V nedeljo. 6. junija 2021, je bila v mestu Chiavenna na severu Italije za blaženo razglašena sestra Maria Laura Mainetti iz kongregacije hčera Križa. Leta 2000 so jo umorila tri dekleta kot žrtev v satanističnem obredu. Medtem, ko je umirala, je dekletom odpustila in molila zanje. Beatifikacijo je na dan, ko v Italiji obhajajo tudi slovesni praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Prosila za milost pristne dejavne ljubezni
Na začetku homilije se je zaustavil ob izrazu »pristna dejavna ljubezen«. Kot je dejala ena izmed sosester nove blažene, je bila to milost, za katero je s. Maria Laura prosila Gospoda na dan večnih redovnih zaobljub. Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je poudaril, da je izraz vera caritas tradicionalen in ga je uporabil tudi sv. Tomaž. Spomnil je, da pomeni ljubiti Boga bolj kot samega sebe in svojega bližnjega kakor samega sebe (prim. Mr 12,29-30) ter je nasprotje od ljubezni do sebe.
Kjer je pristna ljubezen, tam je Bog
Izraz vera caritas po besedah kardinala Semerara najdemo tudi v večernem bogoslužju velikega četrtka, ko obhajamo spomin na Gospodovo zadnjo večerjo. »Po obredu umivanja nog, ki spominja na Jezusovo dejavno ljubezen, se po naročilu Cerkve pôje starodavno pesem Pavlina Oglejskega z odpevom Ubi caritas est vera, Deus ibi est (Kjer je pristna ljubezen, tam je Bog.). Eden izmed verzov pravi “tukaj zbrani tvorimo eno samo telo”. Tako ponovno pridemo do skrivnosti evharistije, kateri je posvečena ta nedelja,« je še dejal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov ter se zaustavil ob pričevanju nove blažene.
Pred smrtjo odpustila dekletom in zanje molila
Spomnil je, da pred smrtjo odpustila dekletom, ki so jo umorila, in je zanje molila. »”Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,” molimo v očenašu. Kolikokrat je s. Maria Laura molila to molitev med sveto mašo, v pripravi na zakramentalno srečanje s Kristusom, v skupnosti ali sama,« je poudaril kardinal Semeraro ter ob tem navedel naslednje besede sv. Avguština: »”Želiš to reči z vso gotovostjo? Delaj to, kar govoriš.” (Enarrat. in Ps., 103 I, 19: PL 37, 1352) Dejansko nam je odpuščeno, ko odpustimo. Sestra Maria Laura je to ponovno storila ob koncu svojega življenja, medtem, ko je bila umorjena; vendar tokrat preden se je tudi dejansko srečala z Gospodom. Sveti Avguštin je prav tako zapisal: “Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom: če boš lahko tako rekel, prav tako hodi z gotovostjo, vzklikaj na poti, poj na poti. Ne boj se sodnika!” (Enarrat. in Ps., 66,7: PL 36, 808).«
Svetost ni sad napora, vzcveti kakor roža na travniku
»Med postopkom za beatifikacijo se je ena izmed prič vprašala: “Kako to, da redovnica, ki toliko let živi v svojem običajnem ritmu, pride do tega samozavedanja, da mora moliti za tiste, ki so jo umorili, medtem ko umira, kakor da bi šlo skoraj za fotokopijo evangelija.” (Summarium Testium, Teste II, §48). Da: kako to?,« se je vprašal tudi kardinal Semeraro in spomnil, da so v preteklosti predvsem mučence imenovali tudi athletae Christi (Kristusov športnik). »Vendar pa kaj storijo športniki, da zmagajo na tekmah? Nenehni treningi, napori, izredne odpovedi … Ali so torej tudi naši svetniki možje in žene napora? Naša mučenka je zapisala: “Pot mojega redovnega življenja je zelo preprosta. Zelo mlada sem bila, ko mi je duhovnik po eni izmed spovedi rekel: ‘Ti moraš narediti nekaj lepega za druge.’ V teh besedah je bil imperativ: poleg tega me je njihov odmev napolnjeval z veseljem. Čutila sem, da bi dala poln smisel mojemu življenju.” (Informatio, 22) Svetost je takšna: ni sad človeškega napora, ampak preprosto vzcveti kakor roža na travniku,« je še poudaril kardinal Semeraro in navedel besede sv. Terezije Deteta Jezusa, ki jo je želela s. Maria Laura imeti za zavetnico.
