V Saluzzu [salúcu] (v Piemontu), blaženi Janez Juvenál Ancina, škof, ki je bil nekoč zdravnik. Prišel je med prvimi v Oratorij svetega Filipa Nerija.
Vir
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Življenjska pot tega svetnika je bila dosti nenavadna. Rodil se je v mestu Fossano v Piemontu. Zelo nadarjenemu sinu je oče preskrbel najboljšo šolsko vzgojo; nazadnje je študiral na vseučilišču v Turinu in štiriindvajsetleten dosegel doktorat v zdravilstvu in modroslovju. Kmalu je postal profesor medicine in imel obsežno zdravniško prakso. Tudi za umetnost je našel čas. Ljubil je glasbo in do konca življenja pisal latinske in italijanske pesmi.
Juvenal je bil pobožen, revežem je dajal brezplačno zdravniško pomoč; nikoli ni mislil na duhovni poklic. Pri neki maši pa ga je pretresel Dies irae. Začutil je, da mu je Bog določil posebno nalogo. Kakšno? Začel je še bolj moliti in premišljevati. Ko je bil star trideset let, je postal zdravnik savojskega vojvoda pri Svetem sedežu. Z vojvodom ni imel dosti opravka, zato je prosti čas izkoristil za študij teologije. Prišel je v stik s Filipom Nerijem in vstopil v red oratorijancev.
Pri sedemintridesetih je bil posvečen v duhovnika. Poslali so ga v Neapelj, kjer naj bi ustanovil prvo redovno hišo zunaj Rima. Verniki so bili nad njegovimi pridigami navdušeni. Močno je odmeval dogodek, ko se je sloveča pevka po neki njegovi pridigi odrekla grešnemu življenju in svoj pevski dar ponudila službi v cerkvi. Prav za take stvari je imel Juvenal veliko razumevanje; po njegovem je mogla glasba zelo povzdigniti človekovega duha k Bogu. Ustanovil je tudi družbo pobožnih žena, ki so redno zahajale v bolnišnico neozdravljivih bolnikov in jim delile versko in gmotno pomoč. V tem času je Juvenal spoznal tudi Frančiška Saleškega in med obema je kmalu zraslo prisrčno prijateljstvo.
Leta 1602 je postal škof v mestu Saluzzo, ki je tedaj spadal pod Savojsko. Ljudje so ga z veseljem sprejeli, ker so veliko slišali o njegovi svetosti. Ko je začel obiskovati svojo škofijo, so mu povsod prinašali bolnike in trpeče, za katere pripovedujejo, da jih je mnogo ozdravil. Imel je tudi poseben dar, da je za tega ali onega človeka napovedal bližnjo smrt in s tem dosegel veliko nenavadnih spreobrnjenj. Napovedal je tudi svojo skorajšnjo smrt, čeprav je bil zdrav. Menih, kateremu je škof zagrozil s kaznijo, če ne spremeni svojega grešnega življenja, mu je pri kosilu ob neki slovesnosti zastrupil vino. Škof je čez nekaj dni umrl.
Goduje 30. avgusta.
Vir
Zavetnik: svojega krstnega patrona, mesta Fossano
Atributi: škofovski ornat z moceto in pektoralom
Po študiju v Montpellieru, Mondovi ter Padovi in Turinu je Janez s komaj štiriindvajsetimi leti dosegel kar dva doktorata: v zdravilstvu in modroslovju. Že kot študent je slovel kot izredno nadarjen, zato je brez težav postal profesor medicine in imel kmalu obsežno zdravniško prakso. Bil pa je vsestransko nadarjen, saj je poleg tega pisal verze in se glasbeno udejstvoval. Temu »primerno« je tudi Bog posegel v njegovo življenje, ko ga je pri neki maši tako zelo pretresel spev »Dies ire« (Strašen dan bo dan plačila), da je jasno začutil, da ima z njim posebne načrte, čeprav še ni vedel, kakšne. Kmalu nato je postal osebni zdravnik poslanika savojskega vojvode pri Svetem sedežu. Tako je opustil vse dotedanje delo in se z njim preselil v Rim. Tu je v prostem času s pomočjo Roberta Bellarmina študiral teologijo in spoznal Filipa Nerija. Ta mu je tudi svetoval (potem, ko ga je mikalo vstopiti v kartuzijanski red), naj raje vstopi v red oratorijancev, saj ni poklican za strogo samostansko življenje. Upošteval je njegov nasvet in bil pozneje posvečen v duhovnika. Komaj nekaj let po posvečenju so ga že poslali v Neapelj, kjer naj bi ustanovil novo redovno hišo. V mestu je zaslovel s svojimi pridigami, zlasti še potem, ko se je neka sloveča operna pevka pod vtisom njegove pridige spreobrnila in dala svoj pevski dar na voljo Cerkvi. Tudi sicer se je Janez Juvenal veliko posvečal glasbi; med drugim je izdal pesmarico in raznim napevom dodal versko besedilo. Ni pa ob tem zanemarjal tudi drugih področij: ustanovil je družbo pobožnih žena, ki so po bolnišnicah obiskovale neozdravljivo bolne in jim dajale gmotno in duhovno pomoč in tolažbo. Po desetih letih je bil poklican nazaj v Rim, a ker je slutil (in vse je o tem govorilo), da bo izbran za eno izmed praznih škofovskih mest, je preprosto izginil in pol leta ni nihče vedel, kje je. Nekajkrat so ga sicer videli v Rimu, drugače pa je potoval iz kraja v kraj. Ko je »nevarnost« za nekaj časa minila, se je na ukaz vrnil v Rim, čeprav ga je še vedno vleklo v samoto. Naslednjič pa se ni mogel več izmuzniti. Imenovan in posvečen je bil za škofa v Saluzzu, pri tem pa imel na začetku kar nekaj težav, saj zaradi političnih ovir ni mogel takoj zasesti škofovskega sedeža. A glas svetosti ga je prehitel, saj so ga pozneje, ko je lahko začel vizitacijo svoje škofije, ljudje že imeli za svetnika. Povsod so k njemu prinašali bolnike in trpeče in mnoge med njimi je tudi dejansko ozdravil. Imel je tudi nenavaden dar, da je marsikomu napovedal bližajočo se smrt, zato da bi se lahko pravočasno pripravil oz. spreobrnil. Kljub tako veliki dobroti pa se je njegovo zemeljsko življenje žalostno končalo. Neki maščevalen menih, ki ga je škof Juvenal prej bratovsko posvaril in opozoril na nedovoljeno razmerje z neko redovnico, mu je namreč zastrupil vino pri kosilu po žegnanjski slovesnosti v Saluzzu. Umrl je še isti dan.
Ime: Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Drugo ime pa je dobil po zavetniku rodnega mesta, sv. Juvenalu iz Narnija.
Rodil se je 19. oktobra 1545 v Fossanu v Piemontu v Italiji, umrl pa 31. avgusta 1604 v Saluzzu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v bogati in politično zelo angažirani družini, oče mu je priskrbel najboljšo šolsko vzgojo.
Zavetnik: Poleg svojega krstnega patrona velja za zavetnika domačega mesta Fossano.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot sivolasega moža z brado, v škofovskem ornatu z moceto in pektoralom. Običajno moli pred križem ali Najsvetejšim.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 9. februarja 1890 razglasil papež Leon XIII.
Goduje: 30. avgusta.
Vir