Imena: Giovanni, Džoni, Djoni, Janez …
Giovanni se je leta 1820 pridružil kongregaciji Misijonarjev Predragocene Krvi. Zavzemal se je predvsem za izgradnjo in širjenje tega reda. Imel je tesne zveze s Casparjem del Bufalom, ustanoviteljem kongregacije, ki je umrl leta 1837. Skupaj z Mario de Matthias je ustanovil še žensko kongregacijo.
Giovanni Merlini je umrl 12. januarja 1873 v Rimu, kjer je tudi pokopan. Postopek za razglasitev za blaženega so začeli leta 1927. (Predvidena je beatifikacija 12. januarja 2025)
Vir
V lekarni v umbrijskem mestu Spoleto je veliko dela in Luigi Merlini ima polne roke dela. Na srečo mu pri tem pomagajo hčerki in devetletni sin Janez, ki skrbno ureja vse potrebne esence in praške. Želi postati duhovnik, vendar oče pričakuje, da bo nekega dne prevzel lekarno in se poročil.
V majhni hišni kapelici otrok vedno znova goreče moli za bratca; tega družina dejansko dobi – da, na koncu bo trinajst bratov in sester!
Janez je obiskoval manjše in večje semenišče v domačem kraju in bil pri 23 letih posvečen v duhovnika. Pripravljal se je na svojo prvo nalogo in se udeležil rekolekcij, ki jih je vodil sveti Gašper del Bufalo v bližnjem misijonu San Felice di Giano.
Dve leti pozneje se je pridružil Kongregaciji misijonarjev Presvete krvi, ki jo je ustanovil sveti Gašper. Ljudski misijoni, ki jih je vodil, so privabljali ljudi od blizu in daleč.
Nešteto ljudi, zmedenih zaradi „razsvetljenstva“ in boja proti veri in Cerkvi, je s kesanjem in spreobrnjenjem našlo Kristusa in Cerkev. Pogosto je pridigal štirikrat ali petkrat na dan, v spovednici je preživel deset ali več ur, nočne ure pa je izkoristil za molitev. Povsod je širil češčenje Kristusove krvi, kar je bilo po njegovem mnenju osrednjega pomena ne le za misijone, ampak tudi za vso Cerkev. Posebej tesen odnos z Žalostno Materjo Božjo ga je spremljal vse življenje in zaznamoval njegovo duhovnost.
Zaradi vstaje v Rimu leta 1848 je papež Pij IX. pobegnil v Gaeto. Tam ga je obiskal pater Merlini in mu svetoval, naj uvede praznik Presvete krvi za vso Cerkev – če bo to storil, se bo lahko vrnil v Rim. Papež je upošteval nasvet in napoved se je uresničila.
Del Bufalo, arhitekt kongregacije, je imel veliko zaupanje vanj in „ga je imel, ne da bi hotel koga užaliti, za daleč najboljšega duhovnika“, je poročal eden od sobratov. Ne vidi ga le kot človeka, ki je globoko zakoreninjen v veri in je odličen pridigar, ampak tudi kot „arhitekta“ svoje kongregacije.
„Zame Janez Merlini vodi celotno skupnost in za to se zahvaljujem Bogu.“ Merlini je v celoti sprejel in razumel ustanoviteljevo karizmo. Ustanovitelj mu je narekoval Pravila reda, ki jim je dal končno obliko in ki jih je leta 1841 priznal papež. Ko sta del Bufalo in Merlini v Vallecorsu srečala mlado Marijo De Mattias in v njej videla možno ustanoviteljico načrtovanega ženskega zavoda za izobraževanje deklet in žena, jo je ustanovitelj zaupal Merliniju v duhovno vodstvo. V korespondenci jo je spremljal 42 let ter ji modro in zanesljivo pomagal pri ustanovitvi Inštituta častilcev Kristusove krvi.
