blažena Laura Karmen Vicuňa iz Junína de los Andes – devica

Laura se je rodila 5. aprila 1891 v Santiagu de Cile (Čile) mami Mercedes del Pino in očetu Jose Domingo Vicuňa, ki je bil vojaški uradnik. Ko je v Čilu izbruhnila civilna vojna je družina zbežala na jug, v kraj oddaljen 500 km od Santiaga. Tu se je leta 1893 rodila Laurina sestrica Julija Amanda. Njun oče pa je dva meseca po Julijinem rojstvu umrl. V stiski za preživetje se je mama Mercedes odločila za odhod v sosednjo Argentino, v Junin de los Andes. Leta 1899 so prispele na posestvo bogatega rejca konj Manuela Mora in se tam ustalile. Mercedes se ga je oklenila, čeprav ni bil nič kaj prida človek. Že naslednje leto je mama poslala svoji dve hčerki v Zavod sester Hčera Marije Pomočnice v Juninu. V zavodu je Laura odkrila Ljubezen in spoznala, da je Ljubezen Bog ter da je Bog v njej in v vseh njenih tovarišicah. Odločila se je, da bo to Ljubezen živela. Stara deset let je prejela prvo obhajilo in kmalu zatem postala članica Družbe Marijinih hčera. Vedno bolj se je zavedala, da si z življenjem na posestvu Manuela Mora njena mama ni pridobila zaščitnika, temveč tirana. Manuel Moro je želel imeti Lauro, nadlegoval jo je, a Laura ga je odločno zavrnila. V noči, ko se mu je Laura ponovno uprla tudi pred njegovimi prijatelji in zbežala, je Manuel Mora v srdu do krvi pretepel njeno mamo. V zavodu se je Laura odločila za popolno ljubezen: 13. aprila 1902, stara komaj 11 let, je v preprosti cerkvici zavoda darovala Bogu spravno daritev njenega življenja za mamo. Ko je nenadoma zbolela, je Laura vedela, da se je njeno darovanje pričelo. Ko je čutila, da se bliža njen konec, je k sebi poklicala mamo in ji povedala, da je za smrt prosila Jezusa, da bi z darovanjem svojega življenja ona dosegla milost spreobrnitve. Laura je umrla 22. januarja 1904, ko še ni dopolnila 13 let. Naslednji dan je njena mama Mercedes pristopila k spovedi in sprejela sv. obhajilo ter se srečala z Bogom. Zbežala je s posestva in začela novo življenje.

Bl. Laura Vicuňa velja za salezijansko svetniško kandidatko. Leta 1988 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo in jo postavi za vzor vsej mladini.
Po bl. Lauri se imenuje tudi otroški vrtec v Murski Soboti, ki ga vodijo sestre Hčere Marije Pomočnice.

 

Molitev mladih k blaženi Lauri Vicuňa

Blažena Laura Vicuňa,
Cerkev te je postavila kot vzor odraščajočega dekleta,
ki je pogumno pričevala za Kristusa.
Obračamo se nate, ki si bila odprta Sv. Duhu
in si se hranila s sv. evharistijo,
da nam nakloniš milost, za katero te zaupno prosimo…
Daj nam pristne vere, pogumne čistosti,
zvestobe vsakodnevnim dolžnostim ter
moči za premagovanje sebičnih nagnjenj in slabosti.
Stori, da bo tudi naše življenje popolnoma odprto božji navzočnosti,
zaupanju v Marijo ter močni in velikodušni ljubezni do drugih.
Amen.

Vir

Bl. Laura Vicuña (izg. vikunja) (1891-1904) iz Santiaga (Čile) je bila po očetovi smrti in preselitvi družine v Argentino gojenka sester hčera Marije Pomočnice. Goreče si je prizadevala za svetost po zgledu Dominika Savia in svoje življenje darovala Bogu za spreobrnjenje svoje matere. Janez Pavel II. jo je ob 100-letnici don Boskove smrti (1988) razglasil za blaženo v rojstnem kraju sv. Janeza Boska, ki je bil poimenovan Grič mladinskih blagrov, njen god pa obhajamo 22. januarja.

Laura Karmen Vicuña se je rodila v Santiagu (Čile) 5. aprila 1891 očetu Jožefu Dominiku, državnemu uradniku, in materi Mercedes Pino. Vicuña, ki so bili čilska aristokratska družina, so zaradi revolucionarnih neredov morali v izgnanstvo. Zatekli so se v mesto Temuco, kjer se je zakoncema rodila še druga hčerka. Živeli so zelo skromno in kmalu je oče zaradi neprestanih naporov zbolel in umrl. Mati Mercedes je bila zato prisiljena zapustiti tudi to skromno zatočišče in je s hčerkama odšla v sosednjo Argentino. Ustavile so se v bližini kraja Junin de los Andes.

Mercedes je spoznala Manuela Mora, nasilnega vzrejevalca konj in je sprejela ponudbo, da gre živeti in delati na njegovo posestvo. V tistem okolju je bilo zelo pogosto neurejeno zakonsko življenje in v takšni situaciji se je sedaj znašla tudi Mercedes. Leta 1900 je bila Laura skupaj s svojo sestrico sprejeta v šolo sester hčera Marije Pomočnice (HMP), kjer sta tudi stanovali. Bila je zelo bistra. Dobro je razumela okoliščine, ki so jo obdajale. Izkazala se je kot odlična učenka, prizadevna za molitev, pozorna na vse, kar so sestre priporočale, velikodušna do sovrstnic, vedno vesela in pripravljena na vsako žrtev.

