V vasi Tomhom (blizu Bangkoku, v Tajski), blaženi Nikolaj Bunkerd Kit-bamrung, duhovnik in mučenec, ki je bil v času preganjanja Cerkve, kot odličen oznanjevalec evangelija, vržen v ječo. Slavno je umrl, ker je pomagal bolnikom, zaradi okužbe z jetiko. († 12. januar 1944)
Vir
Nikolaj Bunkerd Kitbamrung se je rodil 31. januarja 1895 v Nakhon Pathomu, približno trideset kilometrov od glavnega mesta Bangkok. Njegova starša Jožef Poxang in Agnes Thiang sta se leta 1893 poročila s katoliškim obredom.
Njunemu prvemu otroku so dali ime Benedikt, kot je navedeno v krstnem listu, vendar so ga pozneje vedno imenovali Nicholas. V tesnem stiku z misijonarji je bil tako kot njegovih pet bratov krščansko vzgojen. Bil je zadržane narave, rad je molil in služil pri maši.
Pri trinajstih letih so ga poslali na srednjo šolo v semenišče Bang Xang, leta 1920 pa je vstopil v višje semenišče v Penangu v Maleziji. Nikolaj je tam preživel čas študija in usposabljanja za duhovništvo ter pri tem razkril svoje darove inteligence in značaja. Ker je bil nekoliko občutljiv in trmast, je svoje predstojnike prosil, naj mu pomagajo pri izpopolnjevanju.
Po vrnitvi v Bangkok je bil 24. januarja 1926, ko še ni bil star 31 let, v katedrali Marijinega vnebovzetja skupaj s še štirimi tovariši posvečen v škofijskega duhovnika. Svoje pastoralno delo je začel kot vikar očeta Duranda iz pariške družbe za tuje misije v Bang-Nok-Khnueku.
Oktobra 1927 je tja prispelo približno 20 mladih salezijanskih duhovnikov pod vodstvom Italijana p. Gaetana Pasottija in nekaj duhovnikov, da bi ustanovili salezijanski misijon. Oče Nicola je skrbel za skupino pri poučevanju tajskega jezika in katehezi ter nadaljeval svoje apostolsko delo.
Od 1. januarja 1928 je bil celoten misijon Bang-Nok-Khnuek zaupan salezijancem, oče Nikolaj pa je bil dodeljen kot vikar francoskemu misijonarju očetu Mirabelu v Phitsanulok. Tu se je poleg posvečanja apostolatu začel učiti kitajskega jezika.
Med letoma 1930 in 1937 je dobil pomembno nalogo: misijonsko delovanje na severu Tajske, da bi ponovno vzpostavil stik s katoličani, ki so iz različnih razlogov opustili ali zanemarili krščansko življenje.
To je bila velika naloga: območje, ki ga je bilo treba pokriti, je bilo neprehodno, delno neraziskano in se je raztezalo od meje z Laosom do Burme. Oče Nikolaj je dal zgraditi kapelo v Chiang Maiu, da bi ustvaril referenčno točko za svoje apostolsko delo.
Leta 1937 je bil star dvainštirideset let, ko je bil imenovan za župnika v okrožju Khorat. Njegovo evangelizacijsko delo je bilo v polnem razmahu in je med rojaki obrodilo odlične sadove. Poleg tega je med letoma 1938 in 1941 skrbel za sosednjo župnijo Non-Kaew.
V tem obdobju velike gorečnosti je izbruhnila francosko-indokitajska vojna, v katero je bila vključena tudi sama Tajska. Da bi dosegla notranjo enotnost, je tajska vlada izgnala tuje misijonarje in skušala doseči odpadništvo domačih katoličanov: biti Tajec in budist je bilo isto.
11. januarja 1941 se je oče Nikolaj odpravil v cerkev svetega Jožefa v Ban Hanu, da bi dosegel očeta Ambroža Kina Minlukuma, lokalnega župnika, vendar ga ni našel. Nato se je odločil, da bo zbral župljane in jih opomnil, naj se naslednji dan, v nedeljo, 12. januarja, udeležijo maše.
