V Troyesu (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), sveti Pátrokl (fr. saint Parres), mučenec.
Vir
21. januarja Cerkev obhaja spomin svetega Patrokla, mučenca. Podatki o njegovem življenju so skopi in razdrobljeni, vendar so njegove relikvije čaščene v stolnici v Troyesu v Franciji.
Po izročilu je bil Patrokl ugleden kristjan iz Troyesa, ki so ga prijeli, medtem ko je neki upravitelj z imenom Aurelijan – ali morda kar cesar Aurelijan sam – v tem mestu vodil sodne postopke. Pogumno je branil svojo vero in bil obsojen na smrt.
Prvi poskus, da bi ga ubili z utopitvijo v Seni, je spodletel, ker je pobegnil; vendar so ga ponovno ujeli in nato obglavili.
Njegova smrt je verjetno nastopila v 3. stoletju, med preganjanji kristjanov.
Sveti Patrokl velja za zavetnika Troyesa in troyeške škofije.
Svetega Patrokla se kliče kot zavetnika v nevarnih in težkih okoliščinah. Njegovo posredovanje se prosi tudi za spreobrnjenje grešnikov in ozdravljenje bolnikov.
IT
Patrokl je bil še ena žrtev kratkega, a ostrega preganjanja, ki je privedlo do smrti Fruktuoza in njegovih tovarišev. Bil je ugleden kristjan iz Troyesa in bil je prijet, medtem ko je neki upravitelj z imenom Aurelijan – ali morda kar cesar Aurelijan sam – v tem mestu vodil sodne postopke (v prvem primeru bi leto njegovega mučeništva bilo 259, v drugem pa poznejši datum, okoli leta 275).
Svojo vero je branil brez strahu in bil obsojen na smrt; prvi poskus, da bi ga ubili z utopitvijo v Seni, je spodletel, ker je pobegnil; vendar so ga ponovno ujeli in nato obglavili. Pokopali so ga v Troyesu ali morda v njegovi okolici, na njegovem grobu pa je bilo postavljeno majhno svetišče.
Morda bi bil padel v pozabo ali pa bi njegov spomin ostal zelo omejen, če ne bi bilo dogodka, ki ga je približno tri stoletja pozneje zapisal hagiograf sv. Gregorij Tourski. Po njegovem pripovedovanju se je duhovnik, zadolžen za skrbništvo, oglasil pri škofu v Troyesu in mu prinesel dokument, za katerega je trdil, da je prepis Aktov sv. Patrokla.
Pripovedoval je, da je ponudil hrano in prenočišče nekemu popotniku, ki je prosil za gostoljubje, in ki mu je povedal, da ima pri sebi Akte mučeništva sv. Patrokla. Tedaj ga je prosil za izposojo dokumenta in je vso noč prepisoval; naslednje jutro, preden je popotnik odšel, mu je vrnil izvirnik, prepis pa izročil škofu. Ker škof ni bil nagnjen k temu, da bi verjel vsaki stvari, in ker je zelo dobro vedel, da je izmišljanje Aktov mučencev bilo razširjena (in verjetno tudi dobičkonosna) dejavnost, naj bi ga okaral in mu celo prisolil klofuto, rekoč v bistvu, da je slepar in da si je izmislil vso zgodbo o popotniku in rokopisu.
Toda izjeme potrjujejo pravilo: sv. Gregorij namreč pripoveduje, da je nekaj časa pozneje bila skupina vojakov poslana na vojaški pohod v Italijo; ob vrnitvi so nekateri med njimi prinesli dokument, ki je vseboval passio sv. Patrokla, katere vsebina se je izkazala za identično besedilu, ki ga je prepisal duhovnik. Končni rezultat vsega tega je bil močan ponovni razcvet pobožnosti do mučenca. Njegove relikvije so bile pozneje prenesene v Soest v Vestfaliji, kjer se nahajajo še danes.
