V Canterbury-ju [kentrberiju] (na Angleškem), sveti Hadriján, opat, ki je, rojen v Afriki, prišel v Anglijo iz Neaplja. Dobro poučen v duhovni in svetni znanosti, je poučil množico učencev z odrešenjsko modrostjo.
Vir
Po rodu afričan je bil Hadrijan opat v mestu Neridi, ko ga je papež sv. Vitalijan poklical, naj prevzame nadškofijski sedež Canterburyja, vendar je to zavrnil in papežu svetoval, naj ga raje zamenja Teodor iz Tarza, ki se je kasneje res izkazal za enega od največjih nadškofov tega najprestižnejšega angleškega nadškofijskega sedeža. Papež je to sprejel, pod pogojem, da ga Hadrijan spremlja kot svetovalec in sodelavec. Teodor ga je tedaj imenoval za opata starodavnega samostana Sv. Petra in Pavla, kasneje preimenovanega v samostan Sv. Avguština. Pod vodstvom Hadrijana in s Teodozijevim vplivom je ta samostan postal eden od najvažnejših središč iz katerih so izšli številni bodoči škofje ter pomembno vplival na krščanstvo tistega časa. Sam opat Hadrijan je tam poučeval dobrih štirideset let. Po smrti 9. januarja leta 710 je bil pokopan v samostanu. Ko je bilo zaradi prenovitvenih del leta 1091 odpreti številne grobove, so našli njegovo telo nestrohnjeno, okoli njega pa se je širil nežen vonj.
HR
Adrian, tudi Hadrian (rojen pred letom 637, umrl leta 710), je bil afriški učenjak v anglosaški Angliji in opat cerkva svetega Petra in svetega Pavla v Canterburyju. Bil je znan učitelj in komentator Svetega pisma. Adrian se je rodil med letoma 630 in 637. Po Bedejevih podatkih je bil Berber, ki je izviral iz severne Afrike, in opat samostana blizu Neaplja, imenovanega Monasterium Niridanum (morda gre za napako pri imenu Nisidanum, saj se je nahajal na otoku Nisida).
Papež Vitalian mu je dvakrat ponudil izpraznjeno nadškofijo v Canterburyju, vendar je imenovanje skromno zavrnil. Najprej je priporočil, naj ga podeli Andreju, menihu iz sosednjega samostana, ki ga je prav tako zavrnil zaradi visokih let. Ko je bila ponudba ponovno dana Adrianu, je papežu predstavil svojega prijatelja Teodorja iz Tarsa, ki je bil takrat v Rimu in je privolil, da bo prevzel to nalogo. Vitalian pa je določil, da mora Adrian spremljati novega nadškofa v Britanijo. Kot razlog je navedel, da je Adrian že dvakrat prej potoval v Galijo, poznal pot in način potovanja.
Oba sta se 27. maja 668 odpravila iz Rima in po morju do Marseilla prečkala deželo do Arlesa, kjer sta ostala pri nadškofu Janezu, dokler nista dobila potnih listov od Ebroina, ki je vladal temu delu Galije kot župan palače, za manjšega kralja Klotarja III. Potem sta se skupaj odpravila na sever Francije, kjer sta se razšla in vsak zase odšla na zimovanje: Teodor k pariškemu škofu Agilbertu, Adrian najprej k Sensovemu škofu Emmonu, nato pa k Farovemu škofu v Meauxu. Teodor, ki ga je naslednjo pomlad poslal kentski kralj Ecgberht, je lahko odpotoval in konec maja 669 je prispel v Anglijo, Adriana pa so zadržali po ukazu Ebroina, ki naj bi ga sumil, da je odposlanec grškega cesarja, poslan, da bi zanetil nemire proti frankovskemu kraljestvu.
Vendar se je tiran na koncu prepričal, da za to domnevo ni nobene podlage, in Adrianu je bilo dovoljeno oditi v Anglijo, kjer je takoj po prihodu postal opat samostana svetega Petra in Pavla (pozneje imenovanega Sveti Avguštin) v Canterburyju, kar je bilo v skladu z navodili, ki jih je papež dal Teodorju. Tako je zapisano v Cerkveni zgodovini (iv. 1.). Adrian je bil znan kot človek, ki se je učil Svetega pisma ter grščine in latinščine in je bil odličen upravitelj. Pod njegovim vodstvom je imela opatija velik in daljnosežen vpliv.
