Rodil se je leta 951; umrl pa 22. januarja leta 1031 v Sori, Italija.
Bil je benediktinec. Ustanovil je samostan v Sori, ki je postal primer obnove reda. Tam je bil tudi opat. Pomagal je ljudem v raznih boleznih, neurjih in napadih divjih živali.
Priprošnjik proti vročini ter proti ugrizom kač in psov.
Vir
V Sori v Laciju (v Italiji), sveti Dominik, opat, ki je v raznih krajih Italije ustanavljal samostane in s svojim reformatorskim duhom tudi druge privedel k urejenemu življenju.
Vir
Menih Janez, ki mu je bil tovariš na vseh njegovih potovanjih, je o njem napisal Življenje, ki je zato zelo verodostojno; Domenik se je rodil v Folignu (Colfornaro) leta 951 in so ga starši že kot dečka zaupali menihom sv. Silvestra v Folignu, da bi opravil potrebne študije.
Ko je postal mladenič, je vse zapustil in se odpravil v samostan sv. Marije v Pietrademone, kjer je bil posvečen za duhovnika in izpovedal svojo poklicanost za meniha. Toda v njem je bil hrepenenje po eremitskem življenju, zato je začel izmenjevati to obliko življenja s cenobitsko; umaknil se je na goro pri Scandriglii v provinci Rieti, kamor so ga kmalu začeli spremljati učenci iz okoliških krajev. Zanje je ustanovil samostan sv. Odrešenika in postal njegov opat.
Ker je njegov sloves svetosti privabljal veliko ljudstva, se je, da bi se skril, preselil proti L’Aquili, kjer je ustanovil samostan sv. Petra ob jezeru; na enak način je v dolini Sangro ustanovil samostan sv. Petra v Avellani. Na svojih potovanjih je prispel v Kampanijo, v Trisulti, kjer je ostal neznan tri leta, dokler ga prebivalci niso prepoznali po nekaterih lovcih. Obdali so ga s pobožnostjo in začelo se je množično prihajanje bolnikov; nekatere srednjeveške kronike in ljudsko izročilo poročajo, da so njegovi čudeži zlasti obsegali ozdravljenja od ugrizov kač.
V Trisultiju je ustanovil samostan sv. Bartolomeja, ki je dosegel veliko slavo in bil bogato obdarjen od prebivalcev bližnjih občin, kot so Collepardo, Guarcino, Vico, ki jih je Domenik nato obiskal in jih spodbujal k življenju, prežetemu z bratsko ljubeznijo, pokoro in dobrimi deli.
Srečal se je s papežem Janezom XVIII., pri katerem je prosil za papeško zaščito svojih ustanov. Po zaslugi darovanja posesti, ki ga je opravil grof Pietro Rainerio, gospod Sore (FR), je lahko zgradil samostan, ki bo zaradi svoje pomembnosti ostal trajno povezan z njegovim imenom, saj se je tam dokončno naselil.
Zbolel je medtem ko je začel še eno potovanje proti Tuscolu; ko se je vrnil, je umrl v Sori 22. januarja 1031 in bil pokopan v cerkvi samostana, kjer je še vedno ohranjen.
Domenik iz Sore, tako kot drugi veliki ustanovitelji tistega časa, ostaja prenovitelj življenja srednjeveške Cerkve, popolnoma predan širjenju meniškega življenja v njegovem velikem razcvetu; tudi on je bil predhodnik velikih redov, ki se bodo čez nekaj stoletij pojavili v Cerkvi, začenši z njegovim velikim soimenjakom sv. Dominikom Guzmanskim.
V Sori, kakor tudi v vsej dolini Liri, ga kličejo na pomoč proti ugrizom strupenih kač in steklih psov, proti nevihtam in toči, pa tudi proti vročici in zobobolu. Njegov praznik se slovesno obhaja tako v Sori, katere zavetnik je in kjer stoji svetišče z njegovim telesom, kakor v Arpinu in bližnjih krajih, predvsem pa zaradi svoje posebnosti v Cocullu, kjer njegovo kip nosijo v procesiji, prekrit s kačami, ki so jih v prejšnjih dneh t. i. serpari spretno ujeli.
Nekoč so po obredu kače pobili ali prodali turistom, danes pa jih zaradi drugačne okoljske zavesti izpustijo na prostost. Serpari pazijo, da ujamejo nenevarne kače, medtem ko strupene gade pustijo pri miru; prebivalci, ki sodelujejo pri obredu, imajo do teh plazilcev skoraj sveto spoštovanje — ostanek poganskega kulta iz predkrščanske dobe, ki ga je Cerkev morala sprejeti. Ta združitev med poganskim običajem in krščanskim praznikom se je v tem primeru zgodila po zaslugi sv. Domenika iz Sore, velikega čudodelnika, ki od srednjega veka do danes privablja množice prosečih vernikov.
