V Vietnamu, sveta: Frančišek Gil de Federich in Matej Alonso de Leziniana, duhovnika in mučenca iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki sta za časa vladanja Trinha Doanha pretrpela slavno smrt. V samih vezeh sta z neprestanem pridiganjem učila evangelij in bila nazadnje prebodena z mečem.
Vir
Na kratko si oglejmo tudi življenje Matea Alonsa de Leciniane, ki se je prav tako rodil v Španiji, 26. novembra 1702, v kraju Nava del Rey. Vstopil je v dominikanski samostan sv. Križa v Segovii, leta 1723 izrekel zaobljube ter dokončal študij književnosti in teologije. V miru samostanskega križnega hodnika je v njem dozorelo misijonsko poslanstvo, zato je prosil, naj ga pošljejo na Filipine, kamor je leta 1730 prispel skupaj s Franciscom Gilom de Federichom. Dve leti pozneje je skupaj z dvema sobratrama odplul v vzhodni Tonkin in se kar enajst let posvečal evangelizaciji sredi najrazličnejših težav, brez stalnega bivališča.
Večkrat je čudežno ušel prijetju, ki ga je ukazal poganski duhovnik Thay-Thinh, in služabniki so ga včasih skušali odvrniti od poti v vasi, kjer so bili kristjani v manjšini. A on jim je običajno odgovoril: »Če bi se iz strahu pred prijetjem odpovedal podeljevanju zakramentov, zakaj bi sploh prišel v to kraljestvo?« Pogosto se je odpravil na pot sam, ker ga nihče ni hotel spremljati iz strahu pred smrtjo, in da bi bil v pomoč vernikom, je bil pripravljen prestati vsako napor. Ni bilo redko, da je cele noči preživel v spovednici, vedno pa je imel pri sebi mošnjo denarja za potrebe ubogih. V času lakote so se k njemu zatekali številni reveži, saj so vedeli, da bodo dobili vsaj skodelico riža.
Po prijetju so patra Matea slekli in pretepli do krvi, nato pa ga odvedli k podprefektu, ki je prebival v Vi-Hoangu. Ta je sprva mislil, da je ujetnik eden izmed upornikov proti mlademu kralju Can-Hungu, a je kmalu spoznal, da ima pred seboj »učitelja portugalske vere«. Namesto da bi ga zaprl, ga je pustil na javnem mestu, da so se mu kristjani lahko približali. Neka tretjerednica, ki se je pretvarjala, da je beračica, je tako lahko skrbela zanj, dokler po približno petnajstih dneh prihodnji mučenik ni bil poklican pred sodišče v prestolnici. Medtem ko je potrpežljivo čakal na sodbo, je prestal najrazličnejša mučenja in, tako kot njegov sobrat, je moral prenašati tudi oskrunitev križa. K sreči ni manjkalo radovednežev, ki so mu postavljali vprašanja o njem in o njegovi veri.
Guverner prestolnice, ki je prevzel skrb za misijonarja, ga je vprašal: »Ker kralj v tem kraljestvu prepoveduje tvojo postavo, zakaj si prišel sem in se izpostavil tolikim naporom in nevarnostim?« Ta mu je takoj odgovoril: »Da bi lahko oznanjal Božjo postavo, Gospoda neba, in spodbujal ljudi, naj bodo resnicoljubni, naj hodijo po poti kreposti in se odvrnejo od poti pregreh.« Ko je pater Frančišek izvedel, da je njegov sobrat v guvernerjevih ječah, mu je hitro pisal in mu svetoval, naj ne razkrije kraja svojega prijetja, da ne bi ogrozil kristjanov v Luc-Thayu. Pater Mateo pa si ni želel nič drugega kakor ponovno srečati patra Frančiška, da bi se lahko spovedal, saj se je imel za velikega grešnika in je verjel, da v vsej svoji življenjski poti ni nikoli napredoval v svetosti.