V drugem poročilu, ki ga prav tako pripisujejo Bedu v njegovih Življenjih opata iz Wearmoutha, je navedeno, da je Adrian postal opat šele po odstopu Benedikta Biskopa, ki naj bi spremljal Teodorja na poti iz Rima in bil takoj po prihodu imenovan na to mesto, ki ga je, kot kaže, zasedal približno dve leti. Dejstva v teh dveh odnosih morda niso popolnoma nezdružljiva, vendar so si po načinu in okoliščinah, ki jih omenjata, nenavadno različna, da bi izvirala iz istega peresa.
Beda opisuje Adriana (ali Hadrijana, kot ga imenuje v Cerkveni zgodovini) ne le kot uglednega teologa, ampak tudi kot izredno uspešnega v posvetni učenosti. Pravijo nam, da sta s Teodorjem prepotovala vse dele otoka in povsod, kjer sta se pojavila, zbirala množice učenjakov ter se vsak dan enako prizadevno in uspešno trudila poučevati tiste, ki so se zgrinjali k njima, ne le o verskih resnicah, ampak tudi o različnih vejah znanosti in literature, ki so se takrat gojile. Beda posebej omenja metriko, astronomijo in aritmetiko (kar lahko štejemo za tisto, kar danes imenujemo retorika in leposlovje, fizika in matematika); dodaja, da je v času njegovega pisanja (v začetku 8. stoletja) še vedno ostalo nekaj Teodorjevih in Adrianovih učencev, ki so govorili grški in latinski jezik tako zlahka kot svoj materni jezik. Zapis o poučevanju Teodorja in Adriana je ohranjen v Leidenskem slovarju.
Na razcvet učenosti, ki je bil na ta način vpeljan v Anglijo in za kratek čas ohranjen, se kralj Alfred sklicuje v predgovoru k svojemu prevodu knjige Liber Pastoralis Curae papeža Gregorja I. v drugi polovici 9. stoletja, kjer pravi, da mu je pogosto prišlo na misel, kakšni modreci so bili v prejšnji dobi v državi, tako laiki kot duhovniki; kako so se duhovniki v tistih srečnih časih trudili poučevati in študirati ter kako so tujci takrat prihajali sem, da bi se učili in pridobivali modrost; medtem ko je moral zdaj, v njegovem času, če se je Anglež želel izobraziti, oditi po znanje v tujino.
Adrian, ki je dolgo preživel svojega prijatelja nadškofa, naj bi po prihodu v Anglijo živel še 39 let in do smrti vodil samostan v Canterburyju. (Beda, Historia ecclesiastica gentis Anglorum iv. 1, 2.; in Vita Abbatum Wiramuth., v Smithovem delu Beda, str. 293; W. Malmes. De Pontif. str. 340.) Umrl je leta 709 in bil pokopan v svojem samostanu. Začel je veljati za svetnika in njegove relikvije so bile 9. januarja 1091, ki je zdaj njegov praznik, ponovno shranjene v novem samostanu.
EN
Hadrijan Canterburyjski je bil berberskega porekla in se je rodil v severni Afriki, vendar datum njegovega rojstva ni znan.
V mladosti je bil opat benediktinskega samostana Nérida na območju Neaplja.
Leta 668 ga je sveti Vitalijan (657-672) poklical, da bi zasedel nadškofovsko mesto v Canterburyju, ki je po bližnji smrti Deusdedita in Wigharda ostalo prazno. Slednji pa je to zavrnil in svetoval, naj ga namesto njega nadomesti Teodor iz Tarsa, ki se je izkazal za enega največjih nadškofov angleškega pražupnije. Papež se je strinjal, vendar pod pogojem, da je Hadrijan privolil, da ga bo spremljal kot svetovalec in pomočnik.
Leta 670 ga je Teodor imenoval za opata starodavnega samostana svetega Petra in Pavla, ki se je pozneje preimenoval po svetem Avguštinu Canterburyjskem, ki je bil njegov ustanovitelj.
Hadrijan je Teodorju pomagal pri njegovem poslanstvu reformirati in poenotiti angleške liturgične tradicije z rimskimi obredi. Iz Canterburyja je naredil učno središče, ki je kmalu postalo eno najpomembnejših središč za usposabljanje številnih bodočih škofov in je imelo velik vpliv na takratno krščanstvo. Poučevali so latinščino, grščino, rimsko pravo, Sveto pismo in cerkvene očete.
Učenci so prihajali iz vse Anglije in tudi iz sosednje Irske, saj je učenec sveti Aldhelm, poznejši prvi škof v Sherbornu, trdil, da je bilo izobraževanje v canterburyjskem samostanu kakovostno boljše od katerega koli drugega, ki so ga nudili na Irskem.