IT
O njem ni znanih podatkov, preden je postal benediktinski menih. Pričevanja govorijo o njegovem vztrajnem prizadevanju kot ustanovitelju novih samostanov, predvsem za samotarje v različnih delih Italije. V Italiji se je kazala težnja k bolj izrazitim meniškim oblikam eremitstva kot drugod na Zahodu: to je bilo posledica srečevanja bizantinske in latinske kulture. Eremiti so dejansko imeli dejavno vlogo pri splošni prenovi meniškega življenja. Domenik je umrl v Sori v Kampaniji, star osemdeset let, njegova čast pa se je razširila po kronikah, ki so govorile tako o njegovih čudežih kot o njegovem delu spreobračanja.
IT
Dominik, sin Giovannija in Ape, je bil kot oblat dan v vzgojo v – danes opuščeni – benediktinski samostan San Silvestro Curasero, ki je stal pred mestnim obzidjem Foligna. Naučil se je retorike, glasbe in aritmetike, nato pa je živel kot puščavnik na kraju, ki ga je sam poimenoval Santa Maria di Pietra Demone, blizu Scandiglie pri Rietiju – tam danes stoji nekdanji samostan San Salvatore minore – in tam je izrekel svoje meniške zaobljube. Bil je posvečen za duhovnika in se je umaknil v puščavniško celico ob jezeru Villalago pri Cocullu v Abrucih ter ustanovil tudi na drugih krajih v provinci Lacij več skupnosti puščavnikov.
Občasno je bival tudi v samostanu Montecassino. Blizu Colleparda pri Frosinonu je leta 996 ustanovil puščavniški samostan San Bartolomeo – ostanki so ohranjeni pod imenom San Domenico nedaleč od poznejše kartuzije San Bartolomeo di Trisulti, kamor je bil samostan leta 1204 preseljen. San Bartolomeo je kmalu postal središče lokalne pobožnosti in je bil deležen posebne podpore papeža Janeza XVIII.
Dominik je nato okrepil svoje odnose z grofi Marsov, ki so obvladovali območje okoli – v 19. stoletju izsušenega – Fucinskega jezera, in je v tej pokrajini ustanovil različne samostane; najpomembnejša ustanovitev je bila verjetno leta 1011, samostan v Sori, pozneje posvečen Mariji, danes opuščen, njegova cerkev pa je zdaj posvečena Dominiku. Ta samostan se je tedaj razvil v središče obsežne pastoralne dejavnosti z ustanavljanjem cerkva in oratorijev na podeželju. Že pred reformami papeža Gregorja VII. se je boril proti korupciji v družbi in zlasti proti skrivnim porokam duhovnikov.
Samostani in skupnosti, ki jih je ustanovil Dominik, so postali zgled za prenovo njegovega reda, podobno reformam iz Clunyja. Znano je bilo tudi njegovo delovanje kot ljudski pridigar in spovednik ter v boju proti boleznim, neurjem in divjim živalim.
Legende pripovedujejo o številnih čudežnih dejanjih; tako naj bi Dominik ubil zmaja, kar mu je prineslo sloves zaščitnika pred nevarnimi živalmi, zlasti pred kačami. Še danes ga zelo častijo v Umbriji, južnem Laciju, Kampaniji in Abrucih. V Cocullu v Abrucih, kjer je župnijska cerkev posvečena Dominiku, se še danes 1. maja v njegovo čast obhaja kačje praznovanje.
Star poganski običaj Etruščanov, ki so opravljali obhod po poljih s kačami v čast boginji plodnosti Angiciji, je bil s tem pokristjanjen. Danes pred praznikom ujamejo divje kače, jih obesijo na Dominikov kip in z njim v procesiji odnesejo na polja, s prošnjo za zaščito pred kačami in za rodovitnost zemlje. Najboljši lovci na kače prejmejo nagrade.
Zavetnik Coculla; proti vročici, kačjim in pasjim ugrizom.
DE
Sveti Dominik iz Sore, znan tudi kot Domenico de Sora, je bil benediktinski menih in opat, ki je živel v 10. in 11. stoletju. Rodil se je okoli leta 951 v Folignu, na območju Etrurije v današnji Italiji. O njegovem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se verjame, da je že mlad vstopil v benediktinsko meniško življenje. Posvetil se je življenju molitve, študija in služenja ter je živel po Pravilu svetega Benedikta. Najpomembnejši dosežki svetega Dominika izvirajo iz njegovega dela kot ustanovitelja samostanov. Ustanovil je devet samostanov v Kraljevini Neapelj, ki je danes del sodobne Italije. Med samostani, ki jih je ustanovil, so Scandriglia, Sora in Sangro.
