Blaženi Janez Gašper (Johanes Kaspar) Kratz – duhovnik, redovnik in misijonar
Rodil se je 14. septembra 1698 v kraju Golzheim pri Durenu v Nemčiji; umrl pa mučeniške smrti 12. januarja leta 1737 v Vietnamu.
Šolal se je pri jezuitih v Düsseldorfu. Potoval je po Evropi. Od leta 1728 do 1730 je bil v Džakarti. Od tam je odšel na Kitajsko, v tedanjo portugalsko kolonijo Macao. Tam je vstopil v jezuitski red. Leta 1734 je postal duhovnik. Leta 1736 je skupaj s tremi portugalskimi sobrati odšel v Indokino. Na meji Tonkina v Vietnamu so jih ujeli in po mučenju pobili.
Vir
Golzheim, vas blizu Dürena v Porenju, je bil rojstni kraj očeta Johanna Kasparja Kratza. Krščen je bil 14. septembra 1698 v vaški cerkvi. Njegovi starši so zaradi nesrečnih dogodkov izgubili premoženje. Ko je oče zgodaj umrl, so mati in otroci živeli v zelo omejenih razmerah. Kot najstarejši sin je moral Johann pomagati pri kmečkih opravilih. Toda njegova mati je vedno upala, da bo nadarjenega fanta nekoč videla kot duhovnika pri oltarju. Ko je bil star petnajst let, mu je dovolila študij na jezuitskem kolegiju v Düsseldorfu. Ne le da je bil tam sprejet, tudi njegov učitelj oče Vrechen, ki mu je nedolžni in delavni fant kmalu postal všeč, mu je dal prosto mesto. Ko je Johannes z odliko končal šestletno gimnazijo, je odšel v Münster v Vestfaliji študirat filozofijo. Toda njegovi upi, da bo našel službo vzgojitelja in si tako zagotovil potrebno preživetje, so se razblinili. Zato se je vrnil v Düsseldorf. Tam ga je sprejel frančiškanski duhovnik in mu dajal zasebne ure filozofije. Kmalu pa se je v njem prebudila neustavljiva želja po popotovanju. Ali pa je previdnost izkoristila mladeničevo nagnjenje in ga po številnih odisejadah pripeljala na Tonkin, da bi si tam utrgal palmo mučeništva? Leta 1721 ga je neki ugleden gospod vzel s seboj v Rim. Tu je hudo zbolel. Vendar je ozdravel. Kratz je ob podpori svojega mecena potoval v Madrid, Lizbono in Pariz. V vsakem od teh krajev je ostal vsaj eno leto in se z velikim navdušenjem učil lokalnih jezikov.
V Parizu je začutil takšno hrepenenje po materi, da je vzel v roke sprehajalno palico in se vrnil domov. Kako srečna je bila ta dobra ženska, ko je spet videla svojega Janeza. Upala je, da se bo zdaj pripravil na posvečenje. Postal je resnejši, vendar ga je hrepenenje po potepanju spet gnalo ven. Preko Kölna je odpotoval v Amsterdam, da bi se vpisal kot vojak za Batavijo v Indiji. Kot 29-letnik z dobrim znanjem jezikov je dobil mesto častnika v vzhodnoindijski vojski. Sidra so bila dvignjena junija 1727. Po sedemmesečnem potovanju je prispel v Batavijo. Vendar je kmalu pisal materi: „Obžalujem, da sem stopil na te obale, kjer človek ne more izpolnjevati verskih dolžnosti.“ Katoliška vera je bila tam strogo prepovedana. Kalvinistični Nizozemci so dovolili vse: luterane, anabaptiste, jude in mohamedane, vendar ne katoliških duhovnikov. Prav tako ne katoliške cerkve. Zato je dobri častnik v svojem stanovanju zbral nekaj katoličanov in z njimi molil rožni venec. Nekega dne je slišal, da je v pristanišču ladja z duhovnikom iz Družbe Jezusove na krovu. Takoj je pohitel tja, da bi prejel svete zakramente. K misijonarju je pripeljal tudi druge katoličane. Toda po štirinajstih dneh je ladja spet odplula. Ker je Kratz tudi kot častnik svobodno izpovedoval svojo vero, je bil tarča številnih posmehov svojih tovarišev. Očetu