Leta 1901 je smela pristopiti k prvemu svetu obhajilu. Z veliko gorečnostjo si je vzela za zgled svetniškega vrstnika iz don Boskovega oratorija, sv. Dominika Savia. Kar je on sklenil ob tej priložnosti, jo je globoko prevzelo in si je vzela za svoje. Postala je tudi članica Marijine družbe. Ko je sestra katehistinja pri verouku razlagala zakrament sv. zakona je razumela, da njena mati živi grešno. To jo je tako prizadelo, da se je ob tem spoznanju onesvestila. Razumela je tudi, zakaj ji je v počitnicah mama naročala, da mora moliti na skrivaj in zakaj ni prejemala zakramentov. Od tega trenutka je Laura še pomnožila molitev in žrtve za mamino spreobrnjenje. V počitnicah 1902 je Manuel zalezoval tudi njo, čemur se je z vso močjo uprla, kar je nasilnega divjaka zelo razjezilo. V sestrski zavod se je vrnila kot učenka-pomočnica, saj Manuel ni hotel več plačevati šolnine in tako je z delom prispevala za svoje vzdrževanje. Prijazna navzočnost njenih vzgojiteljic je v Lauri vzbudila željo, da bi postala tudi sama ena izmed njih. Zaprosila je za sprejem v družbo HMP, vendar zaradi materine situacije v tistem času njena želja ni bila uresničljiva. Z veliko bolečino je sprejela dejstvo. Od spovednika si je izprosila dovoljenje, da je Bogu darovala svoje življenje za mamino spreobrnjenje. Radovoljno je sprejemala trpljenje. Bogu se je izročila z zasebno izpovedjo zaobljub evangeljskih svetov.

Odpoved in bolezen je težko prizadela njeno krhko telo. Mora tudi to ni odvrnilo, da je ne bi zalezoval in ker ga je zavrnila, jo je grobo pretepel. Zadnjo noč pred smrtjo je svoj sklep zaupala mami: »Mama, ali pred smrtjo ne bom doživela veselja ob tvojem kesanju?« Uboga žena je končno razumela vso hčerino ljubezen: »Laura, prisegam ti, da bom storila, kar od mene želiš!« V sreči te zmage je umrla zvečer, 22. januarja 1904. Njeni posmrtni ostanki sedaj počivajo v kapeli HMP v Bahìa Blanca (Argentina). Ob stoletnici don Boskove smrti, 3. septembra 1988, jo je papež Janez Pavel II., ob navzočnosti množice mladih, v vasici Becchi blizu Turina v Piemontu, razglasil za blaženo. Mladim jo je predstavil kot vzor evangeljske doslednosti, ki je bila v službi odrešenja sposobna podariti življenje.
Vir

V pokrajini Junín [hunín] de los Andes (v Argentini), blažena Laura Vicuňa [vikúnja], devica, ki je bila rojena v mestu Santiago v Čilu. Podarila se je Bogu v trinajstem letu starosti, za spreobrnjenje matere, kot učenka v Inštitutu Marije Pomočnice.
Vir

Kljub temu, da Lauri v kratkem zemeljskem življenju ni bilo z ničimer prizaneseno, je bila vedno nasmejana in dobrega, odprtega srca za vse. Potem ko se je njena mati po moževi smrti zatekla v Argentino, se je tam naselila na posestvu bogatega, a razuzdanega rejca konj, Emanuela Mora, in z njim živela. Hčerki je dala v salezijanski zavod in šolo, kjer si je Laura ob zgledu sester zaželela tudi sama postati članica njihove družine, a zaradi neurejenih domačih razmer to ni bilo mogoče. Laura je zato naredila zaobljubo in darovala svoje življenje v zameno za materino spreobrnitev. Bog jo je uslišal, saj je zelo hitro zbolela in opešala ter pri komaj trinajstih letih umrla. Njena žrtev ni bila zaman, saj ji je mati na večer pred smrtjo obljubila, da bo storila vse, kar od nje pričakuje.
Ime: Imela je dve imeni: Laura Karmen. Ime Laura izhaja iz latinskega imena laurentius, ki ima dve razlagi: »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu« oz. iz besede laurus »lovor, lovorova vejica«. Latinska beseda carmen pa pomeni »pesem«.
Rodila se je 5. aprila 1891 v Santiagu v Čilu, umrla pa 22. januarja 1904 v Huninu (Junín de los Andes, Neuquén) v Argentini.
Družina: Rodila se je v premožni družini, njen oče Jožef Dominik je bil vojaški uradnik, mama pa Mercedes del Pino. Imela je še mlajšo sestrico Julijo Amando. Oče ji je umrl, ko je imela dve leti.
Preizkušnje: Beg od doma, očetova smrt, revščina, materino neurejeno življenje, nasilje in zalezovanje gospodarja Emanuela Mora.
Skupnost: Hčere Marije Pomočnice so »ženska« veja don Boskovih salezijancev. Ustanovil jih je skupaj s sv. Marijo Mazzarello za vzgojo deklic.
Zavetnica: žrtev zlorab in incesta, tistih, ki so v mladosti izgubili starše; Argentine in mučencev.
Kreposti: Laura je bila zelo bistra deklica, odlična učenka v Zavodu HMP, prizadevna za molitev, saj se je zelo rada pogovarjala z Jezusom. Vestno je izpolnjevala naročila sester, bila velikodušna do sovrstnic in pripravljena na vsako žrtev.
Zaobljuba: Lauri je spovednik dovolil, da je zasebno naredila obljubo pokorščine, uboštva in čistosti, kasneje pa si je izprosila tudi dovoljenje, da je Bogu darovala svoje življenje za materino spreobrnjenje.
Upodobitve: Pravzaprav ni nobene njene fotografije, razen ene, na kateri je slikana skupaj s svojimi sošolkami. Po tej in po opisu njene sestre Julije jo slikajo kot veselo mlado dekle z dolgimi in bujnimi črnimi lasmi ter svetinjico okoli vratu.
Beatifikacija: Njene junaške kreposti je papež Janez Pavel II. priznal 5. junija 1986, za blaženo pa jo je razglasil 3. septembra 1988.
Grob: Pokopana je v kapeli hčera Marije Pomočnice v Bahia Blanca v Argentini.
Atributi: dolgi, bujni črni lasje in svetinjica okoli vratu.
Goduje: 22. januarja.
Misel: »Mama, umiram. Sama sem prosila Jezusa, ko sem mu darovala svoje življenje, da bi dosegla tvojo vrnitev k Bogu.«
Vir

