blaženi Jožef Pawłowski iz Proszowic – duhovnik, rektor in mučenec

Blizu Münchna (na Bavarskem, v Nemčiji), v koncentracijskem taborišču Dachau, blaženi Jožef Pawlowski, duhovnik, rektor semenišča in mučenec, ki je bil v času vojske odpeljan iz Poljske, zasedene od preganjalcev vere, ter dopolnil svoje mučeništvo z obešenjem. († 9. januar 1942)
Vir

Jožef Pawłowski, sin iz meščanske družine z več otroki, se je od leta 1906 šolal v semenišču v Kielcah, od leta 1911 pa je študiral na Teološki fakulteti v Innsbrucku; tam je bil leta 1913 posvečen v duhovnika in leta 1915 doktoriral. Leta 1916 je bil imenovan za profesorja biblične arheologije, uvoda v Sveto pismo in eksegeze v semenišču v Kielcah, leta 1918 je bil imenovan za vicerektorja, od leta 1936 do 1939 pa je bil rektor semenišča. Kot profesor in vzgojitelj v semenišču je posebej skrbel za revne kandidate za duhovništvo. Leta 1931 je v mestu ustanovil kuhinjo za revne, ki je vsak dan razdelila hrano 350 ljudem. Leta 1924 je prejel naziv „tajni papeški komornik“, leta 1933 pa je bil imenovan tudi za člana katedralnega kapitlja. V svojih spisih se je ukvarjal s svetopisemsko, misijonarsko, pastoralno in duhovniško vzgojo, posebej pa se je zavzemal za misijone; leta 1936 je postal član Poljske misijonske družbe, deloval pa je tudi za „Papeško delo za širjenje vere“, „Delo Jezusovega otroštva“, „Papeško delo svetega apostola Petra“, Misijonsko križarsko vojno in „Otroško ligo za Afriko“.
Ko so Nemci zasedli Poljsko, je bil Jožef Pawłowski novembra 1939 imenovan za duhovnika v katedrali v Kielcah, kjer je v svojih pridigah skušal širiti domoljubje in upanje. Kot kaplan Rdečega križa je lahko deloval tudi v taborišču za vojne ujetnike v Kielcah, kjer je bilo interniranih približno 5 000 poljskih vojakov; nekaterim je pomagal pobegniti, pred oblastjo pa je skrival bolnike in ranjence oboroženega podtalnega upora. Februarja 1941 so ga aretirali in zaprli v Kielcah, aprila so ga premestili v koncentracijsko taborišče Auschwitz – današnji Oświęcim -, maja 1941 pa v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil nastanjen v baraki 26 z 200 do 300 duhovniki v prostoru nasproti kapele.
Januarja 1942 so Jožefu Pawłowskemu ukazali, naj vzame s seboj vse osebne stvari, ker naj bi ga odpeljali v drugo taborišče. Po jutranjem apelu je ves dan do večera brez čevljev in z golo glavo stal pred stražarnico, zvečer tega dne pa so ga usmrtili z obešanjem.
Jožef Pawłowski je bil posmrtno odlikovan z medaljo „Polonia Restituta“. V semeniški cerkvi v Kielcah se ga spominja epitaf. Spomenik so mu postavili leta 2008 ob praznovanju 650. obletnice mesta.
Postopek za beatifikacijo Jožefa Pawłowskega se je začel leta 1949, potem ko so se za njegovo kanonizacijo zavzeli duhovniki iz škofije Kielce, ki so preživeli koncentracijsko taborišče Dachau. Papež Janez Pavel II. ga je nato 13. junija 1999 med romanjem na Poljsko v Varšavi beatificiral skupaj s 107 drugimi poljskimi mučenci iz druge svetovne vojne.
