Imena: Albert, Alberto, Bert, Berti, Berto, Bertl, Alberta, Albertina, Berta
Velja za enega izmed štirih stebrov frančiškanskega reda observantov (tem pravimo danes frančiškani), poleg sv. Bernardina Sienskega, sv. Janeza Kapistrana in sv. Jakoba della Marca.
Rodil se je leta 1385 v kraju Sarteano v srednji Italiji. Ko je z dvajsetimi leti stopil k frančiškanom v domačem mestu, je bil že primerno visoko izobražen. Obiskoval je šole v Sieni in zlasti v Firencah. Leta 1415 se je pridružil frančiškanski veji observantov. Dobro je poznal slovstvo in tudi grški jezik.
Med frančiškani observanti je veljal za enega najbolj izobraženih. Kot sodelavec sv. Bernardina Sienskega je nastopal kot pridigar v številnih mestih. Ljudje so ga radi poslušali, ker je znal govoriti zelo slikovito in je ob dogodkih iz Jezusovega življenja pripovedoval tudi svoje spomine na svete kraje. Ko se je pripravljal koncil v Firencah (leta 1439), je papež Evgen IV. leta 1435 pooblastil Alberta, naj pogajanja s pravoslavnimi zastopniki privede do srečnega kraja. Albert je tedaj odpotoval najprej v Jeruzalem in nato v Carigrad, kjer so ga pravoslavni zaradi dobrega znanja grščine radi poslušali. Leta 1438 se je vrnil v Italijo z bizantinsko delegacijo in ji je bil za prevajalca. Naslednje leto ga je papež spet poslal na vzhod, da bi skušal tudi kopte pridobiti za združitev s katoliško Cerkvijo in potem šel še naprej do Indije. S seboj je nosil papeška pisma za »cesarja Indije« in za legendarnega kralja-duhovnika Janeza, ki naj bi bil po zahodnem mnenju cesar Etiopije.
V Kairu je govoril tudi pred sultanom, ker pa ni bilo brez nevarnosti za njegovo življenje. Zgodilo pa se mu ni nič takšnega, česar se je bilo bati. V Rim pa se je potem vrnil samo z delnim uspehom. Pridobil je za unijo s Cerkvijo samo nekatere skupnosti koptov in jakobitov.
Leta 1442 so ga poslali v beneško provinco, potem ko ni bil izvoljen za vrhovnega predstojnika frančiškanskega reda. Papež Evgenij IV. mu je tedaj določil nalogo, da v oglejskem patriarhatu pridiga ter navdušuje oblastnike in preprosto ljudstvo za križarsko vojsko proti Turkom. Pozneje ga srečamo spet v Milanu in Brescii, kjer je postavil temelje dvema samostanoma reda frančiškanov observantov in pomiril spore v mestu. Umrl je 15. avgusta 1450 v milanskem samostanu Sant’ Angelo. Že tedaj so ga imeli za svetnika in čudodelnika. Kot blaženega pa ga častijo samo po frančiškanskih samostanih.
Vir