***
Obema mučencema je bilo dovoljeno, da se srečata v zasebni hiši zunaj zapora in se tako medsebojno potolažita. Kristjani, skupaj s predstojniki obeh misijonarjev, bi bili pripravljeni z veseljem zbrati veliko vsoto denarja, samo da bi dosegli njuno osvoboditev. Med zaslišanji so tudi patru Mateu postavljali vprašanja o svetih podobah, liturgičnih predmetih in knjigah, ki so mu jih zasegli, on pa je znal odgovarjati tako, da jih je poučil o glavnih resnicah vere in morale, o zakramentih in o najpomembnejših krščanskih molitvah. Po obsodbi na obglavljenje mu je bilo dovoljeno, da zadnje mesece življenja preživi skupaj s patrom Frančiškom in da tudi sam prejme pomoč gospe Ba-Gao, obhaja evharistijo ter duhovno tolaži vernike, ki so prihajali v njuno hišo.
Ker so nesreče še naprej pestile kraljestvo, je vladar, v dvomu, ali ni morda nebo razsrjeno zaradi obsodb tolikih nedolžnih, ukazal, naj se dokončno ponovno pregledajo vsi še odprti primeri. Tako je bilo leta 1744 za Francisca Gila ponovno zahtevano smrtno kazen, medtem ko je bil za Matea Alonsa predlagan dosmrtni zapor namesto obglavljenja. Ko se je novica razširila, je mnogo kristjanov obiskalo oba misijonarja, da bi prejeli njune zadnje opomine, v solzah poljubili njune verige in ju prosili, naj zaprosita kralja za milost. Pater Frančišek pa o tem ni hotel niti slišati in je izjavil, da ni pripravljen dati »niti najmanjše monete, da bi se izognil smrti«. Pater Mateo pa je bil po svoje pripravil prošnjo za pomilostitev, a ga je sobrat odvrnil od tega, rekoč: »Osem let sem že v ječi. Bog se me je usmilil, ko mi je dovolil trpeti zanj, vi pa bi to hoteli preprečiti?«
Opoldne 22. januarja 1745 je bila v navzočnosti ljudstva ponovno prebrana smrtna obsodba patra Frančiška, nekaj vojakov pa se je približalo patru Mateu in mu predlagalo, naj zaprosi kralja za milost za svojega tovariša. On pa je ostro odvrnil: »Sva brata in prosiva, da živiva ali umreva skupaj. Če se enemu prizaneseno, naj se tudi drugemu; če je eden odpeljan v smrt, naj ubijejo tudi drugega; samo tako bova zadovoljna.« Sodniki so nato tudi njega obsodili na obglavljenje.
Ko so prispeli na kraj usmrtitve, je neki mandarin postavil pred oči obeh obsojencev, zatopljenih v molitev, križ iz trstičja in ju opomnil: »Osvobodili vas bomo, če pohodite ta križ; sicer boste obglavljeni.« Oba, neustrašna pričevalca božanstva Jezusa Kristusa, sta odgovorila: »Stori, kakor se ti zdi najbolje; midva križa ne bova pohodila.« Namesto tega sta izročila nekemu kristjanu šeststo kovancev, da bi jih podaril njunim rabljem, si medsebojno podelila odvezo in se pustila privezati k stebrom. Njuni glavi sta padli hkrati na povelje poveljnika. Vojaki niso mogli zadržati množice, ki se je z rjuhami in vato zgrnila pobirat kri žrtev. Telesa obeh mučencev so nato slovesno prenesli in pokopali pri Luc-Thuyu.
Papež Janez Pavel II, ki se je v svojem dolgem pontifikatu izkazal kot velik poznavalec številnih mučeniških zgodb skozi stoletja, je 19. junija 1988 razglasil za svetnika ta dva španska misijonarja, skupaj s še 115 pričami vere na vietnamskih tleh. Skupno liturgično obhajanje te skupine je v latinskem koledarju določeno za 24. november pod nazivom »sv. Andrej Dung-Lac in tovariši«, medtem ko Martyrologium Romanum na obletnico njune nebeške rojstne dneve posebej omenja le Francisca Gila de Federicha in Matea Alonsa de Lecinianio.
IT
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 0