Rodil se je leta 1786 v obubožani plemiški družini v Rimu. Šolal se je v znanem jezuitskem Rimskem kolegiju, ki so ga tedaj vodili škofijski duhovniki (jezuitski red je bil leta 1773 razpuščen!). V duhovnika je bil posvečen na god sv. Ignacija Lojolskega leta 1808. Cerkev je tedaj preživljala hude čase. Papež Pij VII. je bil julija 1809 zaprt in pregnan. Ta dogodek je globoko zaznamoval rimske vernike tistega obdobja.
Leta 1810 je Gašper s pridevkom del Bufalo odklonil prisego neapeljski vladi in je zato moral za tri leta v zapor, nazadnje celo na Korziko. Po vrnitvi se je lotil naloge, ki je postala osrednja točka vsega njegovega življenja – ljudski misijoni na rimskem podeželju. V pridigah je predvsem poudarjal češčenje Jezusove presvete Rešnje krvi. Ta pobožnost je tesno povezana s češčenjem Jezusovega srca, ki se je tedaj že močno širila po vsej Evropi.
15. maja 1815 je ustanovil Kongregacijo misijonarjev Presvete Rešnje krvi, kateri se je pridružilo veliko uglednih članov, med njimi je treba posebej omeniti Giovannija Mastai Ferrettija, bodočega papeža Pija IX. (letos je bil razglašen za blaženega). Toda na uradno priznanje najvišjega cerkvenega vodstva je morala kongregacija čakati dalj časa. Papeži Leon XII., Pij VIII., Gregor XVI. (spočetka) ji niso bili naklonjeni. Pravijo, da tako imenovani »tradicionalisti« niso imeli zaupanja vanjo.
Na rimskem podeželju, zlasti v južnem delu, se je tedaj razbohotila mafija. Del Bufalo je kot ljudski misijonar takrat veliko naredil za pomiritev in si je prislužil naslov »angel miru«. Ko so v Rimu razmišljali o tem, da bi uničili domnevno mafijsko središče Sonnino, je pisal papežu Leonu XII.: »Bilo bi nedostojno za krotkost Cerkve, ko bi se namestnik Boga miru ne dal preprositi in bi dovolil razdejanje področja s tremi tisoči prebivalcev … Bog miru in krotkosti bi samo zaradi desetih pravičnih prizanesel mestu Sodomi …« Pismo je zaleglo. Papež ni odobril uničenja, temveč je pooblastil Gašperja, naj gre v Sonnino in upornike spreobrača. Mnoge je tedaj rešil smrtne kazni in v deželi so se razmere vsaj začasno umirile. To se je dogajalo okoli leta 1830.
Gašper del Bufalo je leta 1834 z blaženo Marijo de Mattias ustanovil Red sester častilk presv. Rešnje krvi. Pozneje sta obe redovniški skupnosti stopili v unijo in od papeža Gregorja XVI. dosegli uradno potrditev. Tega pa Gašper ni doživel, ker je umrl že 28. decembra 1837.
Za svetnika ga je razglasil leta 1954 papež Pij XII. Upodabljajo ga, kako pridiga ljudem s križem v roki ali pa s kelihom, iz katerega kaplja Jezusova kri.
Ime Gašper izhaja iz latinskih oblik imena Caspar, Gaspar ali Casparus, Gasparus, ki jih preko aramejskega ghizbar v pomenu »zakladnik« razlagajo iz perzijske besede gaz-bar v pomenu »ki nosi zaklad«
Vir
Člani duhovniškega združenja misijonarjev predragocene Krvi se po svojem ustanovitelju imenujejo tudi bufalini oz. sangvinisti. Gašper, ki je bil že v otroštvu bolehen, je pogosto hodil v cerkev in že zelo zgodaj v sebi začutil misijonski poklic. Ker mu ni bilo dano iti v misijone drugam, je misijonaril v Rimu ter s svojimi misijonarji odločilno sodeloval pri obnovi verskega življenja v Italiji. Za Bufala so rekli, da je bil s svojimi pridigami pravi »duhovni potres«.
Ime: Izhaja iz latinske oblike imena Caspar (Gaspar, Casparius) in ga razlagajo iz perzijskega gaz-bar »ki nosi zaklad«, nekateri pa ga razlagajo tudi iz staroperzijske besede windahwarene »ki ima v sebi sijaj«.
Rodil se je 6. januarja 1786 v Rimu, v Italiji, umrl pa 28. decembra 1837 v mestu Albano pri Rimu.
Družina: Rodil se je očetu Antonu in materi Anunziati, roj. Quartieroni, v palači kneza Altierija v Rimu (blizu cerkve Al Gesù), kjer je bil njegov oče kuhar, mati pa je skrbela za družino in dala sinu dobro krščansko vzgojo.
Sodobniki: papeži Pij VII., Leon XII. in Pij VIII., cesar Napoleon Bonaparte, sv. Vincencij Palotti.
Zapornik: Ko je leta 1808 Napoleon zasedel Rim, izgnal papeža in zahteval od duhovnikov prisego lojalnosti, je Gašper ni hotel podpisati. Zato je bil štiri leta francoski ujetnik. Zaprt je bil v Bologni, Imoli in na Korziki.
Pridigar: Že ko je prejel nižje redove, je začel pridigati v župnijskih cerkvah in pred njimi. Ljudje so kmalu začeli prihajati k njemu, zlasti preprosti ljudje so ga radi poslušali, saj je govoril razumljivo in z velikim notranjim žarom.
Misijonar: Gašper si je že od nekdaj želel postati misijonar, velik zgled mu je bil Frančišek Ksaver. Ko je želel po vrnitvi iz ujetništva oditi v daljne dežele, mu papež ni pustil, pač pa mu je dal nalogo, da kot ljudski misijonar deluje v Italiji. Pri tem je v svojem pridiganju ostro razkrinkaval različne protikrščanske združbe, zlasti prostozidarje.
Skupnost: Leta 1815 je ustanovil red »misijonarjev predragocene Krvi«, ki delujejo na ljudskih misijonih, v dušnem pastirstvu sodelujejo pri gimnazijskem pouku in vodijo duhovne vaje. 28. decembra 1837 je skupaj z Marijo de Mattias ustanovil še kongregacijo »sester češčenja predragocene Krvi«.
Grob: Pokopali so ga v Albanu pri Rimu, kjer so se na njegovem grobu zgodili številni čudeži. Nekaj njegovih kosti hranijo tudi v cerkvi S. Maria in Trivio v Rimu.
Zavetnik: svojega reda in mesta Sonnino v osrednji Italiji.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot duhovnika srednjih let, v talarju, s križem okrog vratu. Velik križ ima običajno tudi ob sebi, poleg njega pa kelih, v katerega se steka kri iz Jezusovih ran na križu.
Beatifikacija: 29. avgusta 1904 ga je papež sv. Pij X. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa Pij XII. za svetnika.
Goduje: 28. decembra, ponekod 2. januarja ali 21. oktobra.
Misel: »Želim si, da bi usmiljena ljubezen vedno kraljevala v mojem srcu.«
Vir
V Rimu, sveti Gašper del Bufalo, duhovnik, ki se je stalno bojeval za svobodo Cerkve. Tudi ko je bil vržen v ječo, ni nehal vabiti grešnike h pravemu življenju, predvsem po pobožnosti najdragocenejše Krvi Kristusa, v katere čast je ustano-
vil Kongregacijo Misijonarjev in Sester.
Vir