Zgled sv. Terezije Deteta Jezusa
»Na prvih straneh svojega Rokopisa “A” je sv. Terezija ob pogledu na svoje življenje zapisala: “Jezus mi je pred oči postavil knjigo narave in razumela sem, da so vse rože, ki jih je ustvaril, lepe; da lepota vrtnice in belina lilije ne odvzameta vonja mali vijolici ali očarljive preprostosti marjetici. … Tako je v svetu duš, ki je Jezusov vrt … Popolnost je v izpolnjevanju njegove volje, v tem, da smo to, kar On želi.” (f. 2v°) Tudi nova blažena je z namenom, da bi posnemala sv. Terezijo, izbrala “vse, največje, pristno dejavno ljubezen”. (prim. Summ., Doc.32 cit.) Tudi to lahko razumemo iz življenja naše blažene mučenke.«
Sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš
Ob koncu homilije se je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov zaustavil še ob besedah papeža Frančiška v apostolski spodbudi Gaudete et exsultate: »Vsi smo poklicani biti sveti tako, da živimo z ljubeznijo in da vsakdo pričuje sredi vsakodnevnih opravil, tam, kjer se nahaja.« (št. 14) »Danes je morda potrebno spomniti, da zemljišče za razcvet svetosti ni to, kar je izredno, ampak zvestoba v vsakdanjosti. V njej je prisoten ugoden trenutek (kairós). Konec koncev bi lahko rekli, da “pristna dejavna ljubezen”, ki jo je blažena Maria Laura Mainetti izbrala in dovršila v uri mučeništva, sovpada s tem, kar je zapisal sv. Avguštin: “Ljubi in delaj, kar hočeš. Če molčiš, molči iz ljubezni; če govoriš, govori iz ljubezni; če opominjaš, opominjaj iz ljubezni; če odpuščaš, odpusti iz ljubezni; v tebi naj bo korenina ljubezni, saj iz te korenine ne more izvirati nič drugega kakor dobro.« (In Epistolam Ioannis ad Parthos, VII, 8: PL 35, 2033).
Vir
»Človek vstopi v redovniško življenje predvsem zaradi Kristusa, ki ga je odkril kot ‘dragoceni biser’ ali celo ‘zaklad’. On, Bog, je tisti, ki kliče. Mi nismo tisti, ki prvi izberemo. Na začetku je to občutek, da nas Bog ljubi, občutek, da na nas gleda z vero. Z Njim se vzpostavi medosebni odnos: vsa druga bogastva, drugi odnosi, ne da bi jih zanikali ali zanemarili, so postavljeni na stran zaradi Kristusa, v Njem najdejo svoje pravo mesto.«
Ime: Krstili so jo za Terezijo Elizabeto (Elsa). Ime Terezija povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje, teženje za čim« oz. z besedo theresis »obramba, zaščita«. Hebrejsko ime Elišeba (Elizabeta) pa pomeni »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega«.
Redovno ime: Marija Laura.
Rojena: 20. avgusta 1939.
Kraj rojstva: Mesto Colico v Lombardiji na severu Italije ob jezeru Como.
Umrla: 6. junija 2000.
Kraj smrti: Mesto Chiavenna, prav tako na severu Italije, okoli 100 km od Milana.
Družina: Bila je deseti otrok Marceline in Štefana Mainettija. Mati ji je nekaj dni po porodu umrla, oče pa se je kasneje poročil z Martino Della Bianco, s katero je imel še nekaj otrok.
Poklic: Pri neki spovedi je spovedniku zaupala, kaj želi delati: »Razmišljam o tem, da bi v svojem življenju naredila nekaj lepega za druge.«
Skupnost: Že kot gojenka v njihovem zavodu, se je seznanila z delom in poslanstvom skupnosti Hčera križa, sester sv. Andreja. V Kongregacijo je vstopila avgusta 1957, večne zaobljube pa naredila 25. avgusta 1964. Poslanstvo hčera križa je vzgoja in izobraževanje mladih ter skrb za bolnike. Leta 1807 jih je v Franciji ustanovil sveti Andrej Fournet. Svoje hiše imajo v Argentini, Braziliji, Burkini Faso, Franciji, Italiji, Kanadi, na Slonokoščeni obali, v Španiji in Urugvaju; v njih deluje okoli 600 sester.
Poslanstvo: Kot osnovnošolska učiteljica je delovala v krajih Vasto, Rim, Parma in Chiavenna. Specializirala se je za patofiziologijo in delala z otroki z intelektualno-vedenjskimi težavami, pogosto sirotami. V Chiavenni je vodila internat za učenke, bila predstojnica in katehistinja v župniji. Obiskovala je bolne, osamljene ali ostarele.
Mučeništvo: 6. junija 2000 zvečer je prejela klic nekega dekleta, da je bilo posiljeno, da je zanosilo in razmišlja o splavu. Dogovorili sta se za srečanje v parku, a so jo tam napadla tri dekleta, jo zmerjala, pretepala z opeko in izmenično zabadala z nožem. Ko so jih prijeli, so povedala, da je bil to del satanističnega žrtvovanja.
Zadnje besede: »Tukaj sem, Gospod, odpusti jim.«
Beatifikacija: Papež Frančišek jo bo 6. junija letos razglasil za blaženo.
Goduje: 6. junija.
Splet: http://beatasuormarialaura.it/
Vir