Čeprav je vedel, da je v nevarnosti, je vseeno pozvonil z zvonovi cerkve svete Terezije: tako je vojski sporočil svojo prisotnost. Aretirali so ga zaradi obtožb upora proti kraljestvu in sodelovanja s Francozi. Odpeljali so ga v okrožne zapore, po štiridesetih dneh pa so ga premestili v vojaške zapore v Bangkoku. Tu so mu sodili in ga obsodili na petnajst let zapora.
Političnim oblastem sploh ni bilo všeč, da je oče Nikolaj v zaporu nadaljeval svojo duhovniško službo: krstil je oseminšestdeset svojih sojetnikov.
Ker ni mogel moliti s svojim brevirjem, je molil rožni venec.
Kasneje so ga premestili na oddelek za bolnike s tuberkulozo, z nedvoumnim namenom, da bi zbolel za to boleznijo in tako pospešil njen konec. Tako se je tudi zgodilo: brez zdravljenja je umrl 12. januarja 1944, pred svojim devetinštiridesetim rojstnim dnem.
Sveti sedež je 7. marca 1995 škofiji v Bangkoku podelil odobritev za začetek postopka za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Škofijski proces je potekal v škofiji Bangkok od 13. do 23. januarja 1998. Ustrezni akti so bili potrjeni 29. maja 1998.
„Positio super martyrio“, izdano leta 1999, so preučili teološki svetovalci Kongregacije za zadeve svetnikov, ki so 29. oktobra 1999 podali pozitivno mnenje o dejanskem mučeništvu ‚ex aerumnis carceris‘, tj. zaradi skrajnega trpljenja, ki ga je prestajal med zaporom.
Tudi kardinali in škofje, ki so bili člani iste kongregacije, so se 11. januarja 2000 izrekli pozitivno. Odlok o mučeništvu očeta Nikolaja je bil objavljen 27. januarja 2000 v navzočnosti papeža svetega Janeza Pavla II. Ta papež ga je na Trgu svetega Petra v Rimu razglasil za blaženega.
Dne 13. januarja 2001 je bil obred posvetitve njemu posvečenega svetišča, ki ga je vodil kardinal Michael Bunkerd Kitbamrung. Zgradba, dokončana maja 2003, se nahaja v njegovi rojstni vasi. Njegovi posmrtni ostanki, ki so bili prej shranjeni v kripti pod oltarjem katedrale Marijinega vnebovzetja v Bangkoku, so bili preneseni na ta kraj.
IT
Benediktova starša Jožef in Agnes Poxang Thiang sta bila katoličana; kasneje ga niso klicali po krstnem imenu, ampak so ga vedno imenovali Nikolaus. Tako kot njegovih pet bratov je imel rad mašo in je bil ministrant. Pri trinajstih letih je vstopil v semenišče v Bang Xangu, leta 1920 pa v semenišče v George Townu na otoku Penang v Maleziji. Leta 1926 je bil v katedrali v Bangkoku posvečen v duhovnika, nato pa je sprva delal kot vikar pri misijonarju „Missions Etrangères de Paris“, očetu Durandu. Ko je oktobra 1927 iz Italije prispelo dvajset mladih salezijancev, jih je Nicholas učil tajskega jezika in kateheze. Od leta 1930 je kot misijonar potoval po severni Tajski in zgradil kapelo v Chiang Maiu. Leta 1937 je bil imenovan za pastorja v Nakhon Ratchasimi. Po vojni v Francoski Indokini, ki je divjala od leta 1941, se je začelo preganjanje evropskih misijonarjev in duhovnikov. Nicholasa so obtožili vohunjenja v korist Francozov, ga aretirali in odpeljali v vojaški zapor v Bangkoku. Obsojen je bil na 15 let zapora. V zaporu je pastoralno skrbel za sojetnike in zbolel za tuberkulozo, za katero je na koncu umrl.
