V Maurienni (v Savóji) je med letoma 1146 in 1160, umrl blaženi Airáld, škof, ki je v samoti samostana Portes-en-Bugey [pór an bigé], modrosti in preudarnosti pastirja pridružil strogost in navade kartuzijanov. Med letoma 1132 in 1156 je bil tudi škof v Maurienne. († 1160)
Vir
Francoska dolina Maurienne (ime se običajno italijanizira kot Moriana) je splošno znana kot „berceu de la Maison de Savoie“, tj. „zibelka savojske hiše“, kot pojasnjujejo napisi na avtocestnih tablah. Dejansko je bila ta pokrajina prva posest Umberta Biancamana, savojskega prednika, katerega posmrtni ostanki še vedno počivajo v katedrali glavnega mesta doline Saint-Jean-de-Maurienne. Ime tega mesta ni naključje, saj je povezano z nekaterimi čaščenimi relikvijami Jezusovega predhodnika, ki jih je sem prenesla devica sveta Tigra, doma iz savojske doline.
Starodavna vas Maurienne je tako dobila ime Saint-Jean-de-Maurienne, burgundski kralj sveti Guntram pa je mesto v 6. stoletju povzdignil v škofijo in postalo je pravo glavno mesto poznejše prve savojske fevdalne dežele. Katedrala je poleg tega, da je postala hramba Krstnikovih relikvij, kot smo že omenili, nekaj stoletij pozneje postala tudi prva nekropola, v kateri so bili shranjeni posmrtni ostanki članov savojske rodbine.
Po izročilu je na škofovskem stolcu v Mauriennu skozi stoletja sedelo kar pet svetnikov: „sveti Felmase“, morda prvi evangelizator doline v 4. stoletju, „sveti Æconius ali Hiconius“ (581-602), prvi škof, ki ga je posadil kralj Guntram, sveti Aemilianus, ki so ga Saraceni mučili med letoma 736 in 738? – 916, sveti Odylard (ali Edolard), ki so ga Saraceni ubili leta 916 skupaj z embrunskim nadškofom Benediktom, in končno sveti Airald v 12. stoletju, ki ga praznujemo danes.
Airald je bil sprva kartuzijanski menih in je sčasoma postal prior kartuzijanskega samostana Portes na ozemlju škofije Belley. Leta 1132 je bil po smrti škofa Amadeja, ki je pripadal plemiški družini baronov Faucigny, Ayrald poklican, da ga nasledi na škofovskem sedežu v Mauriennu. Kot spominja Martyrologium Romanum, ki se ga spominja na današnji dan, je svetnik kot menih in škof vedno združeval previdnost in spodbudo pastirja s strogostjo in navadami kartuzijanskih menihov. Nenehno se je posvečal študiju in meditaciji, zlasti o Jezusovem trpljenju, zato je v kartuzijanski ikonografiji dejansko upodobljen s knjigo v roki, simbolom modrosti, pred križem. Svojo službo je sveto opravljal vse do svoje smrti, ki se je zgodila v nedoločenem letu med letoma 1146 in 1160. Njegov kult je pozneje potrdil Sveti sedež.
Nasledil ga je Louis de La Palud kot novi maurienski škof. Danes je ta stara škofija združena s sosednjima škofijama Tarantaise in Chambery in tako združuje cerkve današnjega francoskega departmaja Savoja pod oblastjo enega škofa.
IT
Evangelij nam pripoveduje, kako je nekoč mladenič prišel k božanskemu Učitelju in ga vprašal, kako priti do popolnosti. Ko mu je Odrešenik rekel: „Pojdi, prodaj, kar imaš, in pojdi za menoj!“, je mladenič povešal glavo in razočaran odšel, saj je imel veliko premoženja. Od takrat je nešteto ljudi stopilo na pot, ki jo je pokazal Odrešenik, pustilo vse in sledilo Gospodu. Blaženi Ayrald ni bil izjema.
O njegovi mladosti vemo le eno: njegovi starši so bili blagoslovljeni z dobro srečo in naš blaženi je nekoč užival bogato dediščino. Toda njegovi starši so ga gotovo že zgodaj obdarili s še boljšo dediščino: modrostjo in pobožnostjo. Kajti zapustil je svet, še preden ga je spoznal, še preden bi mu lahko postal nevaren, in – kot pravi njegov življenjepisec – zamenjal svilena oblačila za stroga spokorna oblačila kartuzijanov. Vendar Ayrald ni dolgo užival v samoti. Nekaj let po zaobljubah je bil imenovan za škofa v Mauriennu. Njegovi številni obiski samostana Portes pa so najboljši dokaz, kako močno je bilo njegovo srce navezano na samostansko celico. Ko je bil enkrat tam, se je le stežka odtrgal od svoje drage celice. Večkrat je potreboval ljubeč opomin priorja, ki ga je spomnil na njegovo čredo. Spoštovali so ga kot angela, poslanega iz nebes. Zaradi njegove čistosti, dobrote in nenazadnje številnih čudežev, ki jih je Bog delal po njem, so ga vsi gledali s strahospoštovanjem.