IT
Patrokl je bil verjetno obglavljen pod cesarjem Valerijanom zaradi svojega stanovitnega izpovedovanja vere.
Gregorij Tourski je poročal o cerkvi nad Patroklovim grobom v Troyesu. Njegova pasijonska zgodba je v mnogih delih prevzeta iz Passio svetega Simforijana iz Autuna; pripoveduje o mučeništvu pod cesarjem Aurelijanom. Nadškof Bruno je leta 962 Patroklove relikvije najprej prinesel v Köln, nato pa leta 964 v Soest, kjer so danes shranjene v njemu posvečeni katedrali. V kripti katedrale v Soestu ležijo njegove relikvije v posodi, izdelani leta 1870, pod ljudskim oltarjem. Glavna relikvija počiva v doprsnem kipu iz 15. stoletja, s krono, izdelano v drugi polovici 16. stoletja; razstavljena je v muzeju stolnice.
Atributi: kot vojak, z ribo in biserom, z mečem in orlom.
Zavetnik Soesta; proti vročici, obsedenosti in demonom.
DE
Gregor iz Toursa († 594; god 17. novembra) v svoji knjižici *Liber in gloria martyrum* pripoveduje:
»O mučencu Patroklu pravijo, da je bil pokopan v Troyesu. S številnimi čudeži dokazuje, da je Božji prijatelj. Na njegovem grobu je bila zgrajena majhna molitvena kapela, nad katero je bedel duhovnik. Ljudje iz okolice so do svojega mučenca imeli le malo spoštovanja, o čemer priča dejstvo, da o njem ni obstajala niti zgodba o njegovem trpljenju. Preprosti ljudje namreč običajno bolj častijo Božje svetnike, kadar lahko berejo o njihovem boju.
Takrat se je pojavil moški, ki je z dolgega potovanja prinesel knjižico z zapisom Patroklovega boja. To je pokazal bralcu, ki je, kot sem pravkar povedal, služboval pri svetišču. Ta jo je hitro prebral in bil izjemno navdušen. Zvečer jo je ob sveči prepisal. Ko je potnik znova odšel, je svoje odkritje pokazal škofu v prepričanju, da bo za to prejel škofovo priznanje. Vendar škof ni priznal pristnosti knjižice in je trdno verjel, da gre za ponaredek. Svojemu duhovniku je izrekel hude očitke; na koncu ga je odslovil z besedami: ‘Jasno kot beli dan je, da si te stvari zapisal le zato, ker meniš, da si to dolžan svetišču. Kajti moški, od katerega trdiš, da si vse to slišal, seveda ne obstaja.’
Vendar moč mučenca ni smela ostati skrita. Tako se je zgodilo, da je mnogo let kasneje v Italijo vdrla vojska. Ob povratku je prinesla knjižico s popisom Patroklovega trpljenja, ki se je dosledno ujemala z zapisom tega duhovnika. Škof je bil osupel, ko se je zavedal, da je bilo resnično to, kar mu je takrat govoril njegov duhovnik. Od tistega časa naprej so prebivalci mučenca bolj častili. Na njegovem grobu [= v današnjem Saint-Parres-au-Tertre] so zgradili cerkev in vsako leto v vsej pobožnosti praznovali njegov god.« [GTM.1988cap:63; glej tudi Bei.1983/1p:131;]
Od takrat naprej so predvidevali, da je sveti Patrokl utrpel mučeniško smrt v drugi polovici 3. stoletja. Kot izhaja iz zgornje zgodbe, je trajalo vse do globoko v 6. stoletje, preden je bilo poročilo o mučencu zapisano.
»V tistem času je pod cesarjem Avrelijanom (270–275) izbruhnilo tako silovito preganjanje krščanstva, da se je zdelo, kot da bodo vsi kristjani tistega časa utrpeli mučeniško smrt. Vsakogar, ki je bil osumljen, da je kristjan, so izsledili in ga pod groznim mučenjem usmrtili. Tako so mnogi, okronani s trpljenjem, prešli v večno življenje. V tistem času je v mestu Troyes živel visokorasel moški po imenu Patrokl. Živel je v hiši kakšnih dvesto korakov zunaj mesta. To je z mnogimi posestvi dedoval po svojih starših. Tam je dan in noč služil Bogu, ki prebiva v nebesih.
