Rodil se je 22. oktobra 1613 pobožnim staršem Melchiori v preprosti kmečki družini. Njegovo duhovno pot je zaznamovala predvsem ljubezen do križanega Jezusa in pobožnost do Matere Marije. Leta 1635 je kot brat vstopil v frančiškanski red in deloval po različnih samostanih po Italiji, povsod v globoki ponižnosti in vdanosti Bogu in predstojnikom. Skrbel je predvsem za reveže, bolnike in umirajoče. Oktobra leta 1638 je nekega jutra, ko je sodeloval pri sveti maši, med povzdigovanjem svetleč žarek s hostije zadel njegovo srce in povzročil globoko rano. Bil je to znak posebne božje ljubezni, ki ga je brat Karel pozneje takole opisal: »Bil sem sredi dveh skrajnosti: čutil sem tako bolečino, kakor tudi prijetno milino, bilo mi je, kakor da bi duša želela poleteti iz telesa. Z lahkoto sem prenašal vsakršno nadlogo in trpljenje.« Še ko je živel, je Bog po njem storil veliko čudežev ozdravljenja in pomnožitve hrane. Umrl je izmučen od bolezni 6. januarja 1670. Na mestu, kjer je Bog z žarkom ljubezni prebodel njegovo srce, se je po smrti pojavilo znamenje v obliki križa. Čeprav je imel zelo skromno izobrazbo, je napisal več del, med njimi tudi: Traktat o treh poteh, Notranja pot duše, Veličina božjega usmiljenja.
»O vzvišeni Gospod Bog, reven hlapec sem in nimam ničesar, da bi se oddolžil tebi, ki si moj gospodar. Glej, Gospod, ubogi Lazar sem, poln slabosti in revščine, ki jo prinaša s seboj nižji del človeške narave, in tako ubog, da ne najdem v sebi nobene kreposti, ki naj bi ti bila v veselje; pač pa zelo hrepenim, da bi te ljubil … Daj mi, moj Bog, bogastvo svoje milosti, obogati me z njo in daj, da ti bom mogel darovati vsa krepostna dejanja, ki jih tvoja milost izvršuje v meni: kesanje, ker sem te žalil, sklep, da te ne bom več žalil, stanovitno voljo, da te bom posnemal v življenju in smrti, v veselju in trpljenju; in slednjič vdanost v božjo voljo v vseh rečeh, da bom v vsem, kar se mi zgodi, ali je duši prijetno ali neprijetno, vedno ponavljal: zgodi se tvoja sveta volja v nebesih in na zemlji.«
»O preljubeznivi Gospod in edino bogastvo moje duše, čeprav ne čutim več tvoje prijetne ljubezni, te hočem bolj vroče in skrbneje ljubiti.
Vrni mi, premilostljivi Gospod, tisto veselje in radost, ki sem ga čutil, ko si tako božansko vlekel k sebi mojo dušo na morju tvoje usmiljene ljubezni … Toda če veš, Gospod, da je zame primerno, da naj bom še naprej tako pust in suhoten v jami zatajevanja in odpovedi, kjer se duše tvojih služabnikov s trpljenjem očiščujejo, da bi te mogle vedno bolj ljubiti, potem bodi po tvoji volji vselej in vekomaj.«
»Bog nam ne zapoveduje, da moramo živeti v spokorniški srajci in verigah ter z bičanjem kaznovati svoje meso; pač pa, da ga ljubimo nadvse in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Sveti Karel iz Sezze goduje 6. ponekod 7.januarja.
Vir
V Rimu, sveti Karel iz Seezeja, redovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil od otroških let prisiljen prislužiti zase vsakdanjo hrano, ter je navajal tovariše k posnemanju Kristusa in je bil slednjič, kot si je želel, oblečen v frančiškansko obleko, ter se posvečal adoraciji pred Najsvetejšim oltarnim zakramentom.
