Imena: Benedikto, Beneto, Beno, Beni, Benedikta, …
Svetnik je bil doma v Northumbriji na severnem Angleškem. Rodil se je leta 628. Najprej je služil na kraljevem dvoru, pri 25 letih pa se je odločil »služiti pravemu kralju«, kakor je zapisal njegov sorojak sv. Beda Častitljivi, in odšel na svoje prvo potovanje v Rim. Pozneje se je tja še petkrat odpravil. Želel je spoznati cerkvene in verske navade na evropski celini. Drugič je bil v Rimu za časa papeža Vitalijana (657-672). Ko se je vračal, je vstopil k benediktincem v slovečem »svetniškem« samostanu Lerin v južni Franciji. Po dveh letih študija se je spet odpravil v Rim.
Papež ga je kmalu nato poslal kot spremljevalca novega canterburyjskega škofa Teodorja, da bi mu pomagal pri delu. Ko se je ta dobro vživel v svoje delo, je Benedikt spet odpotoval v Rim. V letih potovanj in študija si je zbral precejšnjo knjižnico in pridobil bogate izkušnje v samostanskem življenju. Ko se je okoli leta 678 vrnil v rodno deželo, je s svojo dejavnostjo, odločnostjo in sposobnostjo napravil na domačega kralja takšen vtis, da mu je ta podaril zemljo in mu naročil, naj tam ustanovi samostan v čast sv. Petru. Pet let po ustanovitvi tega samostana je spet potoval v Rim, da bi si priskrbel novih knjig za svojo knjižnico, pa tudi posode, obleke in svetinje za svojo cerkev. Od papeža je dobil posebne pravice za svoj samostan.
Po vrnitvi iz Rima mu je kralj podaril zemljišče za nov samostan, posvečen apostolu Pavlu. V ta samostan pa je v starosti sedmih let kot »oblat« vstopil že omenjeni Beda (oblate so imenovali otroke, ki so jih vzgajali menihi). Novi samostan so posvetili leta 685 (temeljni kamen je še danes ohranjen). Benedikt se je spet odpravil v Rim, da bi prinesel nove knjige za svojo knjižnico in si oskrbel lepih slik za okras svojih cerkva. Med njegovo odsotnostjo pa je v samostanu razsajala strašna epidemija. Pri življenju sta ostala samo en menih in mladi Beda, da sta pela oficij v koru. Po vrnitvi iz Rima je tudi Benedikt zbolel. Napredujoča ohromelost ga je priklenila na posteljo.
Pred smrtjo je še uredil nasledstvo v obeh samostanih in dal navodila, kako naj skrbno varujejo knjižnico. Tej je zmerom veljala njegova posebna skrb, saj je želel, da bi bila njegova samostana tako šola znanosti kakor pobožnosti. To je bilo v času, ko so razpadale šole starega sveta, zelo pomembno. Ni se čuditi, da je njegov mlajši sobrat Beda postal največji učitelj svoje generacije. Benedikt je umrl najverjetneje leta 690. Slikajo ga kot opata, stoječega med dvema samostanoma (cerkvama).
Goduje 12. januarja.
Vir
V Wearmouthu [vermautu] (v Northúmbriji), sveti Benedikt Biscop, opat, ki je petkrat romal v Rim in privedel s seboj v domovino učitelje in mnogo knjig, da bi menihi, zbrani v samostanu po Pravilu svetega Benedikta, napredovali v poznavanju prave ljubezni do Kristusa.
Vir
Verjetno ni učinkovitejših besed za „pohvalo“ svetega Benedikta Biscopa od tistih, ki jih je v Vita quinque sanctorum abbatum uporabil sveti Beda Častitljivi, ki je bil pri sedmih letih, ko so mu starši zaupali skrb za njegovo vzgojo, njegov najznamenitejši učenec in eden izmed njegovih največjih slovesov. Z besedno igro, povzeto po svetem Gregorju Velikem, ki jo je uporabil za svetega Benedikta Noriškega, Beda pravi, da je bil njegov učitelj „Benedikt po milosti in imenu“, z drugo besedno igro pa dodaja, da je, rojen iz plemenitega rodu Anglov, s svojim plemenitim umom gojil večno težnjo, da bi se seznanil z angeli.
