Bogu, temveč je še naprej duhovno služil sojetnikom ter jim prinašal upanje in vero. V času ujetništva je Frančišek tudi organiziral in usmerjal evangelizatorje, ki so delovali zunaj zapora. Njegovo vodstvo je omogočilo, da je katoliška vera kljub hudim preganjanjem med vietnamskimi kristjani še naprej živela in rasla.
januarja 1745 je Frančišek daroval svoje življenje za vero. V Thang Longu, današnjem Hanoju, je bil obglavljen in se pridružil vietnamskim mučencem.
Njegovo mučeništvo je pričevanje o neomajni veri in predanosti oznanjevanju evangelija — tudi za ceno lastnega življenja. Leta pozneje, 27. aprila 1904, je papež sveti Pij X. priznal njegovo mučeništvo in ga počastil. 20. maja 1906 ga je isti papež razglasil za blaženega. Končno pa ga je 19. junija 1988 papež Janez Pavel II. kanoniziral in ga uradno povzdignil med katoliške svetnike.
Sveti Frančišek Gil de Federich de Sans ostaja navdih za vse, ki se na poti za Bogom srečujejo s težavami. Njegova neomajna vera, misijonska gorečnost in nesebična predanost oznanjevanju evangelija še naprej navdihujejo in vodijo katoličane po vsem svetu.
EN
Rodil se je v Tortosi v začetku decembra 1702 in iz dokumentov izhaja, da je bil krščen 14. decembra istega leta v tamkajšnji katedrali. Kot sin ugledne in zelo krščanske družine je pri šestnajstih letih vstopil v dominikanski samostan Svete Katarine v Barceloni.
Dne 10. oktobra 1719 je izrekel svoje redovne zaobljube.
Cerkvene študije je opravil v samostanu v Trempu in v samostanu-univerzi Svetega Dominika v Orihueli. Leta 1724 je bil imenovan za lektorja filozofije v omenjenem barcelonskem samostanu. Že leta 1725 je zaprosil za vstop v misijonsko provinco na Filipinih, vendar mu predstojniki tega niso dovolili.
Dne 29. marca 1727 ga je škof Urgela posvetil v duhovnika, kmalu zatem pa je bil imenovan za magistra študentov v svojem samostanu v grofovskem mestu. Dne 1. maja 1729 je postal član Kraljeve akademije lepih umetnosti v Barceloni. Še istega leta je od predstojnika reda pridobil dovoljenje za pridružitev misijonom na Daljnem vzhodu. Dne 26. junija je zapustil Barcelono in se odpravil proti Manili, kamor je prispel že krepko v letu 1730.
Zaprosil je, da ga pošljejo v misijone med nevernike, a se je moral zaenkrat sprijazniti s poučevanjem na Univerzi Santo Tomás, pri čemer je poučevanje združeval s katehetsko dejavnostjo v Pangasinanu ter pokazal svoje izjemne odlike evangelizatorja.
Leta 1733 je bil imenovan za socioja (namestnika) in tajnika provinciala, s čimer se mu je možnost za odhod v prave misijone vse bolj oddaljevala. Ko je to najmanj pričakoval, je bolezen enega od misijonarjev, namenjenih v Tonkin (današnji Vietnam), omogočila uresničitev njegovih želja. Provincialni kapitelj v Manili mu je maja 1735 dodelil misijon v Tonkinu, kamor je prispel 28. avgusta istega leta. Kmalu je jezik osvojil do te mere, da se je lahko vključil v misijonsko ekipo. Od januarja 1736 je deloval v okrožjih Ke-men, Bac-trach in Cao-mai ter v drugih okrožjih prefektur Chan-dinh in Vu-tien. Sobratje so se ga spominjali kot moža izjemne vzornosti in zelo doslednega redovnika, ki se je z vsemi močmi predajal evangelizaciji ter bil neumoren kljub težavam, ki so ovirale misijonsko delovanje.
Dne 3. avgusta 1737 se je po maši ravno zahvaljeval, ko je v hišo vdrla skupina oboroženih moških. Izčrpan in oslabel zaradi hude bolezni, od katere si je poskušal opomoči, se je predal. Trdno zvezanega so odpeljali na dom njegovega ovaduha, ki je pričakoval bogato odkupnino. Ker svojega cilja ni dosegel, je zadevo predal mandarinu in za misijonarja se je začelo hudo sedemletno ujetništvo z neumornimi procesi, vklenjenega v železo in verige, ki so mu odprle najbolj krute rane, pogosto vpetega v klade in vseskozi pod stražo, kar pa ni bila ovira, da ne bi opravljal vneme polne duhovniške službe med tistimi, ki so tvegali in prišli do njega. Dne 22. januarja 1745 mu je bila odsekana glava.
Za blaženega ga je 20. maja 1906 razglasil sveti Pij X., za svetnika pa Janez Pavel II. 19. junija 1988. Red bratov pridigarjev obhaja njegov god 24. novembra skupaj z ostalimi mučenci v Vietnamu.