Laura del Carmen Vicuña, to je bilo njeno polno ime, se je rodila v čilski prestolnici Santiago 5. aprila 1891 kot prvorojenka Joséja Dominga in Mercedes Pino. Mesto so pretresale politične in vojaške napetosti, zaradi katerih je bilo treba na njen krst čakati skoraj dva meseca; opravljen je bil 24. maja istega leta. Med Laurinimi predniki je bilo več uglednih osebnosti, zato se je takratna revolucija kruto znesla tudi nad njeno družino. Oče je bil prisiljen v izgnanstvo in se je moral preseliti na jug, na mejo z Argentino v Andih. Celotna družina se je zato preselila v Temuco. Po očetovi smrti leta 1893 se je družina nenadoma znašla v žalostnem in negotovem položaju. Nekaj mesecev pozneje, naslednje leto, se je rodila še druga hči, Julija Amanda. Mati je ostala sama z dvema deklicama ter se morala spopadati z lakoto in obupom.
Leta 1899 se je preostanek družine preselil v bližnjo argentinsko regijo Neuquén. Mati je tam našla delo na posestvu Manuela More, enega izmed številnih kolonizatorjev, ki so začeli izkoriščati neobdelano zemljo Patagonije. Zaradi pritiskov delodajalca je postala njegova zunajzakonska partnerica, kar je žal negativno vplivalo na vzgojo obeh deklic. Laura se je kljub mladosti zavedala negotovega in z verskega vidika neurejenega položaja svoje matere, ki zaradi takšnega življenja ni mogla prejemati zakramentov.
Kljub temu mati hčera ni nikoli zapustila in ju je v okviru svojih zmožnosti skušala vzgajati tudi versko. Da bi jima zagotovila ustrezno in neprekinjeno izobraževanje, ju je januarja 1900 zaupala majhnemu misijonskemu internatu Hčera Marije Pomočnice v Junínu de los Andes, na meji s Čilom, Laurino rojstno deželo.
Ko je mati predala Lauro predstojnici, je o njej dejala: »Nikoli mi ni povzročala preglavic. Že od otroštva je bila vedno ubogljiva in vdana.«
Čeprav je bila Laura nenadoma vržena v novo okolje, se je takoj počutila domače. Njena duša je bila hitro prevzeta z evangeljskimi resnicami, ki jih je prejemala pri verouku, in še jasneje se je začela zavedati, kako neurejeno je materino življenje z vidika vere. 2. junija 1901 je prejela prvo obhajilo. Tistega dne je bila njena bolečina še globlja, saj je videla, da se mati ne približa zakramentom. Zato je goreče molila za miren konec te zveze. Njena želja se žal ni izpolnila, vendar je bila ta izkušnja odločilna za velik preobrat v njenem življenju, ki so ga takrat opisali: »Od tistega dne smo pri njej opazili napredek, ki je bil resničen in trden.«
Na dan prvega obhajila je zapisala nekaj sklepov, zelo podobnih tistim, ki jih je zapisal svetniški učenec don Boska, Dominik Savio:
»O moj Bog, želim te ljubiti in ti služiti vse življenje; zato ti podarjam svojo dušo, svoje srce, vse svoje bitje. Raje hočem umreti, kot da bi te razžalila z grehom; zato se nameravam odpovedovati vsemu, kar bi me oddaljilo od tebe. Obljubljam, da bom storila vse, kar znam in zmorem, da boš spoznan in ljubljen ter da zadoščam za žalitve, ki ti jih vsak dan prizadenejo ljudje, zlasti člani moje družine. Moj Bog, daj mi življenje, polno ljubezni, odpovedovanja in žrtvovanja.«
S temi sklepi se je Laura popolnoma predala Gospodu, da bi dosegla spreobrnjenje svoje matere. Hčere Marije Pomočnice so hitro spoznale, da imajo pred seboj izjemno deklico.
Že od prvega leta bivanja v internatu se je odlikovala po prizadevnem učenju in po globini svojega notranjega življenja. 8. decembra 1900 se je vključila v Pobožno družbo Hčera Marijinih.
V drugem letu je predstojnica sestri Vicuña poslala na počitnice, vendar je bil za Lauro stik z materinim partnerjem boleč in pretresljiv. Trpela je v najgloblji notranjosti, čeprav je to prišlo na dan le v trenutkih največje grenkobe. Ena takih priložnosti je bila, ko mati ni sodelovala pri ljudskih misijonskih nagovorih v Junínu de los Andes. Naslednje leto sta sestri med počitnicami znova obiskali mater v Quilquihuéju. Mora je pokazal pretirano zanimanje za Lauro, kar je ta takoj opazila in se opasala kot z železnim oklepom, da bi se uprla njegovim zlim namenom. Mora se je odzval kruto in se maščeval tako, da ni več hotel plačevati šolnine. Ravnateljica je deklici iz usmiljenja in razumevanja vseeno sprejela nazaj.
29. marca 1902 sta sestri prejeli zakrament svete birme. Prisotna je bila tudi mati, ki pa se še naprej ni udeleževala zakramentov. Ob tej priložnosti je Laura zaprosila za sprejem med postulantke Hčera Marije Pomočnice, vendar je zaradi družinskih razmer prejela negativen odgovor. Morala se je sprijazniti, a od svojega namena ni odstopila.
Naslednji mesec je zasebno izrekla zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter se tako posvetila Jezusu in mu darovala svoje življenje. Proti koncu leta se je pri njej začelo kazati rahlo telesno pešanje.
Celotno naslednje leto je preživela v internatu, in septembra 1903 se zaradi šibkega zdravja ni mogla udeležiti niti duhovnih vaj. Poskusila je s spremembo podnebja in se vrnila k materi, vendar ji to ni pomagalo. Nato se je vrnila v Junín, tja pa se je preselila tudi mati, ki pa je stanovala zasebno.
Januarja 1904 je Mora prišel na obisk z namenom, da prenoči v isti hiši. »Če on ostane tukaj, grem jaz v internat k redovnicam,« je ogorčeno rekla Laura, in tako je morala tudi storiti, čeprav povsem izčrpana od bolezni. Mora jo je zasledoval, jo dohitel in jo silovito pretepel ter pustil hudo pretreseno. Ko je prispela v internat, se je spovedala pri svojem duhovnem voditelju in znova darovala svoje življenje za spreobrnjenje matere.
22. januarja je prejela sveto popotnico. Tistega večera je dala poklicati mater, da bi ji zaupala svoje veliko hrepenenje:
»Mami, jaz umiram! Sama sem to prosila Jezusa. Že skoraj dve leti je, odkar sem mu darovala življenje zate, da bi dosegla milost tvoje vrnitve k veri. Mami, ali pred smrtjo ne bom imela te radosti, da te vidim kesati se?«
Mati ji je takrat obljubila, da bo popolnoma spremenila svoje življenje. Laura je nato mirno izdihnila, ko je izrekla svoje zadnje besede:
»Hvala, Jezus! Hvala, Marija! Zdaj umiram srečna!«
Ob njenem pogrebu je mati znova pristopila k zakramentoma sprave in evharistije.
Laurin grob se nahaja v kapeli šole Marije Pomočnice v Bahía Blanci v Argentini, kjer je cilj romanj, zlasti za prebivalce Čila in Argentine.
Čeprav je bila čaščena že od svoje smrti, se je postopek za njeno kanonizacijo začel šele 19. septembra 1955. To je pripeljalo do priznanja njenih heroičnih kreposti in podelitve naziva častitljiva 5. junija 1986.
Po uradnem priznanju čudeža na njeno priprošnjo jo je papež Janez Pavel II. 3. septembra 1988 razglasil za blaženo na Colle Don Bosco pri Castelnuovu Don Boscu. Novi Rimski martirologij jo časti na dan njene smrti, ko je določen tudi njen liturgični god za salezijansko družino.
IT