Ko se je Benedikt pri petindvajsetih letih odpovedal naklonjenosti kralja Osviuja, se je zavzemal, „da bi se dal v službo pravemu kralju, da ne bi prejel minljivega zemeljskega daru, ampak večno kraljestvo v nadnaravnem mestu; zapustil je dom, sorodnike in državo zaradi Kristusa in evangelija, da bi prejel stokratno nagrado in si pridobil večno življenje“. Leta 653 se je torej Benedikt Biskop, potem ko se je odločil, odpravil na prvo od svojih šestih potovanj v Rim, da bi pokazal svojo predanost svetima Petru in Pavlu ter papežu in da bi v samem Rimu, na poti in v južni Italiji zbral vzorce samostanskega življenja in ustanov. Na smrtni postelji je sveti Benedikt Biskop lahko upravičeno dejal: „Otroci moji, ne upoštevajte konstitucije, ki sem vam jo dal, kot mojo iznajdbo. Po obisku sedemnajstih samostanov, katerih zakone in običaje sem študiral, da bi jih popolnoma spoznal, sem sestavil zbirko vseh pravil, ki so se mi zdela najboljša; in to zbirko sem vam dal. V Lerinu je na primer med svojim drugim potovanjem v Rim leta 665 ostal približno dve leti. Sveti Benedikt se ni zadovoljil niti s tem, da je vzel vzorce življenja, temveč je nabavil tudi številne knjige, ikonografske dokumente, relikvije svetnikov, sveta oblačila in druge predmete, ki bi bili primerni v popolni harmoniji z rimsko Cerkvijo.
Nekoč je celo prosil papeža Agatha, naj mu pošlje arhitekta Petrove bazilike, opata Janeza, da bi njegovi menihi, zbrani v dveh samostanih Wearmouth in Yarrow, od katerih je bil eden posvečen svetemu Petru, drugi pa svetemu Pavlu, usvojili rimsko liturgijo in petje. Ko se je vrnil s šestega potovanja v Rim, je doživel neprijetno presenečenje, ko je svoje ustanove našel napol uničene zaradi epidemije. Sveti Benedikt Biskop je umrl 12. januarja 690 v starosti 62 let.
IT
Benedikt se je rodil v plemiški družini v Northumbriji. Njegovo poreklo je Beda Častitljivi (673-735, 25. maj), ki je najbogatejši vir informacij o njegovem življenju, primerjal z bogatim mladeničem iz evangelija, z edino razliko, da je Benedikt resnično zapustil vse, da bi sledil Kristusu. Njegovo rojstno ime je bilo, kot nas uči Eddi v svojem Življenju svetega Vilfrida (Benediktov prijatelj in šest let mlajši), Biscop Baducing. Služil je na dvoru Osvija, kralja Northumbrijcev od leta 641 do 670; skupaj s svojim bratom in predhodnikom Osvaldom je bil snovalec zmage pri Winweadu leta 654.
Leta 653 se je Biscop pri petindvajsetih letih odločil, da bo postal menih. Z Vilfridom je odpotoval v Rim, kjer je obiskal grobove apostolov, in se odločil, da se bo po vrnitvi posvetil študiju Svetega pisma. Nekaj časa pozneje se je ob vrnitvi z drugega romanja v Rim, na katerem ga je spremljal Alcfrith, sin Osvija, ustavil v velikem samostanu Lérins na otoku, ki se zdaj imenuje po svetem Honoriju ob francoski obali. Tu je prejel tonzuro in si nadel redovno ime Benedikt. Po dveh letih, ki jih je preživel tam, se je odpravil na tretje potovanje v Rim, kamor je prispel istočasno z Wighardom, ki je bil pravkar imenovan za canterburyjskega nadškofa, vendar je umrl v Rimu, preden je bil posvečen.
To dejstvo naj bi imelo hude in trajne posledice za angleško Cerkev; papež sveti Vitalijan je po dolgotrajni in boleči odločitvi za nadškofa imenoval Grka Teodorja iz Tarsa, ki je leta 669 prispel v Canterbury; spremljala sta ga Benedikt in Adrian. Mimogrede, prav slednji je bil tisti, ki je Teodorja predlagal za nadškofa in njegovo kandidaturo postavil pred svojo. Na povratni poti sta približno šest mesecev preživela v opatiji Jouarre v bližini Agciberta, Vilfridovega zaščitnika, ali v drugih opatijah, povezanih z najpomembnejšo opatijo svetega Kolumbana v Luxeuilu.
Teodor je nato Benedikta imenoval za opata samostana svetih Petra in Pavla, nato pa mu je, ko ga je postavil pred Hadrijana, dodelil nalogo opata samostana svetega Avguština v Canterburyju.
Vendar se je Benedikt kmalu odločil, da bo ustanovil lastno samostansko skupnost. Po dveh letih bivanja v Canterburyju je četrtič odšel v Rim, da bi še naprej preučeval pravila in prakso samostanskega življenja.
