blažena Marija Guadalupe Ortiz – laikinja

Marija Guadalupe Ortiz - laikinjaV soboto, 18. maja 2019 je v Madridu potekala beatifikacija Marije Guadalupe Ortiz de Landázuri Fernandez de Heredia, prve laikinje prelature Opus Dei, ki je bila povzdignjena na čast oltarja. Sveto mašo je vodil kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o življenju nove blažene.

18. maj je bil zanjo pomemben datum: letos je potekala njena beatifikacija, ko je imela sedem let pa je na ta dan prejela prvo sveto obhajilo. Natanko 20 let zatem se je preselila v enega izmed centrov Opus Dei, nekaj let kasneje se je na isti dan dokončno vključila v prelaturo, pa tudi prvo sveto mašo v rezidenci Opus Dei v Mehiki, ki jo je ustanovila nova blažena, so obhajali prav 18. maja. Kot je dejal kardinal Becciu, gre za posebno sovpadanje, ki ga verjetno ni izbrala sama, vendar pa je v luči svojega krščanskega življenja in globoke vere v teh dogodkih znala videti poseben pomen za svoje življenje. »Lahko nas nauči, da moramo ovrednotiti vse to, kar se dogaja okoli nas, tudi datum; tudi datum je znamenje Božje ljubezni, je znamenje božje nežnosti in vse lahko pripomore k temu, da poglobimo naš odnos ljubezni z Bogom in našo zvezo z njim.«

Kardinal Becciu je zatem spregovoril o tem, kaj je za novo blaženo pomenilo postaviti vedno Jezusa v središče svojega življenja. »To, kar bi moralo pomeniti za vsakega kristjana: kristjani smo zato, ker nas je izbral Jezus in smo odkrili lepoto njegove ljubezni. V naši Mariji Guadalupe se je zgodila prav ta izredna stvar! Že kot mlado dekle je bila dobra kristjanka, zvesta zakramentom, sveti maši, kadar je šla v Cerkev, je bila zbrana in v tišini. Vendar pa je v določenem trenutku razumela, da se krščanstvo ne konča z našimi trenutki v cerkvi, da ti niso ločeni od preostalega dneva. Svojo povezanost z Bogom je podaljševala v nadaljevanju dneva preko svojega dela, s svojo zavzetostjo. In to je najpomembnejše, lepota, pravi smisel tega, da smo Jezusovi učenci: nisi kristjan samo v določenih trenutkih, z uro v roki, vedno si kristjan. Zvezo z Bogom, ki jo poglabljaš, živiš v molitvi, potem nadaljuješ, ko delaš običajne stvari, preko celotnega dneva.«

Za Marijo Guadalupe je bilo ključnega pomena srečanje s sv. Jožefmarijo Escrivájem. Zaupala mu je do te mere, da je leta 1950 vse pustila zato, da bi ponesla sporočilo Opus Dei v Mehiko. »Predvsem me gane, bi nas moralo ganiti, to, da je srečanje z duhovnikom spremenilo njeno življenje. Pravimo, naj bi bilo tako, da je duhovnik Božji mož: če je poln Boga, je jasno, da tisti, ki se mu približajo ali s katerimi govori, ne morejo ostati ravnodušni, oziroma da v njih ostane kakšna sled. Tudi Chiara Lubich je govorila glede vseh kristjanov: če so resnično prepojeni z Božjo ljubeznijo, nobena duša, ki jih sreča, ne sme ostane ravnodušna. Zato razumem, da če je bil ustanovitelj Opus Dei Božji mož, ni mogel pustiti ravnodušnih tistih, ki so se mu približali. In to se je zgodilo tudi njej. Z njim si je tudi veliko dopisovala.«

»Obstaja zbirka 300 pisem, ki je zelo zanimiva. Ko se ustvari globok duhovni odnos z duhovnim voditeljem, kot je bil tudi Jožefmarija, je nekaj običajnega, da obstaja zbirka pisem, ki so intenzivna in bogata. Zadnje pismo, ki ga je Esrciva napisal kakšen dan pred smrtjo, je še posebej pomenljivo. Kot je nekoč zapisala Marija Gudalupe, jo je oče v enem izmed pisem spomnil, naj nekaj naredi bolje in ona je to občutila kot spodbudo, da bi izboljšala stvari.«

