V Londonu (v Angliji), blaženi Viljem Carter [kártr], mučenec, ki je bil kot poročen mož pod kraljico Elizabeto I. obešen z vrvjo in strašno razsekan, zaradi traktata o shizmi, natisnjeni v Tiburnu. († 11. januar 1584 )
Vir
Zgodovina protikatoliškega preganjanja v Angliji, na Škotskem in v Walesu se začenja leta 1535 in traja do leta 1681; kot je znano, ga je prvi sprožil kralj Henrik VIII, ki je z odcepitvijo Anglikanske cerkve od Rima izzval angleško shizmo.
Bolj ali manj krvavi storilci niso bili le Henrik VIII., temveč tudi njegovi nasledniki Edvard VI (1547-1553), strašna Elizabeta I., „deviška kraljica“ († 1603), Jakob I. Stuart, Karel I., Olivier Cromwell, Karel II.
V 150 letih preganjanja je umrlo na tisoče angleških katoličanov iz vseh družbenih slojev, ki so pričali o svoji pripadnosti katoliški veri in papežu ter zavrnili prisego zvestobe kralju, novemu vodji državne vere. Kot slavni mučenci je 4. maja in 15. junija 1535 najprej umrlo 19 kartuzijanskih menihov, ki so jih obesili v zloglasnem Tyburnu v Londonu, zadnja žrtev pa je bil nadškof Armagha in primas Irske Olivier Plunkett, usmrčen v Londonu 11. julija 1681.
Sovraštvo različnih sovražnikov katolištva, od kraljev do puritancev, od pustolovcev do podlih heretičnih in shizmatičnih duhovnikov ter kalvinistov, je privedlo do iznajdbe grozljivih sistemov mučenja in trpljenja aretiranih katoličanov. Zlasti za vse tiste duhovnike in jezuite, ki so iz Francije in Rima kot misijonarji na skrivaj prispeli v Anglijo, da bi poskušali ponovno spreobrniti razkolnike, je večina od njih veljala za izdajalce države kot Angleži, ki so se zatekli v tujino in se v ustreznih seminarjih pripravljali na vrnitev.
Z redkimi izjemami, kot so bili visoki uradniki (Thomas More, John Fisher, Margaret Pole), ki so bili obglavljeni ali hitro ubiti, so vsi ostali pred smrtjo trpeli nepopisne muke z napornimi zaslišanji, krutimi zapori, prefinjenimi mučenji, na koncu pa jih je čakala strašna smrt; dejansko so bili vsi obešeni, vendar so jih tik pred zadušitvijo izpustili iz zanke in jih, ko so bili še napol zavestni, razkosali. Nato so njihova trupla z bestialnostjo, ki je presegala vse človeške meje, razčetverili, uboga telesa poškropili s smolo in jih obesili na vrata in glavna območja mesta.
Šele leta 1850 z obnovitvijo katoliške hierarhije v Angliji in Walesu je bilo mogoče obravnavati možnost beatifikacije mučencev, vsaj tistih, katerih mučeništvo je bilo dokazano, kljub dvema do trem stoletjem, ki so minila. Leta 1874 je westminstrski nadškof poslal v Rim seznam 360 imen z dokazi za vsako od njih. Od leta 1886 so vrhovni papeži beatificirali mučence v bolj ali manj številnih skupinah, približno 40 jih je bilo leta 1970 tudi kanoniziranih.
Za še 85 so bile leta 1987 opravljene potrebne formalnosti, zato jih je 22. novembra 1987 papež Janez Pavel II. beatificiral v Rimu, voditelj George Haydock pa je potrdil dan njihovega praznovanja 4. maj. Med njimi je 63 duhovnikov, od tega 2 jezuita, 1 dominikanec, 5 frančiškanov in 55 škofov; drugih 22 je laikov, med njimi tiskar William Carter.
William Carter se je rodil v Londonu leta 1548. Bil je tiskar in več let tajnik zadnjega canterburyjskega arhidiakona Nicholasa Harpsfielda, po njegovi smrti pa je ustanovil tiskarno.
V njej je med drugimi katoliškimi knjigami natisnil tudi novo izdajo knjige Gregorja Martinsa A Treatise on Schism; zaradi tega so ga leta 1580 aretirali, zaprli in mučili.
Nazadnje so ga med 10. in 11. januarjem 1584 obesili, pred smrtjo pa so ga po več kot barbarskem načinu usmrtitve, ki je bil v uporabi v tistem žalostnem času, razčetverili.