Jožef Pawłowski je tik pred smrtjo spodbudil svoje sobrate:
„Bog je dober. Tudi v najbolj obupnih razmerah vedno najde nepričakovan, vesel izid. Videli boste: Ne bo nas pustil dolgo čakati na osvoboditev.“
DE

Józef (Jožef) Pawłowski se je rodil 9. avgusta 1890 v Proszowicah v številni meščanski družini Franciszka in Jadwige Kubacki. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa je obiskoval državno gimnazijo v Pińczowu. Ker je čutil duhovniški poklic, je leta 1906 vstopil v višje semenišče v Kielcah. Med letoma 1911 in 1915 je obiskoval Katoliško univerzo v Innsbrucku.
Po teoloških študijah je bil 13. julija 1913 posvečen v duhovnika, septembra 1916 pa imenovan za profesorja biblične arheologije in eksegeze v semenišču v Kielcah.
V tem semenišču je bil najprej 18 let, od leta 1918 do 1936, vicerektor, nato pa tri leta, od leta 1936 do 1939, rektor.
Jožef Pawłowski je avtor številnih člankov in študij ter publikacij o svetopisemskih, misijonarskih, pastoralnih in duhovniških temah.
Kot vzgojitelja in profesorja so ga misijonska vprašanja zanimala do te mere, da je leta 1921 začel sodelovati s Poljsko misijonsko družbo in da se je zaradi njegovega navdušenja 95 % duhovnikov škofije Kielce pridružilo Misijonski zvezi duhovnikov. Poleg tega so se zaradi njegovih pobud v škofiji Kielce rodila ta misijonarska združenja: Papeško delo za pospeševanje vere, Delo Jezusovega otroštva, Papeško delo sv. apostola Petra, Misijonska križarska vojna, Poljska ženska misijonska zveza, Liga otrok za Afriko. Jožefa Pawłowskega se spominjamo kot človeka, ki je bil zelo pozoren na potrebe ubogih, zapuščenih in pomoči potrebnih ter je osebno skrbel za revne študente.
1. novembra 1939 je bil imenovan za župnika katedralne župnije in v tej vlogi postal „dobri Samarijan“ mesta.
Albertova sestra je pisala o dobrodelni pomoči očeta Pawłowskega:
„Ko je izbruhnila vojna,“ je povedala Kaliksta Gwóźdź, vodja Doma starejših Svete Trojice v Kielcah, “sem videla očeta Pawłowskega, ki je skrbel za človeško bedo, okoli njega so se stiskali valovi ljudi, on pa je hotel biti vse za vse. Množica brezdomcev je v očetu Pawłowskem videla olajšanje. Dal jim je obleko, spodnje perilo, čevlje, nahranil lačne. Zanje je zahteval prepustnice, da so se lahko vrnili na svoje kmetije in domove“. Da bi dobil dostop do zaporniških taborišč, v katerih je bilo v Kielcah ujetih približno 5.000 poljskih vojakov, se je o. Pawłowski imenoval za kaplana poljskega Rdečega križa za duhovno pomoč zapornikom. Sprejemal je pisma zapornikov in jih skupaj z denarjem pošiljal njihovim družinam ter organiziral vse vrste pomoči za Poljake in Jude. Zapornikom je priskrbel tudi civilna oblačila, da bi jim olajšal pobeg. Toda dejavnosti očeta Jožefa Pawłowskega so pritegnile pozornost Nemcev in ga 10. februarja 1941 stale aretacije. Dva meseca je bil zaprt v zaporu v Kielcah. Dne 15. aprila 1941 so ga prepeljali v koncentracijsko taborišče v Oswiecimu, kjer so mu dodelili številko 13155.
Po treh tednih zapora v Oswiecimu je bil 4. maja 1941 o. Jožef Pawłowski odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau.
V tem koncentracijskem taborišču so duhovniki, ki so bili po seznamu, hodili v kapelo k sveti maši, čez dan pa so morali opravljati težka dela v taborišču, na primer nositi kotle s hrano za vse zapornike in čistiti taborišče. P. Jožef Pawłowski je delil hrano z drugimi in se nikoli ni pritoževal zaradi lakote.