Leta 1847 je bil Janez Merlini izvoljen za generalnega predstojnika kongregacije. Zvesto jo je vodil v Gašperjevem duhu – tudi v politično nemirnih letih, ki so leta 1861 pripeljala do združitve Italije. Bil je prijazen, odločen in potrpežljiv predstojnik; noben sobrat ni niti enkrat zavrnil njegove premestitve!
Če bi bilo to mogoče, bi reorganiziral ves svet! Pravilno razporejanje stvari, v katerem se izraža tudi lepota, je temelj vsega njegovega dela. Kot arhitekt, pri katerem gre za pravilno razporeditev prostorov, počne isto kot umetnik, ko oblikuje križanega Kristusa, ali kot kronist, ki prikazuje najpomembnejše dogodke v Božjem načrtu, ali kot arhivar, ki pregledno ureja dokumente, ali kot generalni predstojnik, ki bratom dodeljuje naloge glede na zahteve apostolata in njihove sposobnosti: „Uporabna matematika v umetnosti, jasna logika v lepoti: rezultat je poezija resničnosti,“ piše njegov biograf Colagiovanni. Umrl je 12. januarja 1873, potem ko ga je na božični večer mimoidoči sovražnik cerkve s kočijo vrgel na cesto.
DE
Janez Merlini je v svoji kongregaciji „Misijonarjev Predragocene krvi“, ki se ji je pridružil leta 1820, dosegel velike uspehe. Posebej si je prizadeval za razvoj in širitev reda; bil je tudi soustanovitelj ameriške province. Leta 1818 posvečen v duhovnika je bil sin lekarniškega para iz Spoleta leta 1840 končno imenovan za generalnega tajnika, leta 1847 pa za generalnega superiorja. Merlini je bil vedno tesno povezan z Gašperjem del Bufalo, ustanoviteljem svoje kongregacije, ki je umrl leta 1837. Skupaj z Marijo de Mattias je Merlini uresničil tudi Bufalovo namero, da po njegovi smrti ustanovi žensko kongregacijo „častilcev dragocene krvi“. Papež jo je potrdil pet let po Merlinijevi smrti.
Janez Merlini je umrl 12. januarja 1873 v Rimu in bil pokopan na tamkajšnjem pokopališču. Leta 1946 so njegove posmrtne ostanke prenesli v rimsko cerkev svete Marije v Triviu, kjer se cerkvenega delavca spominja marmornat nagrobnik. Postopek za Merlinijevo beatifikacijo se je začel leta 1927.
DE
Don Giovanni Merlini se je rodil 28. avgusta 1795 v Spoletu (PG) Luigiju Merliniju in Antonii Claudi Arcangeli. Potem ko je bil 19. decembra 1818 med duhovnimi vajami v opatiji San Felice v Giano dell’Umbria (PG) posvečen v duhovnika za škofijo Spoleto, je leta 1820 spoznal svetega Gašperja del Bufalo, ustanovitelja Kongregacije misijonarjev Presvete krvi. Srečanje teh dveh velikanov vere je spremenilo življenje obeh. Gašper bo za Janeza postal oče in zgled navdiha, tako zelo, da ga je prepričal, naj 15. avgusta 1820 vstopi v kongregacijo in postane eden njenih predstojnikov.
V skladu s karizmo kongregacije oče Janez ni bil le neustrašen oznanjevalec evangelija prek ljudskih misijonov, ampak tudi in predvsem odličen duhovni vodnik. Ne moremo se ne spomniti njegove izjemne sposobnosti, da je leta 1824 omehčal srca razbojnikov v Spodnjem Laciju, ki so se obrnili nanj in prosili papeža za usmiljenje.
Med najlepšimi sadovi njegovega modrega vodstva sije cerkev sveta Marija de Mattias, ki je leta 1834 z njegovo očetovsko pomočjo ustanovila redovno skupnost častilcev Kristusove krvi. Oče Janez je bil človek mnogih talentov in je znal svoje življenje stkati tako, da je odražalo Kristusovo življenje, ki je bilo kot dragocen dragulj postavljeno med dva velika svetnika ustanovitelja. Toda njegova posebnost in edinstvenost, zaradi katerih je zasijal, sta prišli do izraza zlasti leta 1847, ko je nasledil svetega Gašperja del Bufalo kot III. generalni moderator svoje kongregacije.