Kako dolgo je Ayrald nosil pastirsko palico, ni natančno znano. Umrl je v naročju svojega nekdanjega predstojnika, priorja iz Portesa, ki ga je poklical k sebi, januarja 1146. Takoj po njegovi smrti je Bog svojega služabnika poveličal s številnimi čudeži, ki so se zgodili ob njegovem grobu. To je spodbudilo njegovega naslednika, da je dvignil posmrtne ostanke in jim namenil častnejše mesto. Še dragocenejše posmrtne ostanke je odslej hranila dragocena marmorna krsta. Pobožni ljudje so se zgrinjali z vseh strani, da bi blaženega poklicali v njegovi stiski. Bog je njihovo zaupanje nagradil z novimi čudeži: dovolil je, da je iz krste izteklo dragoceno, dišeče olje, ki je z maziljenjem ozdravilo vse vrste bolezni, zlasti vročino.
Papež Pij IX. je 23. decembra 1862 odobril češčenje blaženega, ki je cvetelo od nekdaj – kartuzijani praznujejo njegov praznik 2. januarja, v Grenoblu 11. marca, sicer pa 21. oktobra.
DE
Blaženi Airald iz Maurienna, znan tudi kot Airaldo di Saint-Jean-de-Maurienne, Ayrald in Ayraldus, je bil pomembna osebnost v katoliški zgodovini. Rodil se je v plemiški burgundski družini kot sin burgundskega grofa Viljema II, čeprav natančen datum njegovega rojstva ostaja neznan.
Airalda je pritegnilo življenje v samoti in duhovni kontemplaciji, zato je vstopil v kartuzijanski samostan Portes v škofiji Belley v Franciji. Posvetil se je strogemu samostanskemu življenju in utelešal vrline molitve, askeze in poslušnosti. Zaradi svoje predanosti in duhovne poglobljenosti je postal predstojnik svoje hiše, kjer je vodil in navdihoval menihe pri njihovem prizadevanju za Boga.
Leta 1132 je bil Airaldus nepričakovano imenovan za škofa v Mauriennu v Savoji, kar je sprva okleval. Ker pa je v tem poklicu prepoznal Božjo voljo, je ponižno sprejel svoje nove odgovornosti. Kot škof je Airaldus vestno služil ljudem v Mauriennu ter jih skrbno, sočutno in duhovno vodil.
Airaldus je vneto podeljeval zakramente in dejavno širil vero po vsej škofiji. Znan je bil po izjemni pastoralni skrbi, obiskoval je bolne in zaprte ter nudil podporo ljudem v stiski in na robu družbe. Kot dušni pastir se je posvečal dobrobiti svoje črede in si neutrudno prizadeval za njeno blaginjo in duhovno rast.
V času svojega službovanja kot maurienski škof se je Airaldus soočal s številnimi izzivi, vključno s političnimi omejitvami in konflikti v regiji. Kljub tem težavam sta mu neomajna vera in trdna predanost škofovskim dolžnostim omogočili, da je svojo škofijo usmerjal in vodil skozi burne čase.
Blaženi Airald iz Maurienna je umrl leta 1160 v Mauriennu v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Za njegovo smrtjo so žalovali tako duhovniki kot laiki, ki so prepoznali njegov velik vpliv na Cerkev in skupnost. Skozi stoletja so verniki gojili njegov spomin in se sklicevali na njegovo priprošnjo ter številne milosti in čudeže pripisovali njegovemu nebeškemu posredovanju.
Papež Pij IX. je 8. januarja 1863 Airalda beatificiral, ga uradno razglasil za blaženega in potrdil njegov cultus (čaščenje). Verniki ga častijo kot sveti zgled predanega meniha in ponižnega škofa, čigar življenje jih navdihuje, da poglabljajo svoje duhovno življenje in posnemajo njegovo ljubezen do Boga in drugih.
Blaženega Airalda iz Maurienne še naprej praznujemo na njegov praznik, ki je 2. januarja. Njegovo življenje je pričevanje o moči vere, poslušnosti in služenja ter nas opominja na preobrazbeni potencial, ki se skriva v življenju, popolnoma predanem Božji volji.
EN