V okolici Reimsa [rejma] (Fismes v severni Galiji), trpljenje svete Mókre (Makre), device, ki so jo v času Dioklecijana, na ukaz načelnika Rikciovara, vrgli v ogenj in ji, ko je ostala nepoškodovana, nato odrezali prsi, jo mučili v smrdljivi ječi, valjali po zelo ostrih črepinjah in žarečem oglju. Tako je med molitvijo odšla h Gospodu. († ok. 287)
Vir
Rojena blizu Reimsa, Galije (današnja Francija), je bila devica Makra mučenka zaradi svoje vere leta 287. Po izročilu je trpela pod rimskim upraviteljem imenovanim Rictiovarus. Ta je pritiskal na Makro, naj časti poganske bogove, obljubljajoč ji bogastvo in časti, če bi se vdala, obenem pa ji je grozil s trpinčenjem, če bi zavrnila. Makra je ostala zvesta svoji veri. Med mučenjem jo je upravitelj vprašal: “Pod kakšnim imenom te kličejo?” Makra je odgovorila: “Sem kristjanka, častim pravega Boga, ne lažnih podob.” Ko je Rictiovarus ponovno pritiskal, naj žrtvuje poganskim bogovom, je ponovila svoje zaupanje v Boga, rekoč: “Verujem, čeprav sem nevredna, da bom vseeno videla dobre stvari Gospoda v Deželi živih.” Umrla je po tem, ko so jo zažgali in oskrunili. Odkritje in kasnejša posvetitev njenih posmrtnih ostankov v devetem stoletju so sledile čudežem, ki so bili pripisani njeni priprošnji, med njimi ozdravljenja slepih, gluhih in hromih.
EN
Med divjim preganjanjem kristjanov, ki ga je izvajal cesar Dioklecijan, je rimski guverner Galije Rictiovarus z nezaslišano krutostjo divjal proti vernikom in, da bi jih vse iztrebil, je s svojimi usmrtitelji potoval po vseh mestih ter iskal nove žrtve, da bi potešil svojo žejo po krvi. Leta 303 je prišel v mesto Reims, kjer je bila med drugim kot kristjanka obtožena bogaboječa devica, po imenu Makra. Ko je stopila pred brezbožnega sodnika in jo je ta pozval, naj žrtvuje malikom, je neustrašno izpovedala pravega in edinega Boga in bila obsojena na smrt z ognjem. Na začudenje vseh poganov pa je pričevalka nepoškodovana izšla iz plamenov, vladar pa ji je, osramočen zaradi tega čudeža, dal izrezati prsi iz telesa in jo zadržal v ječi za še večje muke.
Sveta mučenka je hvalila Boga in veselo razpoložena prepevala svete psalme, ko je ponoči ječo nenadoma razsvetlila bleščeča svetloba, ob njej pa je stal prijazen starec in jo takole nagovoril: „Makra! Bog me je poslal k tebi, da ti ozdravim rane.“ Devica mu je odgovorila: „Nikoli si ne bi želela zdravja svojega telesa, če bi zaradi tega izgubila krono pravičnosti. Toda naj se zgodi Gospodova volja.“ Ob teh besedah je padla na kolena, zaspala, in ko se je prebudila, je bila ozdravljena.
Naslednji dan so mučenko spet pripeljali pred sodni stol Rictiovarja, ki ga je obkrožala nešteta množica poganov, in vsi so od začudenja zavpili, ko so videli kristjanko zdravo in nepoškodovano. „S kakšno čarovnijo,“ je vprašal sodnik, “si bila ozdravljena?“ – „Ta čudež se je zgodil,“ je odgovoril Makra, „po milosti in moči mojega Jezusa.“ Pogan je v veliki jezi odgovoril: „Kako mi lahko spet nadleguješ ušesa z imenom, ki ga tako zelo sovražim? V najhujših mukah boš zagotovo zanikala tega Jezusa.“ Makra mu je odgovoril: „Pohiti, da se bo kmalu izpolnilo moje edino in najsvetejše upanje.“ Zdaj so svetnico valjali po ostrih kamnih in žarečem oglju, dokler ni izdihnila.
DE
Po izročilu je Makra živela kot Bogu posvečena devica in med preganjanjem pod cesarjem Dioklecijanom pretrpela mučeništvo pod vodstvom prefekta Rictiovarja v okolici Fismesa.
Makrini posmrtni ostanki so bili najdeni v Fismesu v 8./9. stoletju, prvič pa je omenjena v Godešalkovem Evangeliariju okoli leta 782. Njena zgodba o trpljenju, ki spominja na Agatino, je bila verjetno napisana v 9. stoletju. Nad njenim grobom je bila zgrajena cerkev. Leta 1389 je reimski nadškof prenesel stegensko kost v Fère-en-Tardenois pri Reimsu.
DE
Zaradi vere v Kristusa so jo po ukazu strašnega guvernerja Rictiovarja strašno mučili v mestu Fismes. Tam je imel guverner sodno obravnavo in tam so jo zaprli. Na koncu je umrla mučeniške smrti – kot je bilo v navadi pri Rimljanih – tik za mestom v zaselku, ki se je takrat imenoval Lice (tudi Lita, Lite ali Litta, predmestje Fismesa) blizu Pariških vrat ob sotočju rek Ardres in Vesle.
Pokopali so jo blizu kraja, kjer je dala svoje življenje za Kristusa. Kasneje so bili njeni posmrtni ostanki preneseni v cerkev svetega Martina v bližnjem Fismesu. V času Karla Velikega († 814; praznik 28. januarja) je neki Dangulf dal v njeno čast tam zgraditi lepo in veliko prostornejšo cerkev. Tam so bili njeni posmrtni ostanki slovesno pokopani.
Kasneje, 11. junija, so relikvije iz Fismesa prišle v njej posvečeno cerkev v Fère-en-Tardenois.
NL