Laura Vicuña je bila hči ene najuglednejših družin v Čilu; bila je v sorodu s prvim nadškofom Santiaga, Emanuelom Vicuño. Med državljansko vojno so starši z Lauro morali pobegniti na planoto v Andih. Leta 1893 je nepričakovano umrl oče. Kmalu zatem se je rodila Laurina sestra. Mati se je z obema hčerkama odpravila v Argentino in našla zavetišče pri kmetu Manuelu Mori, s katerim je nato živela v neporočeni skupnosti. Januarja 1900 je svoji hčerki zaupala don Boskovim sestram, ki so imele postojanko v mestu Junín de los Andes. Ko je materin partner poskušal zapeljati tudi Lauro, je ostala močna, vendar jo je ta tepel in zlorabljal.
Laura je zaprosila za sprejem v redovni noviciat, vendar je bila še premlada. Leta 1902 je Laura Bogu ponudila svoje življenje za spreobrnjenje svoje matere; nekaj mesecev kasneje je dejansko zbolela in dobro leto dni zatem umrla.
Kanonizacija: Lauro Vicuña je 3. septembra 1988 papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo v Becchiju pri Torinu, rojstnem kraju Janeza (Dona) Boska.
DE

Blažena Laura Vicuña, znana tudi kot Laura del Carmen Vicuña Pino, se je rodila 5. aprila 1891 v Santiagu v Čilu. Bila je hči Joseja Dominga Vicuñe in Mercedes Pino. Laurin oče je bil vojak, ki je tragično izgubil življenje ob izbruhu državljanske vojne v Čilu. Da bi zaščitila sebe in svojo dojenčico, se je Laurina mati Mercedes preselila v Las Lajas v Argentini, medtem ko se je njen mož boril v vojni.
V Las Lajasu je Laura odraščala pod skrbjo svoje matere, ki je kot samohranilka prestala veliko stisk. Mercedes je sčasoma postala zunajzakonska žena Manuela More, ki je finančno podpiral Laurino izobraževanje, ki so ga vodile salezijanke. Tam je našla veliko sreče in bila znana po svoji ustrežljivosti.
V času bivanja v internatu se je Laurina vera v Boga še poglobila. 2. junija 1901 je prejela prvo sveto obhajilo, ki ga je opisala kot odločilen trenutek svojega življenja. V svoj dnevnik je zapisala: »O moj Bog, želim te ljubiti in ti služiti vse svoje življenje. Podarjam ti svojo dušo, svoje srce, vso sebe.« Pri desetih letih je izrazila željo, da bi se pridružila salezijankam, vendar ji je škof svetoval, naj počaka.
Med božičnimi počitnicami doma se je Laura soočila z nezaželenimi približevanji Manuela More. Kljub svoji mladosti se mu je pogumno uprla in morala celo pobegniti iz hiše, da bi se izognila njegovim napadom. Ker je želela zaščititi svojo mater pred življenjem, ki ga je živela, je Laura goreče molila k Bogu in mu ponudila svoje življenje, če bi lahko obe pobegnili iz te situacije. Še enkrat je prosila svojega spovednika za dovoljenje, da se pridruži salezijankam. Ko je prepoznal njeno pravo poklicanost, ji je dovoljenje podelil. 8. decembra 1901 se je Laura pridružila Družbi Marijinih otrok.
Tragično je Laura konec leta 1903 hudo zbolela in se vrnila k materi. Njuno življenje je dobilo krut zasuk 14. januarja 1904, ko je Manuel Mora v pijanem besu napadel tako mater kot hčer. Laura je poskušala pobegniti iz hiše, vendar jo je ujel in brutalno pretepel, tako da je izgubila zavest. Čeprav je kasneje prišla k sebi, se je njeno zdravje hitro slabšalo. Zaradi bolezni in zlorabe je umrla 22. januarja 1904 v Junínu de los Andes, Neuquén, Argentina.
Globoka žrtev in neomajna vera, ki ju je pokazala blažena Laura Vicuña, sta ganili vse, ki so slišali njeno zgodbo. Ko je Mercedes izvedela, da je njena hči darovala svoje življenje zanjo, se je odločila zapustiti Manuela Moro in se vrniti k Cerkvi.
Blažena Laura Vicuña s svojim zglednim življenjem, daritvijo Bogu in zvestim pričevanjem o pomenu obrambe čistosti še naprej navdihuje mnoge. Zaradi njenih junaških kreposti jo je papež Janez Pavel II. 5. junija 1986 razglasil za častitljivo. 3. septembra 1988 jo je nato tudi beatificiral, saj je izjemno utelešala krščansko krepost in pogum v preizkušnjah. Njen god obhajamo 22. januarja.
EN

Blažena Laura del Carmen Vicuña se je rodila 5. aprila 1891 v Santiagu v Čilu in bila krščena 24. maja. Bila je najstarejša hči Joséja Dominga Vicuñe in Mercedes Pino. Njen oče je bil vojak iz ugledne čilske družine, iz katere je izhajal tudi prvi santiaški nadškof Manuel Vicuña. Tri mesece pred Laurinim rojstvom je v Čilu prišlo do poskusa revolucije in izbruha državljanske vojne. Za privržence poražene konservativne stranke se je začelo obdobje bojev in strahu. Družina je pobegnila pred revolucionarnimi silami v Temuco na jugu Čila. Tam se je leta 1893 rodila Laurina sestra Julia Amanda, a nekaj dni pozneje je oče umrl zaradi nenadne kapi, izčrpan telesno in duševno. To je bilo tik pred Laurinim tretjim rojstnim dnem.