9. januarja 1942, po jutranjem apelu, so očetu Jožefu Pawłowskemu ukazali, naj s seboj vzame vse osebne stvari, in moral je zapustiti barako.
Ob tej priložnosti je po navedbah nekaterih prič dejal: „Bog je dober. Iz najbolj obupnih situacij vedno najde nepričakovan in vesel izhod. Videli boste, da nam ne bo pustil dolgo čakati na osvoboditev.
Po navedbah zapornikov je bil oče Jožef Pawłowski obešen skupaj z očetom Kazimirjem Grelewskim.
Jožefa Pawłowskega je papež Janez Pavel II. beatificiral 13. junija 1999 v Varšavi v skupini 108 blaženih poljskih mučencev.
IT

Blaženi Josef Pawlowski (pl: Józef) se je rodil leta 1890 in bil duhovnik v škofiji Kielce. Bil je rektor semenišča v Kielcah in zelo požrtvovalen duhovnik. Aretiran je bil 10. februarja 1941 zaradi svojih pastoralnih dejavnosti, zlasti zaradi organiziranja pomoči Judom. Zaradi tega je bil obsojen na smrt.
Obsodba je bila izvršena z obešanjem 9. januarja 1942 v koncentracijskem taborišču Dachau na Bavarskem v Nemčiji, ki je imelo poseben oddelek za zaprte katoliške duhovnike. Svoje sojetnike, ki so med preganjanjem izgubili upanje, je spodbujal z besedami: „To moramo sprejeti, to je naša Kalvarija“. Veselje je ohranil do zadnjega trenutka. Do zadnjega trenutka so tudi njegovi interesi ustrezali dostojanstvu duhovnika in poslanstvu duhovnika“ (nadškof Kazimierz Majdanski).
Papež Janez Pavel II (1978-2005) ga je 13. junija 1999 v Varšavi beatificiral kot enega od 108 poljskih mučencev nacizma. Uradno ime skupine je „blaženi Antonius Julian Nowowiejski, Henrik Kaczorowski, Anicetus Koplinski in Maria Anna Biernacka ter njihovi 104 tovariši“. Na seznamu je na 25. mestu. Njegov spominski dan je dan smrti 9. januarja, spominski dan celotne skupine pa 12. junij.
NOR

Blaženi Joseph Pawłowski se je rodil 9. avgusta 1890 v veliki meščanski družini v Proszowicah. Njegova starša sta bila Franciszek in Jadwiga, rojena Kubacka (red.). Šolal se je v osnovni šoli v domačem kraju in pozneje na državni gimnaziji v Pińczowu. Leta 1906 se je vpisal v višje bogoslovno semenišče v Kielcah. Med letoma 1911 in 1915 je študiral na Katoliški univerzi v Innsbrucku. V duhovnika je bil posvečen 13. julija 1913. Septembra 1916 je bil imenovan za profesorja biblične arheologije, uvoda v Sveto pismo in eksegeze v semenišču v Kielcah. Osemnajst let (1918-1936) je bil vicerektor in tri leta (1936-1939) rektor istega semenišča.
Duhovnik dr. Józef Pawłowski je avtor več deset člankov, recenzij in bibliografskih opomb. Njegove objave obravnavajo svetopisemske, misijonarske in pastoralne teme ter semeniško in duhovniško formacijo. Kot vzgojitelj in profesor se je iskreno zanimal tudi za misijonarske zadeve. Leta 1921 je začel sodelovati s Poljsko misijonsko družbo. Zaradi njegove gorečnosti je 95 % duhovnikov škofije Kielce pripadalo Misijonski zvezi duhovnikov, ki jo je pomagal ustanoviti. Na njegovo pobudo so bila v škofiji Kielce ustanovljena naslednja misijonska združenja: Petra apostola, Misijonska križarska vojna, Poljska ženska misijonarska zveza, Otroška liga za Afriko. Člani teh združenj so duhovno in materialno podpirali delo misijonov.