Podkovan v modrosti in znanosti je živel po krščanskih zapovedih, medtem ko je vsako uro kleče opravljal svoje molitve. Vsak dan je svoj prvi obrok zaužil šele ob 12. uri (= ob 18.00); pred tem je Bogu daroval hvalo in obredni dar (libacijo) z mnogimi molitvami in litanijami. Vse imetje, ki ga je dedoval od staršev, je razdelil med tiste vdove in osirotele, ki so se z vsem srcem oprijemali Kristusa. Skratka, vsi kristjani so ga imeli za nebeškega zakladnika. Tako je sveti mož vztrajal v službi Bogu, v pokornosti nebesom ter v molitvi in postu. S svojimi mislimi je bil neprestano pri sijajni bojni opremi nebeške vojaške službe; tako namreč piše v svetih knjigah evangelija, kjer Gospod pravi: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj!’ (Mt 19,21).
Tako je sveti mož vztrajal v pobožnosti in molitvi. Vedel je, kako izganjati demone, in Gospod je po njem prikazal mnoge vrline. Vsi so ga spoštovali kot pravičnega moža in vrednega Božjega služabnika. Imel je pobožno postavo ter bil lep v obrazu in zunanjosti. Na mnoge načine so ga častili zaradi njegovega visokega rodovnika, njegove pokornosti in pobožnosti, ki jo je dan in noč izkazoval z nočnimi bedenji in postom.
Brezbožni preganjalec kristjanov Avrelijan je v tistem času odšel iz območja pomembnega mesta Sens v smeri proti Troyesu. Ko je slišal pripovedovati o Patroklu, se je po tihem pozanimal o njem. Ko ga je izsledil, je dejal: ‘Slišal sem, da ste tako neumni, da v lažni pobožnosti častite tistega, ki si je od ljudi pustil prisoliti klofuto v obraz.’
Patroklu se sploh ni zdelo potrebno odgovoriti na to.
Avrelijan je dejal: ‘Kako vam je ime?’
Odgovoril je: ‘Ime mi je Patrokl.’
Avrelijan je dejal: ‘Kateri veri pripadate? Z drugimi besedami, katerega Boga častite?’
Avrelijan je odgovoril: ‘Odkrižajte se te nesmiselnosti in častite naše bogove: ti vam lahko dajo častno in uspešno življenje; lahko naredijo vaše ime veliko, tako da boste pri vseh visoko cenjeni.’
Patrokl je dejal: ‘Ne poznam drugega Boga kot tistega enega, ki je ustvaril nebo in zemljo ter morje in vse, kar je v njih; On je ustvaril vidno in nevidno.’
Avrelijan je dejal: ‘Dokažite no, da je resnica to, kar pravite.’
Na kar je Patrokl odgovoril: ‘To, o čemer govorim, je resnično in verodostojno. Vendar vem tudi, da laž sovraži resnico.’
Avrelijan je dejal: ‘Izročil vas bom ognju, dokler ne boste darovali našim bogovom.’
Patrokl je dejal: ‘Sam sebe bom ponudil kot živo hvalno daritev Bogu, ki me je izbral, da zaradi Njegovega imena pretrpim mučeniško smrt.’
Nato je Avrelijan, ogorčen nad vsem, kar je bilo povezano z zakoni kristjanov, dejal: ‘Uklenite njegove noge v okove in njegove roke v žareče vroče verige, bičajte njegov hrbet in ga nato zaprite v samico, dokler ne odločim, na kakšen način ga želim pokončati.’ Nato so svetega, od Boga izbranega moža uklenili v okove in izročili Eligiju, podložniku, ki je bil naključno zraven; ta ga je moral tri dni varovati. Te tri dni je Patrokl preživel v molitvi; dejal je: ‘Gospod, usmili se svojega služabnika in mi podari tolažbo, kakor si rekel (Psalm 119,76). In nato še: ‘Veselil se bom in radoval tvoje dobrote, ker si milostno pogledal na mojo nesrečo’ (Psalm 31,8).