Opat Hadrijan je bil učitelj dobrih štirideset let.
Umrl je blizu Canterburyja 9. januarja neznanega leta, morda leta 710, in bil pokopan v samostanu.
Ko je bilo leta 1091 zaradi prenove treba odstraniti več grobov, so našli nepoškodovano in odišavljeno telo svetega Hadrijana.
Ob njegovem grobu se je rodila čudežna slava, ki ga je zaznamovala stoletja, tako da je bilo njegovo ime vključeno v angleške koledarje in nato v Martyrologium Romanum, kjer se ob obletnici njegove smrti (dies natalis) pojavlja še danes.
IT
Hadrijan je izviral iz grško govorečega Bizantinskega cesarstva in zaradi arabske invazije pobegnil v Italijo. V bližini Neaplja je vstopil v samostan Hiridanum/Niridanum (danes Nerida pri Neaplju), kjer je pridobil obsežno izobrazbo in kmalu postal opat. Papež Vitalis ga je leta 664 želel imenovati za canterburyjskega nadškofa, vendar se Hadrijan ni čutil primernega za to službo in je za ta položaj predlagal Grka Teodorja, vendar mu je bil pripravljen pomagati kot svetovalec. Na poti so Hadrijana ujeli v Franciji zaradi suma, da je bil na politični misiji. Leta 670 je postal opat benediktinskega samostana svetega Petra in Pavla v Canterburyju. Pod njegovim vodstvom je tamkajšnja šola postala središče znanosti v Angliji. Nadaljnje šolske ustanove so postale središče za usposabljanje številnih misijonarjev, ki so pozneje delovali v Nemčiji in Franciji.
DE
Hadrijan je bil zelo izobražen. V mladosti je postal opat samostana z imenom “Hiridanum/Niridanum” v bližini Neaplja, kar se verjetno nanaša na sicer neznani samostan na otoku Nisida. Papež Vitalis ga je leta 664 želel imenovati za canterburyjskega nadškofa, vendar se Hadrijan ni čutil za to službo in je za ta položaj predlagal Grka Teodorja, vendar mu je bil pripravljen pomagati kot svetovalec. Na svoji poti je bil Hadrijan leta 669 zaprt v Franciji zaradi suma, da je vohun; v Canterbury je prispel šele leta 670 in nato postal opat svetega Petra in Pavla. Pod njegovim vodstvom je tamkajšnja šola postala središče znanosti v Angliji. Nadaljnje šolske ustanove so postale center za usposabljanje številnih misijonarjev, ki so pozneje delovali v Nemčiji in Franciji.
9. januarja 1091 so bile Hadrijanove relikvije prenesene v novo zgrajeni samostan v Canterburyju, od tod tudi njegov spominski dan.
DE
Sveti Adrian iz Canterburyja, znan tudi kot Adrien ali Hadrian, se je rodil okoli leta 635 v libijski Cyrenaici v severni Afriki. Sredi štiridesetih let 6. stoletja je bila njegova družina pred arabsko invazijo prisiljena pobegniti v Neapelj v Italiji. Adrian se je kot mlad fant pridružil benediktinskemu redu in sčasoma postal opat v samostanu Hiridanum na otoku Nisida v Neapeljskem zalivu. V času, ko je bil opat, je imel Adrian priložnost spoznati cesarja Konstantina II., ki ga je pozneje predstavil papežu svetemu Vitalijanu. Ta je bil navdušen nad Adrianovo modrostjo in predanostjo, zato ga je imenoval za svojega svetovalca. Adrian je bil zaradi svojih nasvetov zelo cenjen in dvakrat so mu ponudili mesto nadškofa v Canterburyju v Angliji. Vendar je zaradi svoje ponižnosti in občutka nevrednosti ponudbe zavrnil. Ko so se odločili, da bo v Anglijo kot nadškof poslan sveti Teodor iz Tarsa, je Adrian sprejel, da ga bo spremljal kot njegov pomočnik. Njegova posebna naloga je bila zagotoviti podporo in pomoč meniškemu gibanju v regiji. Vendar sta bila med potovanjem Adrian in Teodor pridržana v Franciji zaradi suma vohunjenja za cesarja. Nazadnje sta leta 669 prispela v Anglijo in Adrian je postal opat samostana svetega Petra, ki ga je ustanovil sveti Avguštin Canterburyjski. Adrian in Teodor sta se izkazala za zelo uspešna misijonarja v pretežno