Najbolj značilna lastnost duhovnosti blaženega Jožefa Pawłowskega je bilo usmiljenje, ki se je izražalo v njegovi občutljivosti za potrebe ubogih, zapuščenih in pomoči potrebnih. Kot profesor in vzgojitelj v semenišču je posebej skrbel za revne gojence. Njegov gojenec, pater Władysław Czeluśniak, se spominja: „S semeniščniki je delil vse, kar je imel: mašno obleko, spodnje perilo, čevlje in osebni denar. Pawłowski je z lastnim denarjem kupoval zdravila za bolne gojence in fizično šibke pošiljal v zdravilišče.
V vojnih razmerah je kot župnik stolne župnije (od l6. novembra 1939) zaslovel kot „dobri samarijan“ mesta. Albertinska sestra Kaliksta Gwóźdź, vodja zavetišča za stare ljudi Svete Trojice v Kielcah, je pisala o dobrodelni pomoči patra Pawłowskega: „Ko je prišla vojna, sem videla očeta Pawlowskega, ki je skrbel za človeško bedo, okoli njega so se gnetli celi valovi ljudi, on pa je hotel biti vse za vse. Vsi brezdomci so v očetu Pawlowskem videli rešitev. Dal jim je oblačila, spodnje perilo, čevlje, nahranil lačne. Rezal je kruh in opravljal vse službe za vsakega posameznika. Zanje je iskal prepustnice, da so se lahko vrnili na svoja mesta in domove. Pisal je prošnje, da bi jim olajšal življenje in rešil čim več težav.“
Da bi imel dostop do taborišč za vojne ujetnike, v katerih je bilo takrat v Kielcah ujetih okoli 5.000 poljskih vojakov, si je oče Pawłowski prizadeval pridobiti kaplanstvo poljskega Rdečega križa za sirote. V taboriščih za vojne ujetnike je primanjkovalo hrane in oblačil, bilo pa je veliko različnih bolezni, zlasti driske. Župnik Pawlowski je vojnim ujetnikom nudil duhovno pomoč, sprejemal njihova pisma, pošiljal denar njihovim družinam, oskrboval vojne ujetnike s civilnimi oblačili in jim omogočal pobeg. Prebivalec Kielc Janusz Balicki, ki je bil takrat zdravnik v zaporu, se je spominjal, da je bil „pater Pawlowski odgovoren za zagotavljanje hrane za zapornike na območju zapora, v zaporu pa je imel tudi maše. Organiziral je pomoč za Poljake in Jude.
Zaradi prizadevanj očeta Pawlowskega se je število kosil, ki jih je izdajala Karitas, ki je delovala v katedralni župniji, povečalo s 130 jeseni 1931 na 350 na dan februarja 1940. Pridige očeta Pawlowskega so spodbujale duh domoljubja in upanja. Jan Kinastowski, domačin iz Kielc, je v svojih spominih na vojno zapisal, da je „skoraj vsako pridigo očeta Pawlowskega zaznamovala ljubezen do domovine, ki je v vernikih vzbujala duha, da se bo domovina, čeprav okovana s težkimi verigami, vendarle dvignila k življenju“.
Vse dejavnosti očeta Pawlowskega so pritegnile pozornost Nemcev. Aretirali so ga 10. februarja 1941. Dva meseca je bil zaprt v zaporu v Kielcah. Dne 15. aprila 1941 so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Ob odhodu iz Kielc je spodbujal zapornike, ki so bili z njim v vagonu: „Prijatelji, ne vemo, ali se bomo vrnili, zato se zdaj izročimo v oskrbo Mariji iz Čenstohove. V Auschwitzu je dobil taboriščno številko 13155. Oče Szczepan Domagała, sojetnik iz Auschwitza in Dachaua, je poročal, da je oče Pawłowski svoji zaporniški celici dal verski značaj. Pod njegovim vodstvom so vsak dan, kadar je bilo mogoče, skupaj molili rožni venec in lavretanske litanije. Po treh tednih zapora v Auschwitzu so očeta Pawlowskega 4. maja 1941 odpeljali v Dachau. V tem koncentracijskem taborišču je kot zapornik s taboriščno številko 25286 ostal več kot osem mesecev, vse do dneva svojega mučeništva, ki se je zgodilo 9. januarja 1942.