Vir
Charles se je rodil 19. oktobra 1613 v kraju Sezze (Latina) Ruggeru Melchioriju (ali Marchionnu) in Antoniji Maccione, pobožnima kmetoma dobrega stanu, in bil krščen 22. istega meseca, kot je zapisano v edini še ohranjeni matični knjigi v Marijini katedrali. Zaradi zdravstvenih razlogov je moral prekiniti osnovnošolski študij: postal je pastir in nato kmet. Pri sedemnajstih letih je v čast Devici izrekel zaobljubo večne čistosti, zato se je v nasprotju z nasvetom staršev in sorodnikov, ki so želeli, da bi postal duhovnik, iz duha ponižnosti raje odločil da bo konverz (brat laik). Zato je 18. maja 1635 v samostanu svetega Frančiška v Nazzanu prevzel habit manjših bratov in po premagovanju številnih težav 18. ali 19. maja naslednjega leta izpovedal redovne zaobljube. Kasneje je živel v samostanih S. Maria Seconda v Morlupu, S. Maria delle Grazie v Ponticelliju, S. Francesco v Palestrini, S. Pietro v Carpineto Romano, S. Pietro v Montoriu in S. Francesco a Ripa v Rimu. Med letoma 1640 in 1642 je krajši čas živel v samostanih S. Giovanni Battista in Piglio in S. Francesco in Castelgandolfo. Oktobra 1648 je med poslušanjem svete maše v cerkvi svetega Jožefa v Capo le Case v Rimu ob povzdigovanju prejel sveto hostijo in ljubezensko rano v prsih.
Zaposlen v službah, ki so bile primerne njegovemu stanu, kot so kuhar, poljedelec, vratar, pobiralec miloščine in zakristan, se je Karel odlikoval po svoji ponižnosti, poslušnosti, serafinski pobožnosti in ljubezni do bližnjega, pri čemer mu je uspelo združiti najbolj intenzivno notranje in kontemplativno življenje z neutrudno dobrodelno in apostolsko dejavnostjo, ki ga je vodila v Urbino, Neapelj, Spoleto in druga mesta.
Laiki, duhovniki, redovniki, škofje, kardinali in papeži so imeli koristi od dela Karla, ki je od Boga prejel izredne darove, med njimi zlasti darove sveta in navdahnjenega znanja (priznano, kot “prorsus mirabile” s samo kratico njegove beatifikacije). Aleksandru VII, ki ga je vprašal o Girolami Spadi, usmrčeni kot heretičarki v Campo de’ Fiori 5. julija 1659, je Karel odgovoril, da nikoli ni šel v hišo te ženske, saj je vedel, da v njej ni nič dobrega. Klement IX. ga je poslal v Montefalco, da bi pregledal duha nune, ki je bila po lažnem prepričanju svetnica. Karel je vrhovni pontifikat napovedal kardinalom Fabiu Chigiju (Aleksander VII.), Giuliu Rospigliosiju (Klement IX.), Emilu Altieriju (Klement X.) in Gianfrancescu Albaniju (Klement XI.).
Po njegovi smrti 6. januarja 1670 v San Francesco a Ripa se je na njegovih prsih pojavila nenavadna stigma, ki jo je posebna zdravniška komisija prepoznala kot nadnaravnega izvora in jo navedla kot enega od dveh čudežev, zahtevanih za beatifikacijo. Kanonični postopki, ki so se začeli kmalu po njegovi smrti, so se zaradi zgodovinskih nepredvidljivosti precej zavlekli. Klemen XIV. je 14. junija 1772 razglasil junaškost njegovih kreposti, Leon XIII. ga je s kratkim poročilom z dne 1. oktobra 1881 beatificiral 22. januarja 1882, Janez XXIII. pa ga je kanoniziral 12. aprila 1959. Njegov praznik se praznuje 6. januarja. Čeprav se je v šoli slabo naučil brati in pisati, je bil Karel izredno plodovit avtor.
IT
Karel je tako kot druge osebnosti 17. stoletja (npr. Alfonso Rodriguez, 30. oktobra) vzor, ki ga bolj kot izredni dogodki odlikujejo lastnosti ponižnosti in preprostosti. Izhajal je iz skromne družine in je imel težave v šoli, saj se ni uspel lotiti duhovniškega študija, kot so si želeli njegovi starši in on sam.