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spregovoril o odnosu nove blažene do smrti. Z njo se je srečala zgodaj, saj je bil med špansko državljansko vojno, ko je bila stara 20 let, njen oče obsojen na smrt s streljanjem. Ob njem je bila vse do zadnjega, pomagala mu je, da je ostal veder in celo odpustil tistim, ki so ga umorili. Ta vedrina jo je spremljala tudi takrat, ko je izvedela za smrt Escrivaja, njenega drugega očeta, ter ponovno kmalu zatem, ko se je morala soočiti z lastno smrtjo. »Svetniki nam ponujajo lep nauk. Vsi moramo računati na smrt, ki prej ali slej doleti vsakega izmed nas. Smrti se bojimo, to je normalno. Vsi se spominjamo, da se je tudi Jezus bal smrti, vendar pa se v svetnikih zgodi nekaj izrednega, kar bi se moralo zgoditi v vsakem izmed nas. Zakaj se niso bali smrti? Zato, ker so v življenju ustvarili lep, resničen, zaupen odnos ljubezni z Bogom. Čutili so ga blizu in ta ljubezen iz dneva v dan raste. Kaj bi morala biti torej smrt? Boleč prehod, saj gre vedno za konec; skrivnost, vendar pa je prehod, da bi srečal Tistega, ki si ga vse življenje ljubil, s katerim si ustvaril odnos, zato greš mirno. To je lepota Jezusa, ki je umrl prav zato, da bi te osvobodil! Da bi te osvobodil tega strahu. Takoj se moramo osvoboditi tega, kar nam preprečuje, da bi imeli veder, lep odnos z Bogom; odnos, ki se ohranja in nam potem omogoča, da objamemo Boga in da nas objame Bog.«

Ob koncu intervjuja pa je kardinal Becciu še povedal, kakšno dediščino današnjim kristjanom zapušča Marija Guadalupe. »Njena razpoložljivost je bila polna. Poslana je bila v Mehiko, kjer nikoli prej ni bila. Zaupano ji je bilo zemljišče, mislim da z nekdanjo tovarno sladkorja, kjer so ji rekli, da mora delati. S svojimi tovarišicami se je znašla pred bodičevjem in razvalinami, vendar pa so delale mirno, vedro, saj je imela v sebi veselje, željo, da bi ustvarila nekaj lepega, nekaj, kar bi izrazilo ljubezen do Boga, Božjo prisotnost. Dediščina, ki nam jo zapušča, je torej prav ta: če te Bog kliče, se ne boj, vrzi se; z Njim moreš ustvarjati stvari, ki si jih ne moreš niti predstavljati.«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vir