Vrechen-u je pisal, da živi v breznu zlobe. Zato je po treh letih odšel na dopust in se pridružil katoliškemu trgovcu, s katerim je odpotoval v Makao na Kitajskem. Tu je zaslišal klic milosti. Na priporočilo duhovnika, ki ga je spoznal in cenil v Bataviji, je bil sprejet v Družbo Jezusovo. Star je bil 32 let. Po končanem študiju je bil posvečen v duhovnika in dan pred božičem 1734 prvič daroval nekrvavo daritev. Verjetno si ni predstavljal, da bo tri leta pozneje žrtvoval svojo kri za Odrešenika. Zaradi vsestranskega znanja jezikov bi ga nadrejeni najraje obdržali v Makao, vendar so ga na njegovo vztrajno prošnjo marca 1735 s tremi drugimi očeti poslali v Tonkin, da bi v tej poganski deželi oznanjal evangelij. Komaj so se izkrcali, že so jih prijeli pazniki in odpeljali v zapor Nau-chao. Tam so bili zaprti od aprila do septembra, nato pa so jih pripeljali nazaj v Makao. Bledi in izčrpani so 24. decembra prispeli k svojim sobratom. Marca naslednjega leta so se ponovno odpravili na pot. Vendar so jih prijeli in odpeljali v glavno mesto. Pazniki so jima v strahu, da bi kristjani duhovnika prepoznali in osvobodili, glavi pokrili s škatlo, tako da so jima bile vidne le noge. Mučenje je bilo grozljivo.
V kraljevi palači bi morali poteptati križ, vendar so ga spoštljivo poljubili. Nato so jim okoli vratu obesili skupni kang (jarem). Ta je bil sestavljen iz dveh med seboj povezanih desk, iz katerih so štrlele glave. Pričevalci, obremenjeni s kangom, so devet mesecev preživeli v zaporu, ki je bil zaradi mučenj, ki so jih povzročali, splošno znan kot pekel. Kljub temu so za to trpljenje hvalili Boga. Nato jim je katehet sporočil, da bodo 12. januarja umrli. Oče Kratz je poln veselja zaradi mučeništva, ki ga je vabilo, pisal očetu Sibinu: „O srečni dan, o blagoslovljena ura, po kateri je hrepenelo toliko svetnikov, a je ni našlo toliko tistih, ki so bili boljši od mene! Z najglobljim veseljem pričakujemo junaško bitko in si želimo, da bi bili razrešeni in da bi bili s Kristusom.“ Zjutraj 12. januarja 1737 so zapornike odpeljali na kraj usmrtitve. Poganska množica jih je zasipala z žaljivkami, vojaki pa so jih z udarci gnali naprej. Na kraju usmrtitve so bile oči množice še posebej uprte v očeta Kratza, saj je njegov obraz izžareval nebeško blaženost. Na znak so usmrtitelji zamahnili z meči in štiri mučeniške glave so se skotalile v prah. Svete kosti so pozneje pokopali v jezuitski cerkvi v Makao.
Oče Kratz je bil star 39 let in je bil v sedmem letu svojega redovniškega življenja. Je čudovit zgled, kako lahko mlad človek ohrani vero in čistost srca tudi v največjih nevarnostih na svetu. Naj vsi mladi sledijo njegovemu zgledu in se tako kot on oklepajo Boga, ko jih ogrožajo moralne nevarnosti!
* * *
Blaženi Hanskasper (Janez Gašper) Kratz, jezuit, misijonar, mučenec, + 12.1.1737 – godovni dan: 12. januar
Janez Gašper Kratz je bil zabaven in mračnjaški, šaljiv in resen, spreten in vihrav, skromen in hvalisav, brezskrben in energičen. Takšen je bil Janez Gašper Kratz, in kdor na podlagi tega opisa ugiba, da je bil prebivalec Rheinlanda, ima prav. Iz imena Hanskasper, ki bi pravzaprav moralo pomeniti Johann Kasper, je mogoče sklepati tudi, da se je moral nosilec tega imena roditi nedaleč od kölnske katedrale, saj so trije modreci Kaspar, Melchior in Baltazar našli svoj zadnji počitek v tej najbolj veličastni cerkvi na Renu.