Oče Walenty Zasada, ki je več mesecev živel skupaj z očetom Pawłowskim v baraki 26, v drugi sobi nasproti kapele, je poročal, da je bilo v eni sobi od 200 do 300 ljudi; duhovniki, ki so bili takrat v Dachauu, so se zbirali pri jutranjih in večernih mašah, po apelih pa so šli v kapelo k maši. ; od marca do septembra 1941 so bili oproščeni težkega terenskega dela; njihova dolžnost je bila, da so nosili kotle s hrano za vse zapornike in čistili taborišče.
Iz spominov očeta Zasade je razvidno, da je oče Pawłowski delil hrano z drugimi, bil je sprijaznjen z razmerami, umirjen, sproščen, ni se pritoževal zaradi lakote, bral je knjige in bil poučen v svojem odnosu.
9. januarja 1942, po jutranjem apelu, so očetu Pawłowskemu izročili skrivnosten list papirja, za katerega so zaporniki verjeli, da pomeni hudo obtožbo. Ukazali so mu, naj s seboj vzame vse svoje osebne stvari, ker mu grozi prevoz v drugo taborišče. Odvetnik iz Kielc Leonard Wędrychowski, ki je bil priča temu dogodku, je leta 1949 o tem podal naslednjo izjavo: „Kar zadeva odnos očeta Pawlowskega v taborišču, je njegov značaj jasno izstopal od drugih duhovnikov, zaprtih v taborišču, v pozitivnem smislu. Pawlowski je v taborišču ostal dolgo časa. Ne spomnim se točnega datuma, bilo je jeseni ali pozimi, vendar katerega leta natančno, ne morem reči, po jutranjem apelu je o. Pawłowski, oblečen v mašno suknjo, s kovčkom ali aktovko, v gojzarjih, brez čevljev, z odkrito glavo, ves dan do večernega apela stal pred stražarnico. Na tem mestu so običajno stali ljudje, ki so bili namenjeni svobodi ali smrti. Ko sem okoli poldneva šel mimo vrat, je oče Pawłowski ob mojem prikimavanju z očmi pokazal na nebo, kot bi hotel vprašati, kaj je z njim. Vedel sem, da je z očetom Pawłowskim slabo, da gre v smrt.“
Po navedbah zapornikov je bil oče Pawłowski ustreljen ali obešen.
Na predvečer svoje smrti, v mračnem popoldnevu, je oče Pawlowski s svojimi sobrati razpravljal o možnosti, da bi se taboriščna grozljivka končala. Po pripovedovanju škofa Kazimierza Majdańskega, takratnega gojenca in zapornika v Dachauu, se je o. Pawlowski po približno enourni razpravi usedel: „Gospod Bog je dober. Vedno bo našel nepričakovano radosten izhod iz najbolj brezupnih situacij. Videli boste, da nas ne bo pustil dolgo čakati na osvoboditev.“ „Te besede,“ je dejal škof Marianski, „imam za najlepše predsmrtno molitveno besedilo in jih v mislih pogosto obujam. Januarja 1968 je omenjeni škof o očetu Pawlowskem zapisal: „Do konca (ki ga je morda doletel povsem nepričakovano) je ohranil notranjo in zaupljivo vedrino. Tudi njegovi interesi so do konca ustrezali dostojanstvu duhovnika in vzgojitelja duhovnikov“.
Sveti oče Janez Pavel II. je 13. junija 1999 med svojim sedmim romanjem v domovino v Varšavi na trgu Piłsudski med blažene prištel 108 Poljakov, junaških pričevalcev vere, ki so utrpeli smrt pod roko nacizma. Med temi 108 mučenci je tudi blaženi Jozef Pawlowski.
PL