Leta 1944 se sreča s svetim Jožefmarijem. Vedno si je prizadevala za strokovnost pri različnih vrstah dela: od kemijskega raziskovanja do gospodinjskih opravil. Spodbudila je zagon in okrepitev dejavnosti Opus Dei v različnih krajih.
Guadalupe Ortiz de Landázuri y Fernández de Heredia se je rodila v Madridu 12. decembra 1916, na praznik Guadalupske Matere božje.
Leta 1932 konča gimnazijo in prične študirati kemijo. Študij opravlja sijajno, čeprav ga julija 1936 prekine, ko izbruhne španska državljanska vojna.
Po končanem študiju začne leta 1941 poučevati, da bi pomagala pri ekonomskih potrebah svoje družine. Leta 1944 spozna svetega Jožefmarija Escrivája, ustanovitelja Opus Dei, ki ji pomaga odkriti, da je strokovno delo in običajno življenje kraj za srečanje s Kristusom. Kmalu za tem zaprosi za sprejem v Opus Dei.
Odslej se Guadalupe brezpogojno predaja iskanju intimnosti z Bogom in sodelovanju pri različnih apostolskih dejavnostih, kot je na primer gospodinjska oskrba dveh šol v Madridu in Bilbau, kjer organizira izobraževalne tečaje za mlade uslužbenke. Prevzame vodenje študentskega doma za dekleta v Madridu.
Zaradi njene velikodušnosti, srčnosti in veselja jo leta 1951 ustanovitelj povabi, naj začne apostolsko delo ženske veje Opus Dei v Mehiki. 5. marca se odpravi proti svoji novi deželi. Tam vodi še en študentski dom za dekleta, katere spodbuja, naj širijo svojo splošno in krščansko izobrazbo, in naj s svojim znanjem služijo drugim. Istočasno išče možnosti za sodelovanje z zaposlenimi ženami in družinskimi materami, ki jim poskuša prenesti svojo krščansko vero.
Leta 1956 se Guadalupe preseli v Rim; leto kasneje pa se vrne v Španijo – pojavila se je resna bolezen srca, tako da je morala na operacijo zaradi mitralne stenoze. Nato okreva, pridobi doktorat znanosti z najvišjo možno oceno, nagrado za raziskovalno delo ‘Juan de la Cierva’ in mesto profesorja na izmed javnih strokovnih šol. Obenem opravlja izobraževalne in vodstvene naloge v Opus Dei.
Vse do konca odseva željo, ki je preplavila njeno življenje: približati Bogu ljudi okoli sebe s svojim zgledom veselja in prijateljstvom. Dne 16. julija 1975 v sluhu svetosti umre v Pamploni.
Vir
Plakat

Predragi, naj Jezus varuje moje hčere in sinove!
Z veseljem vam sporočam danes prejeto vest, da je sveti oče Frančišek določil, da bo slovesnost beatifikacije Guadalupe Ortiz de Landázuri v soboto, 18. maja 2019, v Madridu.
Podrobnosti glede svečanosti bodo podane pozneje, novica pa nas navdaja s hvaležnostjo Bogu in svetemu očetu. Vabim vas, da se pridružite moji prošnji h Guadalupe za papeževe namene, zlasti za delo sinodalnih očetov, ki v teh dneh v Rimu obravnavajo vprašanja, povezana z mladimi, vero in razločevanjem poklicanosti.
Ravno ta cerkveni dogodek izpostavlja, kako je življenje v služenju Bogu in drugim, tudi najbolj pomoči potrebnim, lahko polno veselja in smisla, o čemer nam priča življenjska pot bodoče blažene. Guadalupe je znala najti Boga pri dnevnem izvrševanju svojega znanstvenega in pedagoškega dela, pri različnih izobraževalnih nalogah ter pri vodenju, ki ji ga je zaupal sv. Jožefmarija, pa tudi v bolezni, s katero se je soočala v visokem krščanskem duhu.
Tisti, ki so jo poznali, izpostavljajo njeno veselje in dobro voljo – zakoreninjeno v zavedanju, da je božja hči –, kar je bilo združeno z odločnostjo in iniciativnostjo, ki sta v njej izoblikovali srce, odprto za vse ljudi. Njen zgled je odsev tega, da “Gospod zahteva vse in to, kar podarja, je resnično življenje, sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da smo sveti in ne čaka, da bi se zadovoljili z nekim povprečnim, zvodenelim, neosnovanim bivanjem” (Gaudete et Exsultate, št. 1).
Verjamem, da po božji previdnosti datum beatifikacije sovpada z obletnico Guadalupinega prvega obhajila. To dejstvo nas spominja, da “postaviti Jezusa v središče našega življenja pomeni bolj se poglobiti v kontemplativno molitev sredi sveta in pomagati drugim, da gredo po poteh kontemplacije” (Pastirsko pismo, 14. 2. 2017).
Guadalupe bo prva laiška vernica Opus Dei, ki bo povzdignjena na čast oltarja. Kakor ponovna potrditev poti, ki jo je Gospod dal videti svetemu Jožefmariju 2. oktobra 1928, na dan, katerega 90. obletnico smo obhajali pred nedavnim.
Z vso ljubeznijo vas blagoslavlja vaš oče Msgr. Fernando Ocáriz
Vir