Blizu Münchna (na Bavarskem, v Nemčiji), v koncentracijskem taborišču Dachau, blaženi Jožef Pawlowski, duhovnik, rektor semenišča in mučenec, ki je bil v času vojske odpeljan iz Poljske, zasedene od preganjalcev vere, ter dopolnil svoje mučeništvo z obešenjem. († 9. januar 1942)
Vir
Jožef Pawłowski, sin iz meščanske družine z več otroki, se je od leta 1906 šolal v semenišču v Kielcah, od leta 1911 pa je študiral na Teološki fakulteti v Innsbrucku; tam je bil leta 1913 posvečen v duhovnika in leta 1915 doktoriral. Leta 1916 je bil imenovan za profesorja biblične arheologije, uvoda v Sveto pismo in eksegeze v semenišču v Kielcah, leta 1918 je bil imenovan za vicerektorja, od leta 1936 do 1939 pa je bil rektor semenišča. Kot profesor in vzgojitelj v semenišču je posebej skrbel za revne kandidate za duhovništvo. Leta 1931 je v mestu ustanovil kuhinjo za revne, ki je vsak dan razdelila hrano 350 ljudem. Leta 1924 je prejel naziv „tajni papeški komornik“, leta 1933 pa je bil imenovan tudi za člana katedralnega kapitlja. V svojih spisih se je ukvarjal s svetopisemsko, misijonarsko, pastoralno in duhovniško vzgojo, posebej pa se je zavzemal za misijone; leta 1936 je postal član Poljske misijonske družbe, deloval pa je tudi za „Papeško delo za širjenje vere“, „Delo Jezusovega otroštva“, „Papeško delo svetega apostola Petra“, Misijonsko križarsko vojno in „Otroško ligo za Afriko“.
Ko so Nemci zasedli Poljsko, je bil Jožef Pawłowski novembra 1939 imenovan za duhovnika v katedrali v Kielcah, kjer je v svojih pridigah skušal širiti domoljubje in upanje. Kot kaplan Rdečega križa je lahko deloval tudi v taborišču za vojne ujetnike v Kielcah, kjer je bilo interniranih približno 5 000 poljskih vojakov; nekaterim je pomagal pobegniti, pred oblastjo pa je skrival bolnike in ranjence oboroženega podtalnega upora. Februarja 1941 so ga aretirali in zaprli v Kielcah, aprila so ga premestili v koncentracijsko taborišče Auschwitz – današnji Oświęcim -, maja 1941 pa v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil nastanjen v baraki 26 z 200 do 300 duhovniki v prostoru nasproti kapele.
Januarja 1942 so Jožefu Pawłowskemu ukazali, naj vzame s seboj vse osebne stvari, ker naj bi ga odpeljali v drugo taborišče. Po jutranjem apelu je ves dan do večera brez čevljev in z golo glavo stal pred stražarnico, zvečer tega dne pa so ga usmrtili z obešanjem.
Jožef Pawłowski je bil posmrtno odlikovan z medaljo „Polonia Restituta“. V semeniški cerkvi v Kielcah se ga spominja epitaf. Spomenik so mu postavili leta 2008 ob praznovanju 650. obletnice mesta.
Postopek za beatifikacijo Jožefa Pawłowskega se je začel leta 1949, potem ko so se za njegovo kanonizacijo zavzeli duhovniki iz škofije Kielce, ki so preživeli koncentracijsko taborišče Dachau. Papež Janez Pavel II. ga je nato 13. junija 1999 med romanjem na Poljsko v Varšavi beatificiral skupaj s 107 drugimi poljskimi mučenci iz druge svetovne vojne.
Jožef Pawłowski je tik pred smrtjo spodbudil svoje sobrate:
„Bog je dober. Tudi v najbolj obupnih razmerah vedno najde nepričakovan, vesel izid. Videli boste: Ne bo nas pustil dolgo čakati na osvoboditev.“
Vir
Józef (Jožef) Pawłowski se je rodil 9. avgusta 1890 v Proszowicah v številni meščanski družini Franciszka in Jadwige Kubacki. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa je obiskoval državno gimnazijo v Pińczowu. Ker je čutil duhovniški poklic, je leta 1906 vstopil v višje semenišče v Kielcah. Med letoma 1911 in 1915 je obiskoval Katoliško univerzo v Innsbrucku.