Janez Gašper je zibelko zibal v Golzheimu pri Dürenu, na kmetiji, ki je bila nekoč veliko posestvo, a je sčasoma postajala vse manjša, tako da je na koncu ostalo le malo zemlje, ki jo je po zgodnji očetovi smrti z veliko dela in večne skrbi obdelovala dobrosrčna mati, da je preživljala družino.
Janez Gašper je že pri petih letih pasel živino. Vendar je pasenje v resnici opravljal pes Karo, saj je pastir spomladi sam rezljal vrbove flavte, jeseni pa na odprtem ognju na polju pražil krompir. Pri osmih letih je moral Janez Gašper pomagati materi na polju, in ker ni bil preveč natančen, je delo hitro opravil. Svojim prijateljem je nato pokazal, kaj vse je znal narediti. Ti bi bili pozneje presenečeni, ko bi izvedeli, kakšne velike stvari bo postal.
Fant je svoji materi nenehno govoril na uho in jo prosil, naj mu dovoli iti na univerzo, ker želi postati duhovnik, in to željo je mislil celo napol resno. Skratka, nekega dne je Janez Gašper sedel v latinski šoli v Düsseldorfu. Ker pa je bil mnenja, da je učenje v primerjavi s trdim kmečkim delom, ki ga je opravljal doslej, le igra, se je tudi novega poklica lotil igrivo in ob koncu prvega letnika ni opravil izpita, tako da je moral razred opravljati dvakrat. To žalostno dejstvo pa je imelo zelo ugoden učinek, saj se je Janez Gašper nato odločil, da se bo resno lotil svojega posla, in postal odličen učenec.
K Janezu Gašperju je prišel bogat gospod in ga vprašal, ali bi želel postati njegov spremljevalec na potovanjih. Seveda je to vprašani z veseljem sprejel in v naslednjih šestih letih je mladenič iz Porenja z odprtimi očmi in ušesi potoval po širnem in čudovitem božjem svetu, v Italijo, Španijo, na Portugalsko in v Francijo. Hitro se je naučil tudi jezikov, ki so jih govorili v teh deželah. Janez Gašper je takrat živel dobro življenje. Toda potem je kot vsak prebivalec Kölna, ki je odpotoval v tujino, z vso silo začutil hrepenenje po domu, in ko se je vrnil domov, mu je bila domovina spet preblizu.
Komaj je Janez Gašper opisal svoja popotniška doživetja materi in starim prijateljem, ki so mu prisluhnili z ušesi, očmi in usti, je spet odšel kot veter. Pustolovski mladenič se je pridružil Nizozemcem, ki so ga zaradi vsestranskega znanja jezikov z veseljem sprejeli za častnika, in kmalu je na zibajoči se ladji potoval na sedemmesečno nevarno pot do kraja, kjer raste poper, in sicer v Vzhodno Indijo v nizozemsko kolonijo na otoku Java.
Novo pustolovsko življenje je bilo Janezu Gašperju povsem po godu. V službi je užival, med tovariši je bil priljubljen zaradi svoje renske urejenosti in priljubljen pri nadrejenih. Edina stvar, ki mu ni bila všeč, je bila, da na Javi ni bilo niti enega katoliškega duhovnika, saj so bili Nizozemci kot strogi kalvinisti do katoličanov skrajno sovražno nastrojeni in v kolonijah niso dopuščali niti katoliških duhovnikov niti katoliškega bogoslužja. Končno je Janez Gašper Kratz prebudil katoličana, ki je spal v njem, in se postopoma razvil v laičnega duhovnika, ki je okrog sebe zbiral katoličane na otoku, z njimi molil in jim katoliško pomagal, ko so umirali.