V ta namen je obiskal sedemnajst samostanov, razpršenih med Rimom in preostalo Evropo, in v njih bival. Sprva je načrtoval ustanovitev samostana v Wessexu, benediktinski postojanki v Angliji, nato pa se je vrnil v Severnoumbrijo, kjer mu je kralj Egfrid dodelil zemljišče s približno 3500 hektarji ob izlivu reke Wear (od koder izvira ime Wearmouth, zdaj Monkwearmouth, ki je zdaj vključen v mesto Sunderland).
Zato je leta 674 tam ustanovil samostan, posvečen svetemu Petru, in izkoristil izkušnje in stike, ki jih je pridobil na svojem zadnjem potovanju na celino, ter poklical frankovske zidarje, da so zgradili romansko cerkev, prvo zidano v celotni severni Angliji (tudi veliki samostan Lindisfarne je bil zgrajen iz lesa). Iz Francije je poklical tudi steklarske mojstre, ki so izdelovali vitraže in lokalne obrtnike učili njim neznane umetnosti. Nazadnje je samostan obogatil še s knjižnico, ki jo je kupil v Rimu in na Dunaju.
Celo samostansko ureditev je navdihnil s tem, kar je našel v tujini; verjetno pa je bil zgled ustanov, ki jih je obiskal v Galiji na svoji povratni poti, pomembnejši od njegovega študija v Rimu. Po Bedejevem poročilu o njegovi smrti je bila njegova zadnja skrb, da bi zagotovil nadaljnje spoštovanje svojih dekretov in ohranil privilegij, ki ga je opatiji podelil papež, da je imela volitve brez zunanjega vmešavanja. Izgubljenega pravila, ki ga je dejansko napisal, nimamo, morda ga je povzel po pravilih različnih samostanov, v katerih je bival. Prav tako se zdi, da so številne njegove odloke po Kasijanovem zgledu navdihovala življenja in nauki ustanoviteljev svetih samostanov: verjetno je bil njegov neposredni vir Vilfrid in da je pravilo vsebovalo odlomke iz svetega Bazilija , svetega Makarija Starejšega in drugih, vključno s svetim Benediktom. Zdi se, da izbira tega imena, ki je bilo v 7. stoletju precej nenavadno, med drugim kaže na prevladujoč vpliv, ki ga je imel ta svetnik nanj.
Med delom v Wearmouthu je Benedikt leta 679 petič odpotoval v Rim, kjer se je s papežem svetim Agatonom, ki se je spopadal z monotelitsko herezijo, posvetoval o stanju ortodoksije v Angliji. Benedikt se je vrnil domov in s seboj prinesel več knjig, številne relikvije in svete podobe, predvsem pa ga je spremljal Janez, opat svetega Martina in prvi kantor pri svetem Petru. Menihe je naučil petja, rimskega obreda in pisanja v oncialnem slogu, s čimer je Wearmouth postal angleški samostan, ki je bil na teh področjih v ospredju, Anglija pa je prvič prišla v stik z najboljšimi deli na celini, o čemer priča tudi eno glavnih del samostana, Codex Amiatinus, ki je najstarejša latinska biblija v enem zvezku, ki je prišla do nas v popolni obliki.
Leta 682 je kralj Egfrid Benediktu podaril še dva tisoč hektarjev zemlje v Jarrowu, kraju, ki je danes približno šest milj severno od Newcastla ob reki Tyne. Tu je z dvaindvajsetimi menihi ustanovil drugi samostan, posvečen svetemu Pavlu. Benedikt je nadzoroval obe ustanovi, ki sta bili obravnavani kot celota in katerih predstojnika sta bila Ceolfrid za Jarrow in Eosterwin (pozneje Siegfrid) za Wearmouth; to je bilo potrebno zaradi njegovega zadnjega potovanja v Rim leta 685. Po vrnitvi je s seboj prinesel še druge knjige in svete podobe, vključno s prizori iz Nove zaveze, bl. Device, dvanajstih apostolov in Razodetja po sv. Janezu, ki so jih razdelili med Jarrow in Wearmouth.
Te knjige so bile koristne za Bedejevo delo. Beda, ki je bil doma z območja, ki je pozneje pripadlo Wearmouthu, se je pri sedmih letih dal voditi Benediktu in vse življenje preživel v samostanih Wearmouth in Jarrow, kjer je napisal Cerkveno zgodovino Anglov.
