Imena: Marija Magdalena
Bog ji je dal učakati devetdeset let. Preživela je francosko revolucijo in Napoleona ter doživela nastajanje modernih držav. Rodila se je leta 1756 v kraju Barfleur v Normandiji. Ob rojstvu bi skoraj umrla, zato so jo krstili v sili in ji dali ime Julija Frančiška Katarina. Že kot otrok je zbujala pozornost zaradi pobožnosti in so ji že pri devetih letih dovolili prvo obhajilo. V času revolucije se je odločno postavila po robu novemu župniku v Barfleuru, ki je prisegal na ustavo. Višja cerkvena oblast pa je dovolila, da so v njenem domu hranili evharistijo in tudi obhajali. Večkrat je za las manjkalo, da je niso zaprli.
Ko je bilo spet dovoljeno svobodno bogoslužje, se razmere v Barfleuru niso umirile zaradi spora med dvema župnikoma, ki sta se potegovala za župnijo. Julija Postel je znala s svojim vplivom zgladiti nasprotja.
Dolgo je mislila, da bi ustanovila redovno družbo za pouk in nego bolnikov. Leta 1805 je v Cherbourgu prevzela šolo. Za duhovnega vodnika in svetovalca si je izbrala abbeja Cabarta, svetniškega duhovnika. Ta jo je podpiral v njenih načrtih. Pridobila si je tri pripravnice in z dovoljenjem domačega škofa ustanovila redovno skupnost z imenom »Pauvres Filles de la Misericorde« (usmiljenke). 
Počasi je raslo število sester. Srečevala se je s številnimi težavami. Sestre so morale zapustiti Cherbourg, ker je šolo prevzela neka druga redovna skupnost, ki jo je imela že pred revolucijo. V kraju Tamerville je učiteljica videla v njih tekmice in spet so se morale seliti.
Končno jim je župan v bližnji vasi prepustil šolo. Prednica Marija Magdalena (tako ime je dobila pri zaobljubah) je morala pri 63 letih opraviti vse izpite, da je lahko vodila šolo. Toda njena redovna skupnost je zaživela šele tedaj, ko je kupila zanemarjeno poslopje nekdanje ugledne opatije Saint-Sauveur. Tu je za prvo silo spravila svojo redovno družino pod streho, njihov duhovni voditelj Delamare, poznejši škof, ji je pomagal spopolniti redovna pravila. Leta 1838 so vse članice kongregacije opravile splošen noviciat in napravile nove obljube. Leta 1842 je napravilo zaobljube sedemnajst novih sester.
Kljub ponižnosti in skromnosti sestram niso ostali prikriti njeni nadnaravni darovi in izredni pojavi v njenem življenju: čudeži, prikazovanja, preroške napovedi, razločevanje duhov, zamaknjenja. Napovedala je dan svoje smrti: 16. julij 1846. Poslavljala pa se je s tega sveta v zavesti, da za njo ostaja 37 naselbin, ena celo v Parizu.
Za svetnico jo je razglasil papež Pij XI. v svetem letu 1925.
Vir