V Comu [kómu] (v Lombardíji), blaženi Anton della Chiesa, duhovnik iz Reda pridigarjev, ki je v nekaterih samostanih reda vzpostavil meniško življenje, s prizanesljivostjo izboljševal človeško krhkost in jo krepko poboljšal.
Vir
Splošni verski razkroj, ki je prizadel Italijo konec 14. stoletja, v veliki meri posledica razkola, ki je razdvajal Cerkev, pa tudi posledica kužnih bolezni in vojn, ki so vse bolj osiromaševale družbo, je prizadel tudi redovne skupnosti. Dominikanci pa so, tako kot se je zgodilo v drugih kongregacijah, v svojih vrstah doživeli vzpon svetlih osebnosti, ki so celotno svoje obstajanje posvetile temu, da bi red vrnile k prvotnemu žaru in strogemu izpolnjevanju pravil očeta ustanovitelja sv. Dominika. Med glavnimi »reformatorji« se spominjamo svete Katarine Sienske, blaženega Rajmunda iz Kapue, ki je bil leta 1380 izvoljen za vrhovnega predstojnika (magistra generala), in blaženega Janeza Dominicija, enega njegovih glavnih sodelavcev. Med največjimi oblikovalci tega reformnega dela najdemo tudi Piemontčana, katerega apostolat je bil izjemen.
Anton se je rodil v San Germanu Vercelleseju okoli leta 1394 v plemiški družini grofov Della Chiesa di Roddi. Oče je se sprva zoperstavil želji mladeniča, da bi oblekel dominikansko oblačilo. Šele okoli dvajsetega leta je Anton kot novinec vstopil v vercellski samostan svetega Pavla, kjer je izrekel slovesne zaobljube ter začel filozofske in teološke študije. Da bi pridobil naziv lektorja, ki je bil potreben za poučevanje, je bil nato poslan v znameniti beneški samostan svetega Janeza in Pavla (Ss. Giovanni e Paolo), kamor je prispel v samem vrhuncu »reformnega ozračja«. Tam je preživel svoja leta formacije, dokler ni bil posvečen v duhovnika, nato pa je začel pastoralno službo, čeprav je nadaljeval s študijem. Odlikoval se je po tem, da je znal kontemplativno življenje združiti z velikodušno dobrodelno zavzetostjo. Držal se je pogostih postov in ni bilo nenavadno, da je celotno noč preživel v molitvi. Ta prizadevnost je pripeljala do tega, da je bil po končanem študiju, pri komaj 28 letih, poslan v Como kot prior z nalogo, da reformira veliki samostan sv. Janeza v Pedemonteju (imenovan tudi »in Alto«), ki se je nahajal ob obzidju, ob vznožju gore svetega Evstahija (Monte di Sant’Eustachio), ter je obsegal dva križna hodnika in čudovito gotsko cerkev. V svoji novi »domovini« se ni omejil le na »moralizacijo« skupnosti, temveč je svoj dobrodejni vpliv razširil tudi na mestno življenje, ki so ga po smrti Gian Galeazza Viscontija pretresali politični boji. Pri tem pomiritvenem delu mu je leta 1432 pomagal znani pridigar sveti Bernardin Sienski. Med Antonijem Della Chieso in frančiškanskim svetnikom se je razvilo prijateljstvo in redovnika sta bila tovariša na misijonskih potovanjih tudi v sosednjih krajih.
Še eno sveto prijateljstvo je imel oče Anton z redovnico iz Brunateja, sestro Magdaleno Albrici iz samostana sv. Andreja, ustanovljenega leta 1340. Njegova vloga je bila odločilna, ko je izbruhnil spor med blaženo in njenimi brati, ki so nasprotovali dodelitvi rente, ki jo je oče zapustil za kritje potreb skupnosti. Poleg tega je bila po nasvetu blaženega uprava samostana leta 1455 predana reformiranim avgustincem, imenovanim eremiti. V mestu Como je blaženi Anton ostal več kot deset let in je bil znova potrjen za priorja, kar ni bilo običajno.