Drugo zaslišanje in obsodba
Patrokl je dejal: ‘Le Gospod bo rešil duše svojih služabnikov in tisti, ki zaupajo Vanj, ne bodo osramočeni. Medtem vam lahko odstopim nekaj svojega bogastva; kajti vi ste revni, jaz pa sem bogat.’
Avrelijan je dejal: ‘Kako me lahko imenujete revnega; saj sem vendar pravljično bogat?’
Patrokl je odgovoril: ‘Govorite o zemeljskem bogastvu. Vendar ste revni v veri v našega Gospoda Jezusa Kristusa; Njemu ne privoščite niti za palec prostora v svoji notranjosti. Zato vas bo, prav tako kot vašega očeta hudiča, pahnil v propad.’
Avrelijan je dejal: ‘Torej me obsuvate s sramoto. Potem tudi jaz nimam več usmiljenja z vami.’
Patrokl je dejal: ‘Usmiljenje prejmem od svojega Boga; Njemu služim že od svoje najzgodnejše mladosti. Vendar to vašo lažno in vraževerno čast zavračamo, prav tako kot vašo popolnoma nesrečno sijajnost, od katere prej ali slej ne bo ostalo nič. Toda gorje vam, ko boste pristali na mestu, kjer tudi hudič prestaja svoje mučenje: takrat boste videli, kakšna bolečina vas čaka na veke.’
Avrelijan je dejal: ‘Kaj takšnega še nikoli nisem slišal ali doživel. Vendar je toliko jasno, da vsa vaša mučenja počivajo v mojih rokah, prav tako kot vaše telo in kri.’
Patrokl je dejal: ‘Imate sicer moč mučiti moje telo, vendar moje duše ne boste mogli raztrgati, kajti ta je v rokah Boga samega, ki mi jo je vdahnil. Naš Gospod je namreč sam dejal: ‘Ne bojte se tistih, ki lahko umorijo telo, in nič več kot to. Rajši se bojte tistega, ki lahko po umoru telesa tudi dušo pahne v propad” (Mt 10,28).
Avrelijan je dejal: ‘Kdor ima moč: to so naši bogovi, ki oznanjajo resnico in ki so vas do sedaj pustili pri življenju.’
Patrokl je dejal: ‘Kdo so ti vaši bogovi?’
Avrelijan je dejal: ‘Apolon je najboljši in resnični bog; in Jupiter je najvišji bog; in Diana je mati vseh bogov, ki ljudem oznanjajo resnico.’
Patrokl je dejal: ‘Apolon, ki ga imenujete bog, je bil po besedah naših prednikov nekoč pastir čred kralja Admeta; in Jupiter, ki ga častite kot čistega, je umrl zaradi bolezni v spodnjem delu telesa. Poleg tega vem tudi, da je bil slab, popolnoma ničvreden, prešuštniški, razvratni in roparski človek: pomočnik pri vseh vrstah sramotnih dejanj, ki je sejal razdor med svojimi sosedi in iskal prepire s svojimi bližnjimi, izkoriščevalec revnih. Kjer je bil on, je bil takoj umor in smrt. Zato je umrl tako sramotne smrti. In Diana, ki jo imenujete mati vseh bogov? Saj vsi vedo, da je ona opoldanski demon? Ah, kakšna nevera pri ljudeh, ki častijo to, kar je lažno, in se zaman v čaščenju priklanjajo pred nečim, česar ne poznajo. Tako piše tudi: ‘Kakor ti maliki sami, morajo postati vsi tisti, ki jih izdelujejo, in tisti, ki zaupajo vanje” (Psalm 115,8).