IT
William, sin trgovca s suknom Johna Carterja in njegove žene Agnes, se je od leta 1562 učil pri kraljičinem tiskarju, od leta 1572 pa je bil tajnik Nicholasa Harpsfielda, zadnjega canterburyjskega arhidiakona v času, ko je bil zaprt v zaporu Fleet v Londonu. Po njegovi smrti leta 1575 se je William poročil in odprl lastno tiskarno. Septembra 1578 je bil sam mesec dni zaprt, verjetno zato, ker se ni udeleževal anglikanskih cerkvenih obredov. Zaprt je bil tudi od decembra 1579 do junija 1581, „ker ni spoštoval verskih zadev“, nato pa so ga zaradi prenatrpanosti zaporov izpustili.
Ker je njegova tiskarna leta 1580 izdala knjigo „A Treatise of Schism“, v kateri je bila napovedana zmaga Katoliške cerkve v sporih o shizmi, tako kot je Judita zmagala nad Holofernom, kar so si razlagali kot napad na kraljico, je bil Viljem leta 1582 zaprt v Tower v Londonu, v tem času pa mu je umrla žena. Mučili so ga in 10. januarja 1584 odpeljali v osrednji kazenski zapor Old Bailey, kjer so ga naslednji dan usmrtili.
Kanonizacija: papež Janez Pavel II. je 22. novembra 1987 Williama Carterja beatificiral skupaj s 83 drugimi mučenci iz časa razkola v Angliji.
DE
Blaženi William Carter, znan tudi kot „blaženi William Carter iz Londona“, je bil pogumen in pobožen katoliški laik, ki je živel v burnem obdobju angleške zgodovine. Rodil se je okoli leta 1549 v Londonu v Angliji. O njegovem zgodnjem življenju in družinskem ozadju je malo znanega.
Carter je svojo poklicno pot začel kot vajenec pri več katoliških tiskarjih, kjer je pridobil strokovno znanje o umetnosti tiskanja. Vendar sta njegova predanost katoliški veri in neomajna podpora katolištvu v času velikega preganjanja pomenila, da je bilo njegovo življenje zaznamovano s težavami in žrtvami.
V času vladavine kraljice Elizabete I. so se katoličani soočali s strogimi omejitvami in bili tarča strogih kazenskih zakonov. Katoličani so bili pogosto obtoženi izdajstva zaradi svoje zvestobe papežu in zavračanja priznavanja kraljice kot najvišje avtoritete v verskih zadevah. Kot tiskar se je Carter soočal s še večjim tveganjem, saj je imel ključno vlogo pri širjenju katoliške literature.
Ker je želel ohraniti svojo vero in podpirati angleške katoličane, je sodeloval pri tiskanju in razširjanju katoliških brošur in knjig, ki so veljale za nezakonite. Te publikacije so zagovarjale katoliške nauke in izpodbijale versko avtoriteto Anglikanske cerkve, ki jo je sankcionirala vlada.
Med zaporom je Carter tragično izgubil ljubljeno ženo. Žalost zaradi izgube soproge v tako hudih okoliščinah je le še okrepila njegovo odločenost, da ostane zvest svojim prepričanjem in postane priča resnice.
Nazadnje je bil Carter obtožen hudega kaznivega dejanja tiskanja in izdajanja traktata Schisme, brošure, ki naj bi spodbujala nasilje med katoličani. Porota ga je po kratkem 15-minutnem posvetovanju spoznala za krivega. Avtorstvo traktata je bilo pripisano izdajalcu, njegov namen pa naj bi bil spodbuditi katoličane k uporu proti oblastem.
William Carter je 11. januarja 1584 doživel mučeništvo, saj so ga v londonskem Tyburnu obesili, nategnili in razčetverili. Ta barbarska usmrtitev je bila v tistem obdobju običajna kazen za tiste, ki so bili spoznani za krive izdajstva. Carterjeva neomajna vera in predanost katolištvu sta kljub mučenju, ki ga je prestal, ostali neomajni do konca.
Blaženi William Carter je uvrščen med mučence Anglije, Škotske in Walesa, skupino pogumnih katoličanov, ki so med protestantsko reformacijo in kasnejšim preganjanjem katoličanov v Angliji dali življenje za svojo vero. Njihovo pričevanje o katoliški veri še danes navdihuje vernike.
Papež Janez Pavel II. je 10. novembra 1986 razglasil blaženega Williama Carterja za častitljivega in mu priznal njegove junaške kreposti, saj je prepoznal njegov plemeniti zgled vztrajnosti. Nadalje ga je papež Janez Pavel II. 22. novembra 1987 beatificiral, s čimer je potrdil njegovo mučeništvo in ga povzdignil med blažene.
Življenje in žrtev blaženega Williama Carterja pričata o trdni veri angleških katoličanov v času velikega preganjanja. Zaradi svoje neomajne predanosti prepričanjem in pripravljenosti, da za svojo vero položi življenje, je svetel zgled poguma in neomajnosti pred preizkušnjami.
EN