Ta dejavnost je v Janezu Gašperju prebudila novo željo po duhovništvu. Zato se je odpovedal službi, odšel na Kitajsko, se tam pridružil jezuitskemu redu, bil posvečen v duhovnika, z neizrekljivim veseljem obhajal prvo sveto daritev, odšel na misijon in skupaj s tremi tovariši 12. januarja 1737 pri skoraj štiridesetih letih mučeniško umrl za katoliško vero. Bog je rheinlanderja Janeza Gašperja Kratza tako vodil po nenavadnih poteh do njegovega slavnega mučeništva. Jezuiti v Macau so za njegovo smrt izvedeli šele avgusta 1737 in takoj sprožili postopek beatifikacije, ki pa še ni končan.
DE
Janez Gašper Kratz, četrti otrok preprostih kmetov, je bil po očetovi smrti pri 15 letih poslan v jezuitski kolegij v Düsseldorfu. Od leta 1721 je študiral filozofijo pri frančiškanih v njihovem samostanu, nato je delal kot vzgojitelj pri plemiški družini in kot njen spremljevalec potoval po Evropi ter se učil italijanščine, francoščine, španščine in portugalščine. Med letoma 1728 in 1729 je bil v imenu Nizozemske vzhodnoindijske družbe uradnik v Bataviji – današnji Džakarti – v Indoneziji, vendar so ga reformirani Nizozemci zaradi njegove katoliške vere večkrat vpletli v spore, zato je zaprosil za razrešitev.
Potem ko je Janez Gašper Kratz poskušal delati kot poslovnež, je leta 1730 skupaj z jezuitom Philippom Sibinom, ki je tako kot Kratz prihajal iz Porenja, odpotoval na Kitajsko v takratno portugalsko kolonijo Macau, kjer se je pridružil jezuitskemu redu in bil leta 1734 posvečen v duhovnika. Leta 1735 je s štirimi tovariši odpotoval na misijo v Indokino; na meji s Tonkinom so jih zajeli in poslali nazaj; po sedmih mesecih trpljenja so po kopnem prispeli nazaj v Macao. Leta 1736 je ponovno poskusil potovati v Tonkin, vendar so ga aprila 1736 s tovariši Bartholoméjem Alvarezom, Emmanuelom d’Abreujem in Vincentejem da Cunho ujeli, maja obsodili na smrt in po osmih mesecih zapora obglavili.
Jezuiti v Macau so za njihovo smrt izvedeli šele avgusta 1737 in takoj sprožili postopek beatifikacije, ki pa še ni končan.
DE
Blaženi Janez Gašper Kratz se je rodil 14. septembra 1698 v Golzheimu pri Dürenu med Aachnom in Kölnom v Nemčiji. Obiskoval je jezuitsko gimnazijo v Düsseldorfu. Že od zgodnjega otroštva je bil pustolovec, po končanem študiju leta 1721 pa je zapustil dom in naslednjih pet let potoval po Italiji, Španiji, Portugalski in Franciji. Vrnil se je v Nemčijo, vendar je imel potovanja v krvi in skrivnostni Vzhod ga je vabil.
Odpotoval je v Amsterdam, kjer se je kot častnik vpisal v kolonialno vojsko nizozemske Vzhodnoindijske družbe. Poleti 1727 je odpotoval in po sedmih mesecih potovanja januarja 1728 prispel v Batavijo na Javi (današnje indonezijsko glavno mesto Džakarta). Ker so bili skoraj vsi tamkajšnji prebivalci nizozemski kalvinisti, je moral Janez svoje katoliško prepričanje obdržati zase. Kadar koli je v pristanišče priplula portugalska ladja iz Macaa ali španska galeona iz Manile, je šel na ladjo in poiskal duhovnika, da bi lahko prejel zakramente in se udeležil maše.
Maja 1730 je v Batavijo prispel jezuit Filip Sibin. Janez ga je srečal in se z njim pogovarjal o svojih hrepenenjih, in ko se je ladja junija vrnila v Macao, sta bila na krovu tako pater Sibin kot Janez. V Macau je 32-letni Janez 27. oktobra 1730 vstopil v jezuitski red. Po noviciatu je dve leti študiral teologijo in bil malo pred božičem leta 1734 posvečen v duhovnika.