ES
Dominikanski duhovnik iz Tortose, akademik, misijonar in mučenec v Vietnamu, rojen v plemiški družini Gil de Federich v Tortosi 14. decembra leta 1702. Pri 15 letih je bil sprejet kot novinec v dominikanski red v Vila d’Exemple, redovne zaobljube pa je izrekel v samostanu Svete Katarine v Barceloni leta 1718. Med versko formacijo je v njem dozorela želja, da bi se posvetil evangelizaciji poganov, in oblikoval je trden namen, da to doseže, ko je bil leta 1724 še študent teologije v alicantski Orihueli. Njegovo mašniško posvečenje je bilo leta 1727, nato je bil imenovan za magistra študentov redovnikov, več let je deloval kot profesor filozofije in bil 1. maja 1729 sprejet za člana Kraljeve akademije lepih umetnosti. To priznanje se je pridružilo njegovi bliskoviti humanistični poti ter pomenilo potrditev njegovih literarnih zaslug kot pisatelja, moralista in zgodovinarja.
Naposled je leta 1730 dočakal izpolnitev svoje želje ter mu je uspelo odpotovati z ladjo kot misijonar na Filipine skupaj s še 24 tovariši, med katerimi je bil tudi Matej Alonso de Leciñana. Ko je prispel na Vzhod, je odšel v Bataan in Pangasinan, kjer se je naučil domorodnih jezikov. V Manili je dve leti opravljal službo tajnika provinciala. V tem času je pri svojih predstojnikih neprestano prosil, naj mu dovolijo oditi v Tonkin, pokrajino v severnem Vietnamu, ki je bila v primežu preganjanja pod kraljem Vuèh-Hunom. Tako se je pri 33 letih, 20. avgusta 1735, odpravil na pot proti južnemu delu te dežele in v petih mesecih kot domačin usvojil anamski ali tonkinski jezik, katerega učenje je za Evropejce predstavljalo pravo nočno moro. V tistem času je dobil lokalno ime Kutê, kar pomeni »daritev« oz. »žrtev«, v prvih letih bivanja pa mu je, ne brez težav, uspevalo širiti Božjo besedo, deliti zakramente in pomagati bolnim, ne glede na smrtno kazen, določeno za misijonarje, in nevarnosti, ki jim je bil izpostavljen.
Leta 1737 so ga ujeli, in ko so ga odpeljali na čoln, kjer so bili drugi krščanski ujetniki, je vzkliknil: »Mene ste že ujeli, zakaj vodite v ujetništvo še te?« Nepričakovano so njegove sovernike izpustili, Frančišek pa je ostal v ujetništvu osem let, v katerih je trpel v grozljivi ječi in bil izpostavljen vsem mogočim mučenjem. Kljub ponižanjem in boleznim pa je ob pomoči vdove Ba-Gao svojo ječo spremenil v misijon, razvil živahno pastoralno dejavnost in med zaporom vodil rodoviten apostolat. Leta 1744 sta se znova srečala z očetom Matejem Alonsom Leciñana, ki je bil prav tako zaprt že eno leto, kar je obema mučencema omogočilo, da sta opravila spoved, obhajala evharistijo in se duhovno potolažila ter skupaj preživela zadnje mesece življenja in prejela odvezo. Ko je izvedel za usodo, ki ga čaka, je Frančišek svojega tovariša odvrnil od tega, da bi kralju poslal prošnjo za pomilostitev, ki jo je ta sam pripravil: »Osem let sem v ječi in naposled se je Bog usmilil mene ter mi dovolil trpeti Zanj. Zakaj bi mi rad to preprečil?« Prav tako je dejal svojim vernikom, ki so želeli plačati odkupnino zanj: »…nikoli ne bom privolil, da se porabi en sam kovanec, da bi me rešili smrti za Boga, našega Gospoda.«
22. januarja 1745 ob poldnevu so mu znova prebrali sodbo. Imel je zadnjo priložnost, da se odpove Kristusovi veri, vendar je ostal trden v svojem prepričanju, da umre kot neustrašen pričevalec Jezusove božanskosti. Pustil se je privezati k stebrom ter se v Chà Cô mirno soočil z javnim obglavljenjem. Nekaj učencev je njegovo telo preneslo v Luc-Thuy, mu dalo krščanski pokop ter kot relikvije shranilo robce in tkanine, prepojene s krvjo mučenica.
Prva vietnamska dominikanska mučenca je leta 1906 za blažena razglasil Pij X. Janez Pavel II. ju je razglasil za svetnika 19. junija 1988 skupaj s še 115 drugimi pričevalci vere na vietnamskih tleh. Skupno praznovanje te skupine je bilo v latinskem liturgičnem koledarju določeno za 24. november pod imenovanjem »Sveti Andrej Dung-Lac in tovariši«, vendar Rimski martirologij ločeno obhaja spomin na sveta Frančiška Gila de Fredericha in Mateja Alonsa de Leciñana na obletnico njunega »rojstva za nebesa«, 22. januarja.
Sveti Frančišek Gil de Federich je priprošnjik zoper terciarno in kvartarno mrzlico, ki jo povzroča malarija. Je tudi patron misijonarjev in trgovcev iz Tortose. Prav tako ga mnogi imajo za zavetnika književnosti in katalonske kulture. Edinstvenost njegovega življenja nedvomno tiči v dejstvu, da je edini znani svetnik akademik.
CA
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 10