Anton je zapustil Como, da bi opravil pomembne naloge, pri čemer je izkazal resnično presenetljivo apostolsko prizadevanje. Spomladi leta 1437 ga je vrhovni predstojnik reda imenoval za generalnega vikarja reformirane lombardske kongregacije. To službo je zapustil v jeseni leta 1439, da bi bil leta 1440 izvoljen za priorja samostana sv. Dominika v Bologni, zibelki reda. Naslednje leto je bil že drugič imenovan za generalnega vikarja lombardske kongregacije, poleg tega pa je v juliju prevzel samostan sv. Marije Angelov (S. Maria degli Angeli) v Ferrari. Leta 1441 je sledila izvolitev za priorja samostana v Savoni, ob tem pa je ohranil vodenje lombardske kongregacije, ki je vključevala tudi ligurske skupnosti, kamor so pošiljali številne redovnike iz Coma in Pavije. Ta pomembna naloga je bila zaupana prav očetu Antonu, ki jo je opravljal vse do prevzema vodenja samostana sv. Marije od Gradu (S. Maria di Castello) v Genovi, za čigar predstojnika je bil imenovan leta 1443 v zelo zapletenih okoliščinah. Junija 1441 je papež Evgen IV. pomembno kapiteljsko cerkev podvrgel pregledu zaradi pomanjkljive »dušne oskrbe« (*cura animarum*) ter posledično kanonike razrešil njene uprave. Nadaljnji predaji reformiranim dominikancem je ostro nasprotovala škofijska kurija, medtem ko so redovnike podpirale mestne oblasti. Tam so se naselili 13. novembra 1442 in s tem zabredli v izobčenje s strani nadškofa. Medtem so bili iz župnišča in cerkve odtujeni celo nekateri predmeti, zaradi česar se je tožba vlekla skozi celotno leto 1443.
Reformna dejavnost blaženega Antona se je v naslednjih letih neumorno nadaljevala: leta 1444 je bil v Piacenzi kot prior samostana sv. Janeza, ki mu ga je v komaj treh letih uspelo pripeljati do popolnega izpolnjevanja redovnih pravil. Nato je bil že tretjič postavljen na čelo lombardske kongregacije (gotovo je bil na tem mestu marca 1446), vendar je moral biti v naslednjih mesecih odvezan te dolžnosti, saj je gotovo, da je bil 7. maja 1447 prior veronskega samostana svete Anastazije.
Posredniške zmožnosti blaženega Antona so papeža Evgena IV. napeljale k temu, da mu je zaupal občutljivo nalogo sprave s Rimsko Cerkvijo »sledilcev« protipapeža Feliksa V., ki so ga 5. novembra 1439 v Baslu izvolili nekateri koncilski očetje, ki so zakonitega pontifika razglasili za odstavljenega. Protipapež je bil vojvoda Amedej VIII. Savojski, ki se je po modrem vladanju svoji vojvodini umaknil k Ženevskemu jezeru v samostan Ripaille. Dominikanska reforma je odločno podpirala Evgena IV. in Della Chiesa je bil njegov zvesti branilec. Pomembno pismo z datumom 17. november 1446, ob koncu njegovega priorata v Piacenzi, mu je naslovil papež s pozivom, naj deluje za odpravo razkola. Blaženemu, ki se je takrat nahajal v Savoni, je papež pridružil uglednega frančiškana patra Nikolaja iz Osima. To priča o izjemno visokem spoštovanju, ki ga je užival oče Anton, zelo znan v deželah, kjer je bilo največ privržencev Feliksa V.. Razkol je trajal do leta 1449, tudi v prvih letih pontifikata Nikolaja V.
Della Chiesa je bil nato poslan v Firence, v znameniti samostan sv. Marka, pomembno središče študija in zakladnico umetnosti zahvaljujoč genialnemu mojstrstvu blaženega Angelika. Z imenovanjem sv. Antonina Pierozzija za nadškofa je v samostanu sv. Marka zmanjkalo duhovnega vodje, kuga, ki se je začela konec leta 1448, pa je zdesetkala tudi brate. Tudi v tem primeru je priskočila na pomoč Lombardska kongregacija, ki je kot priorja poslala prav očeta Antona ter odlične študente, med katerimi se spominjamo blaženega Andreja iz Peschiere. Blaženi Anton, ki ga je njegov predhodnik označil za »moža visoke starosti, ogledalo svetosti in redovništva«, je postal prior leta 1454. Dobil je priložnost pokazati svojo veliko izobraženost – pod njegovim prioratom se je samostanska knjižnica obogatila s številnimi zvezki – tudi zato, ker je končno imel čas, da se posveti študiju, ki ga je dotlej zaradi neprestanih številnih obveznosti zapostavljal. Iz teh let imamo poročila o nekaterih njegovih »čudežih«, predvsem o »ozdravitvi« dečka, ki je bil nem od rojstva in so ga k njemu pripeljali starši.