NOR
Blaženi Janez Gašper Kratz, znan tudi kot Johann Kaspar Kratz in Joanes Kaspar Kratz, se je rodil 15. septembra 1698 v Golzheimu v Dürenu v Nemčiji. O njegovem zgodnjem življenju je malo znanega, vendar se domneva, da je v mladosti več let potoval po Evropi in si nabiral dragocene izkušnje in spoznanja.
Leta 1727 je Kratz postal uslužbenec nizozemske Vzhodnoindijske družbe in se podal na novo pustolovščino v oddaljene in eksotične vzhodne dežele. Tri leta pozneje, leta 1730, se je pridružil Družbi Jezusovi (jezuitom) v Macau, portugalski koloniji na Kitajskem. To je pomenilo pomembno prelomnico v njegovem življenju, saj se je odločil, da se bo posvetil misijonarskemu delu in širjenju nauka katoliške vere.
Kratzovo misijonarsko potovanje ga je vodilo v kraljestvo Tonkin, ki ustreza današnjemu Vietnamu. Kot jezuitski misijonar si je neutrudno prizadeval, da bi lokalnemu prebivalstvu približal krščanstvo, pri tem pa se je soočal s številnimi izzivi in nevarnostmi. Leta 1734 je bil posvečen v duhovnika, kar je še okrepilo njegovo predanost poslanstvu.
Vendar pa sta Kratzova neumorna prizadevanja in predanost veri marca 1736 pripeljala do njegove aretacije. Zaradi svoje neomajne predanosti širjenju evangelija je bil podvržen mučenju in prestajal velike težave. Kljub fizičnemu in čustvenemu trpljenju se Kratz ni hotel odreči svoji veri in je do konca vztrajal pri svojem poslanstvu.
Leta 1737 je bil blaženi Janez Gašper Kratz tragično umorjen in obglavljen zaradi svoje neomajne predanosti veri. Njegovo mučeništvo je bilo pričevanje o njegovi neomajni predanosti Katoliški cerkvi in širjenju krščanstva v zahtevni in tuji deželi.
Praznik blaženega Janeza Gašperja Kratza praznujemo vsako leto 12. januarja, na ta dan se spominjamo njegove žrtve in ga opominjamo na pogum in predanost, ki ju je izkazoval vse življenje. Čeprav ga Katoliška cerkev še ni uradno počastila ali razglasila za blaženega, njegovo življenje in mučeništvo še naprej navdihujeta in služita kot zgled vere, predanosti in nesebičnosti.
EN
Rodil se je 15. septembra 1698 v kraju Golzheim blizu Dürena v nemški pokrajini Eifel. V letih od 1721 do 1726 je potoval po Belgiji, Franciji, Španiji, Portugalski in Italiji. Sprva je bil v službi plemiča kot turistični vodnik, pozneje pa tudi samostojni podjetnik. Leta 1727 je začel delati za nizozemsko Združeno vzhodnoindijsko družbo. V tej službi je delal v Bataviji kot kolonialni nadzornik. Bil je izjemen človek: tam, kjer so druge vodili predvsem premisleki o dobičku in služenju denarja ter se manj ukvarjali z moralo, se je izkazal za izjemno vestnega in zanesljivega. Poleg tega je bil kot katoličan v kalvinističnem okolju večkrat deležen nadlegovanja.
Leta 1730 je vstopil k jezuitom v Macau. Štiri leta pozneje je bil posvečen v duhovnika. Naslednje leto je bil s štirimi portugalskimi brati poslan v misijon v Tonkinu. Toda tamkajšnjim oblastem nova vera ni bila všeč. Mučili so jih in poslali nazaj, od koder so prišli.
Kljub temu so poskusili še drugič. Zdaj so bili sprva uspešnejši. Dokler jih niso zasačili razbojniki, jih oropali, prepoznali kot kristjane in jih izročili oblastem. Takoj so jih obsodili na smrt. Obsodba je bila izvršena šele po osmih mesecih mizernega zapora. Tako je umrl mučeniške smrti skupaj z Bartolomejem Alvarezom, Manuelom de Abreuom in Vicencijem de Cunho.
NL