Kanonizacija: Nicholas Bunkerd Kitbamrung je bil beatificiran 5. marca 2000 v Rimu s strani papeža Janeza Pavla II.
DE
Blaženi Nikolaj Bunkerd Kitbamrung, znan tudi kot Benedikto Chunkim, Benedikto Xunkim, Nikolaj Bunker Kitbamrung, Nikholas Buykoet Krisbamrung in Nikola Bunkerd Kitbamrung, se je rodil 28. februarja 1895 v Sam Phranu, Nakhon Pathom, Tajska. Bil je eden od šestih otrok, ki so se rodili staršem, spreobrnjenim v krščanstvo.
Nikola je odraščal v pobožnem krščanskem gospodinjstvu in že v mladosti razvil močno vero. Ker je prepoznal svoj klic v duhovništvo, je pri 13 letih vstopil v manjše semenišče Hang Xan, kjer je dobil trdne temelje za duhovno oblikovanje. Študij je nadaljeval v večjem semenišču Penang v Maleziji, kjer je še poglobil svoje razumevanje teologije in pastoralnega dela.
Leta 1926 je bil Nikolaj posvečen v duhovnika v nadškofiji Bangkok na Tajskem. Svojo službo je začel kot župnik v kraju Bang Nok Khneuk, pozneje pa je služboval v kraju Phitsanulok. Vendar ga je njegova misijonarska gorečnost pripeljala do novega poglavja v življenju, saj se je leta 1930 odpravil na misijon v severni Vietnam.
Med misijonom v Vietnamu si je Nikolaj neutrudno prizadeval za vrnitev katoličanov, ki so zaradi revščine in različnih težav opustili svojo prakso. Pokazal je veliko sočutje in predanost ter si pridobil spoštovanje in občudovanje lokalne skupnosti.
Žal je med Francijo in Indokino izbruhnila vojna in Nikolaj je bil po krivici obtožen vohunjenja za Francoze. Leta 1941 so ga aretirali in obsodili na deset let zapora. Čas, ki ga je preživel v zaporu, je zaznamovalo neizmerno trpljenje, ne le zaradi razmer v zaporu, temveč tudi zaradi poslabšanja njegovega zdravja. Nikolaj je zbolel za tuberkulozo, ki mu je na koncu vzela življenje.
Kljub telesnim težavam Nikolaj ni nikoli omahoval v svoji predanosti veri. V dveh letih zapora si je prizadeval, da bi svojim sojetnikom prinesel upanje iz evangelija. Uspelo mu je krstiti vsaj 68 posameznikov, ki so želeli sprejeti krščanstvo. Nikolajeva neomajna vera in nesebična dejanja za rešetkami so se dotaknila življenj mnogih znotraj zaporniških zidov.
Nikolaj Bunkerd Kitbamrung je 12. januarja 1944 podlegel tuberkulozi in umrl v Bangkoku na Tajskem. Njegova smrt je pomenila izgubo pogumnega in predanega duhovnika, ki je do zadnjega diha izkazoval neomajno vero in služenje.
Papež Janez Pavel II. je ob priznavanju Nikolajevega neverjetnega pričevanja in mučeništva razglasil, da je prvi tajski duhovnik mučenec. Papež je 27. januarja 2000 izdal dekret o njegovem mučeništvu, ga počastil in 5. marca 2000 na Trgu svetega Petra v Rimu v Italiji razglasil za blaženega.
Življenje blaženega Nikolaja Bunkerda Kitbamrunga je globok zgled neomajne vere, predanosti evangeliju in nesebičnega služenja drugim, tudi spričo preganjanja in trpljenja. Njegova zapuščina še vedno navdihuje in usmerja vernike po vsem svetu.