Ker mati ni imela sredstev za preživetje, je z otrokoma pobegnila v provinco Neuquén v Argentini, kjer je iskala delo kot kuharica ali čistilka. Najprej je odšla v Las Lajas, a tam ni našla zaposlitve. Nekega dne je delo iskala na posestvu Quilquihue, veliki haciendi v lasti bogatega veleposestnika Manuela More. Da bi preživela, se je gospa Mercedes pustila prepričati z njegovimi obljubami o pomoči in zaščiti ter postala njegova ljubica. V zameno je Mora plačal šolanje Laure in njene sestre pri Don Boskovih sestrah, Hčerah Marije Pomočnice (FMA). Kongregacijo sta leta 1872 v Italiji ustanovila sv. Janez Bosko in Marija Mazzarello, leta 1877 pa je postala prva ženska misijonska skupina, ki je odšla v Južno Ameriko.
Sestri Vicuña sta začeli obiskovati šolo v Junínu de los Andes 21. januarja 1900, nekaj mesecev po njenem odprtju. Bivali sta v internatu, kjer je bila Laura zelo srečna in pripravljena pomagati. Bila je voditeljica pri športu, pomagala je mlajšim otrokom pri vsakodnevnih nalogah in pogosto pomirjala spore med njimi. Prvo sveto obhajilo je prejela 2. junija 1901, mati pa je ob tej priložnosti prišla na šolo. Vendar je Laura z žalostjo ugotovila, da mati ne more prejeti obhajila, ker je živela v nasprotju z naukom Cerkve. Od takrat je goreče molila, da bi se mati vrnila k Bogu in našla notranji mir, čeprav o tem nikoli nista govorili. 8. decembra 1901 se je Laura pridružila Bratovščini Marijinih otrok.
Ko je bila Laura stara 11 let in je vstopala v puberteto, je bila leta 1902 doma na poletnih počitnicah. Materin ljubimec je bil pogosto pijan in je večkrat poskušal nasilno nadlegovati Lauro. Po nekaterih pričevanjih se je branila s pomočjo železnega pasu čistosti. Mora je nato zavrnil plačevanje njenega šolanja, zato sta Laura in njena sestra začeli delati, da bi si sami plačali šolo. Ko so sestre izvedele za dogajanje, so ponudile, da bodo same plačale šolanje obeh deklet. Mati je bila zaradi tega osramočena in je nazaj v šolo poslala le Lauro, medtem ko je Julia ostala doma. Leta 1902 je Laura prosila sestre, naj jo sprejmejo v red kot postulantko, a so prošnjo zavrnile zaradi materinega konkubinata. Dovolile pa so ji, da zasebno izreče redovne zaobljube. Za veliko noč 1902, 29. marca, jo je skupaj s sestro birmal škof Juan Cagliero.
Laura je zaradi pritiska in težkih razmer zbolela, zima 1903 v Junínu pa je bila izjemno huda, s stalnim dežjem in vlago. Laura je vsak dan bolj slabela, in čeprav jo je mati odpeljala domov v Quilquihue, kjer je bilo podnebje milejše, se njeno stanje ni izboljšalo. 14. januarja jo je materin pijani ljubimec hudo pretepel. Zaradi kombinacije bolezni, izčrpanosti in nasilja je Laura umrla 22. januarja 1904 v Junínu de los Andes, tri mesece pred svojim 13. rojstnim dnem. S dovoljenjem spovednika je materi povedala, da daruje svoje življenje kot spravno daritev za njeno spreobrnjenje. Mati se je takoj spravila z Bogom in zapustila ljubimca.
Zgodba o njenem junaškem boju za svojo čistost proti nasilni manifestaciji latinskega mačizma ter o darovanju življenja za materino spreobrnjenje se je hitro razširila po Čilu in Argentini. Preiskave o njeni svetosti so se začele leta 1955, postopek za beatifikacijo pa se je pospešil po poročilu o čudežnem ozdravljenju, pripisanem njeni priprošnji v Santiagu leta 1958.
5. junija 1986 so bile priznane njene »junaške kreposti« in prejela je naziv Venerabilis (častitljiva). 1. avgusta 1988 je papež Janez Pavel II. podpisal dekret Kongregacije za svetnike, ki je potrdil čudež na njeno priprošnjo. Papež jo je 3. septembra 1988 razglasil za blaženo v Colle Don Bosco med svojim obiskom Torina ob 100. obletnici smrti Don Boska. Colle Don Bosco je vas, kjer se je Don Bosko rodil. Njen god obhajamo na dan njene smrti, 22. januarja. O tem, da bi jo red lahko sprejel kljub materinemu življenju in ji morda rešil življenje, se zdi, da se ni razpravljalo. Danes je pokopana v kapeli Colegio María Auxiliadora v Bahía Blanci v Argentini.
NO