Florentinsko obdobje ni trajalo dolgo: 5. septembra 1455 je Anton znova prevzel vodenje lombardskih reformatorjev kot generalni vikar. V času te svoje četrte uprave mu je uspelo od vrhovnega predstojnika doseči nekatere določbe, na katerih je temeljila ustava nove dominikanske kongregacije: pravico, da pred izvedbo volitev v skladu s statutom predlagajo kandidata za vikarja. Kljub temu da je bil že v visokih letih, je bil blaženi leta 1458 zadolžen za reformo samostana v Cremoni, v naslednjem letu pa je bil znova premeščen kot prior v Como. Pri šestdesetih letih se je vrnil v te kraje ob jezeru, kjer je bil spomin nanj še kako živ.
Kot velik pridigar, neizprosen predvsem pri obsojanju oderuštva, se je celo življenje zavzemal tudi za oskrbo bolnikov. K Bogu je pripeljal nešteto duš in nihče ni odšel od njega, ne da bi postal boljši. Že od mladih nog je bil izjemno predan Devici Mariji, kateri je pripisoval milost svojega poklica: izjemna zgodba izvira iz časa njegovega drugega bivanja v Comu. Nekega dne se mu je v celici prikazala skupaj s Sinom, ki ga je držala v naročju. Priča temu je bil neki Antonio Della Villa, ki je šel k njemu na spoved ter ga je pritegnil izjemno močan sijaj, ki je prihajal iz priprtih vrat celice, nakar je videl Marijo in blaženega v pogovoru. Ko se je Anton vrnil k sebi, mu je zabičal, da o dogodku ne sme govoriti, in resnično je moški šele po njegovi smrti o tem podal uradno pričevanje. V župnijski cerkvi v San Germanu obstaja slika iz 17. stoletja, na kateri je ta dogodek upodobljen.
Iz ligurskega obdobja se pripoveduje še en nenavaden dogodek: oče Anton je bil prisiljen v neprestana potovanja iz Savone v Genovo ter je navadno potoval po morju, kar je bila najkrajša, a negotova pot. Nekega noči so pirati opazili njegovo majhno barko, ga napadli ter zajeli skupaj z bratom redovnikom. Blaženi se je mirno sprijaznil z usodo, da bo ubit ali prodan v suženjstvo. Ob svitu pa so bili gusarji tako osupli, ko so videli mirnost ujetnikov, da so ju izpustili. Še en nepozaben dogodek se je zgodil nekega dne, ko se je Anton z bratom redovnikom na osličku odpravil v Pavijo. Prosila sta za gostoljubje le v dominikanskih ali frančiškanskih samostanih, zato je bilo pogosto treba potovati ponoči. Nekega noči, ko sta bila izčrpana od mraza in snega, jima je bila ponujena hrana, a blaženi, čeprav se je trudil nagovoriti tovariša, naj sprejme, sam ni želel jesti, da bi spoštoval obdobje posta.
Štirideset let neumornega apostolata, pokore ter dolga in naporna potovanja so oslabili močno telesno zgradbo blaženega Antona. Pripoveduje se, da je ob zadnji vrnitvi v Como imel slutnjo bližajoče se smrti. V Brunateju je znova navezal stike z blaženo Magdaleno Albrici.
Anton je umrl 22. januarja 1459. Njegovo telo, izpostavljeno v samostanski cerkvi, je oddajalo sladki vonj in mnogi so prišli tudi s podeželja. Njegova oblačila, razrezana na majhne kosce, so bila razdeljena vernikom. Preden so ga pokopali, so odvzeli levo roko, ki je bila v srebrni relikviji poslana v San Germano, njegov rojstni kraj, da bi bila izpostavljena vernikom. Njegovi posmrtni ostanki so bili nato položeni v skrinjo v kapeli svetih apostolov, ki mu je bila kasneje posvečena.