EN
Blaženi Nikolaj Bunkerd Kitbamrung (Nikholas Buykoet Krisbamrung) se je rodil 31. januarja 1895 v Sampranu (Sam Phran) v okrožju Nakhon Chaisri, tri milje od glavnega mesta Bangkok v Siamu (ime države se je leta 1939 spremenilo v Tajsko). Krstil ga je 5. februarja v župnijski cerkvi svetega Petra oče Rene Perros, poznejši apostolski vikar v Siamu (1909-47). Njegovo krstno ime je bilo Benedikt (Benedikto), priimek pa Chunkim, ki je kitajskega izvora in se lahko zapiše tudi Xunkim.
Nikolaj je bil najstarejši od šestih otrok Jožefa Poxanga in Agnes Thiang Kitbamrung. To je bila tradicionalna tajska katoliška družina. Nikolaj je prišel v stik z misijonarji iz Pariške misijonske družbe (MEP) in se pri 13 letih pridružil nižjemu semenišču Hang Xan (Bang Xang). Tam je študiral osem let, nato pa je bil štiri leta katehet. Leta 1920 je bil sprejet v višje semenišče v Penangu v Maleziji, mednarodno teološko fakulteto. Po šestih letih študija je bil 24. januarja 1926 v katedrali v Bangkoku posvečen v duhovnika s strani škofa Reneja Perrosa, ki ga je tudi krstil. Star je bil 31 let in je osemnajst let študiral, da bi postal duhovnik.
Njegovo prvo delovno mesto je bilo kaplanstvo pri očetu Durandu, župniku v kraju Bang Nok Khneuk (Bang Nokkhuek) v pokrajini Samut Songkhram. Duhovnika sta sprejela salezijanske misijonarje, ki so 26. oktobra 1927 prispeli v Siam. Oba sta še naprej pomagala in svetovala salezijanskim misijonarjem pri pastoralnem delu. Nikolaj je tudi poučeval katehezo 16 salezijanskim semeniščnikom in učil salezijanske duhovnike tajskega jezika. Po končanem mandatu sta se Nikolaj in p. Durand po novoletnih praznovanjih leta 1628 poslovila od salezijancev in njihovih faranov. Salezijancem sta zapustila dobro kongregacijo, ne da bi kaj prihranila zase.
Leta 1929 je bil Nikolaj imenovan za kaplana patra Mirabla v provinci Phitsanulok. Očeta Mirabla, ki je pravkar prispel v deželo, je učil tajskega jezika. Nikolaj se je moral sam naučiti kitajščine (hakka) in skrbeti za župnijsko upravo. Leta 1930 je o. Mirabel začel širiti svoje pastoralno poslanstvo na severni Siam, medtem pa je prosil škofa Perrosa, naj pošlje duhovnika, ki ga bo nadomestil v Phitsanuloku, Nikolaja pa je prosil, naj dela z njim v Chiang Maiu.
Začela sta delati v Lampangu, vendar je pater Mirabel priporočil, naj Nikolaj dela v Lampangu, sam pa je odšel na sever delat v Chiang Mai. V Phitsanuloku je Nikolaj skušal poiskati številne odpadle katoličane, ki so zaradi revščine prenehali prakticirati svojo vero. To delo je bilo težavno in ne preveč produktivno, vendar je bilo vredno truda. V prvih dveh letih bivanja v Chiang Maiu sta oba duhovnika trdo delala in nenehno potovala. Obenem si je Nikolaj prizadeval spremljati razvoj svojega dela in je iskal katehete, ki bi lahko nadaljevali njegovo misijonsko delo v različnih krajih, kot so Wiang Phrao, Chiang Dao, Wiang Pa Pao, Lampang, Nan, Chiang Rai in Chiang Mai do leta 1936.
Leta 1937 je bil Nikolaj kot župnik premeščen v okrožje Khorat. Njegova glavna naloga je bila kateheza in stik z odpadlimi kristjani. Hkrati se je ukvarjal tudi z različnimi težavami kristjanov. Po krajšem premisleku je izjavil, da je veliko ljudi, ki so bili poučeni za krst, vendar še niso mogli biti krščeni, ker njihova vera ni bila dovolj trdna.
