V mestu Moerzeke-lez-Termonde (blizu Genta, v Belgiji), sveti Edvárd Poppe, duhovnik, ki je v težkem času, s pisanjem in pridigami pospeševal krščansko vzgojo in pobožnost do evharistije po Flándriji.
Vir
Krščen je bil kot Edvard Janez Marija. Ime Edvard izhaja iz staroangleških besed ead »posest, bogastvo, sreča« in weard »varuh«.Zavetnik: Vojaških kaplanov in kraja Moerzeke.»Svet duhovnik naredi več z eno besedo, kakor navaden delavec s celo vrsto govorov … Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov. Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen … Postati hočem svet duhovnik, Gospod, sicer bo moja gorečnost in trpljenje brez znatnega uspeha … Besede svetega duhovnika zadevajo v živo: ganejo, presunejo duše in jih na izreden način prenovijo; izvirajo iz milosti, iz molitve in pokore; polne so tvoje moči, moj Bog.«
Ime:Krščen je bil kot Edvard Janez Marija. Ime Edvard izhaja iz staroangleških besed ead »posest, bogastvo, sreča« in weard »varuh«.
Rojen:18. decembra 1890.
Kraj rojstva:Vas Temsche v Belgiji.
Umrl:10. junija 1924.
Kraj smrti:kraj Moerzeke, prav tako v Belgiji.
Družina:Rodil se je v številni pekovski družini očetu Dčsirčju Aloiesu in materi Jožefi, roj. Ogiers. Bil je osmi izmed enajstih otrok. Eden od bratov je prav tako postal duhovnik, kar pet sester pa je bilo redovnic.
Študij:S petnajstimi leti je vstopil v malo semenišče v Gentu. Šolanje je po končani vojni uspešno dokončal z doktoratom iz filozofije.
Vojaščina:Leta 1910 je bil vpoklican k vojakom v Leuven in je služboval kot sanitejec. Bil je ranjen, vojska pa mu je tudi načela že tako krhko zdravje.
Posvečenje:1. maja 1916.
Geslo:»Duhovnik je drugi Kristus.«
Službovanje:Po posvečenju je kot kaplan deloval v revni delavski župniji v Gentu, že leta 1918 pa ga je zaradi bolehnosti škof prestavil za spirituala pri sestrah usmiljenkah v podeželskem kraju Moerzeke. Vmes je bil za dobro leto voditelj bogoslovcev, vojnih obveznikov.
Apostolat:Veliko se je posvečal vzgoji in oblikovanju mladine, spodbujal k češčenju evharistije in božje Matere Marije. Njegova posebna skrb so bili tudi ubogi, revni in umirajoči.
Preizkušnja:Zaradi slabega zdravja, bil je srčni bolnik, je večino časa preživel v bolniški postelji ali v naslonjaču, a ga to ni oviralo pri njegovem apostolskem in pisateljskem delu. Mnogi, zlasti duhovniki, so pri njem iskali spodbude in prihajali po nasvete.
Vzorniki:Njegovi svetniški vzorniki so bili zlasti: sv. Janez Vianej, sv. Grignon Montfortski in sv. Terezija Deteta Jezusa.
Dela:Napisal je številne priročnike za evharistično vzgojo otrok in odraslih. Že pred vojno je tudi v slovenščini izšlo njegovo delo Vzgajajmo evharistično, kasneje pa še Duhovno vodstvo otrok in Duhovniški pogovori.
Beatifikacija:Papež Janez Pavel II. ga je 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega.
Zavetnik:Vojaških kaplanov in kraja Moerzeke.
Upodobitve:Na fotografijah vidimo mladega duhovnika prijaznega pogleda, z velikimi in nežnimi očmi ter s smehljajem na ustnih.
Goduje:10. junija.
Vir
“Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov … Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah,” je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: “Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega.”
Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: “Duhovnik je drugi Kristus” in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja – bil je srčni bolnik – ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne “priročnike” za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov “učitelj Evharistije”.
Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na “mali poti” božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. “Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik,” je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: “Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem.” Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: “Duhovnike vabim, da v središče svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe.”
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.