Od takrat je oče John Merlini dajal prostor genialnosti, ki mu jo je dal Gospod zaradi Božjega kraljestva. Za obe verski kongregaciji je lahko sanjal velike sanje in šel celo tako daleč, da se je odprl tujini. Še naprej je bil iskan in razsvetljen vodnik duš, tako da je postal svetovalec blaženega Pija IX, od katerega je z bulo „Redempti sumus“ z dne 10. avgusta 1849 dosegel razširitev praznika Najsvetejše krvi na vso Cerkev.
Leta dela in svetovanja, ljubeznive molitve, pa tudi izjemnih umetniških lastnosti so mu prinesla naziv ‘svetnik križnikov’, imenovan po trgu, na katerem je takrat domovala generalna kurija misijonarjev Presvete krvi. In prav iz te hiše, poleg vodnjaka Trevi v Rimu, je pater Janez 12. januarja 1873 odletel v nebesa po neljubi nesreči, ki jo je v kočiji povzročil protiklerikalno nastrojen človek.
In še danes iz cerkve Santa Maria in Trivio, kjer je pokopan poleg svojega svetega očeta Gašperja del Bufala, posreduje in se nanj obračajo misijonarji, častilci in številni verniki, zlasti mladi, ki ga prosijo za nasvet in molitev. Res se zdi, da se vrsta ljudi pred njegovo pisarno nikoli ni izčrpala in da še vedno, zdaj kot takrat, čaka na toliko duš, da bi jih vodil in spremljal, predvsem pa se jih spominjal v navzočnosti Gospoda Jezusa.
10. maja 1973 so bile priznane junaške kreposti, 23. maja 2024 pa je papež Frančišek pooblastil Dikasterij za zadeve svetnikov, da razglasi Odlok o čudežu ozdravitve moškega iz Beneventa od retroperitonealnega hematoma, ki ga pripisujejo priprošnji častitljivega Božjega služabnika Janeza Merlinija.
IT
Častitljivi Janez Merlini (1795-1873), tretji generalni moderator misijonarjev Predragocene krvi, je stopil korak bližje kanonizaciji, saj nadškofija Neapelj v Italiji preiskuje morebitni čudež, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo.
„Merlini je bil zelo vsestranska oseba,“ je dejal pater Emanuele Lupi, C.PP.S., italijanski duhovnik, ki trenutno službuje v Rimu kot namestnik generalnega moderatorja Misijonarjev Predragocene krvi po vsem svetu in arhivar kongregacije. „Bil je umetnik in arhitekt. Bil je božji človek. Bil je človek, ki je vedel, kdaj se ustaviti in razmisliti. Imel je zelo mirno osebnost. Danes papež Frančišek veliko govori o razločevanju. Merlini je bil človek razločevanja. Bil je duhovni voditelj mnogih ljudi, med drugim tudi svete Marije de Mattias,“ ki je ustanovila redovnice Kristusove krvi, kongregacijo sester, ki zdaj služijo po vsem svetu.
Merlini je bil 19. decembra 1818 posvečen v škofijskega duhovnika. Leta 1820 je bil star 25 let, ko je med rekolekcijami, ki jih je Gašper vodil v opatiji San Felice, prvi misijonski hiši misijonarjev v Gianu v Italiji, spoznal svetega Gašperja del Bufalo, ustanovitelja Misijonarjev Predragocene krvi. Čeprav je bil posvečen v škofijskega duhovnika, ga je Gašper navdihnil in takoj je vedel, da želi sodelovati pri Gašperjevem poslanstvu prenove Cerkve z Jezusovo Predragoceno krvjo.