Od leta 1938 je bil Nikolaj odgovoren tudi za župljane cerkve Non Kaeo. Škofu Perrosu je pisal številna pisma tako iz Khorata kot iz Non Kaeo. Iz pisem je razvidno, da ga je zelo skrbelo izrazoslovje, ki se je takrat uporabljalo v molitvi v tajščini. Skrbel je tudi za svoje kolege duhovnike in jim po svojih močeh pomagal pri finančnih dolgovih.
28. novembra 1940 je izbruhnila vojna med Francijo in Indokino, sovraštvo tajskih nacionalistov do Francije in francoske vere pa je privedlo do preganjanja katolištva. Te dejavnike je okrepil takratni naraščajoči tajski nacionalizem, ki je budizem obravnaval kot edino tajsko vero. Tajski kralj mora biti tudi budist. Katolištvo je veljalo za tujo vero, vero sovražnika, in tisti, ki so mu pripadali, so bili tudi sovražniki naroda.
P. Nikolaja je fašistični marionetni režim na Tajskem, ki je bil odvisen od Japoncev, obtožil vohunjenja za Francoze. Dne 11. januarja 1941 se je odločil, da bo šel v cerkev svetega Jožefa v Ban Hanu in se pridružil očetu Ambroziju Kin Minlukunu (Protia), ki je bil župnik v Ban Hanu. Vendar ga tam ni bilo. V cerkvi v Ban Hanu je sklical farane k večerni molitvi in jih prosil, naj pridejo k nedeljski maši naslednji dan, na dan Gospodovega razglašenja.
Naslednji dan, v nedeljo, 12. januarja 1941, je o. Nikolaj ob 8.30 pozvonil s cerkvenimi zvonovi, da bi župljane sklical na praznovanje Epifanije. Vendar so Nikolaja in osem drugih katoličanov zaradi kršitve uradne prepovedi zvonjenja aretirali.
Zaradi protikrščanskega sovraštva so Nikolaja lažno obtožili, ga aretirali in obsodili na petnajst (deset?) let zapora. V zaporu je zbolel za tuberkulozo, vendar ga to ni ustavilo pri služenju sojetnikom. Učil jih je katekizem in krstil kar 68 novih kristjanov. To je zelo razburilo vodstvo zapora. Ni imel priložnosti moliti svojega brevirja, vendar je še vedno imel svoj rožni venec.
12. januarja 1944 je umrl v Bangkoku zaradi lakote, bolezni in slabega ravnanja v skladu s premišljenim načrtom oblasti. Je prvi duhovnik mučenec tajske Cerkve. Še vedno živijo očividci, ki so Nikolaja poznali in pričajo o njegovih krepostih, svetosti in globoki duhovnosti. V njegovem rojstnem mestu načrtujejo postavitev njegovega svetišča.
27. januarja 2000 je papež Janez Pavel II (1978-2005) podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je bila njegova smrt priznana kot mučeništvo in odium fidei – „iz sovraštva do vere“, zato je dobil naziv Venerabilis, „Častitljivi“. Mučeniški izraz za njegovo smrt ex aerumnis carceris – „iz trpljenja ujetništva“.
Nikolaja Bunkerda Kitbamrunga je papež Janez Pavel II. beatificiral 5. marca 2000 skupaj s 43 drugimi mučenci s treh celin, kar je bila prva beatifikacija v svetem letu 2000. Bangkoški nadškof, kardinal Michael Michai Kitbunchu, je ustanovil poseben odbor za praznovanje beatifikacije. Okoli 300 katoličanov iz nadškofije Bangkok je skupaj s kardinalom, petimi škofi in štiridesetimi duhovniki odpotovalo v Rim na beatifikacijo.
NOR