Rodila se je 5. aprila 1891 v Santiagu v Čilu kot prvorojenka v zakonu Joséja Vicuñe in Mercedes del Pino. Kmalu po rojstvu druge hčere Julije je oče umrl, družina pa je ostala v pomanjkanju. Mercedes se je skupaj z drugimi Čilenci v iskanju boljšega življenja izselila v Argentino. Leta 1899 je prispela v Neuquén in se naposled ustalila na posestvu Quilquihué v mestu Junín de los Andes, kjer je delala kot uslužbenka ter začela živeti z lastnikom posestva Manuelom Moro.
Laura in Julia sta vstopili v šolo Marije Pomočnice v Junínu de los Andes. Laura je bila že od prihoda zelo odprta za krščansko vero in je pri desetih letih prejela prvo sveto obhajilo.
Med počitnicami, ko se je kot najstnica vrnila na posestvo, je Manuel Mora poskušal zlorabiti Lauro, a ga je odločno zavrnila. Med neko zabavo jo je povabil na ples; ko ga je znova zavrnila, jo je nasilno zvlekel iz hiše, tako da je morala prenočiti na prostem. Mora se je odločil, da ne bo več plačeval njene šolnine, da bi jo spravil v stisko, vendar so jo redovnice sprejele brezplačno. Laura se je takrat odločila darovati svoje življenje za spreobrnjenje svoje matere.
Kmalu zatem je huda zima povzročila poplavo, ki je prizadela šolo, in Laura je hudo zbolela. Mati jo je odpeljala domov, vendar se njeno stanje ni izboljšalo, zato sta se odločili vrniti v Junín. Mora, besen, ker je izgubil Mercedes in ker ga je Laura zavrnila, je mlado dekle silovito pretepel. Ko je Laura začutila bližino smrti, je materi razkrila svojo daritev:
»Mami, smrt je blizu; sama sem jo prosila Jezusa. Ponudila sem mu svoje življenje zate, da bi se ti vrnila k Njemu.«
Prosila jo je, naj zapusti Moro in se spreobrne. Mati ji je obljubila, da bo izpolnila njeno željo. Laura je umrla 22. januarja 1904, še preden je dopolnila 13 let. Njeni posmrtni ostanki od leta 1956 počivajo v šoli Marije Pomočnice v Bahíi Blanci (Argentina).