Z prihodom Napoleona je bil samostan ukinjen in leta 1810 uradno namenjen za zavetišče za uboge. Istega leta so telo blaženega prenesli v San Germano Vercellese. Samostan je bil med letoma 1814 in 1815 dokončno porušen, ker je bil dotrajan. Leta 1819 je Pij VII. odobril čaščenje *ab immemorabili* (“od tako davnega časa, da se začetka ne da več zgodovinsko določiti”), praznuje pa se tudi na dan prenosa njegovih posmrtnih ostankov (28. julija). Leta 1913 so v San Germanu na njegovi rojstni hiši postavili spominsko ploščo.
Blaženemu Antonu Della Chiesi se pripisujejo *Sermones varii de sanctis, de tempore, de festis* (Različne pridige o svetnikih, o času, o praznikih), ki se hranijo v Nacionalni knjižnici v Torinu.
IT
Antonio se je rodil v San Germanu Vercellese v Piemontu. Ker je bil sin plemiške družine Della Chiesa, je imel pri vstopu k dominikancem v Vercelliju pri dvaindvajsetih letih veliko težav. Njegova filozofska in teološka formacija je potekala v Benetkah, kjer je v celoti stopil v reformno gibanje. Njegovi kreposti sta bili vedrina in prisrčnost, kar je pokazal tudi takrat, ko je padel v roke barbarskih piratov blizu Genovskega zaliva – tako on kot njegov redovni tovariš sta bila edina, ki so ju izpustili.
Bil je predstojnik samostanov v Comu, Savoni, Bologni, San Marcu v Firencah in Genovi. Povsod je pustil spomin svetosti: zaradi svojega gorečega in prisrčnega prizadevanja je znal voditi z odločno blagostjo in potrpežljivo prepričljivostjo. Nekaj časa je bil tovariš sv. Bernardina Sienskega, velikega frančiškanskega pridigarja, na njegovih potovanjih po Italiji.
Njegovo delo se je razvijalo znotraj Reda in večkrat je bil generalni vikar reformiranih samostanov, pri čemer je pomagal mojstru reda Bartolomeju Texierju. Ohranjen je lep spomin na prijaznega priorja, ki je znal s prizanesljivostjo in trdnostjo popravljati človeško slabost. Papež Eugenij IV. mu je zaupal nalogo, da pripelje k resnici katoličane, ki so se pridružili protipapežu Feliksu V.. Izčrpan od pokore in dela je umrl v Comu, njegove relikvije pa so bile leta 1810 prenesene v župnijsko cerkev v San Germanu, njegovem rojstnem kraju. Njegovo čaščenje je bilo leta 1819 potrjeno s strani Pija VII.
IT
Antonio je v Vercelliju vstopil v takratni dominikanski samostan San Paolo. Bil je mož, ki se je odlikoval z zglednim življenjem, pobožnostjo in izobrazbo, kot pridigar pa je bil mogočen v besedi in dejanju. Bil je prior samostana pri takratni stolnici v Savoni – danes so tam arheološke izkopanine na območju trdnjave – ter samostana San Marco v Firencah, kakor tudi samostana San Domenico v Bologni. Nato je vodil nekdanja samostana Santa Maria di Castello v Genovi in San Giovanni in Pedemonte – na mestu današnje železniške postaje – v Comu, kjer je s svojimi pridigami še posebej rodovitno deloval.
Antonia so pokopali v cerkvi nekdanjega samostana San Giovanni in Pedemonte v Comu; ta je bil leta 1814 ukinjen in porušen. 24. julija 1813 so njegove posmrtne ostanke slovesno prenesli v cerkev v San Germanu. Leta 1913 so na njegovi rojstni hiši postavili spominsko ploščo.
Kanonizacija: Anton je bil leta 1819 razglašen za blaženega s strani Pija VII.
DE
Antonio Della Chiesa, znan tudi kot Antonio iz Vercellija, se je rodil v San Germanu Vercellese v Italiji. Leta 1417 je vstopil v dominikanski red v Vercelliju in začel duhovno pot, ki je globoko zaznamovala njegovo življenje.
Antoniojeva predanost redu ga je vodila v služenje kot prior v številnih dominikanskih samostanih po Italiji. Vodil je skupnosti v Comu, Savoni, Firencah, Bologni in Genovi. V vseh teh krajih je neutrudno delal za obnovo pristnega samostanskega življenja in za dosledno spoštovanje dominikanskega pravila.