Ti samostani so služili kot središča verskega življenja, ponujali so prostor, kjer so menihi lahko živeli življenje predanosti, študija in ročnega dela. Kot opat je sveti Dominik menihom pod svojim vodstvom nudil duhovno usmerjanje in vodstvo. Poudarjal je pomen ponižnosti, poslušnosti in discipline v meniškem življenju. Samostani svetega Dominika so postali znani po svoji pobožnosti in zvestobi tem vrednotam. Sveti Dominik je umrl leta 1031 v Sori, mestu v italijanski pokrajini Kampanija. Umrl je mirno, naravne smrti, za seboj pa je pustil zapuščino svetosti in predanosti meniškemu življenju. Sveti Dominik iz Sore je v Katoliški cerkvi čaščen kot svetnik. Njegov god obhajamo vsako leto 22. januarja.
Velja za zavetnika proti vročici in kačam, ljudje pa se k njemu zatekajo za zaščito pred temi nevarnostmi. Čeprav je o osebnem življenju svetega Dominika in podrobnostih njegove duhovne poti malo znanega, so njegove zasluge kot benediktinski menih in opat pustile trajen pečat. Z ustanavljanjem samostanov je ustvaril kraje, kjer so menihi lahko živeli življenje molitve, dela in študija. Njegov zgled še naprej navdihuje in vodi tiste, ki v Katoliški cerkvi iščejo globlji odnos z Bogom.
EN
Sveti Dominik (it. Domenico) se je rodil leta 951 v Colfornaru pri Folignu v provinci Perugia v pokrajini Umbrija v osrednji Italiji. Kot otrok je bil zaupan menihom samostana San Silvestro v Folignu, da bi tam opravil potrebne študije. Ko je bil še mlad, je vse zapustil in odšel v samostan Santa Maria di Pietrademone pri Folignu. 
Tam je bil posvečen za duhovnika in je izrekel benediktinske zaobljube (Ordo Sancti Benedicti – OSB). Njegova največja želja je bila živeti kot puščavnik, kar mu je bilo dovoljeno, zato se je umaknil v odmaknjeno gorsko votlino.
Ko je mejni grof Hubert izvedel, kje se zadržuje, je tako dolgo pritiskal nanj, da se je Dominik odločil zgraditi samostan v Scandrilli (danes Leandro). Ko je to dokončal, ga je Božji duh znova gnal v samoto. Skupaj s pobožnim laikom po imenu Janez se je povzpel na goro Pizi blizu Scandrille v provinci Rieti, kjer je zgradil samostan San Salvatore, v katerem je sam postal opat. Tam sta se popolnoma posvetila kontemplativnemu življenju. Toda ker je prihajalo toliko ljudi, je začutil potrebo, da se skrije. Zato se je odpravil proti L’Aquili v Abrucih. Tudi tam ga je odkril vladar območja Valva, ki je odločil, da mora Dominik ustanoviti nov samostan, zato je zgradil samostan San Pietro del Lago.
Na podoben način je zgradil samostan San Pietro di Avellana v Sangru. Na svojih potovanjih je nato prišel v Trisulti blizu Colleparda v provinci Frosinone v Kampaniji, kjer je ostal tri leta. V Trisultiju je ustanovil cenobitski samostan San Bartolomeo, ki je postal zelo znan in bogato podprt s strani okoliških krajev: Collepardo, Guarcino in Vico. Dominik se je srečal s papežem Janezom XVIII. (1004–09), ki je v imenu Cerkve njegovim ustanovam podelil papeško zaščito. Nekatera srednjeveška poročila in ljudsko izročilo pripovedujejo o njegovi sposobnosti zdravljenja ljudi po kačjih ugrizih.
Na potovanju v Tusculum je Dominik zbolel in se vrnil v Soro v Kampaniji. Tam je umrl 22. januarja 1031, star 80 let, in bil pokopan v samostanski cerkvi. Tam so njegove relikvije še vedno shranjene. Njegov kult se je razširil prek poročil o čudežih, povezanih z njegovim delom spreobračanja. Njegov god je 22. januarja in njegovo ime je zapisano v Martyrologium Romanum. Menih Janez, ki je spremljal Dominika na vseh njegovih potovanjih, je napisal njegovo biografijo.
V domačih krajih je znan po svoji sposobnosti obvladovanja neviht. Upodabljajo ga v puščavniški celici, ki jo obiščejo trije možje. Včasih je upodobljen, kako je prekrit s kačami. K njemu se zatekajo proti vročici, toči, steklim psom in kačjim ugrizom. V Cocullu pri L’Aquili nosijo njegov kip, prekrit s kačami, v procesiji.
NO
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 14