Preučeno in odobreno s strani Cerkve za razglasitev »Laure Vicuñe Pino« za blaženo
Predstavljamo vam izvleček iz pripovedi sestre OFELIJE LOBOS ARELLANO, redovnice iz Ustanove Hčera Marije Pomočnice (Santiago de Chile), ki je prejela dar življenja in zdravja. Pričevanje je povzeto s spletne strani: (http://www.lauravicuna.cl)
Prve simptome neozdravljive bolezni sem izkusila leta 1947. Pogosto sem imela vročino, se počutila šibko in imela težave z dihanjem. Ta simptomatika se je pojavljala v valovih in se le delno odzivala na antibiotike.
Stanje se je postopoma poslabševalo, bilo vse bolj intenzivno, dolgotrajno ter odporno na zdravila, dokler nisem leta 1955 zaradi pljučnega gnojenja in obojestranskih bronhiektazij z močno prizadetostjo splošnega stanja prestala dveh operacij.
Junija istega leta so izvedli prvi del operacije, ki je obsegala odstranitev lingule ter sprednjih in stranskih segmentov srednjega režnja desnega pljučnega krila. Spominjam se, da sem imela veliko zapletov. Moje stanje je bilo slabše kot pred operacijo. V obdobju treh let se mi je stanje le še poslabševalo. Obdobja visoke vročine so bila vedno hujša in dolgotrajnejša, z večjo dihalno stisko. Vsa zdravljenja so bila neuspešna. Konec leta 1957 je bila uporaba kisika neizogibna.
Zdravnik, ki me je pregledal v začetku leta 1958, je mojo smrt zaradi pljučne odpovedi in slabega splošnega stanja napovedal za zimo istega leta. V mesecu maju sem se znašla v skrajnem stanju (kaheksija-amiloidoza zaradi kroničnega gnojenja (smrtno nevarna izčrpanost in okvara organov zaradi dolgotrajne gnojne pljučne okužbe)). Sama si nisem znala razložiti, zakaj še nisem umrla.
V takšnem stanju so me povabili, naj prosim za ozdravitev po priprošnji Laurite. O tem sem premišljevala nekaj ur in skušala prepoznati Božjo voljo. Nenadoma se je v meni razlila velika svetloba in spoznala sem, da bo Bog po njeni priprošnji storil to, kar bom izbrala sama. Začutila sem, da je zelo lahko umreti, pa tudi, da ne morem biti tako sebična, da bi zavrnila življenje in se ne bi posvetila služenju mladini v skladu s salezijansko karizmo, ki je tako navduševala Lauro, a je zaradi življenjskih okoliščin ni mogla uresničiti. Takrat sem zaprosila za življenje in zdravje, potrebno za delo. V tem istem trenutku sem začutila, da so se moja pljuča hitro razširila, vročina in vse drugo počutje pa so izginili. Odstranila sem kisik. Bilo je blizu polnoči, zato sem odšla počivat. Naslednji dan sem se zgodaj zbudila in ko sem vstala iz postelje, nisem začutila ne vrtoglavice ne šibkosti v nogah – absolutno ničesar. Počutila sem se, kot da nikoli ne bi bila bolna.
»Od takrat je minilo 42 let in v tem času sem uživala zdravje, potrebno za opravljanje svojega dela med otroki in mladimi.«
Zahvaljujem se Bogu, svoji zaščitnici LAURI VICUÑA, svojim predstojnicam in sestram, svoji družini, zdravnikom in medicinskim sestram ter vsem ljudem, ki so mi skozi življenje nudili podporo.
*(Sestra Ofelia Lobos je v času te objave delala v Liceju Marije Pomočnice v Los Andes. Obstajajo rentgenski posnetki pred priprošnjo, na katerih je vidna le polovica pljuč, ter posnetki po njej, na katerih obe pljučni krili delujeta v celoti.)*

Leta 2010 so Kongregacija Hčera Marije Pomočnice, Fundacija B. Laura Vicuña in čilski policijski organi (Carabineros de Chile) izvedli raziskavo, v okviru katere so našli fotografijo skupine učenk šole Marije Pomočnice iz Junína de los Andes (Argentina), na kateri je morda tudi blažena.
Salezijanske redovnice so sumile, da obraz, ki ga vsi poznajo, v resnici ni bil obraz blažene. »Deklica v lakastih čevljih in s skrbno urejeno pričesko se nam nikoli ni skladala s podobo patagonske deklice tistega časa,« ugotavlja sestra Elda Scalco, direktorica Centra za salezijansko duhovnost v Junínu de los Andes.
Salezijanska skupnost izza Andov je čilske policijske organe zaprosila za preiskavo, da bi z gotovostjo ugotovili, kakšen je bil pravi obraz blažene. Pri tej študiji so sodelovali María Benavente Aninat (forenzčna antropologinja in kriminalistična svetovalka), Gonzalo Garín Brito (slikar portretist), Víctor Olavarría Sepúlveda (vodja laboratorija za intelektualno lastnino) in Gustavo Darcha Andrade (vodja kriminalističnega oddelka).
Salezijanke poudarjajo, da dosedanja podoba Laure Vicuña (slika italijanskega umetnika Caffara Roreja) ni bila posledica »zarote«, temveč opisa, ki ga je pred desetletji podala sestra blažene.
Poleg tega jo je sestra Piai, ravnateljica šole Marije Pomočnice v času, ko je Laurita Vicuña v začetku 20. stoletja tam študirala, opisala tako: »Laura je imela okrogel obraz, svetlo polt, vedno rožnata lica, velike, lepe in precej temne oči, inteligenten ter igriv pogled; bila je skromna, z običajnim nasmehom tudi ob trpljenju. Jokala in smejala se je hkrati, glavo pa je imela rahlo nagnjeno v desno.«
Provincialna predstojnica Hčera Marije Pomočnice v Čilu, sestra Aurelia Rossi, je za časnik *El Mercurio* dejala, da podoba, ki je bila znana doslej, »ni bila izum čilskih, argentinskih ali italijanskih sester«, ter pojasnila: »Če je to pravi obraz Laure Vicuña, zakaj ga ne bi razglasili?«
Eden glavnih preučevalcev blažene, oče Pedro de la Noi, je za *El Mercurio* izjavil: »Odlično je, da je bil javnosti razkrit pravi obraz Laure Vicuña. Prvič zato, da pridemo do resnice, in drugič zato, da lažje cenimo, da je blažena majhna deklica in ne mlada dama.«
»Prava podoba Laure Vicuña je bliže resnici, bolj se bo cenil poudarek latinskoameriške deklice,« je dejal oče De la Noi ob komentarju izrazito patagonskih potez na fotografiji, ki je bila končno identificirana kot podoba blažene.
Nadškof Concepcióna, msgr. Ricardo Ezzati, je kot salezijanec in navdušen častilec Laurite za časnik *La Segunda* dejal, da se na fotografiji »vidi zelo simpatična deklica. Opravljeno je bilo dobro delo, saj znanstveno raziskovanje pomaga najti poteze in podatke, ki nas približajo tej osebi, v tem primeru življenju svete deklice.«
Ugotovitve so zaenkrat predhodne, preiskava pa se še nadaljuje.
ES