Njegovo delo je zaznamovala globoka razumevanje redovnega življenja in spoštovanje do njega. Predano se je posvečal vzgoji discipline, pobožnosti in duhovne rasti v skupnostih, ki so mu bile zaupane. Antonio je s svojim vplivom in vodstvom odločilno pripomogel k prenovi teh samostanov in k ponovni vzpostavitvi trdnih redovnih temeljev.
V svojem življenju je blaženi Antonio Della Chiesa utelešal kreposti ponižnosti, modrosti in pobožnosti. Bil je znan po svoji blagosti, sočutju in neomajni predanosti Božji službi. Zaradi svoje globoke duhovnosti in zvestobe dominikanskemu redu si je pridobil spoštovanje in občudovanje sobratov.
Katoliška Cerkev obhaja njegov god 22. januarja, v spomin na njegovo življenje in izjemen prispevek dominikanskemu redu. Umrl je leta 1459 v dominikanskem samostanu v Comu v Lombardiji, potem ko je svoje poslanstvo izpolnil z veliko iskrenostjo in predanostjo.
V priznanje njegove svetosti in vpliva njegovega delovanja je papež Pij VII. leta 1819 potrdil njegovo čaščenje (cultus), s čimer je bil uradno razglašen za blaženega. Čeprav natančni podatki o njegovi ikonografiji niso znani, njegova beatifikacija potrjuje njegovo svetost in globoko duhovno dediščino, ki jo je zapustil.
Blaženi Antonio Della Chiesa še naprej navdihuje vernike s svojo neomajno vero, zglednim življenjem in predanostjo redovni poti. Njegova zgodba je pričevanje o preobrazbeni moči Božje milosti in trajnem vplivu življenja, posvečenega služenju drugim.
EN
Antonio se je rodil leta 1395 v San Germanu, blizu Vercellija. Bil je član plemiške rodbine Della Chiesa di Roddi, iz katere je stoletja pozneje izšel tudi papež Benedikt XV. (Giacomo della Chiesa). Starši so nasprotovali njegovi želji po vstopu v samostan, zato je sprejel habit sv. Dominika v Vercelliju šele pri dvaindvajsetih letih. Bil je velik pridigar in duhovni voditelj ter je več let spremljal sv. Bernardina Sienskega na njegovih misijonih.
Ko je bil predstojnik samostana v Comu, je popolnoma prenovil navade in versko življenje mesta. Pozneje je vodil samostane v Savoni, Firencah in Bologni, in povsod je znova vzpostavil natančno redovno disciplino. Blaženi se je globoko razveselil vsakič, ko se je njegov mandat predstojnika iztekel, in žalostil, kadar so ga ponovno izvolili, saj je dejal, da “ni sposoben spretno upravljati niti vesla”.
Med letoma 1440 in 1444 je protipapež Amadej Savojský (ne zamenjati z blaženim Amadejem Savojskim, njegovim vnukom), ki si je nadel ime Feliks V. in je imel številne privržence v Savoji in Švici, močno vznemirjal Cerkev. Blaženi Anton se mu je odločno uprl in pridobil mnoge njegove podpornike. Z veliko vnemo je pridigal tudi proti oderuštvu, neprestano ponavljal zgodbo o oderuhu, ki je ob smrti izgubil ne le dušo, temveč tudi telo, saj so ga demoni odnesli v pekel, tako da so morali svojci pokopati prazno krsto. Srednjeveški pridigarji so pogosto uporabljali takšne pripovedi – nekatere zabavne, druge ganljive, tretje povsem nenavadne.
Med Savono in Genovo so korsarji (morski roparji) zajeli ladjo, na kateri sta potovala blaženi in njegov tovariš. Običajno bi to pomenilo smrt ali zasužnjenje, toda vedenje obeh redovnikov je pirate tako prevzelo, da so ju izpustili brez odkupnine. Blaženi Anton je imel dar čudežev in razločevanja duhov. Napovedal je svojo smrt, ki je nastopila v Comu 22. januarja 1459.
Dne 28. julija 1810 so njegove relikvije prenesli v njegov rojstni kraj San Germano, njegovo čaščenje pa je bilo potrjeno leta 1819.
ES
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 9