Avrelijan je dejal: ‘Resnično potrebujem vso potrpežljivost tega sveta, da še naprej poslušam vaše besede. Če ne boste častili Apolona, Jupitra in matere vseh bogov, vam bom še danes pod hudimi mučenji izrekel smrtno kazen.’
Patrokl je dejal: ‘In takrat boste videti natanko tako kot tak ogaben ulični ropar, ki ima po umoru sicer truplo, vendar samemu življenju ni kos.’
Ko je blaženi Patrokl to dejal, je Avrelijan pobesnel od jeze in dejal: ‘Patrokl je strašen zločinec, ki nas je vrgel iz ravnotežja in naše bogove naredil smešne. Z mečem bo usmrčen, tako da bo njegovim velikim ustom za vedno odvzeta beseda. Peljite ga na z vodo bogato mesto in mu tam odsekajte glavo ter poskrbite, da njegovo truplo ne bo ostalo na suhem.’
Smelt in pokop ter njegova spominska kapela
Zdaj so blaženega moža izročili rabljem in ga odpeljali na breg reke Sene. Tam je Patrokl izrekel molitev: ‘Gospod Jezus Kristus, ne dovoli, da bo moje telo počivalo na tem z vodo bogatem mestu. Naj Tvoje ime zmaguje, da Te bodo vsi narodi hvalili. Nikoli ne dovoli, da bi rekli: ‘Kje je zdaj vaš bog?’ Gospod, usliši mojo molitev, natanko tako kot si takrat uslišal Mojzesa in Arona ter celotno ljudstvo, ko si odprl morje in jih po suhem prepeljal na drugo stran. Dovoli mi torej prečkati to reko, kakor je zapisano: ‘Reši me iz blata in ne dovoli, da se v njem potopim.’ Reši me mojih napadalcev. Po Patroklovi molitvi so bile oči njegovih stražarjev udarjene s slepoto. Stopil je v vodni tok in na drugi strani znova stopil na kopno. In čeprav se je reka prelila čez bregove, se njegova kolena niso niti zmočila. Ko se je vzpel na kopno, se je odpravil na suho mesto, ki se imenuje Gora malikov, in dejal: ‘Gospod varuje duše vseh svojih in rešil jih bo iz rok grešnikov.’
Zdaj so se tisti, ki so ga po ukazu cesarja morali varovati, ustrašili in dejali: ‘Kako velik je pravzaprav njegov Bog? Saj ga je vendar rešil!’
Drugi pa so dejali: ‘Kje pa, samo nekaj si se domišljal.’
Tako so stali med seboj in se s šepetanjem prepirali. Ko so bili s tem zaposleni, je prišla poganska ženska, intrigantka, stopila k njim in dejala: ‘Tega krščanskega človeka, ki ga iščete, sem videla na drugi strani reke na gori: leži iztegnjen na tleh in časti svojega Boga.’ Ko so ga tam res opazili, so stekli tako hitro, kot so jih nesle noge, proti njemu, da bi prelili nedolžno in pravično kri. Ko so ga nato našli, je tisti, ki je vodil izvajanje kazni, stopil naprej in mu spregovoril: ‘To, da ste nam pobegnili, kaže na to, da ste resnično krivi. Zdaj ste znova v naših rokah in poskrbeli bomo, da nam ne boste znova pobegnili, dokler ne boste mrtvi ali seveda darovali našim bogovom.’
Patrokl je odgovoril: ‘Ne častim nečistih demonov, temveč le enega resničnega Boga.’
Rablji so dejali: ‘In ta vaš Bog: ali je rojen ali ustvarjen?’