Pri šestnajstih letih je naredil zaobljubo večnega devištva in sklenil, da se bo posvetil Gospodu z vstopom v redovniški stan. V frančiškanski red je vstopil maja 1636. Ker zaradi slabega zdravja ni mogel oditi na čezmorski misijon, je svoje življenje preživel v Rimu v različnih samostanih, kjer se je odlikoval po svoji gorečnosti pri dobrodelnih delih.
Razvil je izredno sposobnost razločevanja in za njegov duhovni nasvet so ga iskali na vseh ravneh Cerkve, od papežev navzdol. Kljub svojim sholastičnim neuspehom je postal izjemen duhovni pisatelj: poleg obsežne korespondence je napisal številne nabožne knjige, ki jih odlikujeta preprostost (lastnost, znana kot „serafinska“) in kristocentrična ljubezen. V poslušnosti nadrejenim je napisal tudi avtobiografijo, ki je izšla ob njegovi kanonizaciji.
Umrla je 6. januarja 1670 v samostanu svetega Frančiška Ripa v Rimu. Bolečina, ki se je po njeni smrti pojavila na prsih, je veljala za čudežno stigmo, ki reproducira rano, povzročeno z udarcem kopja v Jezusovem boku; zato so jo skrbno pregledali in rezultate objavili. Leon XIII. ga je leta 1882 razglasil za blaženega, Janez XXIII. pa ga je 12. aprila 1959 kanoniziral.
IT
Karel se je rodil 22. oktobra 1615 v kraju Sezze (Setia) v Papeški državi. Njegovi starši so bili lep zgled kreposti, ki jo je pobožni deček posnemal in ohranjal svojo čistost, ki se ji je nato pri 17 letih z zaobljubo za vedno zavezal. Po premagovanju številnih ovir je bil pri dvajsetih letih sprejet v frančiškanski red v Nazzanu pod imenom Kozma. Že kot novinec je kazal znamenja svoje bodoče svetosti. Bil je izredno skromen in so ga postopoma zaposlovali kot vrtnarja, kuharja, nosača, pobiralca miloščine, redovnika in zakristana. Ob zaobljubah mu je bilo na materino željo dovoljeno spremeniti ime iz Kozma nazaj v krstno ime Karl. Nekoč je v „slepi“ poslušnosti v zemljo posadil zelje z glavo navzdol – in čudovito je zraslo! Ker je hrepenel po mučeništvu, je prosil, da bi ga poslali na misijon v tujino, vendar mu zaradi bolezni niso ugodili. Zlobni duhovi so mu povzročili strašne skušnjave, strahove in more, ki jih je svetnik srečno premagal. Preprostega, neizobraženega laiškega brata je Bog obdaril z izrednimi darovi prerokovanja, poznavanja srca, navdihnjene znanosti, kontemplacije in čudežev. Mnogi so ga prosili za nasvet, celo kardinali in papež. Nekoč je med posvetitvijo iz svete hostije izšel žarek in mu ranil srce. Šele po njegovi smrti v Rimu 6. januarja 1670 so to rano odkrili na njegovem srcu. Brat Karel je bil tudi poseben častilec ljube Božje Matere. Papež Leon XIII. ga je slovesno beatificiral 22. januarja 1882, papež Janez XXIII. pa ga je kanoniziral 12. aprila 1959.
DE
Sveti Karel iz Sezze se je 19. oktobra 1613 rodil kot Giovanni Carlo (Giancarlo) Marchioni (ali Melchiori) v Sezze, jugovzhodno od Rima v Italiji. Izhajal je iz skromne družine in se je v šoli počasi učil, zato se je komaj naučil brati in pisati. Zaradi tega ni mogel študirati za duhovnika, kot so želeli njegovi starši, in je namesto tega postal pastir. Leta 1629, ko je bil star 16 let, je naredil zasebno zaobljubo večne čistosti in se odločil, da bo vstopil v samostan.