Okoli leta 686 je Benedikta zadela paraliza, ki ga je hudo onesposobila in zaradi katere je moral večino zadnjih treh let življenja preživeti v postelji. Menihi so ga obiskovali ob kanoničnih urah in mu omogočili, da se je pridružil petju pri liturgiji. Svoje menihe je pozval, naj se držijo pravila, ki ga je napisal zanje, pravila, ki naj ne bi veljalo toliko za njegovo osebno voljo, temveč za sad potovanj, na katerih je preučeval druge samostane, katerih „najboljša pravila sem spoznal in izbral,“ je dejal, „da vam jih zapustim. Nadalje je določil, da je treba opate izbirati na podlagi zaslug in v skladu z Benediktovim pravilom, torej ne na podlagi sorodstvenih vezi. Umrl je 12. januarja 689, njegov naslednik pa je bil Ceolfrid, ker je določil, da njegov brat ne sme biti opat.
Beda v svoji pridigi priča o zgodnjem kultu Benedikta Biscopa: „Njegovi otroci bomo, če se bomo po njem zgledovali, če se bomo držali poti njegovih vrlin in če ne bomo skrenili s poti, ki jo je začrtal“. Beda, ki izkorišča temo romarja, pogosto izposojeno iz naročila, ki ga je Bog dal Abrahamu, da je zapustil svoj dom, dodaja, da je Benedikt ostal romar v duhu: zapustil je svojo družino in si pridobil spoštovanje rojakov in nerojakov; odrekel se je svojemu bogastvu in pridobil dediščino za svoje samostane in končno, ne da bi se poročil, je ustanovil veliko večjo duhovno družino.
Njegov kult se je še bolj razširil, ko so njegove relikvije prenesli v opatijo Thorney. Viljem iz Malmesburyja je zapisal, da je bil prenos opravljen pod škofom sv. Ethelwoldom iz Winchestra konec 10. stoletja.
V opatiji Glastonbury naj bi hranili tudi nekaj njegovih relikvij, vendar je njihova pristnost manj zanesljiva. V cerkvi svetega Pavla v Jarrowu so še vedno ohranjeni nekateri vitraži, ki jih je naročil, medtem ko si je mogoče ogledati ostanke dveh samostanov.
IT
Sveti Benedikt Biscop, znan tudi kot Benet Biscop ali Biscop Baducing, je bil anglosaški plemič in vplivna osebnost v zgodnjem razvoju krščanstva v Angliji. Rodil se je okoli leta 628 v Northumbriji v Angliji in odraščal na dvoru kralja Oswyja. Benedikt je opravljal prestižne dvorne funkcije ter živel bogato in privilegirano življenje. V zgodnji odraslosti se je Benedikt odpravil na romanje v Rim, ki je dramatično spremenilo njegovo življenje. Navdihnjen s tem, kar je videl in doživel med potovanjem, se je odločil, da se odpove bogastvu in položaju ter se popolnoma posveti molitvi in študiju Svetega pisma. Leta 666 je postal menih v samostanu Saint-Honorat blizu Cannesa v Franciji in sprejel ime Benedikt. Leta 668 je papež sveti Vitalijan poslal Benedikta in še enega meniha po imenu Adrian v Anglijo, da bi svetovala canterburyjskemu nadškofu Teodorju. Dvojica je imela ključno vlogo pri svetovanju Teodorju in spodbujanju rasti krščanske vere v Angliji. Benedikt se še posebej spominja, da je uvedel gradnjo kamnitih cerkva in steklenih cerkvenih oken, ki so bila v tistem času v Angliji nekaj novega. Pripeljal je tudi izurjene obrtnike iz tujine, da bi poučevali Angleže, in spodbujal sprejetje rimskih obredov v angleškem bogoslužju. Benedikt je v Angliji ustanovil dva samostana: Wearmouth in Jarrow. Ta samostana sta postala znana središča učenja in duhovnosti. V Wearmouthu je Benedikt zgradil veliko knjižnico in skriptorij, kjer so prepisovali in hranili rokopise. Čeprav se je Benedikt v svojem življenju soočal s številnimi izzivi, je bila ena najpomembnejših boleča paraliza, ki jo je doživel v poznejših letih. Kljub tej izčrpavajoči bolezni je še naprej vestno delal iz svoje postelje in opravljal različne naloge, kot sta nakup knjig in vzpostavitev benediktinskega pravila. Sveti Benedikt Biskop je 12. januarja 690 umrl v Wearmouthu v Angliji zaradi naravnih vzrokov. Njegove relikvije častijo v opatiji Thorney in opatiji Glastonbury v Angliji. Sveti Benedikt Biscop velja za zavetnika angleških benediktincev, glasbenikov, slikarjev in mesta Sunderland v Angliji. Njegov vpliv na razvoj krščanstva v Angliji je neizmeren, njegova predanost učenju in umetnosti pa še vedno navdihuje mnoge. Vsako leto se ga spominjamo na njegov praznik, ki je 12. januarja. Čeprav ga Katoliška cerkev ni uradno kanonizirala, Benedikta častijo kot priznanega svetnika predkoncilske dobe.
EN