poganski Angliji. Posvetila sta se širjenju krščanske vere in poučevanju domačega prebivalstva. Pomemben vidik Adrianovega poslanstva je bila njegova predanost izobraževanju. Bil je odličen učenjak, ki je obvladal številne predmete, med drugim jezike, matematiko, poezijo, astronomijo in preučevanje Svetega pisma. Pod njegovim vodstvom je canterburyjska šola postala središče angleškega učenja, ki je privabljala tako domače angleške študente kot učenjake iz tujine. Adrian si je neutrudno prizadeval tudi za poenotenje običajev Angležev s cerkvenimi običaji. Prizadeval si je za promocijo rimskih običajev in krepitev vpliva Katoliške cerkve v regiji. S svojimi nauki in vodenjem je pomagal Angležem, da so globlje razumeli svojo vero, in jih spodbujal, da so živeli v skladu z nauki Cerkve. Sveti Adrian Canterburyjski je umrl 9. januarja 710 v Canterburyju v Angliji zaradi naravnih vzrokov. Pokopan je bil v Canterburyju, njegov grob pa je kmalu zaslovel po čudežih. Ko so leta 1091 odprli njegovo grobnico, so ugotovili, da je Adrianovo telo nepoškodovano. To odkritje je še utrdilo njegov sloves svetnika. Čeprav sveti Adrian iz Canterburyja ni bil uradno priznan za svetega zavetnika, njegovo življenje in nauki še vedno vzbujajo pobožnost in strahospoštovanje. Kot misijonar, učenjak in voditelj je pomembno prispeval k oblikovanju krščanstva v Angliji v ključnem obdobju njene zgodovine.
EN
Sveti Hadrijan (Adrian) se je rodil okoli leta 630 (635?) v severni Afriki, verjetno v libijski Kirenajki, vendar o njegovih prvih letih ni nič znanega. Po besedah svetega angleškega meniha in zgodovinarja Beda Častitljivega je bil Berber iz grško govoreče družine. Ko je bil star približno deset let, se je njegova družina preselila v Neapelj, ki je bil takrat dvojezična (grško-latinska) izpostava Bizantinskega cesarstva. Morda so pobegnili zaradi arabskih vpadov. V vsakem primeru je Hadrijan postal benediktinski menih (Ordo Sancti Benedicti – OSB) v samostanu Nerida blizu Monte Cassina in Neaplja v južni Italiji, kjer je pozneje še zelo mlad postal opat. Beda samostan imenuje Monasterium Niridanum, kar je morda napačno poimenovanje za Nisidanum, samostan na otoku Nisida v Neapeljskem zalivu.
Leta 663 je cesar Konstanz II (641-68) skoraj leto dni preživel v Neaplju, medtem ko so njegovi vojaki poskušali ponovno osvojiti cesarska ozemlja v južni Italiji, ki so jih osvojili Langobardi. Takrat se je seznanil s številnimi vodilnimi cerkvenimi osebnostmi na tem območju, vključno s Hadrijanom, ki je v naslednjih letih dvakrat služil cesarju kot veleposlanik. Verjetno je bil prav cesar tisti, ki je Hadrijana pozneje predstavil svetemu papežu Vitalianu (657-72), ter je hitro postal eden od zaupnih svetovalcev papeža Vitaliana.
Papež Vitalian mu je dvakrat ponudil prosto nadškofovsko mesto v Canterburyju. Prvič, ko je sveti nadškof Deusdedit (655-64), prvi Anglež na nadškofovskem mestu v Canterburyju, umrl leta 664, in nato, ko je njegov naslednik, izvoljeni nadškof Wighard, umrl v Rimu leta 667, preden bi bil posvečen. Papež je želel Hadrijana na tem položaju, ker je poznal njegov ugled zaradi učenosti, ortodoksnosti in pobožnosti. Obakrat je Hadrijan zavrnil, ker je menil, da ni primeren za tako pomembno nalogo. Prvič je priporočil meniha Andreja, ki je pripadal samostanu v bližini (monachum quemdam de vicino virginum monasterio), vendar je tudi on zavrnil, ker je bil prestari. Ko so mu nadškofijo ponudili drugič, je kot primernega kandidata predlagal prijatelja, ki je bil slučajno v Rimu, grškega meniha Teodorja iz Tarsa. Ta je postal sveti Teodor iz Canterburyja (668-90), eden največjih nadškofov angleškega primata.