Patrokl je odgovoril: ‘Tukaj je znova ta nagnjenost k vraževerju! Kdo lahko kaj pove o Bogu? Vse, kar obstaja, v nebesih ali na zemlji, vse je ustvaril On. Kasneje je poslal svojega Sina Jezusa Kristusa. Ta je za nas prelil svojo kri, da bi nas rešil pred propadom. Pokopan je bil, vendar je po treh dneh vstal od mrtvih; v slavi se je povzpel v nebesa. Od tam je poslal Svetega Duha: ta je napolnil celotno zemljo; vanj moramo verjeti. Kajti o tistem zboru (bogov), na katerega se v svojem nečistem zmotnem verovanju opiraš in v katerega slepo ljubezen verjameš, vem, da so demoni. Vendar bodo ti kmalu na vse mogoče načine razpršeni. Tako namreč pravi prerok: ‘Ko bo tisti dan prišel ogenj sodbe: gorje varljivim demonom in vsemu, kar ustvarjajo.’ Tako piše namreč: ‘Kdor daruje demonom, bo z njimi pahnjen v večni ogenj.”
Ko je Patrokl tako govoril, je Eligij pobesnel in dejal: ‘Naše bogove je naredil smešne: uklenite njegove noge v okove in položite verige okoli njegovih rok ter ga usmrtite z mečem.’
Patrokl je pokleknil na eno koleno. Rabelj ga je nato položil na tla v iztegnjen položaj za obglavljenje. V trenutku, ko je bil zadet, je dejal: ‘V Tvoje roke izročam svojega duha in svojo dušo. Vem, da to bolečino prestajam zaradi Tebe.’
Tako je bil z mečem preboden in obglavljen. Njegovo glavo, ki je bila polna krvi, so odvrgli. Ko so se po mučeniški smrti vrnili k cesarju, so njegovo telo pustili kar tako brez nadzora. Obglavljen je bil na 12. dan kalend februarja (= 21. januarja) na šesti dan tedna (= petek), torej na dan počitka.
Vendar sta dva stara moža, ki sta od njega vedno prejemala miloščino, slišala za to. V strahu in trepetu sta spravila njegovo truplo in ga varovala do večera. Ponoči je nadškof mesta, Evzebij, v družbi svojega diakona Liberija, prispel z lanenimi krpami; vanje so zavili telo in ga pokopali ob izjemno skromni svetlobi zaradi nevarnosti poganov. Preostanek noči so z obema starima možema držali bdenje in dejali: ‘Kako dragocena je v Tvojih očeh, Gospod, smrt Tvojih svetih.’ In Gospod sam je dejal: ‘Blagor tistim, ki so preganjani zaradi pravičnosti, kajti njihovo je nebeško kraljestvo’ (Mt 5,10). In David je dejal: ‘Veselite se v Gospodu in radujte se, pravični.’ In znova: ‘Pravični se bo veselil nad Gospodom in zaupal Vanj’ (Ps 64,11).
Nekaj časa za tem se je preganjanje Cerkve končalo. Evzebij, ki ga je pokopal, je z razpoložljivimi sredstvi zgradil kapelico nad njegovim telesom. In ko je čutil, da se bliža njegov konec, je izrazil željo, da bi bil pokopan poleg mesta, kjer je bila prelita kri svetega mučenca, ki je trpel zaradi Kristusa, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje na veke vekov. Amen.«
(Joseph Jansen in drugi, Sveti Patrokl. Spominska knjiga ob tisočletnici prenosa relikvij v Soest 5. julija 1964.)
3. julija 960 je škof Bruno Veliki iz Kölna († 965; god 11. oktobra) Patroklove relikvije prenesel v svoje škofovsko mesto; 9. decembra 964 so prispele v Soest. Vse do današnjega dne se hranijo in častijo v stolni cerkvi St.-Patrokli-Dom iz 13. stoletja z njenim močnim kvadratnim romanskim stolpom.
Od takrat naprej je Patrokl zavetnik mesta in njegova podoba se pojavlja na srednjeveških mestnih pečatih. Upodablja se kot rimski vojak ali oklepni vitez s cesarskim ščitom in mečem; poleg njega je riba s biseri v ustih.
NL
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 15