Po teoloških študijah je bil 13. julija 1913 posvečen v duhovnika, septembra 1916 pa imenovan za profesorja biblične arheologije in eksegeze v semenišču v Kielcah.
V tem semenišču je bil najprej 18 let, od leta 1918 do 1936, vicerektor, nato pa tri leta, od leta 1936 do 1939, rektor.
Jožef Pawłowski je avtor številnih člankov in študij ter publikacij o svetopisemskih, misijonarskih, pastoralnih in duhovniških temah.
Kot vzgojitelja in profesorja so ga misijonska vprašanja zanimala do te mere, da je leta 1921 začel sodelovati s Poljsko misijonsko družbo in da se je zaradi njegovega navdušenja 95 % duhovnikov škofije Kielce pridružilo Misijonski zvezi duhovnikov. Poleg tega so se zaradi njegovih pobud v škofiji Kielce rodila ta misijonarska združenja: Papeško delo za pospeševanje vere, Delo Jezusovega otroštva, Papeško delo sv. apostola Petra, Misijonska križarska vojna, Poljska ženska misijonska zveza, Liga otrok za Afriko. Jožefa Pawłowskega se spominjamo kot človeka, ki je bil zelo pozoren na potrebe ubogih, zapuščenih in pomoči potrebnih ter je osebno skrbel za revne študente.
1. novembra 1939 je bil imenovan za župnika katedralne župnije in v tej vlogi postal „dobri Samarijan“ mesta.
Albertova sestra je pisala o dobrodelni pomoči očeta Pawłowskega:
„Ko je izbruhnila vojna,“ je povedala Kaliksta Gwóźdź, vodja Doma starejših Svete Trojice v Kielcah, “sem videla očeta Pawłowskega, ki je skrbel za človeško bedo, okoli njega so se stiskali valovi ljudi, on pa je hotel biti vse za vse. Množica brezdomcev je v očetu Pawłowskem videla olajšanje. Dal jim je obleko, spodnje perilo, čevlje, nahranil lačne. Zanje je zahteval prepustnice, da so se lahko vrnili na svoje kmetije in domove“. Da bi dobil dostop do zaporniških taborišč, v katerih je bilo v Kielcah ujetih približno 5.000 poljskih vojakov, se je o. Pawłowski imenoval za kaplana poljskega Rdečega križa za duhovno pomoč zapornikom. Sprejemal je pisma zapornikov in jih skupaj z denarjem pošiljal njihovim družinam ter organiziral vse vrste pomoči za Poljake in Jude. Zapornikom je priskrbel tudi civilna oblačila, da bi jim olajšal pobeg. Toda dejavnosti očeta Jožefa Pawłowskega so pritegnile pozornost Nemcev in ga 10. februarja 1941 stale aretacije. Dva meseca je bil zaprt v zaporu v Kielcah. Dne 15. aprila 1941 so ga prepeljali v koncentracijsko taborišče v Oswiecimu, kjer so mu dodelili številko 13155.
Po treh tednih zapora v Oswiecimu je bil 4. maja 1941 o. Jožef Pawłowski odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau.
V tem koncentracijskem taborišču so duhovniki, ki so bili po seznamu, hodili v kapelo k sveti maši, čez dan pa so morali opravljati težka dela v taborišču, na primer nositi kotle s hrano za vse zapornike in čistiti taborišče. P. Jožef Pawłowski je delil hrano z drugimi in se nikoli ni pritoževal zaradi lakote.
9. januarja 1942, po jutranjem apelu, so očetu Jožefu Pawłowskemu ukazali, naj s seboj vzame vse osebne stvari, in moral je zapustiti barako.
Ob tej priložnosti je po navedbah nekaterih prič dejal: „Bog je dober. Iz najbolj obupnih situacij vedno najde nepričakovan in vesel izhod. Videli boste, da nam ne bo pustil dolgo čakati na osvoboditev.
Po navedbah zapornikov je bil oče Jožef Pawłowski obešen skupaj z očetom Kazimirjem Grelewskim.
Jožefa Pawłowskega je papež Janez Pavel II. beatificiral 13. junija 1999 v Varšavi v skupini 108 blaženih poljskih mučencev.
Vir