Papež se je s tem predlogom strinjal, vendar je predlagal, naj Hadrijan spremlja novega nadškofa v Anglijo kot njegov svetovalec in sodelavec, saj je dvakrat potoval v Galijo in je tako poznal pot in načine potovanja. Prav tako naj bi poskrbel, da grški Teodor v Cerkvi, ki ji bo predsedoval, ne bo uvedel ničesar, kar bi bilo v nasprotju s pravoslavno vero. Hadrijan se je s tem strinjal in 26. marca 668 je bil Teodor posvečen v canterburyjskega nadškofa.
27. maja 668 sta se odpravila iz Rima. Najprej sta potovala po morju do Marseilla in se skozi Galijo prebila do Arlesa, kjer sta ostala pri nadškofu Janezu, medtem ko sta čakala na potni list od Ebroina (Ebrina), ki je vladal temu delu Galije kot Major Domus (658-73; 675-81) za kralja Klotarja III. iz Neustrije (658-70). Nato sta skupaj odpotovala v severno Francijo, kjer sta vsak po svoje preživela zimo. Teodor je odšel k pariškemu škofu Agilbertu (Agelberctus), Hadrijan pa najprej k škofu Emmu iz Sensa in nato k škofu Faro iz Meauxa. Naslednjo pomlad je kralj Egbert (Ecgberht) iz Kenta poslal po Teodorja in mu dovolil potovanje, tako da je konec maja 669 prispel v Canterbury. Toda Hadrijana so zadržali v Franciji, kjer je ambiciozni tiran Ebroin verjel, da na skrivaj prenaša sporočilo bizantinskega cesarja Konstansa II (641-68) Angležem. Vendar je Hadrijanu na koncu uspelo prepričati Ebroina, da ni cesarjev agent, in dovolili so mu, da nadaljuje pot v Anglijo, kamor je prispel leta 670.
Beda v svojem življenjepisu opata iz Wearmoutha pripoveduje, da je sveti Benedikt Biskop sledil Teodorju vse od Rima do Canterburyja in da je bil ob prihodu leta 669 imenovan za opata samostana svetega Petra in Pavla (pozneje svetega Avguština) v Canterburyju. Ko je Benedikt leta 671 zapustil Canterbury in ustanovil samostana Wearmouth in Jarrow, je nadškof Teodor za novega opata imenoval Hadrijana, kar je bilo v skladu z navodili, ki jih je Teodor dobil od papeža. To službo je opravljal 39 let.
V samostanu so poučevali latinščino in grščino (kar je bilo v tistem času nenavadno), svetopisemsko znanje, teologijo, poezijo, rimsko pravo, astronomijo in matematiko (izračun koledarja), Beda Častitljivi pa potrjuje, da so nekateri učenci znali latinsko in grško ter tudi angleško. Beda piše, da je bil Hadrijan “človek, ki je dobro poznal Sveto pismo, izkušen upravitelj, vešč grščine in latinščine”, pod njegovim vodstvom pa je imela samostanska šola v Canterburyju daljnosežen vpliv. Tu so se izobraževali številni bodoči škofje in opati, študenti pa so prihajali iz vse Anglije in Irske. Sveti Aldhelm, ki je kasneje postal prvi škof v Sherbornu, je prišel iz Wessexa, sveti Ophthor pa iz Whitbyja.
Opat Hadrian je spremljal nadškofa na njegovih apostolskih obiskih v Angliji in mu pomagal pri njegovih pastoralnih dejavnostih. Pomagal je tudi pri usklajevanju običajev anglosaške Cerkve z rimsko prakso in ni dvoma, da je bil razcvet angleške Cerkve v Teodorjevem času v veliki meri Hadrijanov zasluga. V Canterburyju je deloval približno štirideset let in živel dvajset let dlje kot Teodor.
Hadrijan je umrl v Canterburyju 9. januarja, verjetno leta 710 (ali 709), in bil pokopan v svoji opatijski cerkvi. Kronist Goscelin iz Canterburyja pripoveduje, da so leta 1091, ko je bilo zaradi arhitekturnih sprememb treba prestaviti več canterburyjskih svetnikov, Hadrijanovo telo našli nedotaknjeno in dišeče, kar je povzročilo oživitev njegovega kulta, na njegovem grobu pa so se zgodili številni čudeži. Posebej je bil znan po tem, da je pomagal dečkom, ki so se učili v samostanu in so imeli težave s svojimi učitelji.
Njegov spominski dan je dan smrti, 9. januar (z oktavo v cerkvi sv. Avguština v Canterburyju).
NOR