Zelo pobožna do svetega Dominika Savia, kateremu je podobna v svoji čisti ljubezni do Jezusa in Device Marije. Umrla je mlada, kakor on.
Rodila se je v Santiagu v Čilu 5. aprila 1891. Njen oče, don José Domingo Vicuña, je pripadal družini čilske kreolske aristokracije, z velikim političnim vplivom in visokim družbenim položajem. Njena mati, doña Mercedes del Pino, pa je izhajala iz skromne družine. Ta razlika je že od začetka povzročala napetosti v družini.
V Čilu je izbruhnila revolucija; družina je podpirala vlado in je morala pobegniti iz prestolnice ter se umakniti 500 km stran. Kmalu zatem je oče umrl, mati pa je ostala sama z dvema deklicama, Lauro (starima dve leti) in Julio, v popolni revščini. Odpravijo se v Argentino. Potovanje je zelo naporno, doña Mercedes pa nima kam iti. Začne živeti v zunajzakonski skupnosti z Manuelom Moro. Leta 1900 je Laura sprejeta v internat pri salezijankah Hčerah Marije Pomočnice v Junínu de los Andes. Kmalu izstopa po svoji pobožnosti. Sanja o tem, da bi postala redovnica.
Ko od učiteljice izve, da Boga zelo žalostijo tisti, ki živijo skupaj brez zakona, deklica od groze omedli. Naslednjo uro, ko učiteljica znova govori o zunajzakonski skupnosti, Laura začne bledeti. Laurita, v svoji nežni starosti, zelo trpi, kadar je Bog žaljen. Zdaj razume, v kakšni situaciji je njena mati. Namesto da bi se jezila nanjo, se odloči, da bo svoje življenje darovala Bogu za njeno rešitev.
Laura svoj načrt zaupa spovedniku, salezijancu patru Crestanellu. Ta ji reče: »Poglej, to je zelo resno. Bog lahko sprejme tvojo ponudbo in smrt lahko pride zelo kmalu.« Laura je trdno odločena v svoji daritvi. Pri desetih letih prejme prvo sveto obhajilo. Tisti dan se popolnoma izroči Bogu in je sprejeta med Hčere Marije.
Doma Mora poskuša omadeževati Laurino krepost, vendar se mu odločno upre, zato jo vrže iz hiše, da mora prenočiti na prostem. Po tem dogodku Mora noče več plačevati njenega šolanja, a sestre jo sprejmejo brezplačno. Nekega dne, ko se deklica vrne domov, ji Mora zadá divje pretepe.
V šoli pride do poplave sredi zime. Laura preživi več ur z nogami v ledeni vodi, ko pomaga reševati mlajše deklice. Zboli za hudo ledvično boleznijo, ki ji povzroča velike bolečine. Mati jo odpelje domov, vendar se ne izboljša.
Laura materi reče: »Mama, smrt je blizu; sama sem jo prosila Jezusa. Ponudila sem mu svoje življenje zate, da bi se vrnila k Njemu.« Prosi jo, naj zapusti Moro in se spreobrne. Mati ji obljubi, da bo izpolnila njeno željo. Laura nadaljuje z molitvijo in darovanjem svojih hudih trpljenj za mater. »Gospod, naj trpim vse, kar se Ti zdi prav, samo naj se moja mati spreobrne in se reši.«
Ko vstopi v agonijo, reče: »Mama, že pred dvema letoma sem svoje življenje darovala Bogu v žrtev, da bi ti ne živela več v zunajzakonski skupnosti. Da bi se ločila od tistega človeka in živela sveto.«
»Mama, ali bom pred smrtjo dočakala veselje, da se boš kesala, prosila Boga odpuščanja in začela živeti sveto?«
»O, hči moja!« vzklikne doña Mercedes v solzah. »Ali sem jaz vzrok tvoje bolezni in tvoje smrti? Uboga jaz! O Laurita, kakšno veliko ljubezen si imela do mene! Prisegam ti zdaj takoj: od danes naprej nikoli več ne bom živela s tistim človekom. Bog je priča moje obljube. Kesam se. Od danes bo moje življenje drugačno.«
Laura da poklicati spovednika. »Oče, moja mama slovesno obljublja Bogu, da bo od danes naprej zapustila tistega človeka.« Mati in hči se objameta v solzah.
Od tistega trenutka se Laurin obraz razjasni in postane vesel. Izpolnila je svoje poslanstvo na zemlji. Bila je zvesto orodje Božjega usmiljenja. Ljubezen je zmagala. Prejme zakrament bolniškega maziljenja in viatik. Večkrat poljubi križ. Svoji prijateljici, ki moli ob njej, reče: »Kako srečna je duša ob uri smrti, kadar ljubi Jezusa Kristusa in presveto Devico Marijo!«
Usmeri zadnji pogled k podobi Device Marije pred svojo posteljo in vzklikne: »Hvala, Jezus; hvala, Marija,« ter nežno umre. Bil je 22. januar 1904.
Mati je morala spremeniti ime in zapustiti pokrajino v preobleki, da se je rešila moškega, ki jo je preganjal. Preostanek življenja je živela sveto.
Laura Vicuña je storila veliko čudežev. Glej: lauravicuna.cl
Papež Janez Pavel II jo je leta 1988 razglasil za blaženo.
Njeni posmrtni ostanki počivajo v Colegio María Auxiliadora v Bahía Blanci v Argentini.
ES

Views: 144