»Rodil se je leta 1900 v veliki družini, s katero je vse življenje ostal v tesnem stiku. V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so leta 1890 začeli z misijonom v Kamerunu, ki je bil tedaj nemška kolonija. V Richardu je rasla želja, da bi postal misijonar, zato je leta 1912 vstopil v malo semenišče palotincev. Po mašniškem posvečenju leta 1925 je začel z delom učitelja in vzgojitelja v šolah, ki jih je vodil njegov red. Leta 1937 so ga zaradi pridig, v katerih je nasprotoval vojni in nacizmu, ovadili gestapu. Večkrat so ga opozorili in tudi zaprli, nazadnje leta 1943, po pridigi med velikonočnim tridnevjem. Julija 1943 je bil prepeljan v Dachau, v barako št. 26, kjer so bili duhovniki. Tam je nadaljeval s svojim duhovniškim poslanstvom, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče. Ko je v koncentracijskem taborišču konec leta 1944 izbruhnila epidemija pegavice, se je Henkes prostovoljno zaprl v eno izmed barak s kaznjenci, da jim je pomagal, na koncu pa je tam tudi sam umrl.«
»Vera je bila tista, ki je novega blaženega vodila pri obsojanju zločinov nacistov. Ta vera lahko pomaga tudi nam razumevati in prepoznavati nečloveške protikrščanske ideologije ter se jim zoperstaviti. Življenje in smrt p. Henkesa kažeta, da je mogoče tudi v trenutku in kraju velikega zatiranja ostati ljudje, in to ljudje Boga. Beatifikacija je potekala dan po prazniku povišanja svetega Križa. Tudi to sovpadanje lahko razumevamo v luči dejstva, da križ vedno ostaja kot oporna točka, kot luč, kot vodnik, ki ga je potrebno imeti vedno pred očmi.«
Vir
»Sprva sem še molil, da bi bil izpuščen, potem pa sem se boril sam s sabo, da bi, tudi če bi moral iti v koncentracijsko taborišče, rekel tako, kot sem rekel ob aretaciji: ‘Bogu hvala.’ Navsezadnje morem sedaj to, kar sem drugim oznanjal na duhovnih vajah, tudi sam v praksi uresničiti. Gospod me je vse do zdaj varoval, zato se ne smem bati prihodnosti. Bog mi bo zagotovo dal svojo milost. Pravzaprav moramo duhovniki v času, ki ga živimo, slediti Odrešeniku v Getsemani in morda tudi na Golgoto.«
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed richi »mogočen, silen; knez« in hart »močen, drzen«.
Rojen: 26. maja 1900.
Kraj rojstva: Vas Ruppach v škofiji Limburg v Nemčiji.
Umrl: 22. februarja 1945.
Kraj smrti: Koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem v Nemčiji.
Družina: Bil je deveti od trinajstih otrok v družini. Oče Peter je bil kamnosek, mati Ana Katarina, odločna in pobožna žena, pa je skrbela za vzgojo otrok. Richard je moral kot otrok veliko pomagati doma in na polju.
Poklic: V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so imeli misijon v Kamerunu. Bil je nadušen nad njihovim delom in želel je tudi sam postati misijonar. Leta 1912 je zato vstopil v njihovo malo semenišče v Vallendar-Schönstattu, leta 1919 pa začel noviciat v Limburgu in tam doštudiral.
Posvečenje: 6. junija 1925 je bil v Limburgu posvečen v duhovnika.
Skupnost: Palotince je leta 1835 ustanovil sveti Vincencij Pallotti, ki je okoli sebe zbral skupino duhovnikov in laikov, da bi pomagali revnim, bolnim in obrobnim. Ustanavljal je sirotišnice, dobrodelne ustanove in zavetišča. V 45 državah deluje danes okoli 2.000 njihovih članov.
Poslanstvo: Po posvečenju je deloval kot učitelj in študentski duhovnik v Vallendar-Schönstattu, od leta 1931 pa v Šleziji. Bil je cenjen tudi kot potujoči pridigar in voditelj duhovnih vaj.
Nacizem: V svojih pridigah je vedno bolj kritiziral in obsojal nacistični režim, zlasti zaradi pobojev invalidov, umorov in drugih grozodejstev.
Zapor: 7. marca 1937 so ga aretirali, a ga kmalu spustili, aprila 1943 pa znova aretirali, zaprli in poslali v Dachau.
Dachau: Tu je živel v duhovniški baraki in hodil na prisilno delo, obenem skrbel za Čehe in jim naskrivaj pridigal v baraki št. 17. Ko je tam konec leta 1944 izbruhnila epidemija tifusa, se je prostovoljno dal zapreti skupaj z obolelimi, da bi jim lahko še naprej služil in skrbel za umirajoče. Na koncu se je tudi sam okužil in umrl.
Goduje: 22. februarja.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 15. septembra 2019 razglasil za blaženega.
Vir
Views: 1