Dne 18. maja 1635 je bil kot laični brat sprejet v observantsko vejo frančiškanskega reda (Ordo Fratrum Minorum Observantiae – OFMObs) v njihovem samostanu San Francesco v Nazzanu, po frančiškanski navadi pa je postal znan kot Karel iz Sezze. Leto pozneje je naredil zaobljube. Ker ni mogel postati duhovnik zaradi pomanjkljive izobrazbe in ker zaradi zdravja ni mogel potovati v tujino kot misijonar, je služil kot kuhar, nosač in vrtnar v številnih frančiškanskih samostanih v okolici Rima. Do leta 1640 je živel v naslednjih samostanih: V naslednjih samostanih: Santa Maria Seconda v Morlupu, Santa Maria delle Grazie v Ponticelliju, San Francesco v Palestrini, San Pietro v Carpineto Romano, San Pietro v Montoriu in San Francesco a Ripa v Rimu. V slednjem samostanu je živel do konca svojega življenja, razen krajših bivanj v samostanih San Giovanni Battista al Piglio in San Francesco in Castelgandolfo.
Ukvarjal se je z vedno obsežnejšim dobrodelnim delom. Razvil je tudi izredne sposobnosti, ko je šlo za človeško znanje, in s preprostim laikom so se o veljavnosti verskih doživetij posvetovali ljudje z vseh ravni Cerkve, od papežev navzdol. Deloval je kot svetovalec v procesu herezije in postopku kanonizacije. Papež Klemen IX (1667-69) ga je poklical na smrtno posteljo, da bi ga blagoslovil. Napovedal naj bi pontifikata Aleksandra VII (1655-67) in Klementa IX (1667-69), pa tudi Klementa X (1670-76) in Klementa XI (1700-21), ki sta postala papeža šele po njegovi smrti.
Kljub slabemu šolskemu uspehu je postal pomemben duhovni pisatelj. Poleg obsežne korespondence je napisal več nabožnih knjig, ki jih odlikujeta preprostost, lastnost, ki so jo označili za „serafinsko“, in ljubezen do Boga, osredotočena na Kristusa. Moral je napisati tudi avtobiografijo, kar je storil le iz poslušnosti, objavljena pa je bila ob kanonizaciji.
Karl je postal znan po svoji svetosti, preprostosti in usmiljenju. Imel je veliko mističnih izkušenj. Pravijo, da je bil nekega jutra oktobra 1648 navzoč pri maši v cerkvi San Giuseppe a Capo le Case in da je med dviganjem svete hostije iz nje prišel žarek svetlobe, ki mu je prebodel srce in pustil vidno rano. Živel je zelo spokorno življenje in naj bi storil veliko čudežev, od ozdravljenja do pomnožitve hrane. Leta 1656 si je junaško prizadeval pomagati tistim, ki jih je prizadela kuga.
Ko je zbolel za smrtno boleznijo, je umrl 6. januarja 1670 v samostanu San Francesco a Ripa v Rimu, star 56 let. Po smrti se je na njegovih prsih pojavila rana, ki jo je Kongregacija za obrede razglasila za čudežno znamenje, ki kaže rano, ki jo je pustilo kopje v Kristusovem boku (ali znamenje, ki ga je pustil žarek svetlobe iz hostije). Bilo je skrbno izmerjeno in popisano, dokazi pa so se razširili v tisku. 110 let po priznanju njegovih kreposti ga je papež Leon XIII (1878-1903) 22. januarja 1882 beatificiral (dokument (Breve) je bil datiran 1. oktobra 1881), blaženi papež Janez XXIII (1958-63) pa 12. aprila 1959 kanoniziral. Njegov spominski dan je 7. januar, vendar je omenjen tudi dan njegove smrti, 6. januar, ter 5., 18. in 19. januar. Njegovo ime je v Martyrologium Romanum zapisano pod datumom smrti 6. januarja.
Njegovo telo, oblečeno v meniški habit, je od leta 1882 na ogled v oltarju cerkve Cappella della Pietà o Mattei di San Francesco d’Assisi v Ripa Grande. Njegovo srce je v isti cerkvi v relikviariju v cerkvi Santuario di San Francesco.
NOR