Človek modrosti
Merlini je novi kongregaciji duhovnikov in bratov prinesel veliko darov, je dejal o. Lupi. Sveti Gašper je bil strasten, vizionarski pridigar, Merlini pa načrtovalec in oblikovalec, nekdo, ki je lahko uresničil sanje, ki jih je imel sveti Gašper za misijone. Tisti, ki so preučevali življenje svetega Gašperja, so se čudili vsemu, kar mu je uspelo doseči, toda „če je Gašper vse to zmogel, je bilo to zaradi Merlinija,“ je dejal o. Lupi.
Gašper je večino svojega življenja preživel v misijonih na italijanskem podeželju in potoval od mesta do mesta. „Merlini je vse svoje življenje živel v hiši CPPS. Bil je tisti, ki je predvsem vodil kongregacijo, medtem ko je sveti Gašper hodil ven in pridigal,“ je dejal o. Lupi.
Merlini je bil sočuten in zvest – po Gašperjevi smrti leta 1837 so vsi pričakovali, da bo Merlini izvoljen za njegovega naslednika, vendar ga niso. To je moralo biti za Merlinija ponižujoče, vendar je še naprej ponižno in dobro služil kongregaciji, trdo delal in se nikoli ne pritoževal. „V ponižni tišini je nadaljeval in skušal biti zvest sporočilu svetega Gašperja,“ je dejal pater Lupi. „To je še eno znamenje njegove svetosti. Tega ne bi mogli sprejeti vsi.“
Vodenje misijonarjev
Deset let pozneje je bil Merlini izbran za tretjega generalnega moderatorja in na tem položaju vztrajal skoraj 30 let, dlje kot kdor koli drug v zgodovini kongregacije.
Merlini je bil duhovni vodja p. Frančiška Saleškega Brunnerja, CPPS., ki je leta 1843 v Združene države Amerike pripeljal prve misijonarje. Ko so se ustanavljali v misijonskih hišah in župnijah po osrednjem in zahodnem Ohiu, je Merlini spodbujal in vodil očeta Brunnerja. Pod njegovim vodstvom so se misijonarske službe razširile daleč prek meja njihove domovine Italije.
„Skrivnost Merlinijeve svetosti je prav v tem, da je bil običajen človek. Včasih, ko beremo življenja svetnikov, vidimo, da so v času svojega življenja storili veliko čudežev. Za Merlinija to ne velja,“ je dejal pater Lupi. „On nas lahko nauči, da je mogoče biti svetnik, da je mogoče biti svetnik v običajnem vsakdanjem življenju. Vse običajne stvari, ki jih počnemo vsak dan, lahko naredimo izjemne.
„Merlinijeva svetost je predvsem v zavezah, ki jih je sprejemal. To mi pove, da sem lahko svet, če sem zvest temu, kar moram storiti. Njegova svetost izvira iz tega, da se je trudil po svojih najboljših močeh, da bi služil Bogu. Ni ozdravil nobenega paraliziranca. Ni poskrbel, da bi kakšen slepec spregledal. Toda dan za dnem je bil stalen in zvest Bogu. Je običajen svetnik za običajne ljudi in nas lahko uči, da smo lahko svetniki, če smo zvesti in delamo, kar moramo.“
Sledi beatifikacija?
Merlini, ki je bil za častitljivega priznan leta 1973, lahko postane svetnik, če bo njegova zadeva šla naprej. V sodelovanju s s. Niclo Spezzati, ASC, ki je postulator (oseba, ki predstavi primer za kanonizacijo ali beatifikacijo), p. Lupi spodbuja njegovo zadevo.
Težko je reči, kaj bi si o vsem tem mislil sam Merlini. Morda mu je malo nerodno zaradi vse te pozornosti, je dejal o. Lupi. „Po mojem vedenju je bil zelo skromen človek. Trdo je delal in se držal v ozadju. Ni bil rad v središču pozornosti,“ je dejal. „Seveda pa bi moral biti človek vesel, če bi bil kanoniziran.“
EN